Birma nam daje priložnost, da pogledamo na krščansko vero kot na dar, obdarovanost – kako zelo smo obdarovani in ljubljeni. Ne torej predvsem, kaj bomo dali in naredili, ampak kaj oz. koga bomo prejeli – prejeli prijateljstvo z Gospodom, ki je ljubezen sama in nam želi le dobro. Če gledamo na birmo in na vero na tak način, to vnese v naše življenje veselje. Veselimo se zastonjskega daru prijateljstva z Bogom in vseh njegovih darov, ki nam jih naklanja. Birma je zato (oz. naj bi bila) predvsem zakrament obdarovanosti, daru, ko Bog znova potrdi (prvič je že pri krstu, ko nas je sprejel za svoje otroke), da je z nami, da želi biti z nami, iti z nami na pot kot naš najboljši prijatelj. Prav zato je smiselno, da je birma v času odraščanja, ker takrat to potrditev, pomoč in ljubezen najbolj potrebujemo, čeprav si jo morda najmanj »zaslužimo«. Ampak ravno to pomeni krepitev občutka, da je birma zastonjski dar Božje ljubezni. Ker nas ima Bog rad, nam daje dar (RAD = DAR) svoje ljubezni. Če si je treba ta dar zaslužiti, ni več dar, postane lastnina.

Rad = dar je eden od bistvenih poudarkov birme, podobno pa bi lahko razmišljali tudi o drugih zakramentih. V ospredju je Božja ljubezen, ki se izliva v naša srca po Svetem Duhu, da iz nje živimo, jo izmenjamo (Božja ljubezen do nas in naša do njega) in služimo: možu, ženi, otrokom, na delovnih mestih, v župnijah … S tem izpolnimo tudi dolžnost pričevanja in oznanjevanja – da živimo iz Božje ljubezni in jo dajemo še naprej, kot nas vabi Gospod po svojem zgledu: »ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil«. Prav to je za nas največji izziv, ker gre ljubezen le preko ljubezni, odnosa. Ljubezen je tako velik izziv ravno zato, ker je svobodno podarjena. Z nasiljem, grobostjo, strogostjo … ni mogoče izsiliti ljubezni. Nekoga lahko prisilimo, da se nekaj nauči, da bi ljubil Boga, pa ga ni mogoče prisiliti. Šolski sistem lahko nekaj nauči, ne zmore pa odpirati in ogrevati srca za Boga, kar se odraža pri prejemanju in doživljanju birme in drugih zakramentov. Zato so birmanci pri verouku sicer bolj ali manj absolvirali osnovnošolske nauke, po večini pa se niso naučili živeti z Bogom, niso prejeli njegove ljubezni, tolažbe, sprejetosti …, zato odhajajo. Od živega Boga, polnega ljubezni, namreč ni mogoče kar tako oditi, kar velja tudi za medčloveške odnose.

V življenjsko popotnico sodi izkušnja brezpogojne Božje ljubezni, da bodo odraščajoči mladostniki pozneje, po času dvomov in iskanja, to ljubezen znova našli, podobno kot jo je našel izgubljeni sin. Če v času priprave na birmo mladi ponesejo s sabo to, kar so lepega doživeli, se potem, po času odmika, toliko raje zopet »vrnejo« in se imajo kam vrniti. Srce ogreje predvsem zastonjski dar, Božja zastonjska ljubezen, ki si je nismo zaslužili, a smo jo prejeli. Najbolj ganljiva in odrešilna je tista ljubezen, ki se nam podarja v največjih stiskah življenja – ko nimamo ničesar, da bi jo »kupili«, ko je v človeškem pogledu nismo »vredni«, smo je pa še kako potrebni. Gospod, Sveti Duh, prihaja ravno v te temine naših življenj in odnosov. Glede na to, da je obdobje odraščanja eno najzahtevnejših obdobij življenja, je ravno Gospod, Sveti Duh tisti, ki lahko pride tja, kjer najbolj boli, da podari svojo moč, pomoč in ljubezen. Če si morajo mladi birmo zaslužiti, občutek, da so zastonjsko obdarovani, izzveni. Ljubezen je lahko v svobodi, če ji odpremo svoje srce. Zastonjska je, ko je podarjena in svobodno sprejeta. Če gledamo birmo pod tem okriljem, se nam odpre novo obzorje poglabljanja v Božjo logiko odrešenja in usmiljenja. Lažje tudi razumemo logiko ljubezni in Jezusovo naročilo, naj se ljubimo med seboj.

Birma je velik izziv, ker nas uči drugačne logike, kot smo je vajeni – »logike Boga, Božje logike, logike ljubezni«, če le želimo to videti. V Božji logiki namreč ni prisile – Bog nikogar ne prisiljuje, da bi ga imel rad in da bi mu služil. Smo njegovi prijatelji, ne služabniki. On vedno ljubi prvi! Hrepeni po nas, po naši ljubezni, a je ne zahteva. Zato tudi mi ne moremo prisiliti staršev, botrov, še manj pa mladih, da bi imeli radi Boga. Ljubezen se svobodno podarja. Maša (tolikokrat do birme) je pogosto pogoj za prejem birme – sicer z dobrim namenom, da bi se navadili, da bi izpolnili dolžnost, a veliko težje kot zgolj izpolniti dolžnost je vstopiti v to ljubezen, ki je odrešenjska, usmiljena, prijateljska … in iz nje vsak dan živeti. Če mladi (in odrasli) ne doživijo maše kot zakramenta, ko nam Bog še posebej (brezplačno) daruje svojo ljubezen, srce ostaja hladno, »iskrica« zaljubljenosti od Boga do nas ne more »preskočiti«. Tisti, ki smo deležni Božje ljubezni, smo zato dolžni pričevati, oznanjati in ljubiti, da bi še drugi vzljubili Boga, da bi doživeli odsev te ljubezni v srcu in izkusili usmiljeno, brezpogojno, zastonjsko ljubezen.

Birma je zastonjski dar in ne bi smela biti odvisna od tistih, ki odločajo o tem, ali in kdo sme birmo prejeti. Kdo bi lahko bil dovolj kompetenten, da bi ta dar omogočil ali onemogočil drugemu in po katerih kriterijih, če pa je teološko gledano edini kriterij za prejem sveti krst, prvi zakrament, ki nas uvede v Božje življenje, da se to lahko v nas nadaljuje. Ravno preverjanje glede zrelosti birmanca gre v nasprotno smer od zastonjskosti, saj pomeni presojanje dejanj, del, odnosov, družine (otrok ni sam odgovoren, da živi v taki družini, kot živi) … Presoja, da je nekdo vreden (ali ne) Božje ljubezni, ne vzdrži. Božja ljubezen je namreč zastonjska in se daje brezpogojno in še zlasti in raje tja, kjer so razmere in odnosi boleči, kjer so rane, ki se ne morejo zaceliti same od sebe, brez Boga, kar pričujem tudi sama s svojim življenjem … Ta ljubezen prihaja tudi v naše slabosti, v našo grešnost, da pomaga pozdraviti, kar je krhko, grešno, nemočno, bolno, boleče, napačno … Manj kot si jo zaslužimo, a bolj kot jo potrebujemo in zanjo prosimo, se ji prepuščamo, odpiramo, bolj se nam lahko podarja. Ko jo prejmemo in se zavemo te zastonjskosti, ne moremo več ravnati enako, nismo več isti ljudje – do sebe in do drugih smo drugačni, saj nas je osvojila Božja ljubezen. Ta nas v globini naših src spreminja, da se obrnemo k Bogu na drugačen način – smo veliko bolj dovzetni za njegovo ljubezen in jo potem dajemo še naprej. Don Bosko pravi: »Dovolj je, da ste mladi, pa vas imam zelo rad.« Bog pa nam verjetno pravi podobno: »Dovolj je, da ste, pa vas imam zelo rad.« Bog nas ne ljubi zaradi tega, kar naredimo, ampak zaradi tega, ker in kar smo, saj smo ustvarjeni po Božji podobi. Smo njegovi!

Potrebna je priprava na to podarjajočo se Božjo ljubezen, na srečanje z njo in na življenje iz nje. Priprava na birmo pomeni pripravo, kako živeti s tem darom – prijateljstvom z Gospodom. Tega se ne naučimo v nekaj minutah ali z enim srečanjem, ampak postopno in potrpežljivo, v času, ki nam je na voljo. Lažje je, če nam je podano oznanilo o Svetem Duhu kot prijatelju, kot zastonjski in brezpogojni ljubezni. Zato imajo čas, oznanilo in odnosi v pripravi na birmo veliko vlogo. Potrebno je napraviti prostor za njegovo moč – za ljubezen. Gospod noče in ne more vstopati na silo. V pripravi na birmo bi bilo potrebno krepiti občutek obdarovanosti – zastonjske Božje ljubezni do nas preko darov, ki so nam že dani v življenju, preko poglabljanja odnosa z Bogom, preko botrstva, birmanskih vrstniških skupin, sprejetosti v župniji, različnih možnosti sodelovanja … Birma je zastonjski dar, ki ni zaslužen. Nezaslužena Božja ljubezen je zastonjska. Daje se zastonj, ne pod takšnimi in drugačnimi pogoji, kar nam skuša približati tudi besedilo iz birmanskega obreda: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha,« česar pa navadno ne razumemo v tem smislu.[1]