DRUŠTVO
DRUŠTVO VESELje
program
aktualno DOGAJANJE
program
PROGRAM PRIPRAVE NA BIRMO
birma
biblične skupine
Biblične skupine
knjige
previous arrow
next arrow
DRUŠTVO
DRUŠTVO VESELje
AKTUALNO
PROGRAM PRIPRAVE NA BIRMO
BIRMA
PROGRAM
aktualno DOGAJANJE
BIBLIČNE SKUPINE
Biblične skupine
KNJIGE
previous arrow
next arrow

»Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem

(1 Jn 4,16)

Preberite: RAZMISLEK IN UTEMELJTEV GLEDE DRAGOCENOSTI BOTRSTVA IN STAROSTI BIRMANCEV med aktualnimi temami.

ZAHVALA OB 10. OBLETNICI OZNANJEVANJA NA PODROČJU BIRMANSKE PASTORALE (2012–2022)

Obletnice so priložnost za hvaležnost in za pogled na prehojeno pot. Izraziti želim nekaj besed zahvale, kajti: “Kraljevo skrivnost je treba skrivati, Božja dela pa je treba razkrivati in spoštljivo oznanjati,” (Tob 12,7) pravi angel Rafael v Tobitovi knjigi očetu Tobitu in sinu Tobiju po prestanih preizkušnjah, ko se jima razkrije in enako velja tudi zame oz. za vsakega od nas, ki delamo v Gospodovem vinogradu.

S hvaležnostjo se torej oziram na prehojeno desetletno (2012–2022) pot oznanjevanja na področju birmanske pastorale. Na praznik Marije, Kraljice miru, 22. avgusta 2012, sem zagovarjala disertacijo na temo birme in birmanske pastorale (“Birmanska pastorala na prepihu – vzgojno-pastoralni model kot oblika celostne vzgoje v Cerkvi na Slovenskem”) in takoj nato začela pot aktivnega sodelovanja v pripravi na birmo. Pravzaprav sem na to pot stopila že 1. oktobra 2005, ko sem kot mlada raziskovalka na Teološki fakulteti s strani mentorja prof. Stanka Gerjolja in ob pomoči somentorja prof. Vinka Potočnika sprejela temo birmanske pastorale. To pomeni, da bo kmalu že dvajset let (2005–2025), kar se vsak dan na različne načine (duhovno, raziskovalno, študijsko, pastoralno …) poglabljam v to področje.

In če se vrnem še nekoliko nazaj v svoje življenje, je bil zame gotovo pomemben mejnik prejem svete birme, na god sv. Jurija, 23. aprila 1989, česar se z veliko hvaležnostjo spominjam tudi kot začetka osebne vere. Prav sveta birma je bila v mojem mladem življenju in v zahtevnih okoliščinah izhodišče in oporišče za osebno rast v veri. V življenju skušam hoditi po poti vere od Marije k Jezusu oz. h Gospodu, kar v mojem srcu, v moči in veselju Svetega Duha, prebuja odnos do oseb, ki so Trojica.

 Daljši opis pričevanja moje življenjske poti in vere je objavljen v prvem poglavju šeste knjige: Skoči ven, Birma=Sveti Duh=Ljubezen. Pričevanje kratko podam tudi na srečanjih iz hvaležnosti za Božjo milost in delovanje Božje previdnosti v mojem življenju, ki se kaže tudi v naštetih postajah: prejem birme na god sv. Jurija, ki premaga zmaja, kar nakazuje duhovni boj (boj med dobrim in zlim, med svetim in hudim, kar se zelo izrazito kaže tudi znotraj birmanske pastorale); začetek raziskovalne poti na god sv. Terezike Deteta Jezusa, ki je že dolgo moja nebeška prijateljica in priprošnjica (s hvaležnstjo stanujem v bližini cerkve, ki je njej posvečena in se tako pogosto srečujeva) ter zaključek raziskovalne poti z zagovorom disertacije in začetkom dela oznanjevanja na dan, ko praznuje Marija, Kraljica miru in sem tako še posebej povezana z romarskim središčem na Kureščku. Ta milostni kraj pa ni daleč od župnije sv. Marije Magdalene v Sodražici od koder prihajam in Gore pri Sodražici, kjer je živela naša mistikinja in priprošnjica Magdalena Gornik (obe Magdaleni občudujem, sem v prijateljstvu z njima in ju prosim za nebeško pomoč), ki je bila v življenju močno preizkušana, a tudi zelo obdarovana. Tudi sama izkušam oboje: obdarovanost in preizkušnje, oboje oblikuje mojo pot življenja v hoji z in za Gospodom. A obdarovana nisem le zase, pač pa za mnoge, ki so mi zaupani in s katerimi smo povezani v sopotništvu z Gospodom in med seboj. 

Najprej sem torej iz srca hvaležna dobremu Bogu, da me je povabil in mi zaupal to poslanstvo ter Materi Mariji za njeno blago spremstvo in varstvo. Hvala za vse milosti, darove, vodstvo, navdihe, pomoč in blagoslove tako v veselju kot preizkušnjah.

Hvala vsem, ki so že pri Bogu in so moji in naši pomočniki ter priprošnjiki v nebesih; še posebej se zahvaljujem svetnikom, blaženim ter nekaterim škofom in duhovnikom: sv. Tereziji Deteta Jezusa, sv. Mariji Magdaleni, bl. Alojziju Grozdetu, bl. Carlu Acutisu, Magdaleni Gornik, Urški Ferligoj, Stanislavu Leniču, Alojzu Uranu, Jožetu Vidicu, Lojzetu Hostniku, Matjažu Zupanu in drugim ter mojim prednikom, še posebej očetu Milanu.

Za sopotništvo na moji osebni in duhovni poti sem hvaležna mnogim, ki ste me (oz. me še) kakor koli spremljate in mi pomagate. Še posebej se zahvaljujem svoji družini – možu Lojzetu in otrokom: Pavlu, Mateju, Tomažu, Andreju in Petru, staršem in mnogim drugim, s katerimi delimo poti življenja ter skupaj napredujemo v rasti, modrosti in milosti. Mož in sinovi v zadnjih letih z mano sodelujejo tudi kot animatorji pri duhovnih vajah in duhovnih obnovah, sodelavci pa smo tudi pri našem Društvu VESELje in spletni strani vesel.net.

Hvala mnogim duhovnikom in laikom za bratsko-sestrsko povezanost v Gospodu na poti osebne in duhovne rasti, za povezanost v molitvi in dragoceno deljenje izkušenj, življenjskih modrosti, spoznanj … ob različnih pogovorih, priložnostih mnogih izobraževanj, različnih skupin, še posebej naših bibličnih skupin, različnih duhovnih vaj … Osebna vera, ki mi v življenju največ pomeni in ki je prijateljski odnos z živim Bogom, dopolnjuje in bogati mojo duhovno, raziskovalno, študijsko in pastoralno pot. Veliko mi pomeni vsakdanja udeležba pri sveti maši, molitev, Božja beseda, različne oblike duhovnih vaj in programov na področju duhovnosti (npr. duhovno spremljanje in drugo, kar omogoča zlasti Ignacijev dom duhovnosti).

Hvala vsem za pomoč in podporo na moji študijski poti ter pri delu oznanjevanja. Tu sem še posebej hvaležna vsem nosilcem birmanske pastorale za zaupanje in za vsa povabila na srečanja: škofom, duhovnikom, staršem, botrom, birmankam in birmancem, animatorjem, različnim podpornikom, donatorjem … Hvala za vse dosedanje priložnosti za oznanjevanje bodisi na številnih srečanjih bodisi pri podpori priprave in izdaje mojih knjig. Še posebej hvala vsem duhovnikom in župnijam, kamor sem vedno znova dobrohotno povabljena za sodelovanje v pripravi na birmo.

Hvaležna sem za veliko res lepih izkušenj. Do sedaj se je v desetih letih zvrstilo več kot 700 samostojnih srečanj (predavanj, seminarjev, duhovnih obnov, duhovnih vaj, delavnic, …) v pripravi na birmo. Na srečanjih je sodelovalo več kot 30.000 udeležencev (birmancev, staršev in botrov). Vsebina srečanj je veselo oznanilo o Svetem Duhu in birmi ter aktualne teme o botrstvu, odraščanju … Pred epidemijo smo imeli srečanja »v živo«, v zadnjih dveh letih pa izvajam tudi srečanja na daljavo. Srečanjem v pripravi na birmo sem v zadnjih letih dodala tudi možnost priprave na daljavo za starše prvoobhajancev in starše novokrščencev.

Izkušnja srečanj me uči, da so starši, birmanci in botri zelo hvaležni za kakovostno pripravo in se je (v živo in na daljavo) udeležijo v velikem številu. Zlasti starši in botri so zadovoljni, če jim omogočimo nekaj dobro pripravljenih srečanj, da se lažje odprejo srca za duhovno področje in da bolj zahrepenimo po Bogu in Njegovi usmiljeni Ljubezni, ki prihaja k nam, v naše družine in odnose, tudi po zakramentu birme. Da so z vsebino zadovoljni in da z veseljem sprejemajo tak način priprave, kažejo mnogi dobri odzivi zlasti staršev in botrov, čemur pritrjujejo tudi številni duhovniki (nekaj odmevov je objavljenih tudi na spletni strani).

Gospod me je pred tremi leti tesneje povabil k izviru Žive vode, ki je Božja beseda. Poleg različnih srečanj zato vsak teden vodim tudi biblične skupine, ki so lepa priložnost za branje in premišljevanje Božje besede in pogovor ter molitev ob izbranih odlomkih. Hvala vsem, ki v bibličnih skupinah teden za tednom skupaj odkrivamo zaklade Božje besede.

Ob delu sem zasnovala zbirko knjig Birmanska pastorala, v kateri je med letoma 2013 in 2018 pri založbi Salve izšlo šest knjig (Birma – pečat Svetega Duha; Tobija, Sara in angel Rafael – o poročni ljubezni in botrstvu; Birmanski animatorji – dragocena priložnost; Sveti Duh – naš prijatelj; Utrip birmanske pastorale v Cerkvi na Slovenskem; Skoči ven, Birma=Sveti Duh=Ljubezen); upam pa, da mi bo dano napisati oz. dokončati še kakšno knjigo.

Lani spomladi je vzporedno s srečanji na daljavo zaživela spletna stran: vesel.net, ki je naše družinsko delo: spletno stran je postavil in zanjo skrbi sin Matej, logo je pripravil sin Tomaž, mož Lojze ter sin Pavel pa skupaj z mano prispevajo tudi marskikatero fotografijo.  Pri delu oznanjevanja je v pomoč tudi naše Društvo VESELje, ki smo ga ustanovili na božič leta 2020 in v katerem želimo krepiti veselje znotraj birmanske duhovnosti ter pastorale.

V prihodnje si želim, da bi mogla še naprej sodelovati z Gospodom in po poteh življenja in pastorale hoditi v spremstvu z mnogimi sopotnicami in sopotniki. Želim si, da bi mogla predvsem z življenjem, kamor sem povabljena pa tudi z besedo, goreče oznanjati, da je Bog (Sveti Duh) ljubezen in da je tudi birma, ki je zakrament Svetega Duha, zakrament ljubezni. Upam, da bom mogla delo oznanjevnja še naprej nadaljevati v Cerkvi na Slovenskem, veselo oznanilo o Božji ljubezni, dobroti in bližini pa bi rada, če Bog da, ponesla tudi izven meja naše domovine.

Hvala vsem za vsakršno prijateljsko in velikodušno duhovno in materialno pomoč ter podporo. Naj Vam Gospod bogato povrne s svojim varstvom in blagoslovom. Na naših poteh duhovnega odraščanja in sodelovanja s Svetim Duhom ter njegovimi darovi nam vsem želim obilo ljubezni, veselja, miru, potrpežljivosti, blagosti, dobrotljivosti, zvestobe, krotkosti, samoobvladovanja (Gal 5,22–23), kar vse so sadovi Svetega Duha in je zanje poleg darov potrebno tudi naše sodelovanje. Naj nam v življenju pri tem s svojim zgledom in varstvom pomaga Mati Marija, Gospod pa naj nas po Svetem Duhu vodi in blagoslavlja.

S spoštovanjem in hvaležnostjo Vam želim vse dobro,

dr. Polona Vesel Mušič

Ljubljana, na praznik Marije, Kraljice miru, 22. avgusta 2022

Birme si ne moremo zaslužiti ali je narediti

Spomladi 2021 sem bila povabljena k sodelovanju na temo birme in priprave na birmo pri dveh revijah slovenskega katoliškega tiska: najprej me je urednica revije Božje okolje Darja Šneberger Brežnik povabila k članku za številko revije z naslovom: »Življenje s Svetim Duhom, nato pa me je novinarka Patricija Kavčič povabila še k intervjuju za prilogo Družine, Naša družina.

Obe besedili sta v končni obliki (takšni, kot sem ju oddala) v celoti dostopni v nadaljevanju, prek povezav pa lahko bralke in bralci dostopate do objavljenih besedil v omenjenih revijah, na portalu Aleteia in na spletni strani župnije Štepanja vas.

Hvaležna sem za povabili k sodelovanju, kot tudi za vse sodelovanje in srečanja v pripravah na birmo, ki v tem času potekajo na daljavo. Naj vsem Gospod povrne s svojim varstvom in blagoslovom.

        Polona Vesel Mušič

foto: Lojze Mušič

 

»Birme si ne moremo zaslužiti ali je narediti«

 
Polona Vesel Mušič o tem, kaj je res pomembno v pripravi na birmo

Velikonočni čas diši po prihodu Svetega Duha in z njim slovesnostih svete birme. Birma je praznik za vso župnijo, priprava na prejem zakramenta pa ima veliko vlogo predvsem za birmance in njihove družine. S Polono Vesel Mušič, ki deluje na področju birmanske pastorale, smo spregovorili o pripravah, botrih, Svetem Duhu in še čem.

O njej: Polona Vesel Mušič je na Teološki fakulteti v Ljubljani doktorirala s področja birmanske pastorale. O tem je napisala šest knjig, vodi različna srečanja v pripravi na birmo in Društvo VESELje (vesel.net), katerega namen je krepiti veselje na področju birmanske duhovnosti in pastorale. Je poročena in mama petih odraščajočih sinov.

Doktorirali ste iz birmanske pastorale, za kar se pred vami v Sloveniji ni odločil nihče. Kaj vas je vodilo k poglobitvi v to področje?

Leta 2005 sem bila na Teološki fakulteti izbrana za mlado raziskovalko. Izmed različnih tem, ki so mi bile takrat predlagane za raziskovanje, sem v trenutku izbrala birmansko pastoralo, ker ima birma v mojem življenju prav posebno mesto, imela pa sem tudi večletne izkušnje z vodenjem birmanskih skupin in mladinske skupine. S hvaležnostjo se spominjam velikega notranjega miru in veselja ob izbiri te teme, kar me pri vsakodnevnem poglabljanju v zakrament birme in birmanske pastorale kljub obsežnemu in izzivalnemu področju spremlja vse do danes.

Ko se otrok pripravlja na birmo, se zdi, da vsa družina diha z njim. Kakšna je vloga družine v pripravi na birmo?

Starši smo ne le roditelji, vzgojitelji in sopotniki otrok, ampak smo jim tudi vzor in zgled življenja po veri. Če je vera resnično pomembna in vredna za nas, bo tudi za naše otroke, saj ti zelo dobro čutijo, kdaj je naše krščansko življenje pristno. Mladi namreč veliko bolj prisluhnejo srcu kot razumu in so bolj dojemljivi za to, kar živimo, kot za to, kar rečemo. Gre za pomembno poslanstvo, ki pa ni preprosto. Prav zato je potrebna najprej naša povezanost z Gospodom, kar omogoča molitev, Božja beseda in evharistija, kjer se še posebej živo srečujemo z Božjo ljubeznijo, ki nam daje moč za nas in za vse, ki so nam zaupani. Nobeno prizadevanje ni zaman, saj »če hočeš drugega vneti, moraš sam goreti,« pravi blaženi Slomšek.

Vsak birmanec naj bi imel botra. A kje naj danes povprečen birmanec najde koga, ki ustreza kriterijem in mu je hkrati osebno blizu?

Birmanski botri imajo zelo pomembno vlogo. Po raziskavi sodeč imajo botri za birmance v njihovih mislih, pričakovanjih in življenju vodilno mesto. Pa ne zaradi darila, ampak zaradi zaupljivega odnosa, ki se kaže v kakovostni komunikaciji in vsakršni življenjski in predvsem tudi duhovni (molitveni) podpori. Botrova desna roka na desni rami pri obredu birme birmancu zagotavlja duhovno in človeško bližino v smislu: »Ob tebi sem, vedno lahko računaš name.« Boter je birmancu zgled in sopotnik v veri, vodi ga v občestvo, njegova služba pa traja vse življenje.

Kako so s tem povezani Tobija, Sara in angel Rafael, naslovni junaki vaše knjige za botre?

Angel Rafael ima v tej starozavezni zgodbi vse značilnosti birmanskega botra. Po poti, po kateri hodita, preko pogovorov Rafael pripravlja Tobija na odraslo življenje in darovanjsko ljubezen, podoben in zelo dragocen pomen pa ima tudi botrstvo.

Botrstvo je služba v Cerkvi, zato so zanjo predvideni tudi pogoji. Tu pa prihajamo do določenega izziva. Ker mladostniki zelo dobro čutijo, kdo je tisti, ki mu lahko zaupajo, s komer se lahko iskreno pogovarjajo in jih bo z naklonjenostjo spremljal na poti življenja, si navadno izberejo »botra po srcu«, po prijateljstvu. Želja Cerkve pa je, da je boter predvsem veren, duhoven, moralno neoporečen človek. Razkorak je v tem, da izbrani boter »po srcu« pogosto ne ustreza danim pogojem.

Kaj storiti?

Odgovor na to vprašanje nam daje slutiti Jezusov pogovor s Samarijanko, ko jo kljub temu, da živi v neurejeni zvezi, prosi, naj mu »da piti« (Jn 4,7). Podobno tudi marsikateri birmanec prosi za botrstvo – za odnos in spremstvo, ta prošnja pa nosi v sebi tudi hrepenenje po Bogu. Žal pogosto sledijo besede: »nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok« (Jn 4,11). Botri pogosto ne morejo do te »žive vode«, do Gospoda, zato potrebujejo pomoč. Če želimo dobre botre, jim je treba omogočiti tudi dobro duhovno pripravo, da bodo botri, ki so »izbrani po srcu«, čedalje bolj postajali tudi duhovni botri in nato (tudi s pomočjo botrstva) dobri kristjani. Povabilo k botrstvu je danes torej lahko odlično vstopno mesto za vero. Kot je Jezus pomagal Samarijanki, smo pastoralni delavci povabljeni pomagati botrom (pa tudi staršem), da lahko začnejo ali poglobijo odnos z Gospodom.

Kako vemo, da je posameznik pripravljen na birmo? Kaj je najpomembnejše sporočilo, ki naj bi ga predali birmancem?

Birma je zastonjski dar Svetega Duha – Božje ljubezni do nas. Ne moremo si je zaslužiti ali je »narediti«, lahko jo le s hvaležnostjo prejmemo in se na to obdarovanost tudi pripravimo, da dragoceni dar ne gre mimo nas. Znanje nagovarja razum, treba pa je pripraviti, ogreti srce za ljubezenski odnos z Bogom.

Bog je namreč ljubezen in birma je zakrament ljubezni – to je bistveni poudarek, do katerega pa v pripravi ne moremo priti z enim samim srečanjem, ampak gre za daljšo pot poglabljanja v zakrament, kar vidim tudi pri sebi. Še po 15 letih vsakdanjega srečevanja z zakramentom birme odkrivam vedno nove poudarke in zdi se mi, da je pred mano še veliko neodkritih lepot, ki se jim vedno znova čudim in jih potem tudi z veseljem predajam naprej na naših srečanjih. Zato zelo cenim in z veseljem sodelujem v pripravi, ki omogoča daljšo pot z več srečanji za različne udeležence (starše, botre, birmance, animatorje …) in z raznolikimi pristopi, kot so zgodbe, pričevanje, filmski odlomki, možnost pogovora … Tam se čuti, da smo prehodili pot, ki se po birmi še nadaljuje, kar se kaže v veselju in povezanosti občestva z Bogom in med seboj.

Ukvarjate se z geštalt pedagogiko, za birmance pripravljate celo duhovne vaje po načelih geštalt pedagogike. V čem so drugačne?

Duhovne vaje nosijo naslov Bog me ima rad in ima načrt zame. Bog ima rad vsakega od nas, za vsakega ima svojo pot in s tem povezane darove, k čemur nas vabi tudi zakrament birme. Metod geštalt pedagogike je več in obsegajo različne možnosti sodelovanja, med drugim tudi molitvene plese. Birmance npr. skozi meditacijo vodim po njihovi življenjski poti, nato narišejo nekaj risb iz svojega življenja, ki so podlaga za pogovor v manjših skupinicah, za izražanje želja drug drugemu, za molitev, ki si jo vsak izbere …

Prav skupinica da poudarek temu, kako je vsak dragocen in sprejet, v čemer je sicer tudi glavni smisel birmanskih skupin. Z duhovnimi vajami, delom po skupinah, zgodbami, pričevanji, pa tudi njihovim sodelovanjem želimo mlade prebuditi v zavedanje, kako zelo so dragoceni v očeh Boga, prijateljev, župnije, botrov … Gre za krepitev zavedanja, da je Sveti Duh naš prijatelj, ki nam je blizu, je v nas, ključno pa je, kako mi vstopamo v Njegovo zgodbo ljubezni.

Kako pa poteka priprava na birmo v letošnjem pastoralnem letu (epidemija …), kaj je drugače, morda so kakšni posebni plusi, minusi …?

Moja izkušnja pred epidemijo je povezana z vodenjem številnih srečanj, duhovnih vaj, obnov … za različne udeležence (starše, botre, birmance …). Večinoma polne dvorane in cerkve predstavljajo dragocen spomin in upanje za naprej. V času epidemije pa sem počasi prešla k delu oznanjevanja na daljavo prek aplikacije Zoom, postavili smo spletno stran: vesel.net, ki je družinsko delo, ustanovili društvo itd., kar so zame povsem novi koraki. S hvaležnostjo lahko rečem, da so tudi tu dobre izkušnje in možnosti, ker se srečanj naenkrat lahko udeleži veliko ljudi (družin, botrov), tudi iz različnih župnij. Zadovoljni so, da vsebino lahko spremljajo bolj zbrano, skupaj in od doma, ne da bi potrebovali čas in stroške za poti do srečanj. Še posebej to velja za botre, ki so morali prej prevoziti včasih tudi dolgo pot, da so prišli na srečanje, sedaj pa se samo pridružijo prek povezave. Tistim, ki nimajo tehničnih možnosti in znanja, navadno pomagajo bližnji. Upam, da se bo še več župnij, družin in posameznikov opogumilo in sprejelo možnosti, ki so nam dane za dobro. Prednosti takšnega načina priprave na birmo bi lahko morda ostale tudi pozneje, na primer v kombinaciji med srečanji »na daljavo« (nekatera predavanja) in »v živo« (duhovne vaje in obnove).

 

Birmovalca se pripravnikom na birmo predstavlja predvsem kot strah in trepet, ki jih bo pred birmo izprašal …

Srečanja med birmanci in birmovalcem so bila včasih res usmerjena v preverjanje znanja, danes pa gre bolj za srečanje pred birmo in pogovor ter za dobro pripravljeno katehezo za vse navzoče, ki seveda vključuje tudi sodelovanje birmancev. Navadno gre za predstavitev priprave na birmo in odgovore na vprašanja birmovalcev, ki jih smiselno umeščajo v podajanje temeljnih poudarkov naše vere.

Naj mi birmovalci ne zamerijo, če rečem, da bi bilo zelo navdihujoče, če bi mogli na teh lepih srečanjih podati še več osebnega pričevanja, ki najbolj nagovarja tako mlade kot odrasle, v smislu, kako oni živijo iz zakramenta birme, kateri so ključni poudarki njihovega srečevanja s Svetim Duhom … Morda bi njihovo osebno pričevanje o duhovnem življenju lahko pripomoglo tudi k vabilu in navduševanju mladih za duhovne poklice.

Že zimzeleno tarnamo o »osipu« po birmi. Kaj gre narobe? Sveti Duh ne opravi svojega?

Glavne razloge sem opisala v svoji zadnji knjigi. Sveti Duh je vedno z nami, na nas pa je, kako z njim sodelujemo. Po Svetem Duhu sicer hrepenimo, a ga navadno premalo poznamo in upoštevamo. Skrbi nas številčnost, namesto da bi nas skrbela kakovost – katera spoznanja, občutja, doživljanja, izkustva … gredo z njimi v življenje. Temeljno je, s kakšno popotnico gredo mladi (pa tudi njihovi starši in botri) na pot življenja po birmi. Je v njej odnos z ljubečim in usmiljenim Bogom, izkušnja brezpogojne Božje ljubezni, ki je vedno z nami in h kateri se lahko vedno vračamo? Ali so v pripravi na birmo spoznavali in vsaj malo vstopili v prijateljski odnos s Svetim Duhom? Vprašanje »osipa« po birmi kaže, da večina verjetno ni stopila niti na prag odnosa z živim Bogom, saj od živega Boga, polnega ljubezni, ni mogoče kar tako oditi. Mladi »odhajajo«, ker tudi odrasli pogosto ne živimo dovolj živega odnosa z Bogom, zato jim ne moremo pokazati poti. Brez Boga ne moremo pričevati o Bogu. Bistvena je ljubezen, odnos in sadovi Duha (Gal 5,22–23), ki so vidni. Odgovornost odraslih, tudi ali predvsem pastoralnih delavcev, je, da s svojim življenjem kažemo na Boga, »rezultate« pa prepustimo Bogu in ti niso merljivi v številkah, ampak v ljubezni.

Pri birmi hitro dobimo občutek, da je vse odvisno od nas. Kakšna pa je vloga Svetega Duha? Namenjamo Bogu pri vsem skupaj dovolj pomembno mesto?

Vloga Svetega Duha je pri birmi temeljna, bistvena. Birma je zakrament, kjer prejmemo pečat Svetega Duha, zato birme in priprave nanjo ni brez Svetega Duha, ki je ustvarjalec Božjega življenja v nas. Sveti Duh je Bog, ki ustvarja odnose ljubezni. Vedno je prisoten, a se ne vsiljuje, ker prava ljubezen ni vsiljiva in dopušča svobodo. Pomembno je torej, koliko mi sodelujemo, zaupamo, se zahvaljujemo, se veselimo prisotnosti in delovanja Svetega Duha. Če je namreč Bog na prvem mestu, je vse drugo na pravem mestu. Brez vere in zaupanja smo odvisni le od sebe in človeških moči in pomoči, te pa se hitro izrabijo, izčrpajo in lahko zaidemo v malodušje, strah, trdosrčnost, jezo, žalost … Sveti Duh pa nas uči in usposablja, da bi živeli Božje življenje, da bi bili njegovi prijatelji in tudi prijatelji med seboj. Izziv je gledati birmo in pripravo nanjo z Božjimi očmi, očmi ljubezni, zato med besedami Birma = Sveti Duh = Ljubezen postavljam enačaj. Birma ni nekaj, ampak je nekdo – Sveti Duh, ki nam prinaša svoje prijateljstvo, ljubezen, veselje ter moč in pomoč za naše življenje.

foto: Lojze Mušič

 

Ne »nekaj«, ampak Nekdo

 

Birma je prijateljstvo s Svetim Duhom
  1. Kaj se zgodi pri birmi?

Birma je zakrament, pri katerem prejmemo Svetega Duha in njegove darove, da bi lahko obrodili duhovne sadove. Je binkoštna skrivnost za vsakega kristjana.

Sveti Duh nam je pri birmi posredovan po naslednikih apostolov s pomočjo zakramentalnega znamenja maziljenja (kristjan=maziljenec) na čelu in s hkratnim polaganjem rok, ob besedah: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Birmo prejmemo le enkrat v življenju, saj takrat Jezus Kristus v nas vtisne neizbrisen pečat Svetega Duha in nas odene v »moč z višave« (Lk 24,49).

  1. Kaj v življenju kristjana pomeni in spremeni birma?

Birma nas okrepi za življenje v Duhu in njegovi ljubezni, ki je »izlita v naša srca« (Rim 5,5). Sveti Duh je vedno prisoten s svojo nežnostjo, ljubeznijo, tolažbo, ustvarjalnostjo, veseljem, upanjem … Ponuja nam svoje prijateljstvo. Vabi nas, da ga sprejmemo, se mu pustimo obdarovati, njegove darove pa potem omogočamo in privoščimo še drugim. Povabljeni smo k pričevanju in k življenju v občestvu z Bogom in med seboj. »Sveti Duh namreč omogoča sinovski odnos do Očeta in bratski odnos med nami,« pravi p. Marko Ivan Rupnik. Tudi (ali še posebej) danes je izziv, kako z veseljem živeti in pričevati za ljubezen, ki nam je podarjena in jo z zgledom posredovati predvsem mlajšim generacijam.

  1. Kaj pomeni, da pri birmi Svetega Duha prejmemo »v polnosti«?

Svetega Duha prejmemo že pri krstu, birma pa krstno milost potrdi (confirmatio=potrditev), dopolni in okrepi. »Birma je pečat na pismo svetega krsta,« pravi Slomšek. Učinek zakramenta birme je »polno izlivanje Svetega Duha, kakor je bilo nekoč podeljeno apostolom na binkoštni dan« (KKC 1302). Bog »ne daje Duha na mero« (Jn 3,34). Veliko pa je odvisno od tega, ali in koliko smo pripravljeni sprejeti Njegovo moč in ljubezen – kako smo pripravljeni sodelovati z Njim. Svetniki, še posebej Marija nam kažejo zgled življenja s Svetim Duhom oz. življenja v Duhu.

Za birmo smo »zreli« že od takrat, ko prejmemo krst. V grškokatoliškem obredu se življenje v Kristusu, ki ga prejmemo pri krstu, takoj nadaljuje z življenjem v Duhu – birma potrdi vero, ki jo je kristjan prejel pri krstu. V rimskokatoliškem obredu pa prejem birme neposredno sledi krstu le pri uvajanju odraslih v krščanstvo.

  1. Na katere načine si najpogosteje napačno razlagamo birmo?

Zdi se, da Svetega Duha, ki je ustvarjalec Božjega življenja v nas, ne poznamo in ne upoštevamo dovolj. Zato so v birmanski pastorali večkrat v ospredju drugi poudarki, npr. starost birmancev, botrstvo, darila, »osip« po birmi … Kljub trudu na tem področju, je mogoče opaziti posledice oddaljenosti od ognja Svetega Duha, kot so pogojevanje, jeza, žalost, malodušje …, kar je nasprotno od sadov Svetega Duha, ki so »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.« (Gal 5,22–23) V pripravi na birmo smo povabljeni Svetega Duha spoznavati tako, da bi zahrepeneli po Njegovi brezpogojni in usmiljeni ljubezni. Zato je priprava na birmo priprava srca.

  1. Je birma nagrada za našo vero?

Če bi bila birma nagrada za našo vero, bi pomenilo, da si moramo birmo »zaslužiti« oz. jo »narediti«, kar je tudi eno od pogostih napačnih pojmovanj birme. A temu ni tako, ker nas Bog ne ljubi zaradi tega, kar naredimo, ampak zaradi tega, kar smo, saj smo ustvarjeni iz njegove ljubezni in po njegovi podobi. Birma ni »nekaj«, ampak je Nekdo, je odnos s Svetim Duhom, ki nas uvaja (je zakrament uvajanja) v skrivnost Trojice, v Božjo družino, v Božje okolje. Zato birma ni in ne more biti nagrada za našo vero, ker vera raste iz Duha. »On prihaja pred nami in prebudi v nas vero« (KKC 683, 684). Birma je pot, ki vodi in pomaga birmancu k »zreli veri« in k življenju iz vere.

Sveti Duh je ljubezen in ker je birma zakrament Svetega Duha, je tudi birma zakrament ljubezni. Ko jo prejmemo, ostanemo v Božji ljubezni in Bog in njegova ljubezen ostane v nas (1 Jn 4,7–21).

Polona Vesel Mušič[1]

Intervju je objavljen na strani Družine, prav tako pa tudi na portalu Aleteia

[1]Polona Vesel Mušič je na Teološki fakulteti doktorirala iz teme Birmanska pastorala na prepihu. Že vrsto let predava o birmanski pastorali in vodi priprave na birmo za mladostnike, starše in botre. Ureja tudi spletno stran vesel.net.

foto: Lojze Mušič
Asset 4@3x

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič