Izraz »Duh« je prevod hebrejskega izraza »Ruah«, ki pomeni: vihar, veter, dihanje, življenjski dih, mišljenje, srce in duša; to so izrazi, ki označujejo nesnovnost, breztelesnost, nadčutnost. Duha ne moremo videti z očmi, čuti ali se ga dotakniti z rokami, kot se na primer tudi ljubezni in svobode ne moremo, pa sta nekaj najdragocenejšega v našem življenju. Sveti Duh je prisoten, toda njegova oseba se hkrati zagrne v skrivnost, se skrije: razodeva se samo v svojih darovih in karizmah. Njegove podobe v Svetem pismu so zato neoprijemljive, na primer: dih, plamen, dišava, maziljenje, golob, goreči grm … Da bi bolje spoznali Svetega Duha, še mi spoznajmo nekatere simbole oz. podobe, ki ga predstavljajo:

Vihar, vetrič, veter je eden najstarejših simbolov Svetega Duha, ki je že ob stvarjenju »vel nad vodami« (1 Mz 1,2). Brez vetra (zraka) ni življenja; je pa tudi simbol svežine, prožnosti, nepredvidljivosti, novosti in spontanosti, menja smer in moč. Vetra ne vidimo, toda po zibanju vej opažamo, od kod prihaja in v katero smer gre. Tako tudi Svetega Duha opazimo po delovanju ljudi in po njihovi usmerjenosti. Sveti Duh premika ljudi, množice, Cerkev in posameznika. Veter boža naš obraz – tudi Sveti Duh osvežuje in boža dušo.

Voda čisti in umiva, Sveti Duh pa je živa voda, ki čisti, umiva in oživlja naš duhovni organizem, osebnost, našo vest – postajamo sveži, čisti, bistri, novi; odstranjuje z nas vse tisto, kar vnaša nemir, sovraštvo, nesrečo. Voda poteši žejo – tudi Sveti Duh poteši naše hrepenenje in želje. Voda žubori, teče, osvežuje in napaja vse, kjerkoli gre mimo – tudi Sveti Duh navdihuje vsakega človeka in vsa področja človekovega življenja.

Maziljenje je sinonim za Svetega Duha (zakramentalno znamenje birme); Kristus je Mesija – Maziljenec, za Kristusa je postavljen po Svetem Duhu in tudi za tiste, ki prejmejo Svetega Duha, rečemo, da so maziljeni s Svetim Duhom. Sveti Duh nas ne osvobaja od bojev, stisk, skušnjav in greha, pač pa nam daje moč, da v tem zmagujemo.

Ogenj, plameni so simbol Boga; plamen ljubezni, ki preoblikuje vse, česar se dotakne, razsvetljuje poti, greje in osvobaja; je rešilna luč v temi; opozorilo bližajoče se nevarnosti; prečiščuje žlahtne kovine, uporabljamo ga za pripravo hrane, sežig vsega, kar nam škoduje, čisti nas, osvobaja od teme, greje, v nas uničuje tisto, kar je zlega.

Pečat je znamenje uradnosti. S pečatom potrdimo neko izjavo (končamo, zapremo, zapečatimo); zaznamuje, komu nekaj ali nekdo pripada. Pečat je podoben simbolu maziljenja, saj nakazuje neuničljivi učinek maziljenja Svetega Duha v zakramentih krsta, birme in svetega reda, zato so ga nekatera teološka izročila uporabljala za izražanje »neizbrisnega znamenja«, ki ga vtisnejo ti trije zakramenti, ki jih ni moč ponoviti.

Roka ima v vsakdanu velik pomen. Lahko je znamenje pomoči, prijateljstva, spremljanja, prsti nam govorijo svojo zgodbo: različnost funkcij, ki vse druži v eno celoto; prst kot možnost kazanja poti, usklajeno delovanje različnih delov dlani. V novi zavezi je polaganje rok znamenje ozdravljanja bolnikov, podelitve službe, blagoslova otrok. Prav po polaganju rok apostolov je dan Sveti Duh.

Golob se ob koncu vesoljnega potopa vrne s svežo oljčno vejico v kljunu, kar je bilo znamenje, da se je spet mogoče naseliti na zemlji. Ko Kristus pride iz vode, v kateri je bil krščen, se spusti nadenj Sveti Duh v podobi goloba in ostane nad njim. Duh se spusti in počiva v očiščenem srcu krščencev. Simbol goloba za Svetega Duha je v krščanski ikonografiji tradicionalen.

V povezavi s simboli Svetega Duha Anselm Grün razmišlja o binkoštnih obredih in pravi, čeprav imajo binkošti tako velik pomen za naše počlovečenje in za življenje skupnosti, nam je ta praznik vedno manj blizu, saj Cerkev za binkošti ni ohranjala posebnih obredov (kot npr. za božič in veliko noč). Za mnoge so binkošti zato kot navadna nedelja in bi bilo dobro, da bi spoznali stare binkoštne obrede in jih posodobili za naš čas, da bi se skrivnost praznika lažje vtisnila v človeško dušo. Grün opisuje in predlaga nekaj binkoštnih obredov, ki so povezani tudi s simboli Svetega Duha in lepoto stvarstva in bi jih lahko z lahkoto in veseljem uporabili tudi v pripravi na birmo, na primer v birmanskih skupinah in na duhovnih vajah.

Ker je lepota stvarstva vpletena v liturgično praznovanje, bi bil lep običaj, če bi se skupaj odpravili na pohode in občudovali razcvetelo naravo – ob tem bi si lahko zamišljali, da je tudi v nas življenjska moč, ki jo v tem času povsod občudujemo. Izvir je bil od nekdaj prasimbol obnavljanja življenja, ki nam ga omogoča Božji duh, zato bi bilo za binkošti smiselno, da bi obiskali izvire in si ogledali, kako voda v njih nenehno vre – to je podoba Božjega vira, ki se izliva v nas, podoba vira v nas, ki je neizčrpen, saj je od Boga. Lahko bi tudi sedli k reki ali potoku in preprosto gledali vodo, kako teče – ob tem bi si lahko predstavljali, da se tudi v nas nenehno pretaka življenje, ko Sveti Duh vse zakrnelo poživi in ko izsušeno in usahlo naredi ponovno rodovitno. Ker Sveti Duh prežema celotno stvarstvo, bi se lahko izpostavili vetru in doživeli njegovo delovanje, ko nas nežno boža ali pa pošteno prepiha in pomete iz nas vse, kar je zaprašeno. Ali pa bi se lahko postavili na sonce in pustili, da nam vse telo prepoji toplota Božje ljubezni, ki se po Svetem Duhu izliva v nas.[1]