Župnija je ena najpomembnejših skupnosti v življenju kristjana, tudi mladega kristjana – tudi tebe, draga birmanka in birmanec. Sprejme nas ob krstu, nas uvaja v krščansko življenje in nas spremlja vse do groba. V župniji odraščamo v zrele kristjane. Če začutimo župnijo kot dom, v katerem je vsak sprejet, ljubljen in spoštovan, se v tak dom lahko kadarkoli vrnemo iz še tako zgrešene poti. Iz Svetega pisma nam je znana zgodba o izgubljenem sinu (Lk 15,11–32), ki ga pripelje nazaj domov ravno izkušnja očetove ljubezni. To, da župnija postane dom za vse in vsakogar, ne nastane v kratkem času, ampak je sad prizadevanja, predvsem pa molitve številnih generacij.
Tudi v pripravi na birmo župnija nosi osrednjo odgovornost, saj pomeni pravzaprav središče dogajanja, kamor so vključeni vsi drugi nosilci (birmanci, družina, botri, animatorji, duhovnik, birmovalec), ki jih živo župnijsko občestvo spremlja in podpira z molitvijo. Ta je pomemben del priprave za vse, še posebej pa za tiste birmance, ki doma nimate molitvene podpore. Birma namreč ni duhovni dar le za birmanke in birmance, ki ste iz zglednih družin in ki imate doma urejene odnose – vi že imate bogato popotnico za življenje, ampak še posebej za tiste, ki nimate te milosti. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi,« vabi Jezus (Mt 11,28). Vsak birmanec naj bi zato lahko v smislu duhovne povezanosti imel dva botra – enega, ki ga spremlja k birmi in še enega, ki še posebej zanj moli. V nekaterih župnijah napišejo birmanci imena na listke (podobice, simbole), župljani pa se z veseljem obvežejo, da bodo molili za izbrane birmance. Gre za duhovno navezo, podporo, za povezanost med občestvom različnih generacij, kjer imajo vsi udeleženi možnost pridobiti lepo izkušnjo in hkrati izprositi veliko milosti.
Ne glede na to, iz kakšne družine izhajate, ta postane v času pubertete »pretesna«, zato je naravna potreba poleg družine – birmanska skupina, ki marsikateremu od birmancev lahko nadomesti vsaj delček tistega, česar ne prejme v svoji družini in česar vam tudi okolje ne ponuja. Cilj birmanske skupine je pod vodstvom dobrega animatorja doživeti vero kot občestvo prijateljev, ki si zaupate in med katerimi vlada ljubezen kot odsev Božje ljubezni.
Priprava na birmo pa poživi celotno župnijo tudi s sodelovanjem mladih. Za vas je dobro, da dobite svoj prostor v župniji, kjer izrazite svoje talente in darove. Ko mladi začutite, da s tem, kar vam je Bog dal, lahko obogatite tudi druge, ste tega veseli. Zato da lahko razvijete svoje sposobnosti, karizme, je dobro, da ste v župnijo čim prej vključeni oz. povabljeni. Če je v župniji veliko možnosti sodelovanja, se lahko vsak nekje najde. Sodelovati v živem občestvu kot ministrant, skavt, animator, pevec, bralec, … pri bogoslužju, oratoriju, različnih skupinah ali pri raznih župnijskih »akcijah«, prireditvah itd. je način krščanskega življenja, ki lahko mnoge med vami pritegne, da po birmi ostanete dejavni. In bolj kot je »ponudba« na župniji kakovostna, mikavna, več mladih (in odraslih) ima možnost sodelovati in manj težav je glede »osipa« po birmi.
In še nasvet, ki ga je dal papež Frančišek mladim po letih in srcu in je veljal za svetovni dan mladih, velja pa tudi v naših škofijah in župnijah: »Upam, da boste delali hrup! Bo tu hrupno? Da! Bo tu, v Riu, hrupno? Da! A hočem, da je hrupno tudi po škofijah. Hočem, da greste ven!! Hočem, da gre Cerkev na ulice! Želim, da se varujemo vsakršne oblike posvetnosti, samozadovoljstva, udobja, klerikalizma in zaprtosti vase. (…) Naj mi škofje in župniki odpustijo, če bo prišlo do hrupa, a to je moj nasvet … Hvala za vse, kar lahko storite. Mladi morajo torej iti ven, najti svoje pravo mesto. Mladi morajo iti ven in se boriti za vrednote! A prosim vas, ne nasprotujte starejšim! Pustite jim govoriti, prisluhnite jim in pojdite naprej! A vedite, da greste v tem trenutku mladi in stari isti usodi naproti: izključitev! Ne pustite se izključiti! Je to jasno? Mislim, da se morate truditi za to.« (Frančišek 2014, 58) Družina in župnija naj bi zato živeli v sožitju, z roko v roki ali kot pravi pregovor: »Roka roko umije, obe pa obraz.«[1]
[1] Besedilo je avtorsko delo in je bilo objavljeno v knjigi: Vesel Mušič, Polona. 2015. Sveti Duh – naš prijatelj. Ljubljana: Salve.
Tam lahko bralec dobi tudi podrobnejše informacije o referencah/literaturi, ki je objavljena v knjigi. © Vse pravice glede besedila so pridržane; kopiranje celotnega besedila ali dela besedila brez navajanja avtorice ni dovoljeno.
Pripravila: Polona Vesel Mušič, polona.vmusic@gmail.com
VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje
DŠ: 54509475
TRR: IBAN SI56 6100 0002 5432 098 (Delavska Hranilnica).
Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica
Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič
E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com ali polona.vmusic@gmail.com
Telefon: o31 512 818
avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič spletna stran: Matej Mušič avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič
Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica
Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič
E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com ali polona.vmusic@gmail.com
Telefon: o31 512 818
VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje
DŠ: 54509475
TRR: IBAN SI56 6100 0002 5432 098 (Delavska Hranilnica).
avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič spletna stran: Matej Mušič avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič