Naši pravoslavni bratje uporabljajo ikone, da uvedejo vernike v skrivnosti vere. Ikona Rubljova (Sveta Trojica pod Mamrejevim hrastom) je danes znana po vsem svetu. Predstavil je Boga pod podobo skrivnostnih angelov, ki sta jih sprejela Abraham in njegova žena. Na ikoni Sveti Duh ne razkrije svojega obraza. Njegova oseba ostaja skrivnostna, zastrta, nedojemljiva. Jezus ga primerja s pišem vetra. Množica poimenovanj, ki skušajo predstaviti njegovo skrivnost, se nanaša na njegovo mnogovrstno delovanje, ki človeka dela svetega. On je vir svetosti, ki nikoli ne usahne, pa naj bodo tisti, ki iz njega črpajo, še tako številni. Izvira iz samega Božjega izvira. Je popolnoma navzoč v vsakomer in povsod. Ostaja cel in vendar se daje v delež; je kot sončni žarek, ki se poigrava z vsakim, ki se ga veseli, kakor da bi bil čisto sam, vendar osvetljuje vso zemljo in morje in prodira skozi zrak. Duh je za človeka predvsem življenje, rast, razcvet, polnost. Duh je odpuščanje grehov, on je rojstvo od zgoraj, je obljuba večnosti. Duh je neomejeno svoboden. Nobenega daru ni, kjer bi bil Duh odsoten. Nad krščencem počiva Duh, kakor je počival nad Jezusom v Jordanu. Krščansko življenje je povezanost z njim. Duh je dejavni gost, je kal, ki se razvija, cveti in daje sad. Sveto pismo primerja njegovo delovanje z roso, ki zbuja kaljenje; rosa ne nadomesti delovanja rastline, ampak oplaja njeno rast vse do trenutka pobiranja sadov in njihovega spravljanja. Delovanje Duha se ne pomeša s Kristusovim, marveč ga nadaljuje, kakor binkošti nadaljujejo učlovečenje. Jezus je Beseda, ki izraža Očetovo misel. Če je Jezus vrata, je Duh ključ, ki odpira Očetovo hišo. Vsi trije sodelujejo pri istem odrešilnem načrtu. Duh je dih, jezik, ki omogoča dojeti Besedo. Duh vedno vznemirja, nujno vznemirja človeka, ki se ne dvigne ob njegovem dihu in njegovem ritmu. Vedno je isti – in njegovih premen je brez števila. Jezus nas je na to opozoril v svojem poslovilnem govoru: »Še veliko bi vam rad povedal, a zdaj ne morete nositi. Ko bo prišel Duh, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 16,12; 14,26)

Za kristjane je Duh v Cerkvi spomin na Jezusa, je njegovo podaljšano delovanje, ki nas spominja na tisto, kar bi sicer pozabili. On tudi pospeši in privede do volje in delovanja to, kar dojamemo z razumom. Kdo razume poezijo in glasbo? Tisti, ki ju nosi v sebi. Kdo razume Jezusovo sporočilo? Tisti, ki nosi Duha v svojem srcu. Tisti, ki gre k njemu v šolo, ki zazna njegove krike in njegovo šepetanje. Duh je notranji vodnik, ki bolj nagovarja, kot govori, in namiguje tako, da ga zazna samo pozorno srce. Duh je skriti Bog, tihi. Delovanje Duha je počasno in trajno prepajanje celega človeka. Pravzaprav ne daje svojega življenja niti Kristusovega, ampak Očetovo. Duh živi njegovo življenje v nas kot seme, ker je on v nas »Božje okolje«; on nas dela deležne samega življenja Svete Trojice; on predstavlja v nas občestvo z neizrekljivo Božjo skrivnostjo. Življenje v sožitju z Duhom nikakor ni počitek. Njegovo delovanje je ogenj in žge, cepi in odvzema, dokler postopoma ne zajame vsega prostora. Izkustvo Duha je ponujeno vsem. Človek ga vnaprej občuti, brž ko njegovo kamnito srce začne postajati meseno. Duh, ki nam je dan pri krstu, objame vsa naša pota in ovinke našega popotovanja. Navzoč je v vsakem trenutku, na vsakem križišču, na slehernem križpotju. Svetuje, krči pot, začrtava cesto. Zdi se nam, da dela narobe in da izgublja čas. Videti je, da svoj korak uravnava po našem; končno pa mi postavljamo svoje korake v njegove stopinje. Njegova navzočnost je pomirjujoča. Duh nas osvobaja. Gospod se je podvrgel tveganju, ko je ustvaril človeka in mu pustil prostor njegove svobode. Bog more vse, pravijo očetje, samo človeka ne more prisiliti, da bi ga ljubil. Duh nikoli ne deluje proti kristjanu; ne deluje nad njim, ampak v njem, od znotraj, iz najbolj skrite kamrice srca. Osvobaja nas iz notranjosti, razsvetljuje nas kot ustvarjalni navdih, kot ogenj, ki prešinja in preoblikuje. Cerkev in kristjan sta kraj, kjer se binkošti nenehno ponavljajo. Duh je obljuba onkraj raztrganosti, močnejši je kot vsi prelomi. Je upanje, ki zmaguje nad vsemi obupi, veselje, ki podre vse naše žalosti. Posreduje nam svoj dih mladosti, kvas nerazpadljivosti. Sposoben je pomladiti svet, sposoben predvsem večno rojevati nas za Božji svet (Hamman 1993, 116–122).

Teme in predstavitve Svetega Duha ne moremo izčrpati. Veliko bi lahko še zapisali, saj Sveti Duh vsak trenutek vse preustvarja, dela novo. V nadaljevanju sledi nekaj glavnih značilnosti Duha, da bomo bolje spoznali, kaj pomeni povezava med Svetim Duhom in birmo.

• Sveti Duh je BOG, je BOŽJA OSEBA

Včasih se komu iz nevednosti ali po nerodnosti zgodi, da reče oz. vpraša: »kaj« je Sveti Duh, namesto da bi vprašal: »kdo« je Sveti Duh. Sveti Duh je namreč oseba in kot imamo osebe vsaka svoje ime, prav tako ima ime tudi Duh. Hebrejsko ime je »Ruah«, kar pomeni vihar, veter, dihanje, življenjski dih, mišljenje, srce, duša (vse to izraža nesnovnost, breztelesnost, nadčutnost; Duha ne moremo videti ali se ga dotakniti – kot tudi ljubezni in svobode ne moremo videti, pa sta nekaj najdragocenejšega v življenju). Izraz »Sveti Duh« pomeni, da posvečuje življenje – življenje z Njim je bolj sveto, bolj svetlo; prihaja v temine naših življenj, tja, kjer je najtežje, najbolj temno, najbolj boleče, da je z nami, da nam pomaga, da svetli naše odnose, naša življenja.

Sveti Duh je pravi Bog, kakor Oče in Sin; je torej eden od Svete Trojice. Trojica je skrivnost vere, kjer Oče, Sin in Sveti Duh med seboj bivajo na način ljubezni. Kdo pa je Sveta Trojica in kakšni so v njej odnosi, po katerih se zgledujemo? Avguštin pravi: »Tri so Božje osebe: prva, ki ljubi tisto, ki se iz nje rodi, druga, ki ljubi tisto, iz katere se rodi, in tretja, ki je ljubezen sama« (De Trinitate VI) in: »Če vidiš ljubezen, vidiš Sveto Trojico« (De Trinitate, VIII). Sveti Bernard je to razložil takole: predstavljajmo si Očeta, ki poljubi Sina in Sina, ki prejme poljub; in v tem dejanju ljubezni lahko rečemo, da je Sveti Duh ta poljub – poljub ljubezni. »Pot, po kateri Bog prihaja k nam, je prav tista, po kateri pridemo mi k njemu in drug do drugega: ta pot je Jezus Kristus, prehodimo pa jo v moči Svetega Duha.« (Sorč 2006, 151) Iz celotne odrešenjske zgodovine moremo spoznati, da je Sveti Duh Bog, ki ustvarja odnose. Odnose ljubezni.[1]

• Sveti Duh je LJUBEZEN

Sveti Duh je ljubezen sama. »Bog nas je prvi vzljubil, pravi navedeno prvo Janezovo pismo, in ta Božja ljubezen se je razodela med nami, postala je vidna po tem, da je Bog ›poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem‹. (1 Jn 4,9) Bog nas je prvi vzljubil in ljubi nas prvi še naprej; zato lahko tudi mi odgovorimo z ljubeznijo. Bog nam ne predpisuje čustva, ki ga mi ne bi mogli vzbuditi v nas samih. On nas ljubi, dovoli nam, da njegovo ljubezen vidimo in čutimo, in iz te ›prve božje ljubezni‹ lahko kot odgovor tudi v nas vzklije ljubezen.« (Benedikt XVI. 2006, 20)

Bog je postal viden: v Jezusu moremo videti Očeta (Jn 14,9). Dejansko je Bog viden na različne načine. … Vedno znova nam prihaja naproti; po ljudeh, v katerih se razodeva, po svoji besedi, v zakramentih, posebno v evharistiji; v zakoncih, saj so postali zakrament Božje ljubezni, vidna navzočnost, ki je med že in še ne … Božjo ljubezen in njegovo navzočnost izkušamo v bogoslužju Cerkve, v njeni molitvi, v živem občestvu vernikov in se je učimo prepoznavati tudi v svojem vsakdanjem življenju. Vsi poznamo svetopisemskega Mojzesa in njegovo zgodbo. A zanj po vsej verjetnosti nikoli ne bi slišali, če se mu v puščavi ne bi zgodilo doživetje »gorečega grma«, ko je grm gorel s plamenom, a ni zgorel (2 Mz 3), kar pomeni neizčrpno polnost življenjskih moči, ki je tudi v nas in prihaja od Svetega Duha samega. Plamen, ogenj ljubezni v naših dušah prihaja od Boga in kadar se z njim pogovarjamo (molimo), beremo Božjo besedo in prejemamo zakramente, smo v območju svetega, Božjega, na »sveti zemlji«, podobno kot Mojzes. Tudi zakrament birme bi lahko primerjali z gorečim grmom, s plameni Božje ljubezni, ki je v nas navzoča po Svetem Duhu.

Sveti Duh veje, kjer hoče in vstopa po ljubezni. Ljubezen pa je, kakor beremo v prvem pismu Korinčanom: »potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane in nikoli ne mine …« (1Kor 13) Ker je Sveti Duh ljubezen, bi lahko rekli, da tudi zanj veljajo iste postavke kot za ljubezen, ki jo opisuje apostol Pavel. Sveti Duh je torej: potrpežljiv, dobrotljiv, ni nevoščljiv, se ne ponaša, se ne napihuje (je ponižen), ni brezobziren, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane in nikoli ne mine (je vedno prisoten).

• Sveti Duh je PRIJATELJ

Sveti Duh je vedno z nami, je naš najboljši prijatelj. Življenje vsakega od nas je Božji dar, Bogu smo dragoceni. Vsak od nas diha in živi, ker nas oživlja dih Svetega Duha – Božje življenje v nas. Bog, ki se po ljubezni Svetega Duha »izliva« v naša srca, je najdragocenejši dar, pravi zaklad. Vrednost tega zaklada pa ni materialna, saj ne gre za dragocen nakit, ki bi ga spravili v trezor in bi ga imeli le za posebne priložnosti; ne gre za dragocen avto, ki bi ga le od časa do časa uporabili; niti za super zmogljiv računalnik. Sveti Duh presega vse to, saj so njegove moči močnejše od naših telesnih moči in od zmogljivosti najboljšega avtomobila ali računalnika. Sveti Duh namreč ni predmet, ampak je oseba, Prijatelj. V ospredju je odnos, ne darilo.

Prav zato tudi darovi Svetega Duha niso darovi materialne narave, ampak različni izrazi ljubezni Svetega Duha do nas. To, kar imenujemo darove Svetega Duha, so različni načini delovanja Svetega Duha in učinki tega delovanja v naši notranjosti. So dragocene možnosti, za katere smo povabljeni, da jih razvijamo in ki nas lahko vodijo do svetosti. Dar je tisto, v čemer prepoznamo ljubezen D(d)arovalca in njegovo naklonjenost do nas. Sveti Duh sam je Dar, ki nas razveseli. Po navzočnosti Svetega Duha doživljamo, da smo ljubljeni od Boga, da smo mu dragoceni in se nam želi podariti. Navadno govorimo o sedmerih darovih Svetega Duha, ki so omenjeni že v Izaijevi knjigi (Iz 11,2) in jih prejmemo pri zakramentu svete birme:[2] dar modrosti, umnosti, vednosti, pobožnosti, moči, svéta in strahu Božjega. Število sedem je simbolno in želi povedati, da prejmemo pri zakramentu sv. birme vse tiste darove Svetega Duha, ki so potrebni za polno krščansko življenje sredi konkretnih okoliščin. Darovi, karizme, učinki so znamenja njegove navzočnosti; niso nekaj, kar bi Sveti Duh zgolj »pustil« v naši notranjosti. Ko prosimo za njegove darove, prosimo za njegovo navzočnost, za njega samega. Po darovih prihaja on kot tisti, ki je poosebljena vez ljubezni. Vrednost njegovega daru je v tem, da je Božji prijatelj – Bog sam in kot tak omogoča in podarja vse tisto, kar pomeni pravo prijateljstvo.[3] Prijateljstvo s Svetim Duhom nam omogoča odnos, ta pa nam daje moč, pomoč. Vsak birman kristjan je sprejel tisto konkretno moč, ki jo prav on potrebuje, da bi uspešno opravil svoje poslanstvo, ki mu ga je namenil Bog v svojem odrešenjskem načrtu. Sveti Duh daje človeku moč in vodi njegove misli, odločitve, besede, dejanja. Sveti Duh »uči«, »spominja«, »uvaja« in »vodi« (Jn 14,26; 16,12) vsakega kristjana. On je »maziljenje«, ki omogoča »okušanje«, določa vrednost, presoja in izbira (1 Jn 2,20–27). Sveti Duh razsvetljuje in celostno povezuje vse naše razsežnosti življenja: spomin, (raz)um, voljo, čustva in telo. Duhovnost je zato umetnost sodelovanja s Svetim Duhom, umetnost upoštevanja njegove navzočnosti, umetnost dopuščanja, da njegova navzočnost obrodi sadove v našem življenju. Je prijateljstvo z njim. Temeljno dejanje duhovnega življenja je prav v radikalnem priznanju navzočnosti Svetega Duha in v trajni odprtosti njegovemu delovanju: torej odprtosti do drugega (Vesel Mušič 2013, 147–162; Platovnjak in Roblek 2011, 111–112).

Takemu prijatelju – Svetemu Duhu, ki je ljubezen in ki nam želi le dobro, se lahko predamo, kar velja za vsak odnos. Nekomu, ki nas ljubi, se lahko izročimo, predamo, pa naj gre za zakonsko življenje ali za posvečeno …, koliko bolj to velja za Boga, ki je ljubezen sama. A za dejanje prepustitve je potrebno zaupanje, zaupanje pa se zgradi s tem, ko Boga, Svetega Duha čedalje bolje spoznavamo. Prav zato je oznanilo zelo potrebno in prav tako tudi priprava na birmo, ki je oz. naj bi bila priprava na življenje s Svetim Duhom, na prijateljstvo z njim.

• Sveti Duh je NEŽNOST

Sveti Duh je nežnost, zato se ne vsiljuje. On je ljubezen, zato ne more biti nasilen, ne more delati proti sebi, z nasiljem. Je zelo ponižen in nežen, ne sili, ne vstopa na silo, ampak počaka, da je povabljen, da ga pokličemo, povabimo (npr. molitev »Pridi Sveti Duh«), mu damo prostor v naših srcih in življenjih, da z veseljem vstopi s svojo ljubeznijo in darovi. Ljubezni, miline, nežnosti ne moremo vsiliti, je dati na silo. Oznanilo o Svetem Duhu zato ne gre skupaj z osornostjo, aroganco, nasiljem, ampak je potreben drugačen pristop, kakršnega nam je pokazal Jezus. Sveti Duh je nežnost, je nežen, zato noče na silo spreminjati in spremljati ljudi ter vstopati v njihova življenja – v naša življenja. Če želimo oznanjati Svetega Duha, smo povabljeni, da tudi mi to naredimo na »njegov« način. Zato tudi pastoralni delavci ne moremo vstopati na silo – nasilno. »Če hočeš drugega vneti, moraš sam goreti,« pravi Slomšek. Gre za ogenj, ki je v nas, ljubezen, ki je v nas in s katero pričujemo, da smo povezani z Gospodom. Ljubezen ni nasilna, zanjo je potrebno odpreti srce. Sveti Duh se ne pusti »ujeti« – ni ujetnik človeka in njegove moči in ne vstopa na silo, ampak je z njim potrebno sodelovati na njegov način, česar se je potrebno naučiti. Sveti Duh je maziljenje (1 Jn 2,27). Sveti Duh nas v srcu spominja vsega, kar je Jezus govoril in učil (Jn 14,27). Kažejo nam ga Jezus in svetniki, smo pa vsi povabljeni k svetosti in v njej rastemo ravno z življenjem po Svetem Duhu – če se mu pustimo oblikovati, če upoštevamo njegove navdihe, če živimo z njim, se mu predajamo … V tem primeru lahko »uspevajo« sadovi Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, dobrotljivost, krotkost, zvestoba, blagost, samospoštovanje (Gal 5,22–23) in dajejo rodovitnost celotnemu našemu življenju. Darovi so spodbuda in pomoč, da more kristjan obroditi duhovne sadove – zanje pa je poleg daru potrebna tudi človekova pripravljenost, da z darom Svetega Duha sodeluje. Sadovi pri posameznem kristjanu so torej odvisni od njegovega sodelovanja z darovi, ki jih Sveti Duh daje v obilni meri.

• Sveti Duh je TOLAŽNIK

Jezus ga imenuje tolažnik, zdravnik naših duš – kar pomeni, da tolaži in zdravi naše duše, potrebujemo ga kot življenjskega sopotnika in prijatelja. Če si na primer zlomimo nogo, gremo k zdravniku, morda celo k specialistu, ki nogo primerno oskrbi, da se poškodba v določenem času zaceli in lahko ponovno stopimo na nogo. Kaj pa če je ranjeno naše srce, naša notranjost, če nas doletijo manjše ali večje preizkušnje, kot so na primer bolezen, izguba službe, premoženja, odhod ljubljene osebe (iz odnosa ali v večnost) in podobno? Kdo od nas nima kdaj take situacije, da ga more potolažiti le Bog sam? Dobro je torej, da ozaveščamo, kdo je v takih primerih »specialist« za naše srce – da je to prav Sveti Duh, če ga seveda povabimo v svoje življenje, v svoje srce in se mu prepustimo, da nas potolaži in prenovi. Pa ne le v težjih primerih, ampak vsak dan, vedno znova, ko potrebujemo tolažbo in pomoč, se lahko obrnemo h Gospodu. Navadno rečemo, da čas celi rane, a še bolj drži, da jih zaceli Gospod Sveti Duh s svojo prisotnostjo in ljubeznijo, če se mu prepustimo. Življenjske preizkušnje je namreč veliko lažje prenašati, če jih z nekom podelimo. V prijateljskem odnosu z Bogom (še posebej v molitvi, Božji besedi, zakramentih; pa tudi v duhovnem pogovoru, deljenju duhovnih izkustev, duhovnem branju …) nas Sveti Duh počasi umiri, rane se zacelijo, v nas se rodi novo življenje, ki je rojeno iz odnosa z Bogom, iz njegove ljubezni. V vsem in po vsem nas čaka On, ki je vse ustvaril in vse prežema. Rane postajajo čedalje bolj vstajenjske rane – so še vidne, a ne bolijo več, ker so znamenja novega življenja z Bogom. In kot lahko stopimo na nogo, ko se poškodba zaceli, tako gremo lahko z zaceljenimi ranami srca v nove odnose, v novo življenje. Jezus pravi: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni, nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mr 2,17) »Kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja.« (Raz 22,17)

Sveti Duh je »drugi« Tolažnik, drugi po redu, ker je Jezus Kristus sam prvi Tolažnik, ker on prvi prinaša in daje veselo oznanilo: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas.« (Jn 14,16–17) Sveti Duh prihaja za njim in po njem, da po Cerkvi v svetu nadaljuje delo veselega oznanila o odrešenju (KKC 692; Janez Pavel II. 1986, 9). Ko Jezus napove in obljubi prihod Svetega Duha, ga imenuje »Paraklet«, kar pomeni »Tolažnik«, dobesedno: »tisti, ki je poklican zraven«, »advocatus« (Jn 14,16.26; 15,26; 16,7). Imenujemo ga tudi »priprošnjik« ali »branilec« (brani nas pred svetom, daje pogum, stanovitnost in gotovost; brani nas pred hudičem, ki nas obtožuje in pred lastnim grehom). Je advokat-tolažnik, ki prihaja na pomoč naši nemoči, krhkosti, ranljivosti, kot nam nazorno pove pismo Rimljanom: »Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.« (Rim 8,26)

Čim težje so razmere in življenje, bolj potrebujemo Božjo pomoč – Svetega Duha in njegovo moč, tolažbo in ljubezen. Tudi sama iz osebne izkušnje vsakodnevnega tesnega odnosa z Gospodom skušam živeti v miru in predanosti, v milosti sedanjega trenutka. Preteklost izročam Božjemu usmiljenju, prihodnost Božji previdnosti. S seboj ne nosim zamer, če me kaj vznemiri, razžalosti ali če naredim kaj narobe, prosim Gospoda za tolažbo, za mir, za pomoč in moč. Z Gospodom sem v stalnem dialogu, pogovoru, mu pripovedujem in mu skušam prisluhniti, mu izročam to, kar me veseli in kar boli. Tudi v človeških odnosih je podobno, a navadno nimamo vedno na razpolago človeka, ki bi nas poslušal in razumel, Bog pa je vedno prisoten in čaka na nas, da se nam lahko podari, da nas lahko ljubi. Ko me nekaj zaboli, to izročam Gospodu, dokler bolečina ne izzveni. Izkušnja me uči, da se na ta način – v ljubečem odnosu z Gospodom rane zacelijo, pozdravijo. Pomenljiva misel pravi, da »krščanstvo ni v prvi vrsti v tem, da smo za Boga popolni, ampak da se mu pustimo ljubiti takrat, ko smo najbolj nepopolni. Svetost je v temelju dar, ki nam ga daje Bog in ne toliko naš trud, da bi se mu približali.« (Evert 2011, 35)

• Sveti Duh je SRCE

Duhovno življenje prihaja od Svetega Duha, ki od znotraj deluje na človekovo osebo in preveva vso njeno duševno in telesno življenje. Bivanje Duha v človeku pomeni prisotnost Ljubezni Boga Očeta v njem. Organ za izražanje Duha je torej srce.[4] Srce je kraj, kjer prebiva božanska iskra življenja, vdihnjena pri ustvarjanju človeka. V Novi zavezi je človekov duh tista človekova razsežnost, po kateri se z njim srečuje Bog. Človekovega duha ne more umiriti nič drugega kakor Bog sam po svojem Duhu. V njem se namreč Bog razodene človeškemu duhu in po njem je navzoč v človeku. Po Svetem Duhu prideta k človeku Oče in Sin in se naselita v njem (Jn 14,23). Srce misli, razmišlja, načrtuje, izbira in se odloča. Njegovo hrepenenje more zadovoljiti le Bog (Ps 21,3). Srca torej ne moremo enačiti z razumom, s katerim človek razmišlja, niti ne s čustvi, s katerimi pristopamo drug k drugemu. Srce je nekaj najglobljega v nas; je izvir, ki je naj-skrivnostnejši v našem bitju; je korenina našega bivanja oz. njegov vrhunec. V vsakdanjem življenju nam ostane srce po navadi skrito. Komaj kdaj se pojavi v naši zavesti. Živimo skoraj popolnoma potopljeni v zunanje čute. Izgubljamo se v svojih vtisih in v svojih občutjih, v vsem, kar nas privlači ali kar se nam upira. Če pa že hočemo živeti na globlji ravni, po navadi zaidemo v abstraktno razmišljanje: tehtamo, sestavljamo in delamo logične sklepe. Medtem pa srce dremlje in ne bije v ritmu Duha. Jezus je pogosto očital, da je naše srce slepo, otrdelo (okamnelo) in zavrto (Mr 8,17), počasno in leno (Lk 24,25), obremenjujemo ga z nasladami in zaskrbljenostmi (Lk 21,34), zato je najvažnejša človekova naloga, da ponovno najde pot do svojega srca. V srcu nas srečuje Bog in samo če prihajamo iz njega, lahko srečujemo ljudi. V njem nam govori Bog in če izhajamo iz njega, tudi mi govorimo ljudem. V njem sprejemamo novo, skrivnostno ime, ki ga samo on pozna in ki bo naše vso večnost v njegovi Ljubezni. Toda do njega še nismo prišli: smo samo na poti k našemu srcu, a tudi to je že veliko. Ta vrnitev je vračanje vase, k našemu najglobljemu jazu, k Božji podobi v nas. Ko se umirimo, lahko prisluhnemo sebi, srcu, ki že prej moli, preden to sploh zaznamo. Dejansko Kristusov Duh moli prvi. Srce je kraj, od koder izvira molitev. Srce je tisto, ki moli, ker ljubi. V njem je Božja ljubezen, je Sveti Duh. Kadar srce resnično moli, moli v njem Sveti Duh, ki je navzoč v nas, da ljubi Očeta v nas. Z nami in po nas kliče k Očetu in prosi za nas. Ko molimo v srcu, v njem odkrijemo izvir, ki žubori v nas; Svetega Duha, ki odstranja vse ovire, da lahko ljubimo. Tako je molitev srca izmenjava dveh ljubezni: Božje do nas in naše do njega (Platovnjak in Roblek 2011, 112–114). Ustanovitelj taizejskih bratov, br. Roger, pravi: »Vstali, sprejemaš nas skupaj z našim srcem, s takšnim, kakršno je. Zakaj bi čakali, da se naše srce spremeni, preden se napotimo k tebi? Saj ga ti preoblikuješ. Z našim trnjem netiš ogenj. Skozi odprto rano v nas priteka tvoja ljubezen. In prav iz teh ran požene občestvo s tabo. Tvoj glas razsvetli našo noč in v nas se odpro vrata hvale.« (Schutz 1994, 19)[5]