Znamenja binkošti so bila zelo izrazita in prepoznavna: šum, vihar, vetrič, plameni, jeziki, podobni plamenom. Na binkošti občudujemo moč Svetega Duha, ko iz plašne skupine ljudi napravi pogumno občestvo oznanjevalcev Kristusovega evangelija. Imeli so občutek, da so polni moči, kar je v njih povzročal Sveti Duh, enako pa neprestano povzroča v Cerkvi po naslednikih apostolov. Apostoli so prejeli Svetega Duha, ki jih je razsvetlil, da so se spominjali vsega, kar jim je Jezus povedal. Opogumil jih je, da so premagali strah ter dali Bogu na razpolago vse svoje sposobnosti in tudi življenje. Prepustili so se delovanju Svetega Duha, da jih je povsem spremenil. V njegovi moči so oznanjali velika Božja dela v Jeruzalemu in po vsem tedanjem svetu. Apostoli so bili polni moči in sposobni izvrševati poslanstvo.

Tudi z vami, birmanke in birmanci, ki se pripravljate na birmo in z drugimi, ki vam pri tem pomagamo, želi biti isti Sveti Duh, ki je opogumljal apostole. Isti Božji duh pa  je tudi »vel nad vodami« (1 Mz 1,2), navdihoval starozavezno Božje ljudstvo, v Mariji utelesil drugo Božjo osebo, Jezusa, ki je Kristus (Maziljenec), vodil Jezusa v času njegovega zemeljskega življenja in po Jezusovem odhodu v nebo vodi in navdihuje novozavezno Božje ljudstvo – Cerkev. Obljuba: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas in boste moje priče« (Apd 1,8) velja še danes, saj Jezusova priča postanemo, ko sprejmemo, se »odenemo« v moč Svetega Duha. In to, kako se odeti v moč Svetega Duha, ga sprejeti in z Njim sodelovati, je vedno izzivalno početje, saj ne vemo, kam nas to druženje z Njim, ki je kot »veter, ki veje, kjer hoče«, v življenju popelje. A kjer je ljubezen, tam ni strahu, saj popolna ljubezen prežene strah (1 Jn 4,18). Ker je Sveti Duh Ljubezen sama, smo povabljeni, da se brez strahu prepustimo njegovim navdihom.

Samo v Svetem Duhu lahko delamo Jezusova dela. Sveti Duh je tisti, ki uresničuje v nas Jezusove besede in jih spreminja v življenje. Zato so binkošti rojstvo Cerkve, Božjega ljudstva nove zaveze, kjer smo vsi povabljeni, da postanemo Jezusove priče, tudi birmanke in birmanci. Kako? Ko greste, na primer, v nedeljo k maši, tudi če vaši starši ne gredo, ko ste v družbi vrstnikov pozorni na vaše misli, besede in dejanja, ko se v šoli pri malici pokrižate ali ko pogumno spregovorite o veri, sodelovanju v župniji, pripravi in prejemu zakramenta birme … Birmanec in ministrant Pavel je kot primer povedal, da je nekoč povabil sošolca, ki ni veren, k maši. Njegova mama mu najprej ni dovolila iti, a je bil Pavel v (pre)pričevanju tako uspešen, da se je maše naposled udeležila še mama. Dodal je, da tudi mladi lahko s pomočjo Svetega Duha za Jezusa na različne načine vedno in povsod pogumno pričujejo.

Milost Svetega Duha, ki so jo apostoli podeljevali s polaganjem rok, se še naprej izroča s škofovskim posvečenjem, ti pa poskrbe, da s(m)o vsi, ki s(m)o se prebudili iz »vode in Duha«, okrepljeni z zakramentom birme. Tako se binkoštna milost v Cerkvi trajno nadaljuje. Birma je torej binkoštna skrivnost za vsakega kristjana, tudi za nas, kjer pa se prihod Svetega Duha navadno ne zgodi na spektakularen način, ampak je posredovan po naslednikih apostolov s pomočjo maziljenja na čelu s hkratnim polaganjem rok. Ime kristjan zato pomeni maziljen, maziljenec, da bi tudi mi, kot apostoli, postali novi ljudje in Jezusovi pričevalci.[1]