Pravni vidiki izbire birmanskih botrov (pogoji za botre)

Za začetek pregleda pravnih vidikov poglejmo dobrih sto let v zgodovino, v leto 1903, ko se je v prvih septembrskih dneh pod vodstvom ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča dogajala ljubljanska škofijska sinoda. Glede botrov so zapisali, da je za to, da »kdo veljavno in postavno (licite) nastopi kot boter, potrebno naslednje:

– da je nekdo veljavno boter, je potrebno, da ima razum (usus rationis) in duha za opravljanje naloge botra, da je določen, da se kandidata fizično dotika, da je sam birman;

– da je nekdo postavno boter, je potrebno: da je samo eden, katerega koli spola, in ne mlajši od štirinajstih let; da ni isti kot krstni boter, če tega ne opravičuje razumen razlog; en in isti boter naj hkrati ne sprejme več kot dveh birmancev, če župnik ne presodi, da ima za to zadosten razlog; na vsak način pa naj se preprečuje zlorabe, da bi imelo deset, petnajst ali še več birmancev enega botra ali eno botro; da ni iz verske skupnosti, da ni birmančev oče, mati, mož ali žena, da ni nevreden zaradi kakšnega zločina; prav tako ne more biti boter nekdo, za kogar je javno znano, da se v preteklem velikonočnem času ni spovedal in ni prejel svetega obhajila;

– duhovniki in svetni kleriki naj bodo previdni pri sprejemanju botrskih obveznosti; želimo, da župniki te službe ne bi opravljali, saj morajo za vse svoje vernike v vsem skrbeti na enak način.« (Jeglič 1903, 214–220)

Če je mogoče, naj ima birmanec botra

Novi zakonik iz leta 1983 je pogoje za botrstvo iz pastoralnih razlogov v marsičem na novo opredelil oziroma poenostavil. Odpravljeni so pogoji za veljavno in dopustno botrstvo in zakonski zadržek duhovnega sorodstva, ki je nastal med krščencem in krstiteljem oziroma med krščencem in botrom. Izrecno se ne zahteva več, da ima birmanec enega samega botra, prav tako ne, da je boter istega spola kot birmanec. Odpravljena je bila tudi prepoved, da birmancu ne more biti boter njegov sozakonec. Močno pa je naglasil krst in pripadnost botra katoliški Cerkvi kot konstitutivna (teološka) pogoja za botrsko službo in seveda versko življenje izbranega botra.

Novi zakonik močno priporoča, naj ima birmanec botra, če je to le mogoče (kan. 892).[1] Iz samega besedila kanona bi mogli sicer sklepati, da more biti birmanec v izjemnih primerih tudi brez botra. Pri tem pa je treba upoštevati dejstvo, da je zakonik namenjen vesoljni Cerkvi in upošteva najrazličnejše navade, ki so se v njej oblikovale. Pri nas je ustaljeno, da ima birmanec botra, posebej zaradi narave te službe. Boter je dolžan skrbeti, da bo birmanec živel kot resnična Kristusova priča in vestno spolnjeval dolžnosti, ki so povezane z zakramentom sv. birme. Botrova navzočnost pri birmi ni potrebna za veljavno prejetje zakramenta in tudi ne absolutna, kar jasno izhaja iz samega kanona: »če je mogoče …« (Papež 1997, 75; Košir 1990, 67).

Zaradi medsebojne povezanosti zakramentov krsta in birme je primerno, da je birmanski boter isti, ki je to službo sprejel že pri krstu (kan. 893, 2) ali kot navajata Katekizem in Rimski pontifikal: »Za birmo kakor tudi za krst je primerno, da kandidati iščejo duhovno pomoč botra ali botre. Primerno je, da je isti kakor za krst, da se tako dobro pokaže enota obeh zakramentov« (KKC 1311); »prav je, da je krstni boter, če je na voljo, tudi boter pri birmi. Tako bo jasneje označena zveza med krstom in birmo, služba in naloga botra pa učinkovitejša.« (Rimski pontifikal 1972, 12)

Kdo sme sprejeti službo botra (pogoji)

Botrstvo ni zasebna zadeva birmanca in botra, pobožna navada oz. tradicija, temveč javna »cerkvena« služba v širšem smislu (munus, kan. 874), zato more Cerkev zanjo predpisati tudi določene pogoje. Iz cerkvenih predpisov o botrstvu je razvidno troje: da ni vsak kristjan že primeren in sposoben biti boter; da cerkveni predpisi zavračajo in odklanjajo vsako obliko formalizma botrske službe ter da je v oznanjevalni službi, katehezi in v osebnem pogovoru potrebno ljudi seznanjati s pomenom in nalogami botrske službe in s kvalitetami, ki jih mora boter imeti (Papež 1997, 75).[2]

Za botrsko službo se zahtevajo določeni pogoji, ki so enaki kot za krstne botre in so opredeljeni v ZCP, kan. 874. Ti so:

1. Določitev oziroma izbira botra

Botra naj izbere birmanec sam, lahko pa tudi njegovi starši oz. njihov namestnik. Prav je, da je krščencu ali birmancu blizu, torej naj bo, če je le mogoče, iz iste župnije. V izjemnih primerih, če otrok nima staršev niti namestnika, pa more botra izbrati župnik ali krstitelj oz. birmovalec. Kandidat mora biti sposoben opravljati to službo.

2. Pripravljenost botra sprejeti botrstvo

Izbrani boter mora biti pripravljen sprejeti botrstvo in s tem tudi naloge, ki jih botrstvo prinaša. Naloga botra je, da bo po svojih močeh naredil vse, kar je mogoče, da bo krščenec živel v skladu s krstno milostjo in krstnimi obljubami.

Duhovnik srednjih let je na podlagi izkušenj povedal, da se večina kandidatov za botre ne zaveda dovolj naloge, ki jo imajo in poslanstva, ki jim bo zaupano. Večinoma vidijo svoje poslanstvo le v birmanskem dnevu, morda še v darilu, ko pa jim v pripravi na botrstvo spregovorimo o njihovem dejanskem mestu, njihovi nalogi, se mnogi ustrašijo in nekateri od te naloge tudi odstopijo. Župnik p. Pavle Jakop botrom na pripravi zato jasno pove, da morajo biti zgled krščanskega življenja, varovancu v oporo in če je le mogoče, naj vsak dan za svojega varovanca molijo. V intervjuju za tednik Družina je opisal primer fanta srednjih let, ki je po pripravi za botre dejal, da on ni sposoben opravljati te naloge, rekoč: »Ta služba je zame pretežka! Nimam dovolj vere in nisem dovolj zrel, da bi to opravljal.« Fant je bil pošten najprej do sebe, pa tudi do otroka in do staršev. Čeprav je imel »potrdilo« od župnika, je iskreno ocenil, da tega ne bo zmogel. Rekel je, da je mislil, da bo kupil zlato verižico, se naučil obrazcev, bil zraven pri obredu in da bo s tem naloge konec (Hočevar 2008, 2). Botre navadno pretrese odgovornost pričevanja vere. Če so bili otroci krščeni v veri Cerkve, ki jo predstavljajo starši, botri, duhovniki in drugi, bodo zdaj birmani tudi v veri staršev in botrov; predvsem botrov. V birmancih je vera kot zrno, za katero želimo, da zraste in obrodi sadove, vendar je to odvisno tudi od vere botrov, koliko jim bodo znali vero posredovati na pristen način. Vera je vrednota, teh se ne moremo naučiti, ampak jih samo posnemamo, doživljamo in te odgovornosti se botri včasih ustrašijo.

3. Starost botra

Ena izmed zahtev za botrstvo je, da je boter dovolj star, in sicer, da je izpolnil 16 let starosti (kan. 874, 1 št. 2). Z izpolnjenimi 16 leti namreč lahko predpostavljamo določeno stopnjo osebne in verske zrelosti oz. odgovornosti. Pri tej starosti je boter tudi že prejel vse zakramente krščanskega uvajanja: krst, birmo in evharistijo. Krajevni škof pa lahko za posamezne primere ali na splošno za vso škofijo določi tudi drugo starost oziroma lahko presodi, da glede starosti dovoli izjemo.

4. Pripadnost katoliški Cerkvi

Pogoj »biti katoličan« je utemeljen v nalogah, ki jih boter sprejema, namreč da bo krščenca in tudi birmanca podpiral z besedo in zgledom v katoliški veri. Ker boter predstavlja tudi katoliško verno občestvo, ne more pripadati neki drugi verski skupnosti, četudi bi imela značaj krščanskosti. S krstom postane oseba ud Kristusove Cerkve s pravicami in dolžnostmi v njej (kan. 97) in pripada tudi določeni pravni ureditvi oziroma jurisdikciji, ki je v našem primeru »katoliška«. Nekatoličan je lahko skupno s katoliškim botrom samo priča krsta, nikakor pa ne more biti boter (kan. 874) oz. natančneje: pravoslavni je lahko skupaj s katoličanom boter, protestant pa je skupaj s katoličanom lahko samo priča.

5. Zakramenti krščanskega uvajanja

Boter mora imeti vse zakramente krščanskega uvajanja: krst, birmo in evharistijo. Druga zakramenta sta s krstom tako tesno povezana, da vsi trije zakramenti pomenijo popolno uvajanje v krščanstvo (kan. 842). S krstom, ki je potreben za zveličanje (kan. 849), se oseba včleni v Kristusovo Cerkev in se z njo nepreklicno poveže tako, da te krstne vezi ni mogoče več razdreti (kan. 849). S krstom postane kristjan tudi nosilec dolžnosti in pravic (kan. 96). Zakrament birme to pripadnost Cerkvi še bolj utrdi in ji daje socialno razsežnost: kristjan je poklican k osebnemu pričevanju za vero (kan. 879). Evharistija pa izraža popolno edinost s Cerkvijo in je zato tudi zakrament popolne edinosti (kan. 897). Ti temeljni poudarki zakramentov krščanskega uvajanja postavljajo v pravo luč botrsko službo in naloge, ki jih ima boter. Krst in pripadnost katoliški Cerkvi utemeljujeta teološki vidik botrske službe. Krst pa tudi omogoča, da oseba postane nosilec pravic in dolžnosti v Cerkvi. Pravno gledano je samo krst tisti potrebni zakrament, ki omogoča pravice in dolžnosti v Cerkvi, vendar pa zakrament birme nalaga dolžnost apostolskega delovanja in pričevanja. Zato se prejem birme zelo priporoča tistim, ki je še niso prejeli, npr. pred sklenitvijo zakona (kan. 1065, 1), pred duhovniškim posvečenjem (kan. 1033), pred začetkom redovnega življenja (kan. 645). V vseh treh primerih sicer birma s pravnega vidika ni potrebna za veljavnost, je pa s teološkega vidika globoko smiselna in zato zelo zaželena oz. se zahteva njen prejem. Ker je botrstvo v prvi vrsti pričevanje krščanskega življenja z besedo in zgledom, je razumljivo, da je boter poleg krsta prejel tudi birmo. S prejemom evharistije pa boter pričuje, da je v popolni edinosti s Cerkvijo, z občestvom in njenim življenjem. Odklonilno ali indiferentno stališče botra do prejema evharistije oz. pravni ali pastoralni zadržki, ki mu prejemanje obhajila prepovedujejo, so znamenja, da izbrani boter nima osnovnih teoloških kvalitet, ki bi mu omogočale sprejem in opravljanje botrske službe.

6. Versko življenje botra

Ravno umanjkanje prejema evharistije ali drugih zakramentov (spoved, poroka), zaradi različnih zadržkov, je eden glavnih pokazateljev, da boter ne živi primerno veri in nalogi, ki jo bo sprejel. Primerno in urejeno oz. celo zgledno versko življenje botra je namreč eno od glavnih pričakovanj za botrsko službo (kan. 874, 1, št. 3). Če je boter poročen, mora biti poročen cerkveno. Tisti, ki so civilno ločeni in pozneje civilno ponovno poročeni, po mnenju kanonistov pa tudi tisti, ki so zgolj civilno poročeni ter tisti, ki živijo v zunajzakonski skupnosti, ne živijo primerno svoji veri, zato ne morejo prejemati zakramentov svete spovedi in obhajila in redno tudi ne morejo biti botri. Česar boter nima oz. osebno ne živi, bo težko z besedo, dejanjem in s konkretnim krščanskim življenjem dajal krščencu. Naj tu posebej poudarimo, da razveza sama po sebi v ničemer ne spreminja položaja krščenega glede zakramentalnega življenja. Zadržek do obhajila obstaja iz razloga, ki ni vezan na samo razvezo, ampak na ljubezensko-spolno življenje razvezanega z drugo osebo.[3] Ta pogoj za botrsko službo je splošen, zato ga je verjetno težko konkretno opredeliti, saj je potrebno upoštevati ne samo objektivne, temveč tudi subjektivne vidike botra. Vloga botra je tudi, da nadaljuje versko-vzgojno delo staršev oz. da vstopi tja, kjer starši niso izpolnili svojih dolžnosti glede prenosa vere. Če starši ne prakticirajo in izražajo vere, je vloga botra še toliko večja.

7. Boter mora biti prost cerkvenih kazni

To pomeni, da kandidatu ni bila nobena cerkvena kazen zakonito naložena ali razglašena. Cerkvena kazen običajno prizadene vernikovo pripadnost cerkvenemu občestvu in njegovo vez edinosti s Cerkvijo. Cerkvena kazen onemogoča verniku, da bi prejel botrsko službo (kan. 874,1, tč. 4) ne glede na to, ali je ta prepoved izrecno omenjena ali ne (kan. 133,1 tč. 3, 2 tč. 4). Tudi vernik, ki je formalno izstopil iz katoliške Cerkve, ne more biti boter, saj v smislu kan. 1364,1 ZCP, po mnenju nekaterih pravnikov, s tem izstopom zapade dejanju »odpada od vere«. Razumljivo je, da Cerkev verniku, ki je izstopil iz njenega občestva, ne more dovoliti botrske službe, ki je po svoji teološki vsebini izraz pripadnosti in edinosti s katoliško Cerkvijo.

8. Boter naj ne bo oče ali mati

Zadnja zahteva kan. 874,1, tč. 5 prepoveduje, da bi botrsko službo sprejela oče in mati krščenca. Verni starši namreč že imajo pravico in dolžnost versko vzgajati svoje otroke (kan. 226; 793; 835) oz. imajo »prvenstveno pravico poskrbeti za telesno, družbeno, kulturno kakor tudi nravno in versko vzgojo otrok« (kan. 1136). Botrova dolžnost pa je, da skupno s starši podpira krščenca v njegovi verski rasti in življenju. Glede na utemeljitev vloge botrstva in prikaza pomena botrov tudi s strani birmancev samih, bi bilo pravzaprav škoda, če poleg staršev ne bi izbrali tudi birmanskega botra kot spremljevalca, ki ga vodi na poti skozi življenje. Če k birmi pripeljejo birmanca njegovi starši, pravzaprav botrstvo ukinjajo oz. onemogočajo. Nekaj časa je bilo sicer celo priporočeno, naj bo boter eden izmed staršev. Ta praksa je odpravljena in naravnost odsvetovana. Izrecno prepoved je vseboval že stari zakonik (kan. 765, tč. 3). Stara in nova zakonodaja sta hoteli preprečiti odklon od starodavne prakse Cerkve, po kateri je bil krstni oziroma birmanski boter pridružen staršem pri vzgoji. Zato tudi v primeru, da bi bil krščenec ali birmanec brez botra, njegovi starši botrske službe ne morejo sprejeti. Starši lahko otroka birmovalcu samo predstavijo (Papež 1997, 74–77; Košir 1990, 67; Nežič et. al 2004; Léonard 2013, 30–31).

Ker je botrstvo cerkvena služba, se od duhovnika upravičeno pričakuje, da bo v to službo sprejel in potrdil le tistega vernika, ki ga je sicer izbral birmanec sam oz. njegovi starši in ki ima vse določene pogoje, ki smo jih po zahtevah  kan. 874 pravkar predstavili. O teh pogojih pa ne bo odveč staršem, birmancem in drugim vernikom večkrat spregovoriti in jih prek župnijskih glasil, kateheze in na druge primerne načine seznanjati s pomenom in pogoji botrstva. Tako se bo mogoče izogniti neprijetnim okoliščinam, v katerih se nemalokrat znajdejo že izbrani boter oz. duhovnik.[4]