Z možem sva člana dveh zakonskih skupin in na enem od srečanj smo imeli temo »Smisel življenja in življenjski cilji«. Na vprašanje o smislu življenja smo odgovarjali vsak po svojem srcu in izkušnjah. Največkrat je bilo omenjeno »služenje« Bogu in drugim, s končnim ciljem, da bi prišli v nebesa. Sama pa sem nadaljevala misel pesmi, ki je uvedla v to temo: »Vsi, ki ste žejni in vsi utrujeni, pridite k vodi, potopite srce v Me, bolečina in žalost se spereta v valovih neskončnih Božjega usmiljenja …; pridi Jezus Bog, pridi Sveti Duh …« Rekla sem, da je smisel življenja zame Bog in duhovnost je biti v stiku z Njim, kar je zame globoka potreba, ki sega prek meja tega življenja v večnost; cilj je ljubezen v večnosti, a že sedaj jo okušam in skušam živeti. Najprej je Božja ljubezen do nas, nato naša do Boga ter medsebojna drug do drugega – kot je to pri zakramentu birme, navzven pa se življenje v ljubezni zazna kot služenje – zame v zakonu, družini in pri delu oznanjevanja. Po tej izkušnji v zakonski skupini sem razmišljala nekoliko globlje in se ustavila pri vprašanju obdarovanosti.

Biti obdarovan, pustiti se obdarovati, pomeni pustiti se ljubiti – najprej Bogu, biti pripravljen sprejeti Njegovo neizmerno ljubezen, ki jo kaže na toliko različnih načinov in poti. Povabljeni smo, da bi se ustavili ob tem studencu žive vode in se vedno znova odžejali, da pot ni predolga in pretežka. Če namreč kot smisel življenja postavljamo le služenje in delo, ob tem pa gradimo na sebi, nam lahko kaj hitro zmanjka moči, potrpežljivosti, poguma, volje … Mnogo preprek in preizkušenj (bolezen, odvzem ali izguba dela itd.) nam lahko onemogoči dostop do zmožnosti dela, da bi se preko tega potrjevali in iskali smisel življenja. Če smisla življenja ne gradimo pri Nekom, ki je večji od nas, in na njegovi moči, ki nas navdihuje v vsakih okoliščinah življenja, se nam ob preizkušnjah lahko vse, kar smo delali in živeli, sesuje. Tudi če gradimo svoje življenje osredinjeno na bližnje – na moža/ženo, otroke …, nas njihov morebiten odhod (iz odnosa ali v večnost) lahko močno prizadene. Sama zato ne gradim smisla življenja in sreče zgolj na odnosu z bližnjimi, tudi ne na odnosu z možem, ampak je moj pogled vedno usmerjen najprej na Gospoda. Od njega dobim spoštovanje in ljubezen, ki jo potrebujem, da se lahko podarjam naprej v odnose, ki so mi zaupani. Podobno razmišlja tudi papež Frančišek v apostolski spodbudi Radost ljubezni.[1] Za vse (zakonce, duhovnike, redovnike …) je torej vir ljubezni in življenja, vir obdarovanosti isti – v Bogu in njegovi ljubezni; le poslanstvo, kako to ljubezen dajemo naprej, je drugačno. Zato svoje poslanstvo živimo s pomočjo dveh zakramentov služenja: zakonci znotraj zakramenta zakona, duhovniki pa s pomočjo zakramenta mašniškega posvečenja.

Pustiti se obdarovati in vedno znova ozaveščati to obdarovanost, pomeni graditi na Bogu, polagati svoje roke v njegove, svoje srce v njegovo in živeti iz odnosa z njim ter iz njegovih milosti in darov. Pri tem nam je velik zgled Jezusova in naša mama Marija, ki se je vsa izročila Bogu, se mu pustila obdarovati z njegovo ljubeznijo in nam podarila sina Jezusa. Vsi, ne le Bogu posvečene osebe, smo zlasti prek zakramentov temeljno povezani z Bogom in njegovo ljubeznijo. Bog, ki je ljubezen, nam ne more dati slabih darov, če ga prosimo za dobre. Besede sv. Terezije Avilske so še po petsto letih aktualne, ko pravi: »Nič naj te ne vznemirja, nič naj te ne plaši, vse mine. Bog se ne spreminja, potrpežljivost vse doseže. Kdor se Boga drži, mu ničesar ne manjka. Bog edini zadostuje.«

Potrebna pa je velika ponižnost, da se pustimo obdarovati, da nismo tisti, ki vse zmoremo in hočemo narediti zgolj sami. Papež Frančišek pravi: »Zveličanje je zastonjsko! In če ne vstopiš v to dinamiko zastonjskosti, ne razumeš ničesar. Gospod ne zahteva ničesar v zameno: le ljubezen, zvestobo, kot je On ljubezen in kot je On zvest. Zveličanja se ne more kupiti, preprosto se vstopi na svatbo. Zveličanje je Božji dar, na katerega se odgovori z drugim darom, z darom svojega srca.«[2] Povabljeni smo, da dopustimo Bogu, da nam pomaga, da je z ljubeznijo z nami. Če ne odpremo svojega srca v ponižnosti, Bog ne more priti do vsakega izmed nas in ga obdarovati. Lahko stoji poleg, a k nam ne more. Bog se na naš klic vedno rad odzove, navadno ne odvzame preizkušnje, a pomnoži moči, da jo zmoremo premagati. Preizkušnje, ki jih doživljamo, ustvarjajo vzdušje vere, ponižnosti, potrpežljivosti, predanosti, zaupanja, hvaležnosti … V njih se zavemo, da morda na prvi pogled nimamo vsega, a nam hkrati nič ne manjka, ker smo z Gospodom, ki poskrbi za nas. Bog je namenjen k vsem, prišel je za vse, najprej pa k najbolj ubogim in najbolj preprostim. Zato je potrebna pristna ponižnost, ponižnost v srcu, da smo lahko deležni njegove veličine in ljubezni.[3]