Zakaj je tako, smo obširno lahko spoznali v prvem poglavju knjige. Mladostniki namreč odraščajo in se s tem tudi oddaljujejo od primarne družine. Kot je prikazano v različnih svetopisemskih zgodbah (npr., ko Abraham odide od doma, ko daruje sina Izaka, Mojzesovo odraščanje, dvanajstletni Jezus v templju …), v določenem času mladostniki preprosto »morajo« storiti samostojen korak v življenje, kar pomeni poiskati in oblikovati lastno pot, ki bo njihova, kar pa je tudi pogoj, da morejo biti v življenju deležni Božjega blagoslova. Tudi Tobija in njegovo odraščanje nam kaže to dinamiko, kot smo mogli spoznati iz celotnega prikaza njegove življenjske poti. Ob tem pa je v Tobitovi knjigi poudarjeno dejstvo, da si Tobija za pot priprave na življenje in na zakon izbere dobrega spremljevalca – botra, »angela«, s katerim se lahko pogovarja in tako sproti reflektira pridobljena življenjska spoznanja in izkušnje. Boter ga opogumlja in daje nasvete – omogoča podporo v življenju, kar pa je ravno to, kar so v anketi birmanci postavili na prvo mesto, na drugo pa, da je boter zgled v veri. Po rezultatih ankete sodeč, mladi torej pričakujejo, da jih bo boter pripravil na življenje, da jim bo zgled, opora tako v življenjskih kot verskih vprašanjih.

Naj te misli in ugotovitve raziskave podkrepimo z besedami papeža Janeza Pavla II., ki v knjigi Prestopiti prag upanja odgovarja tudi na vprašanje, kaj pomeni mladost in kako naučiti mlade ljubiti. Mladost, pravi papež Janez Pavel II., ni samo življenjsko obdobje, ki ustreza določenemu številu let, temveč je tudi čas, ki ga da Previdnost vsakemu človeku in ki je dan kot naloga. V tem času tako kot mladenič iz evangelija išče odgovor na temeljna vprašanja; ne le smisel življenja, marveč tudi konkreten načrt za začetek in graditev življenja. To je bistvena značilnost mladosti. Vsak vzgojitelj in pastir mora prepoznati to značilnost in jo razločiti v vsakem fantu ali dekletu oz. še več, ljubiti mora tisto, kar je bistveno za mladost. Človek si v mladosti še močneje želi najti ljubezen. Mlade je treba pripraviti na zakon, učiti jih je treba ljubezni. Ljubezen ni stvar, ki se nauči, in vendar je ni stvari, ki se je ne bi bilo treba bolj učiti! Kot mlad duhovnik sem se naučil ljubiti človeško ljubezen. … Če se ljubi človeška ljubezen, se tudi rodi živa potreba po tem, da se vse sile usmerijo v prid »lepe ljubezni«. Zakaj ljubezen je lepa. Mladi pravzaprav vedno iščejo lepoto v ljubezni, hočejo, da je njihova ljubezen lepa. Mladi so pri tem potrebni vodnika in hočejo, da jim je zelo blizu. Če se zatekajo k močnim osebnostim, to delajo zato, ker slutijo, da so polne človeške topline in sposobne hoditi z njimi po isti poti. Mladost je obdobje personalizacije človeškega življenja in tudi obdobje občestva. Mladi, tako fantje kot dekleta, vedo, da ima njihovo življenje smisel, če postane zastonjski dar za bližnjega. V tem je vir vseh poklicev: tako duhovniških ali redovniških kot zakonskih in družinskih. Tudi klic v zakon je poklic, Božji dar. Mladi iščejo Boga, iščejo smisel življenja, dokončne odgovore. V tem iskanju ne morejo zaobiti Cerkve in tudi Cerkev ne more zaobiti mladih. Potrebno pa je, da Cerkev globoko razume, kaj je mladina, da doume pomen, ki ga ima za vsakega človeka ter da tudi mladi poznajo Cerkev in v njej zagledajo Kristusa, ki kot prijatelj hodi skozi stoletja z vsakim rodom, z vsakim človekom (Janez Pavel II., 1994, 141–143).

Papeževe besede, ki jih navajamo oz. povzemamo, osvetljujejo to, kar smo želeli predstaviti v prvem poglavju knjige, ko smo razgrnili lepoto človeške ljubezni in pripravo na tako ljubezen povezali z birmanskim botrom. Mladi torej pričakujejo, kot pravi papež, vodnika, ki jih bo vodil po poti, ki vodi do lepe ljubezni, saj je hrepenenje po lepi, čisti ljubezni v nas položil Bog (izvirni načrt) in tudi zato imajo botri v mislih, pričakovanjih in življenju mladostnikov vodilno mesto, kot smo spoznali iz raziskave. Z botrom, ki ga sami izberejo, namreč lažje vzpostavijo bolj oseben, individualen odnos kot na primer z animatorjem, katehetom, vzgojiteljem, duhovnikom ali drugimi »angeli«, ki jih spremljajo v tem obdobju odraščanja. Dejstvo je namreč, da današnji mladostniki večinoma izhajajo iz družin, ki niso številne, a tudi Tobija in Sara sta bila oba edinca. Še posebej pa je prijateljski odnos z botrom potreben in aktualen v okoliščinah, kjer so prisotne kakšne težje razmere (npr. ločitev staršev, zlorabe, mamila …). Imeti botra je tako za birmanca velika priložnost za kakovosten odnos z osebo, ki pride v njegovo življenje, mu pomaga in zanj moli, pa tudi za botra, da okrepi svojo vero do Boga in ljubezen do svojega varovanca.

 To pa za birmansko pastoralo Cerkve na Slovenskem pomeni večji poudarek na pomenu, izbiri in ovrednotenju botrov ter njihovi kakovostni pripravi na to pomembno poslanstvo v življenju mladih in življenju Cerkve, o čemer bomo govorili v nadaljevanju.[1]