Navadno je srečanje z birmovalcem povezano z devetdnevnico, h kateri ste devet dni zapored povabljeni birmanci, starši in botri ter vse župnijsko občestvo, da bi tako kot apostoli z Marijo pred binkoštnim praznikom tudi vi molili in se vsi skupaj dobro pripravili na birmanski dan. En večer v času devetdnevnice je navadno določen tudi za srečanje z birmovalcem, ki vsebuje predstavitev in srečanje z birmanci oz. t. i. »spraševanje«, mašo in nagovor zbranemu ljudstvu in možnost svete spovedi za vernike. V primeru redne birme pa sledijo še srečanja s skupinami ali njihovimi predstavniki, ki sodelujejo v župniji. Srečanje z birmovalcem je navadno odvisno od načina spraševanja in nagovora za navzoče, ki ga ima birmovalec oz. škof in navadno so ta srečanja tako po vsebinski kot duhovni strani za vse navzoče bogato doživetje. To pa je velikega pomena za vsako župnijo, še posebej tam, kjer priprava ni tako razvejana, kjer na primer nimajo posebnih srečanj za starše oz. botre in podobno.

Ko v župnijo pride birmovalec, navadno srečanje poteka tako, da se birmanci predstavite po skupinah. Predstavite tudi veroučna srečanja, sodelovanje pri mašah in na splošno v župniji, duhovne vaje, izlete, izpite oz. vse, kar vključuje priprava na birmo v vaši župniji. Predstavitve so lahko zelo izvirne, inovativne, na primer kot videoposnetki dela v skupinah, izvirni plakati, dramske uprizoritve na temo darov Svetega Duha itd.

Verjetno večina od vas srečanje s škofom oz. birmovalcem z nestrpnostjo pričakuje, vas je pa tega srečanja verjetno vsaj malo tudi strah, še posebej, če ima birmovalec navado spraševati birmanska vprašanja vsakega birmanca posebej, kar se navadno odvija v prezbiteriju domače cerkve pred občinstvom duhovnika, animatorjev, staršev, botrov in drugih vernikov. Gre za strah, da ne bi znali odgovoriti na zastavljena vprašanja s poudarkom na faktografskem znanju; za strah pred tem, da ne boste uspešni, da morda celo ne boste šli k birmi (ali kot se včasih kdo izrazi, da »ne bo naredil birme«), da se bodo sošolci, starši, botri, animatorji, duhovnik, posmehovali itd. Tak strah je povsem razumljiv, saj se vsak človek, ne glede na starost, raje pokaže pred drugimi v lepši kot grši podobi, javna graja in posmehovanje ob morebitnem neznanju pa je v vašem obdobju kar huda kazen, ki je tisti, ki jo je doživel, verjetno ne pozabi zlahka.

Nekatere birmance je pri spraševanju tako zelo strah, da marsikaj pozabijo ali pomešajo podatke, ki se nanašajo na veroučno in birmansko snov. Iz tega se potem včasih razvijejo tudi anekdotični dogodki in misli. Nekaj variacij je na primer bilo na temo devete Božje zapovedi, ki se glasi: »Ne želi svojega bližnjega žene.« Namesto tega smo pri spraševanjih doživeli dve variaciji na to temo: »Ne ženi svojega bližnjega žene« in »ne želi svojemu bližnjemu žene.« Neka birmanka je namesto »sveto Rešnje telo« nerodno rekla »sveto grešnje telo«, druga pa je pri naštevanju telesnih del usmiljenja naštela: »mrtve oživljati« namesto »mrtve pokopavati«, nakar je birmovalec hudomušno pripomnil, da ima zares veliko vero. Takih anekdot je verjetno še veliko in prispevajo humorno noto v sicer resni namen srečanja birmancev z birmovalcem.

Tudi duhovniki imajo tu različna mnenja, na primer: »Strašiti, vnesti v ljudi strah pred Bogom, škofom, katehetom, Cerkvijo kot tako, je najslabše, kar lahko naredimo. Birmovalec naj pride med birmance kot nosilec veselega oznanila in naj jim govori o Bogu. Prepričan sem, da bi morali mladostniki tudi v škofu prepoznati Kristusa, ne samo avtoriteto, še manj tistega, ki odloča, ali bodo birmani ali ne, ampak tistega, ki se želi v Jezusovem imenu z njimi srečati, ki jih želi okrepiti v veri in jim dati polet v njihovo življenje. Absolutno je treba zmanjšati poudarek, da to in to moraš znati. Naloga škofa je, da mladim ljudem iz svoje izkušnje, ki jo v veri ima, pokaže, da je vero živeti danes smiselno in zna tudi najti nekaj povezav z življenjem. Da zna pokazati smernice, po katerih človek živi. To pa je bolj zapleteno in tu se vsi slabo znajdemo. Namen tega srečanja s škofom je, da bi mladi začutili Cerkev, očeta, ki je prišel mednje, ki jih želi pozdraviti, želi sprejeti v Cerkev in jim želi na njihovo življenjsko pot dati nekaj toplih besed in podobno.«

Sveti Duh, ki ga prejmemo pri zakramentu birme, namreč ni le nekakšna abstraktna teološka stvarnost, ampak moremo tako po Cerkvi kot iz celotne odrešenjske zgodovine spoznati, da je Sveti Duh živi Bog, ki ustvarja odnose. Kdo je Gospod Sveti Duh in kako je povezan z zakramentom svete birme, pa bomo spoznavali v nadaljevanju.[1]

[1] Besedilo je avtorsko delo in je bilo objavljeno v knjigi: Vesel Mušič, Polona. 2015. Sveti Duh – naš prijatelj. Ljubljana: Salve.

Tam lahko bralec dobi tudi podrobnejše informacije o referencah/literaturi, ki je objavljena v knjigi. © Vse pravice glede besedila so pridržane; kopiranje celotnega besedila ali dela besedila brez navajanja avtorice ni dovoljeno.