Zakramenti so skrivnost Svete Trojice, ko se nam še posebej podarja Božja ljubezen, Božja moč. Zakramenti so način oz. pot, kako Bog prihaja v življenje, v srce, v dušo. So moč in pomoč, ki ustvarja prijateljstvo z Gospodom. Birma je zato ljubezenski odnos, prijateljstvo s Svetim Duhom. In ker je birma zakrament uvajanja, pomeni, da nas uvaja v to življenje, v ta odnos. Kot je za vsako prijateljstvo potreben čas, da se razvije, je tudi za prijateljstvo s Svetim Duhom potreben čas. Tega, kdo je birma, se ne da naučiti iz učbenikov, ampak od srca do srca. Je izkušnja in okušanje Božje ljubezni, ki nas korak za korakom vodi v odnos z Bogom, in izmenjava te ljubezni med seboj. Prav zato je birma izziv, nikoli dokončano delo, je življenje, odnos, je ljubezen, ki se razvija, daje sadove in sega do večnosti. Srce se ogreje in odpre v ljubezni skozi čas, kot pri dveh, ki se imata rada – nekatero prej, drugo morda kasneje. Zato duhovno življenje potrebuje čas in ljubezen. Prav zato birma navadno ni in ne more biti »čarobna paličica«, ki bi v trenutku spremenila vse, kar smo do sedaj živeli in usmerila k Bogu, ker je tako, kot za vsak odnos (za vsako prijateljstvo), potreben čas.

Lažje pa je, če skrivnega prijatelja Svetega Duha čim bolje spoznamo, kar je mogoče v pripravi na birmo. Priprava na birmo je zato spoznavanje Svetega Duha in tega, kako naj z Njim živimo, kako naj »hodimo« z njim. Je ogrevanje naših src za Božjo ljubezen in odkrivanje Božjega načrta v nas – kaj nam je Bog pripravil, kam nas želi voditi, katere darove nam je dal, katere ga lahko še prosimo … Gre za povezavo med nami, med našimi življenjskimi zgodbami in Božjo zgodbo za nas. Na različne načine je potrebno vzpostaviti prijateljstvo s Svetim Duhom, da se z njim lahko pogovarjamo, zato ni dovolj zgolj naučiti se molitev in jih povedati, kot na izpitu. Iz srca, ki je povezano z Bogom, pridejo tudi prave besede, zato sama na duhovnih vajah večkrat spodbujam birmance, naj napišejo svoje molitve k Svetemu Duhu.

Za molitev niso najpomembnejše le besede, ampak srce. Sveti Duh moli za nas z neizrekljivimi vzdihi: »Bog je poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: ›Aba, Oče!‹« (Gal 4,6) Če želimo biti v stiku s Kristusom, se nas najprej dotika Sveti Duh. On prihaja pred nami in prebudi v nas vero. Sveti Duh s svojo milostjo prvi prebudi vero in novo življenje, ki je v tem, da spoznamo Očeta in katerega je poslal, Jezusa Kristusa (KKC 683–684). Povabljeni smo, da se Boga naučimo poslušati. Če namreč govorimo z nekom, ki je pomembnejši od nas, navadno več poslušamo, kot govorimo. Pred Bogom odpiramo srca, da bi spoznali njegove navdihe in njegovo ljubezen do nas. Včasih me udeleženci na srečanjih opomnijo, da živim drugačno življenje kot oni, da oni nimajo toliko časa za Boga in za molitev. Navadno odgovorim, da za molitev ni potrebno veliko časa, saj molitev ni metoda, ki bi jo izvajali, ampak je odnos, ki ga z Bogom spletamo ob različnih priložnostih. Nanj se lahko obračamo tudi s čisto kratkimi molitvami, na primer s poletom srca (svoj notranji pogled usmerimo k Bogu), z molitvenimi vzdihi (kratek stavek, ki pomaga oživiti stik z Bogom, na primer: »Jezus, Marija, Jožef«; »Jezus, zaupam vate«, »Pridi, Sveti Duh« …), z molitvijo zdravamarija ali, ko se obrnemo na Gospoda in ga vprašamo: »Jezus, kaj bi ti storil v moji situaciji?« ali pa se na Gospoda spomnimo z izrazi hvaležnosti in dejanji ljubezni (»delati male stvari z veliko ljubezni«, kot je rekla mati Terezija) … Vse to je mogoče med fizičnim delom, vožnjo, hojo, sestanki, za računalnikom, v čakalni vrsti, ob preizkušnjah, v naravi …

Birma nas uči, kako dajati prostor Bogu, kako postajati bolj Božji. Je zelo tenkočuten zakrament – se ne vsiljuje in ne prisiljuje. Če gledamo na birmo in na pripravo nanjo le kot na še eno dolžnost več, zgrešimo bistvo, saj se izognemo temu, da bi birmo doživeli kot dar, ki nam pomaga živeti življenje v ljubezni, hvaležnosti in tolažbi. Podeliti in prejeti zakrament pomeni, da ima človek možnost rasti, da Božje življenje raste v njem in da s tem življenjem sodeluje. Birma je torej potrebna za rast v veri, saj brez pomoči Svetega Duha ne moremo rasti v veri. Rast pa je postopna, tako kot vse v življenju. Bog nam daje čas, Sveti Duh je ponižen Bog, ki ne sili, se ne vsiljuje, ampak počaka … Sveti Duh nas – če z njim sodelujemo – počasi uvaja v skrivnost vere, v življenje iz evharistije, v prijateljstvo z Bogom in med seboj.

Birma je zakrament Svetega Duha, Sveti Duh pa pomeni moč – ljubezen. Ljubezen je moč in pomoč človeku in je dana za dobro. Najstništvo, ki je najzahtevnejše obdobje, je pravi čas za birmo, ker Sveti Duh prihaja tja, kjer je najtežje, ko potrebujemo največ moči. Če birmo razumemo na pravi način, sta boter v človeškem in Sveti Duh v duhovnem smislu v času najstništva potrebna, da pomagata mlademu človeku zoreti v varnem objemu človeške in Božje ljubezni. Birma je torej najprej odnos, ki dviga človeka in mu daje vse potrebno za življenje: darove, talente, milosti … Darovi Svetega Duha niso nekaj, kar bi Sveti Duh le pustil v naši notranjosti, kot če bi dostavil paket in bi jih nato uporabljali, ampak gre za način življenja z Bogom – po Božje, z Božjimi očmi, kar pomeni z očmi ljubezni. Tak pogled je veliko bolj usmiljen. Gospod nas uči tega pogleda in nam pomaga – daje svojo pomoč in moč. Birma = Sveti Duh nas uči življenja z Duhom, uči nas, kako živeti z Bogom, da bodo »zrasli« sadovi Duha. Vse prihaja po odnosu in prijateljstvu z Gospodom, če z njim sodelujemo oz. bolj ko z njim sodelujemo. Ljubezen je moč, ki je dana človeku, da iz nje živi in jo podari še naprej – najbolj odseva ta podaritev v zakonu in duhovništvu, ki sta zakramenta služenja in sta podeljena, ko človek dozori in se podari, izroči. Ker smo ljubljeni in obdarovani od Gospoda, smo povabljeni, da ljubezen dajemo naprej, v medsebojne odnose. Po sadovih (veselju, miru, ljubezni, potrpežljivosti …) prepoznamo, ali sodelujemo z Gospodom.

Kako živeti z Bogom, pa je poklicanost, ki traja vse življenje. Zato ni osrednje vprašanje: koliko bo ostalo birmancev po birmi, ampak, ali smo jim odrasli pomagali, da so sploh vstopili v oseben odnos z Bogom, s katerim se pogovarjajo kot s prijateljem in se mu pustijo obdarovati, delijo z njim svoje misli, življenje, bolečine, stiske … Ali in koliko smo tudi odrasli z Gospodom v prijateljskem odnosu, se z njim pogovarjamo, mu zaupamo, se mu pustimo obdarovati, potolažiti … Če iskreno odgovorimo na ta vprašanja, vidimo, zakaj mladi ne morejo vstopiti v odnos in živeti iz Duha. Zakaj odhajajo – ker tudi odrasli pogosto ne živimo iz tega odnosa, zato jim ne moremo pokazati poti. Birmanci gredo, ker jim po večini nismo odprli pogleda in možnosti na življenje iz Duha. Večinoma smo jih naučili odgovore na vprašanja, kdo je Bog, nismo pa jih naučili živeti z Bogom. Nismo jim povedali in pokazali, kako zelo jih ima Bog rad, kako so zastonjsko ljubljeni – taki kot so. Zato se njihova srca v času priprave niso zaljubila v Boga, se niso ogrela. Ne odhajajo od Boga, ker je Bog v njih in gre z njimi, ampak od struktur, pravil in pričakovanj, ki jih ne nagovorijo. Pravila in pogoji namreč ne omogočajo ljubezni, odnos z Gospodom pa.

Razumsko pojmovanje birme je le majhen delček celote. Potrebno je pogledati veliko širše, pogledati z Božjimi očmi ljubezni. Prav zato nam razumevanje in doživljanje zakramenta birme predstavlja težavo, ker birma ni v naši domeni, v našem dosegu, ampak v Božjem, lahko jo »razumemo« le s pomočjo Boga, Svetega Duha. »Razumemo« jo lahko le, če »gledamo s srcem«, ker je »organ« za izražanje Duha srce, kot smo že omenili. To pa zmoremo, če smo duhovni ljudje, blizu Bogu, če je v nas Sveti Duh, a še potem se ta stvarnost lahko vedno znova izmika našim razumskim predstavam. Za razumevanje birme in življenje iz nje je potreben nov pogled na ta zakrament. Če nismo povezani z Duhom, če ne gledamo na ta zakrament z duhovnimi očmi, z očmi ljubezni, se nam lahko hitro zgodi, da si ljubezen (in ljudi) prilastimo. A ljubezen se da spoznati le po ljubezni oz. najbolj po ljubezni, zato je lastninjenje ljubezni stranpot, odklon od tega, kar si je zamislil Bog. Ljubezen, ki daje moč, ne sme biti izrabljena in tudi birma, ki je zakrament ljubezni, ne bi smela biti izrabljena. Birma usposablja za dobro, za življenje z Gospodom, ki se da spoznati po ljubezni, tudi (ali predvsem) po naši ljubezni.[2]