Lahko bi razmišljali podobno kot pri krstu: Božji otroci postanemo s krstom, ko smo vključeni v Božje življenje in ne šele takrat, ko »zrastemo« in delamo dobra dela in je Božje življenje v nas očitno in vidno. Prav tako tudi pri birmi ne postanemo Kristusove priče šele, ko obrodimo sadove Duha in drugi presodijo, da so ti sadovi zreli in vidni (kdaj in koliko), ampak postanemo Gospodove priče že z maziljenjem, ko se »odenemo« v moč Svetega Duha, kot pravi Jezus zbranim pred vnebohodom: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas in boste moje priče.« (Apd 1,8) Moč je moč ljubezni, ker je Sveti Duh ljubezen. Ljubezen je dar za nas in za druge.

Če birmo razumemo le v dejavnem smislu, ko birmani kristjani prejmemo konkretno moč, da uspešno opravimo svoj delež (poslanstvo) v osebnem, družbenem in cerkvenem življenju, (delamo za Cerkev in smo dejavni v svetu, sicer se svojemu birmanskemu poslanstvu izneverimo …), se lahko vprašamo, kako je mogoče, da se to po birmi ne uresničuje v takšni meri, kot pričakujemo. Ali smo se skoraj vsi birmani kristjani izneverili svojemu poslanstvu? Ali razen peščice najbolj aktivnih sodelavcev v župnijah, drugi nismo Kristusove priče? Ali pa morda poslanstva birme nismo doumeli v vseh razsežnostih in so še druge, globlje razsežnosti zakramenta birme oz. odnosa z Gospodom, o katerih smo razmišljali že v prejšnjih poglavjih? Če razmišljamo globlje, bi lahko rekli, da Kristusove priče postanemo že s tem, ko smo maziljeni, ne šele takrat, ko se to maziljenje udejanji pri sodelovanju v župniji in širše. Bog nam v prvi vrsti želi dati sebe, svojo ljubezen, svoj odnos in nas po maziljenju povabiti v prijateljstvo z Njim, da bi tudi mi izmenjali med seboj ljubezen, ki nam je dana. Jezus pravi: »Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar, vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj.« (Jn 15,14–15) in še: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči.« (Jn 16,12–13) Sveti Duh je torej v nas in nas poučuje, nas uvaja v vso resnico, da čedalje bolj postajamo Božji prijatelji in s tem tudi priče živega Boga. Kdor namreč živi v prijateljstvu z Gospodom, je priča njegove ljubezni. Že sam prejem zakramenta nas povabi v to prijateljstvo, ker je v nas Božji Duh, ki naše srce povezuje z Gospodom in nas pripravlja na temeljno poslanstvo, ki je, da se ljubimo med seboj, kot nam naroča Jezus.

Vprašanje, kdaj postanemo Kristusove priče, bi lahko naslovili tudi: Kdaj se birma »splača«? In odgovor je: »Vedno,« saj gre za ljubezen: Božje do nas, naše do njega in naše medsebojne ljubezni. Zaradi maziljenja in prijateljstva z Gospodom vsak postane priča njegove ljubezni. Kristusova priča ne moremo biti brez Boga, zato tudi pričevati v svetu ne moremo brez njegove moči in pomoči. Drugo vprašanje pa je, koliko se sodelovanje z Gospodom v ljubezni lahko razvije. To pa je odvisno od raznih okoliščin, od pričevalcev, tudi od priprave na birmo … Tisti, ki sodelujemo z Gospodom, pripravljamo pot Gospodu. Bolj kot je naša ljubezen podobna njegovi, bolj kot kažemo obraz njegove ljubezni, bolj bodo to začutili mladi (in odrasli). Ljubezen, ki ni osorna in ukazujoča, ampak potrpežljiva in nežna, je sprejemljiva in po njej lahko začutimo obraz usmiljenega Boga. Ljubezni se učimo od Gospoda samega. Jezus nam je dal spoznati, kako ljubiti, odsev te ljubezni pa so svetniki, pričevalci … Bolj kot odsevamo njegovo ljubezen, bolj pričujemo za Gospoda, da je živ, da je med nami in z nami in več veselja je v vseh nas. Prav to bi morala biti priprava na birmo – namreč priprava na življenje s Svetim Duhom in njegovo ljubeznijo. Razna srečanja, kjer govorimo o Svetem Duhu in spoznavamo življenje z njim, birmanske skupine, duhovne vaje, obnove … so dragocene izkušnje, ki pripravljajo naša srca za veselje, ki ga daje Sveti Duh.

Biti Kristusova priča pomeni povabilo, da bi se ljubezni, ki jo z maziljenjem prejmemo, veselili in jo podarjali med seboj. Včasih je zaradi okoliščin ljubezen omejena na ozek krog ljudi okoli nas – na primer družine z majhnimi otroki, še posebej mamice svojo vlogo živijo v podarjanju svoje ljubezni otrokom in možu, ne morejo se udejstvovati v župniji in širše. Nekdo, ki je npr. bolan, je dejaven že s tem, da potrpežljivo prenaša bolezen in bolečine; nekdo, ki je preizkušen, nosi svoj križ, svoje trpljenje skupaj z Gospodom, prav tako tudi večina mladostnikov, ki iščejo svojo identiteto … Pogosto se zgodi, da svoje vere ni mogoče živeti dejavno v župniji, ker je za to preveč ovir in odpora. Včasih se ljudje čutijo nesprejete in nepovabljene, da bi lahko živeli vero v dejavnem smislu v župniji in širše v Cerkvi. Še tisti, ki niso doživeli nobenega »brodoloma« ali preizkušnje (oz. ta ni vidna), težko sodelujejo, kaj šele mnogi, ki so v stiskah, ranah, v pomanjkanju … Prav tu je Cerkev povabljena, da bi se izkazala kot mati, ki tolaži in zdravi, kot pravi papež Frančišek, ko govori o Cerkvi, ki zdravi rane in ogreva srca.[1] Poznam primer, ko so si starši prizadevali, da bi birmo prejel njihov otrok, ki ima neozdravljivo bolezen in so to komaj, komaj dosegli. Tudi na podlagi svoje zgodbe pričujem, da je najtežje živeti vero v domači župniji. Nekdo, ki ne prihaja iz verne družine ali ki prihaja iz razbite družine, pogosto nima mesta med vernimi, kot sem izkušala tudi sama. Spomnim se, kako so se vsi čudili, da sem se po maturi vpisala na Teološko fakulteto, a seveda niso mogli vedeti, da je od prejema birme pri 12 letih in vpisom na fakulteto minilo kar nekaj let, ko je moja osebna vera rasla. Gledali so zunanjost, niso videli v srce, Bog pa je ravno tam. V srca ljudi ne moremo videti, sodimo pa, zato si verjetno mnogi ne upajo dejavno sodelovati.

Ker nas ima Bog zelo zelo rad, želi biti z nami in nas obdariti. Zato nam daje svoje darove: modrosti, umnosti, moči, sveta, vednosti, pobožnosti, strahu Božjega. Pa ne le teh, ampak še mnoge druge, ki so nam v življenju v pomoč, da živimo vero in poslanstvo kristjana. Darovi Svetega Duha so dani za službo bližnjemu, so dar in naloga. Predvsem darovi, ki so opisani v novozaveznih spisih, na primer v prvem pismu Korinčanom: beseda modrosti, beseda spoznanja, darovi ozdravljanja, čudežnih moči, prerokovanja, razločevanja duhov, raznovrstni jeziki, razlaganje jezikov … Darovi so dani za skupnost, ne morejo pa priti do izraza, če nismo povabljeni k sodelovanju, če ni podpore. Zato je zelo pomembno, da smo povabljeni kot sodelavci, da lahko sploh sodelujemo. Koliko je naša obdarovanost vidna navzven in učinkovita v širšem krogu, v župnijah in Cerkvi, je odvisno od mnogih dejavnikov. Tudi sama imam izkušnjo, da ne morem sodelovati v Cerkvi toliko in tako, kot bi lahko, kot bi bilo potrebno in kot bi si želela, saj sem pri delu oznanjevanja in pričevanja velikokrat zavrnjena. Moje redno življenje vere je usmerjeno v vsakdanjo sveto mašo, molitev, branje Božje besede in življenje ter podarjanje ljubezni in vere v družini. Če me ne bi Gospod povabil k sodelovanju kot pričevalko njegove ljubezni in mi ob tem dal moči in drugih potrebnih darov, bi bilo vse moje versko življenje usmerjeno na zelo ozek krog ljudi in prostor, ki mi je dan na razpolago. A s tem, ko postajam Kristusova priča kot pričevalka v širšem prostoru Cerkve na Slovenskem, moja vloga ni nič pomembnejša od tiste, ki jo živim na skrivnem. Tudi Jezus je večino svojega življenja preživel na skrivnem, v molitvi in pogovoru z Očetom. Mnogim torej ni dano, da bi bili Kristusove priče širše, smo pa priče njegove ljubezni, kar maziljenje s Svetim Duhom oz. birma v osnovi tudi pomeni. Bog namreč ne potrdi naših dejavnosti in aktivnosti v župniji in v dobrih družinah, ampak potrdi svojo ljubezen do nas. Pobuda je na njegovi strani, na naši pa je, da na to ljubezen odgovorimo – nekateri na skrivnem, v svojem srcu in svojem življenju, drugi pa bolj vidno in širše – kakor je kdo poslan, kakor je komu dano in zaupano. Bog ne gleda na naša dela, ampak na srce. Navadno izbere majhne ljudi, da po njih lahko uresniči svoj načrt ljubezni; veliki ljudje, ki so polni samih sebe, ga namreč ne potrebujejo, ne zaznavajo, ne povabijo v svoje življenje in ne oznanjajo njegove ljubezni. Le ljubezen pa je tista, ki odpira vsa vrata in srca, nič drugega, le ljubezen, mi je večkrat v pogovorih dejala ena od sester misijonark ljubezni, izkušena redovnica, s katero sem prijateljsko povezana.

Izkustvo Duha, je rekel Olivier Clement (nav. Hamman 1993, 120), ni nekaj izrednega, pridržanega nekaterim priznanim mistikom. Vsem je ponujeno; to je skrita luč in neskončna odprtost v gostoti vsakdanjika; človek ga vnaprej občuti, brž ko njegovo kamnito srce začne postajati meseno srce. Mati, ki se nasmehne svojemu otroku; resnična ljubezen, ki nas presune brez usmiljenja, tako da se vam obraz in telo odpreta neskončnosti življenja in smrti; potrpežljiv boj, da bi med vse ljudi razdelili kruh in veselje; vse to je že izkustvo Duha.[2]