»Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«
(1 Jn 4,16)
V naši družini smo 28. septembra 2024 doživeli še zadnji birmanski dan, ko je naš peti, najmlajši sin, Peter, prejel zakrament svete birme. Z veseljem in hvaležnostjo smo ga (kot pred njim vse njegove brate) v družini in župniji pospremili na poti priprave in praznovanja. Bogu smo zelo hvaležni za vse milosti.
Podpisana že skoraj dve desetletji z veseljem sodelujem na področu birme in birmanske pastorale. Ob svojih številnih izkušnjah dela z botri, birmanci in starši, menim, da gre ob ukinitvi botrstva za veliko zmoto, ki se dogaja ravno v času sinode, kar pomeni “hoditi skupaj”. Botrstvo je namreč spremstvo in prijateljstvo v človeškem in duhovnem smislu. Kako naj govorimo o sinodalnosti, če ukinjamo botrstvo? Tovarištvo na poti, pogovor, duhovno povezanost …, nam v Tobitovi knjigi odlično predstavita angel Rafael in mladenič Tobija. Odnos (človeški in duhovni) je temelj botrstva. Desna roka na birmančevi desni rami pomeni: “Tukaj sem, ob tebi, lahko se zaneseš name.”
Botrstvo ima velik pomen za birmance, botre, starše, Cerkev … Strokovni, življenjski in duhovni pogled nas uči, da so botri zelo dragoceni, kar sem utemeljila v raziskavi, svojih knjigah, pismu škofu in številnih srečanjih v pripravah na birmo (do sedaj več kot 750). V času odraščanja, ki je eno najzahtevnejših obdobij življenja, mladostnik potrebuje spremstvo in pomoč. Spremljevalec je tudi dober birmanski boter. Pomembno je, da si ga izbere birmanec sam, saj le tako lahko izbere nekoga, ki mu zaupa in se z njim pogovarja. Če bi bila birma prej, bi botra izbrali starši, a to smo storili že pri krstu otroka. Če bi birmo prestavili v 5. razred, bi ob sedanjem pomanjkljivem razumevanju in doživljanju zakramenta birme ter načinih priprave, birmanci verjetno že prej »odšli«. Ostali bi tisti, ki imajo dobro versko zaledje doma. A Bog ne ponuja sebe le izbrancem, “ta pridnim”, tistim, ki že tako imajo bogato življenjsko popotnico … ampak vsem. Jezus nam daje zgled, ko obeduje s cestninarji in grešniki …
Če botre ukinemo, izgubimo priložnost za Jezusovo povabilo, ko reče apostolom (in nam): »Dajte jim vi jesti« (Lk 9,13). Ukinitev botrstva je trenutek ko smo ugasnili “tleči stenj”, za katerega Gospod pravi, naj ga ne ugašamo. Podobna je podpori ločitve, evtanazije ali splava (če ni dobrih pogojev za življenje, človeka raje kar odpravimo). Škof Andrej Saje je v nagovoru 29. 6. 22 o duhovniških kandidatih dejal: “Sveti Avguštin poudarja, da Jezus ne kliče najboljših in najsvetejših kandidatov, ampak kliče zato, da bi poklicani to postali …” Če to velja za duhovnike, potem še toliko bolj velja za botre.
Področje botrstva je velik izziv, ker si birmanci botre navadno izberejo po srcu – po odnosu, žal pa ta izbira ne ustreza vedno pogojem. A to ne pomeni, da botre odpravimo, ampak da jih v pastorali še bolj ovrednotimo in jim pomagamo, da bodo vse bolj postajali duhovni botri (botrstvo je močno vstopno mesto za vero). Potrebno jih je okrepiti. Med najlepšimi utrinki naših številnih srečanj, ki jih vodim, so prav pogovori med botri in birmanci. Bolj kot razmislek o ukinitvi nečesa, kar ima pomen od prvih časov Cerkve, je torej potrebna kakovostna priprava na birmo. Predvsem pa bolj duhovno poglabljanje zakramenta birme, ki je zakrament Svetega Duha, zastonjske ljubezni. Za kakovostno duhovno pripravo so mnogi zelo hvaležni in jo z veseljem sprejmejo. V zakramentu birme se nam Sveti Duh še posebej podarja, a potrebno je pripraviti srce, da se pustimo obdarovati. Potrebno je prebujati veselje, navdušenje in hrepenenje po živem Bogu ter njegovi nežni in usmiljeni ljubezni (več na vesel.net).
Polona Vesel Mušič
Spomladi 2021 sem bila povabljena k sodelovanju na temo birme in priprave na birmo pri dveh revijah slovenskega katoliškega tiska: najprej me je urednica revije Božje okolje Darja Šneberger Brežnik povabila k članku za številko revije z naslovom: »Življenje s Svetim Duhom, nato pa me je novinarka Patricija Kavčič povabila še k intervjuju za prilogo Družine, Naša družina.
Obe besedili sta v končni obliki (takšni, kot sem ju oddala) v celoti dostopni v nadaljevanju, prek povezav pa lahko bralke in bralci dostopate do objavljenih besedil v omenjenih revijah, na portalu Aleteia in na spletni strani župnije Štepanja vas.
Hvaležna sem za povabili k sodelovanju, kot tudi za vse sodelovanje in srečanja v pripravah na birmo, ki v tem času potekajo na daljavo. Naj vsem Gospod povrne s svojim varstvom in blagoslovom.
Polona Vesel Mušič
Velikonočni čas diši po prihodu Svetega Duha in z njim slovesnostih svete birme. Birma je praznik za vso župnijo, priprava na prejem zakramenta pa ima veliko vlogo predvsem za birmance in njihove družine. S Polono Vesel Mušič, ki deluje na področju birmanske pastorale, smo spregovorili o pripravah, botrih, Svetem Duhu in še čem.
O njej: Polona Vesel Mušič je na Teološki fakulteti v Ljubljani doktorirala s področja birmanske pastorale. O tem je napisala šest knjig, vodi različna srečanja v pripravi na birmo in Društvo VESELje (vesel.net), katerega namen je krepiti veselje na področju birmanske duhovnosti in pastorale. Je poročena in mama petih odraščajočih sinov.
Leta 2005 sem bila na Teološki fakulteti izbrana za mlado raziskovalko. Izmed različnih tem, ki so mi bile takrat predlagane za raziskovanje, sem v trenutku izbrala birmansko pastoralo, ker ima birma v mojem življenju prav posebno mesto, imela pa sem tudi večletne izkušnje z vodenjem birmanskih skupin in mladinske skupine. S hvaležnostjo se spominjam velikega notranjega miru in veselja ob izbiri te teme, kar me pri vsakodnevnem poglabljanju v zakrament birme in birmanske pastorale kljub obsežnemu in izzivalnemu področju spremlja vse do danes.
Starši smo ne le roditelji, vzgojitelji in sopotniki otrok, ampak smo jim tudi vzor in zgled življenja po veri. Če je vera resnično pomembna in vredna za nas, bo tudi za naše otroke, saj ti zelo dobro čutijo, kdaj je naše krščansko življenje pristno. Mladi namreč veliko bolj prisluhnejo srcu kot razumu in so bolj dojemljivi za to, kar živimo, kot za to, kar rečemo. Gre za pomembno poslanstvo, ki pa ni preprosto. Prav zato je potrebna najprej naša povezanost z Gospodom, kar omogoča molitev, Božja beseda in evharistija, kjer se še posebej živo srečujemo z Božjo ljubeznijo, ki nam daje moč za nas in za vse, ki so nam zaupani. Nobeno prizadevanje ni zaman, saj »če hočeš drugega vneti, moraš sam goreti,« pravi blaženi Slomšek.
Birmanski botri imajo zelo pomembno vlogo. Po raziskavi sodeč imajo botri za birmance v njihovih mislih, pričakovanjih in življenju vodilno mesto. Pa ne zaradi darila, ampak zaradi zaupljivega odnosa, ki se kaže v kakovostni komunikaciji in vsakršni življenjski in predvsem tudi duhovni (molitveni) podpori. Botrova desna roka na desni rami pri obredu birme birmancu zagotavlja duhovno in človeško bližino v smislu: »Ob tebi sem, vedno lahko računaš name.« Boter je birmancu zgled in sopotnik v veri, vodi ga v občestvo, njegova služba pa traja vse življenje.
Angel Rafael ima v tej starozavezni zgodbi vse značilnosti birmanskega botra. Po poti, po kateri hodita, preko pogovorov Rafael pripravlja Tobija na odraslo življenje in darovanjsko ljubezen, podoben in zelo dragocen pomen pa ima tudi botrstvo.
Botrstvo je služba v Cerkvi, zato so zanjo predvideni tudi pogoji. Tu pa prihajamo do določenega izziva. Ker mladostniki zelo dobro čutijo, kdo je tisti, ki mu lahko zaupajo, s komer se lahko iskreno pogovarjajo in jih bo z naklonjenostjo spremljal na poti življenja, si navadno izberejo »botra po srcu«, po prijateljstvu. Želja Cerkve pa je, da je boter predvsem veren, duhoven, moralno neoporečen človek. Razkorak je v tem, da izbrani boter »po srcu« pogosto ne ustreza danim pogojem.
Odgovor na to vprašanje nam daje slutiti Jezusov pogovor s Samarijanko, ko jo kljub temu, da živi v neurejeni zvezi, prosi, naj mu »da piti« (Jn 4,7). Podobno tudi marsikateri birmanec prosi za botrstvo – za odnos in spremstvo, ta prošnja pa nosi v sebi tudi hrepenenje po Bogu. Žal pogosto sledijo besede: »nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok« (Jn 4,11). Botri pogosto ne morejo do te »žive vode«, do Gospoda, zato potrebujejo pomoč. Če želimo dobre botre, jim je treba omogočiti tudi dobro duhovno pripravo, da bodo botri, ki so »izbrani po srcu«, čedalje bolj postajali tudi duhovni botri in nato (tudi s pomočjo botrstva) dobri kristjani. Povabilo k botrstvu je danes torej lahko odlično vstopno mesto za vero. Kot je Jezus pomagal Samarijanki, smo pastoralni delavci povabljeni pomagati botrom (pa tudi staršem), da lahko začnejo ali poglobijo odnos z Gospodom.
Birma je zastonjski dar Svetega Duha – Božje ljubezni do nas. Ne moremo si je zaslužiti ali je »narediti«, lahko jo le s hvaležnostjo prejmemo in se na to obdarovanost tudi pripravimo, da dragoceni dar ne gre mimo nas. Znanje nagovarja razum, treba pa je pripraviti, ogreti srce za ljubezenski odnos z Bogom.
Bog je namreč ljubezen in birma je zakrament ljubezni – to je bistveni poudarek, do katerega pa v pripravi ne moremo priti z enim samim srečanjem, ampak gre za daljšo pot poglabljanja v zakrament, kar vidim tudi pri sebi. Še po 15 letih vsakdanjega srečevanja z zakramentom birme odkrivam vedno nove poudarke in zdi se mi, da je pred mano še veliko neodkritih lepot, ki se jim vedno znova čudim in jih potem tudi z veseljem predajam naprej na naših srečanjih. Zato zelo cenim in z veseljem sodelujem v pripravi, ki omogoča daljšo pot z več srečanji za različne udeležence (starše, botre, birmance, animatorje …) in z raznolikimi pristopi, kot so zgodbe, pričevanje, filmski odlomki, možnost pogovora … Tam se čuti, da smo prehodili pot, ki se po birmi še nadaljuje, kar se kaže v veselju in povezanosti občestva z Bogom in med seboj.
Duhovne vaje nosijo naslov Bog me ima rad in ima načrt zame. Bog ima rad vsakega od nas, za vsakega ima svojo pot in s tem povezane darove, k čemur nas vabi tudi zakrament birme. Metod geštalt pedagogike je več in obsegajo različne možnosti sodelovanja, med drugim tudi molitvene plese. Birmance npr. skozi meditacijo vodim po njihovi življenjski poti, nato narišejo nekaj risb iz svojega življenja, ki so podlaga za pogovor v manjših skupinicah, za izražanje želja drug drugemu, za molitev, ki si jo vsak izbere …
Prav skupinica da poudarek temu, kako je vsak dragocen in sprejet, v čemer je sicer tudi glavni smisel birmanskih skupin. Z duhovnimi vajami, delom po skupinah, zgodbami, pričevanji, pa tudi njihovim sodelovanjem želimo mlade prebuditi v zavedanje, kako zelo so dragoceni v očeh Boga, prijateljev, župnije, botrov … Gre za krepitev zavedanja, da je Sveti Duh naš prijatelj, ki nam je blizu, je v nas, ključno pa je, kako mi vstopamo v Njegovo zgodbo ljubezni.
Moja izkušnja pred epidemijo je povezana z vodenjem številnih srečanj, duhovnih vaj, obnov … za različne udeležence (starše, botre, birmance …). Večinoma polne dvorane in cerkve predstavljajo dragocen spomin in upanje za naprej. V času epidemije pa sem počasi prešla k delu oznanjevanja na daljavo prek aplikacije Zoom, postavili smo spletno stran: vesel.net, ki je družinsko delo, ustanovili društvo itd., kar so zame povsem novi koraki. S hvaležnostjo lahko rečem, da so tudi tu dobre izkušnje in možnosti, ker se srečanj naenkrat lahko udeleži veliko ljudi (družin, botrov), tudi iz različnih župnij. Zadovoljni so, da vsebino lahko spremljajo bolj zbrano, skupaj in od doma, ne da bi potrebovali čas in stroške za poti do srečanj. Še posebej to velja za botre, ki so morali prej prevoziti včasih tudi dolgo pot, da so prišli na srečanje, sedaj pa se samo pridružijo prek povezave. Tistim, ki nimajo tehničnih možnosti in znanja, navadno pomagajo bližnji. Upam, da se bo še več župnij, družin in posameznikov opogumilo in sprejelo možnosti, ki so nam dane za dobro. Prednosti takšnega načina priprave na birmo bi lahko morda ostale tudi pozneje, na primer v kombinaciji med srečanji »na daljavo« (nekatera predavanja) in »v živo« (duhovne vaje in obnove).
Srečanja med birmanci in birmovalcem so bila včasih res usmerjena v preverjanje znanja, danes pa gre bolj za srečanje pred birmo in pogovor ter za dobro pripravljeno katehezo za vse navzoče, ki seveda vključuje tudi sodelovanje birmancev. Navadno gre za predstavitev priprave na birmo in odgovore na vprašanja birmovalcev, ki jih smiselno umeščajo v podajanje temeljnih poudarkov naše vere.
Naj mi birmovalci ne zamerijo, če rečem, da bi bilo zelo navdihujoče, če bi mogli na teh lepih srečanjih podati še več osebnega pričevanja, ki najbolj nagovarja tako mlade kot odrasle, v smislu, kako oni živijo iz zakramenta birme, kateri so ključni poudarki njihovega srečevanja s Svetim Duhom … Morda bi njihovo osebno pričevanje o duhovnem življenju lahko pripomoglo tudi k vabilu in navduševanju mladih za duhovne poklice.
Glavne razloge sem opisala v svoji zadnji knjigi. Sveti Duh je vedno z nami, na nas pa je, kako z njim sodelujemo. Po Svetem Duhu sicer hrepenimo, a ga navadno premalo poznamo in upoštevamo. Skrbi nas številčnost, namesto da bi nas skrbela kakovost – katera spoznanja, občutja, doživljanja, izkustva … gredo z njimi v življenje. Temeljno je, s kakšno popotnico gredo mladi (pa tudi njihovi starši in botri) na pot življenja po birmi. Je v njej odnos z ljubečim in usmiljenim Bogom, izkušnja brezpogojne Božje ljubezni, ki je vedno z nami in h kateri se lahko vedno vračamo? Ali so v pripravi na birmo spoznavali in vsaj malo vstopili v prijateljski odnos s Svetim Duhom? Vprašanje »osipa« po birmi kaže, da večina verjetno ni stopila niti na prag odnosa z živim Bogom, saj od živega Boga, polnega ljubezni, ni mogoče kar tako oditi. Mladi »odhajajo«, ker tudi odrasli pogosto ne živimo dovolj živega odnosa z Bogom, zato jim ne moremo pokazati poti. Brez Boga ne moremo pričevati o Bogu. Bistvena je ljubezen, odnos in sadovi Duha (Gal 5,22–23), ki so vidni. Odgovornost odraslih, tudi ali predvsem pastoralnih delavcev, je, da s svojim življenjem kažemo na Boga, »rezultate« pa prepustimo Bogu in ti niso merljivi v številkah, ampak v ljubezni.
Vloga Svetega Duha je pri birmi temeljna, bistvena. Birma je zakrament, kjer prejmemo pečat Svetega Duha, zato birme in priprave nanjo ni brez Svetega Duha, ki je ustvarjalec Božjega življenja v nas. Sveti Duh je Bog, ki ustvarja odnose ljubezni. Vedno je prisoten, a se ne vsiljuje, ker prava ljubezen ni vsiljiva in dopušča svobodo. Pomembno je torej, koliko mi sodelujemo, zaupamo, se zahvaljujemo, se veselimo prisotnosti in delovanja Svetega Duha. Če je namreč Bog na prvem mestu, je vse drugo na pravem mestu. Brez vere in zaupanja smo odvisni le od sebe in človeških moči in pomoči, te pa se hitro izrabijo, izčrpajo in lahko zaidemo v malodušje, strah, trdosrčnost, jezo, žalost … Sveti Duh pa nas uči in usposablja, da bi živeli Božje življenje, da bi bili njegovi prijatelji in tudi prijatelji med seboj. Izziv je gledati birmo in pripravo nanjo z Božjimi očmi, očmi ljubezni, zato med besedami Birma = Sveti Duh = Ljubezen postavljam enačaj. Birma ni nekaj, ampak je nekdo – Sveti Duh, ki nam prinaša svoje prijateljstvo, ljubezen, veselje ter moč in pomoč za naše življenje.
Birma je zakrament, pri katerem prejmemo Svetega Duha in njegove darove, da bi lahko obrodili duhovne sadove. Je binkoštna skrivnost za vsakega kristjana.
Sveti Duh nam je pri birmi posredovan po naslednikih apostolov s pomočjo zakramentalnega znamenja maziljenja (kristjan=maziljenec) na čelu in s hkratnim polaganjem rok, ob besedah: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Birmo prejmemo le enkrat v življenju, saj takrat Jezus Kristus v nas vtisne neizbrisen pečat Svetega Duha in nas odene v »moč z višave« (Lk 24,49).
Birma nas okrepi za življenje v Duhu in njegovi ljubezni, ki je »izlita v naša srca« (Rim 5,5). Sveti Duh je vedno prisoten s svojo nežnostjo, ljubeznijo, tolažbo, ustvarjalnostjo, veseljem, upanjem … Ponuja nam svoje prijateljstvo. Vabi nas, da ga sprejmemo, se mu pustimo obdarovati, njegove darove pa potem omogočamo in privoščimo še drugim. Povabljeni smo k pričevanju in k življenju v občestvu z Bogom in med seboj. »Sveti Duh namreč omogoča sinovski odnos do Očeta in bratski odnos med nami,« pravi p. Marko Ivan Rupnik. Tudi (ali še posebej) danes je izziv, kako z veseljem živeti in pričevati za ljubezen, ki nam je podarjena in jo z zgledom posredovati predvsem mlajšim generacijam.
Svetega Duha prejmemo že pri krstu, birma pa krstno milost potrdi (confirmatio=potrditev), dopolni in okrepi. »Birma je pečat na pismo svetega krsta,« pravi Slomšek. Učinek zakramenta birme je »polno izlivanje Svetega Duha, kakor je bilo nekoč podeljeno apostolom na binkoštni dan« (KKC 1302). Bog »ne daje Duha na mero« (Jn 3,34). Veliko pa je odvisno od tega, ali in koliko smo pripravljeni sprejeti Njegovo moč in ljubezen – kako smo pripravljeni sodelovati z Njim. Svetniki, še posebej Marija nam kažejo zgled življenja s Svetim Duhom oz. življenja v Duhu.
Za birmo smo »zreli« že od takrat, ko prejmemo krst. V grškokatoliškem obredu se življenje v Kristusu, ki ga prejmemo pri krstu, takoj nadaljuje z življenjem v Duhu – birma potrdi vero, ki jo je kristjan prejel pri krstu. V rimskokatoliškem obredu pa prejem birme neposredno sledi krstu le pri uvajanju odraslih v krščanstvo.
Zdi se, da Svetega Duha, ki je ustvarjalec Božjega življenja v nas, ne poznamo in ne upoštevamo dovolj. Zato so v birmanski pastorali večkrat v ospredju drugi poudarki, npr. starost birmancev, botrstvo, darila, »osip« po birmi … Kljub trudu na tem področju, je mogoče opaziti posledice oddaljenosti od ognja Svetega Duha, kot so pogojevanje, jeza, žalost, malodušje …, kar je nasprotno od sadov Svetega Duha, ki so »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.« (Gal 5,22–23) V pripravi na birmo smo povabljeni Svetega Duha spoznavati tako, da bi zahrepeneli po Njegovi brezpogojni in usmiljeni ljubezni. Zato je priprava na birmo priprava srca.
Če bi bila birma nagrada za našo vero, bi pomenilo, da si moramo birmo »zaslužiti« oz. jo »narediti«, kar je tudi eno od pogostih napačnih pojmovanj birme. A temu ni tako, ker nas Bog ne ljubi zaradi tega, kar naredimo, ampak zaradi tega, kar smo, saj smo ustvarjeni iz njegove ljubezni in po njegovi podobi. Birma ni »nekaj«, ampak je Nekdo, je odnos s Svetim Duhom, ki nas uvaja (je zakrament uvajanja) v skrivnost Trojice, v Božjo družino, v Božje okolje. Zato birma ni in ne more biti nagrada za našo vero, ker vera raste iz Duha. »On prihaja pred nami in prebudi v nas vero« (KKC 683, 684). Birma je pot, ki vodi in pomaga birmancu k »zreli veri« in k življenju iz vere.
Sveti Duh je ljubezen in ker je birma zakrament Svetega Duha, je tudi birma zakrament ljubezni. Ko jo prejmemo, ostanemo v Božji ljubezni in Bog in njegova ljubezen ostane v nas (1 Jn 4,7–21).
Polona Vesel Mušič[1]
Intervju je objavljen na strani Družine, prav tako pa tudi na portalu Aleteia
[1]Polona Vesel Mušič je na Teološki fakulteti doktorirala iz teme Birmanska pastorala na prepihu. Že vrsto let predava o birmanski pastorali in vodi priprave na birmo za mladostnike, starše in botre. Ureja tudi spletno stran vesel.net.
VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje
DŠ: 54509475
TRR: IBAN SI56 6100 0002 5432 098 (Delavska Hranilnica).
Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica
Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič
E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com ali polona.vmusic@gmail.com
Telefon: o31 512 818
avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič spletna stran: Matej Mušič avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič
Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica
Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič
E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com ali polona.vmusic@gmail.com
Telefon: o31 512 818
VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje
DŠ: 54509475
TRR: IBAN SI56 6100 0002 5432 098 (Delavska Hranilnica).
avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič spletna stran: Matej Mušič avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič