Najpomembnejše mesto v birmanski pastorali ima seveda Gospod Sveti Duh in birma, ki je zakrament Svetega Duha, je tako rekoč še posebej Njegov zakrament. Ob tem se lahko tudi mi vprašamo: Ali verjamemo in verujemo, da je Sveti Duh živ, navzoč, prisoten, da je življenje in ljubezen? Ker se besedilo knjižice nanaša na prisotnost Svetega Duha v našem življenju, še posebej v zakramentu birme, poglejmo, kako v eni od misli o Svetem Duhu razmišlja papež Frančišek. Pravi takole: »Sveti Duh nam je v nadlego. Ker nas sili, da se premaknemo, da hodimo, ker sili Cerkev, da gre naprej. Razmišljamo kot Peter med Jezusovim spremenjenjem: ›Dobro je, da smo tukaj!‹ A naj nas predvsem ne vznemirja. Rajši bi videli, da bi Sveti Duh zadremal. Radi bi ga udomačili. To ne gre. Kajti on je Bog, on je tisti veter, ki veje, kjer hoče, ne da bi vedeli, od kod prihaja. On je Božja moč, je tisti, ki nam daje tolažbo in moč, da gremo naprej. Ampak res naprej! To nam je odveč. Udobje je prijetnejše. Morda mi boste rekli: ›Ampak oče, tako je bilo včasih. Danes smo vsi zelo zadovoljni s Svetim Duhom.‹ Ni res! Ta skušnjava obstaja še danes.«

Skozi prerez raznolike tematike lahko ugotavljamo, da je najbolj kakovostna pastorala tista, ki temelji na lepih odnosih in povezanosti z Bogom in med seboj. Vsak človek ima neprecenljivo vrednost; še posebej mladostniki nosite v sebi veliko lepega, pozitivnega, plemenitega, ogromno zamisli, potencialov, pričakovanj, sanj … Hitro se navdušite za dobro, ste ranljivi, odkriti in čuteči ter imate nezgrešljiv občutek za pristno. Zato se mladi z veseljem odzovete in spoštujete človeka, za katerega čutite, da vas pozna, vas spoštuje, vas ima rad in vam zaupa, še posebno če ste tega bolj redko deležni. Če namreč dajemo ljubezen, bo zraslo tudi življenje. Človek pa more ljubiti, ker je bil sam prej ljubljen, Bog je namreč do vseh usmiljen in nas ljubi, a ne zato, ker bi bili mi dobri, ampak ker je naš Oče.

V prvem pismu Korinčanom beremo, kakšna je ljubezen, ki jo lahko postavimo za temelj pastorale, tudi birmanske: potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane in nikoli ne mine (1 Kor 13). Ljubezni in kakovostnih medosebnih odnosov pa se vsi učimo pri njihovem izvoru – Sveti Trojici. Papež Benedikt XVI. ima tu lepo misel, da je ljubezen »luč – naposled edina, ki vedno znova osvetljuje temni svet ter nam daje pogum za življenje in delovanje. Ljubezen je mogoča, in moremo jo udejanjiti, ker smo ustvarjeni po Božji podobi.«

Zato zaključujemo z mislijo iz prvega Janezovega pisma, kjer beremo: »Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.« (1 Jn 4,16) Bog je ljubezen, Sveti Duh je ljubezen in ker je še posebej birma zakrament Svetega Duha, je oz. naj bi bila tudi birma zakrament ljubezni, kar pa se zrcali oz. udejanja ravno skozi številne odnose in pastoralne priložnosti. Ko jo prejmemo, namreč postanemo deležni Božje ljubezni – ostanemo v Bogu in Bog ostane v nas. A dar pomeni tudi nalogo, darilo je hkrati tudi naročilo. Kar pomeni, da darovi svete birme v nas ne delujejo z magično močjo in da je potrebno s Svetim Duhom sodelovati. Ko spoznamo, da je Sveti Duh naš najboljši prijatelj, se je potrebno v skladu s tem tudi vesti in negovati ta odnos, kar pomeni predvsem moliti, živeti iz moči Božje besede in svete evharistije ter to luč in veselje podarjati še drugim.

Priprava na sveto birmo in življenje iz zakramenta birme zato za vse, ki smo udeleženi v birmanski pastorali pomeni odpiranje Svetemu Duhu, da bo birma resnično lahko (postala) zakrament Božje ljubezni. Kakor je Bog pripravljal Marijo za njeno poslanstvo, tako prek delovanja Svetega Duha usposablja tudi nas in nam po zakramentih ponuja svojo ljubezen in prijateljstvo. Povabljeni smo, da po vzoru matere Marije tudi mi s hvaležnostjo sprejmemo Božje povabilo in z Gospodom z veseljem sodelujemo.[1]