Podobno dogajanje se odvija pri birmi, ki predstavlja naše osebne binkošti. Takrat isti Sveti Duh, po katerem je bil spočet Jezus v telesu Marije in je bil rojen kot novorojeno Božje dete, prihaja k nam, v naša življenja, srca, odnose, družine, župnije … Tudi to dejstvo težko razumemo, kajti Bog Sveti Duh ne prihaja zato, ker smo toliko let pridno hodili k verouku, ker imamo morda to prednost, da prihajamo iz vernih družin, ker odlično znamo vse odgovore na birmanska vprašanja, ker smo na ta zakrament zelo dobro pripravljeni … ampak zato, ker nas ima rad ne glede na to, ali smo zadostili vsem  pogojem in kriterijem priprave na birmo. Bog Sveti Duh prihaja, da bi nas obdaril s svojo ljubeznijo, da bi bil z nami vsemi, še posebej pa z – vami, drage birmanke in birmanci: v vaših tegobah odraščanja, v vaših odnosih s starši in drugimi odraslimi, v vaših šolah, na vseh vaših poteh življenja in še posebej na tistih, po katerih je težko ali vas je strah hoditi …

Prihaja, da bi nam vsem dal moč za naše krščansko življenje. Sveti Duh prihaja, ne da bi to razumeli, ne da bi ga videli. Sveti Duh ostaja z nami kot skrivnosten sopotnik in naš prijatelj. Lahko ga le sprejmemo, povabimo, vzljubimo, se mu prepustimo, zahvalimo … in stopamo naprej v življenje z roko v roki skupaj z Njim.

Največji izziv biti kristjan zato ostaja enak danes, ko živimo v svetu moderne tehnologije, kot je bil pred mnogimi leti, ko je zvezda svetila in kazala pot modrim, ki so se želeli pokloniti novorojenemu Kralju – ta izziv je, kako sprejeti Duha, mu slediti in živeti po njegovih navdihih. »Da bi postali sveti, nam ni treba dvigati oči in gledati od strani ali izgledati kot svetniki na podobicah! Ne, to ni potrebno! Le eno je potrebno, da bi postali sveti: sprejeti milost, ki nam jo Oče daje po Jezusu Kristusu. Ta milost spreminja naše srce. Še vedno smo grešniki, ker smo šibki, a z milostjo, ki nam da čutiti, da je Gospod dober, da je Gospod usmiljen, da nas Gospod pričakuje, da nam Gospod odpušča. To je velika milost, ki spreminja naše srce,« pravi papež Frančišek. Božji otroci ne moremo postati brez Boga!

Tako pri birmi kot ob božiču smo torej obdarjeni, dobimo dar(ove) in povabljeni smo, da ga/jih sprejmemo, se mu prepustimo ter damo to, kar smo in kar imamo, še drugim. Bog nam daruje svojega Sina (Bog – Božič) in v znamenje te dobrote in velikodušnosti se ob tem prazniku tudi mi obdarujemo med seboj; pri birmi pa dobimo dar Svetega Duha in njegove darove in prav tako smo povabljeni, da te darove delimo še naprej. Sveti Duh je torej nevidni živi Bog in kot tak vstopa v naša življenja, želi biti z nami in se nam podarjati, na nas pa je, da to nevidno roko ljubezni in prijateljstva sprejmemo najprej zase, nato pa še za druge, ki so z nami skupaj na poti. Oba praznika – tako božič kot praznik birme oz. binkošti, torej prinašata v naše življenje Boga.[1]