figulus - božja beseda

2. SREČANJE, 15. september 2020

ODLOMEK: Jn 19,17–27, Križ in žalostna Mati Božja

KORAKI metode Figulus:

  1. MOLITEV K SVETEMU DUHU
  2. BRANJE ODLOMKA (počasi, tako da lahko spremljamo dogajanje),
  3. OBNOVA BESEDILA (s preprostimi besedami obnovimo slišani odlomek),
  4. PREMIŠLJEVANJE OZ. MEDITACIJA (ob vprašanjih kot otroci, ki vedoželjno sprašujejo Boga; ko utihnejo naša vprašanja, se učimo prepoznavati vzgibe Svetega Duha),
  5. TIHA MOLITEV (obrnemo se k Jezusu in mu v tišini, v srcu izpovemo kratko molitev – to, kar smo na podlagi besedila odkrili, kar nas čudi, veseli …),
  6. PODELITEV Z DRUGIMI ČLANI SKUPINE (svoja spoznanja – kolikor kdo želi – delimo z drugimi),
  7. GLASNA MOLITEV (na podlagi spoznanj in prošenj se obrnemo k Bogu),
  8. MOLIMO DRUG ZA DRUGEGA (molitev, ki se odpre iz izkušnje živega srečanja z Gospodom).
Križ in Križani (Kurešček), foto: Lojze Mušič

VPRAŠANJA za pomoč pri meditaciji

V pomoč pri premišljevanju so naslednje misli ali vprašanja:

Spremljam Jezusa na križevem potu, ob uri križanja, ob njegovih besedah s križa …

Gledam sebe, kako sem navzoč/a v dogodku kot udeleženec/ka. O vsem, kar sem prebral/a in kar se me je dotaknilo, premišljujem. Opazujem, kje in kako se dotika mojih misli, občutij, konkretnega življenja, kako razodeva Gospodovo obličje ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

    1. Kaj me v odlomku še posebej nagovarja, se me dotakne, me gane …?
    2. Jezus gre prostovoljno v trpljenje in smrt. Pozna tudi naše trpljenje in nam je blizu. Kako doživljam Jezusovo bližino v svojem življenju, še posebej v stiskah, preizkušnjah …?
    3. Jezus izroči svojo mater učencu in s tem tudi nam. Ali jo sprejemam za svojo nebeško Mater, kako se v svojem življenju nanjo obračam?
    4. Bistveno sporočilo odlomka.

NEKAJ MISLI OB ODLOMKU

  • Križ

Povišanje svetega Križa temelji na dejstvu, da »dogodek križa in vstajenja ostaja in vse priteguje k življenju« (KKC 1085). Kristusov križ poveličujemo vsakič, ko svobodno sprejmemo svoj križ, z gotovostjo, da končni smisel in uresničitev našega življenja prihajata iz tega neskončnega dogodka (Magnificat, sept 20, str. 170).

Jezusa so vzeli vojaki, ki jih je Pilat dal velikim duhovnikom na voljo v četrtek, da so prijeli Jezusa. Po rimski navadi je moral tisti, ki je bil obsojen na smrt na križu, sam nesti križ na morišče. To je bilo vedno zunaj mesta, zato se je razvil sprevod z obsojencem od sodne hiše do morišča. Pot v Jezusovo smrt se je začela tako, da so mu naložili križ na rame. Samo Janez pripominja, da si je Jezus sam nesel križ (19,17). Sam sebi zato, ker je imel križ zanj osebno največji pomen. Na križu se je Očetu daroval in tako po križu postal Odrešenik. Janezova pripomba pa predpostavlja, da si je Jezus tudi križ naložil sam. Vojaki mu križa niso vsilili, čeprav je bilo tako videti, temveč so mu ga naložili, ker je sam tako hotel. Janez je povedal, da je šel Jezus popolnoma prostovoljno v smrt.

Najbolj pogosta oblika križa je bil pokončni steber, zabit v zemljo in vrh njega položen prečni tram, tako da je bil križ podoben veliki črki T. To je triramni križ. Samo izjemoma so prečni tram pribili ali zataknili pod konico pokončnega stebra – to je štiriramni križ, ki ga mi najbolj poznamo. V Kristusovem času sta bila v Palestini znani samo ti dve obliki križa. Jezusov je bil zanesljivo štiriramen, ker drugače ne bi mogli pribiti nad glavo deščice z napisom, kot poroča priča, ki je takrat stala pod njegovim križem (Jn 19,19.35). Po velikosti so bili križi visoki ali nizki. Visok je meril do 4m, tako da so bile noge križanega približno 1m od tal; pri nizkem pa se je domala dotikal tal. Pri takih so imele divje žvali lažji dostop do mesa razpadajočih teles. Jezus je bil pribit na visok križ, ker je moral vojak natakniti v kis namočeno gobo na hisopovo stebelce, da se je dotaknil njegovih ustnic (Jn 19,29). Če bi bil pribit na nizkem križu, bi to lahko storil z roko. Križ ni bil lepo otesano bruno, temveč grob in neotesan steber, poln izrastkov in grč, ki so se zajedale v razmesarjeno telo in povzročale hude bolečine. Telo je moralo biti oprto na kak izrastek ali za to nalašč nastavljeno kozico, sicer bi se zaradi teže telesa kite na rokah lahko pretrgale in bi omahnilo na zemljo, razen če sta bili roki pribiti pod pestjo, tako da je viselo na kosteh zapestja. Opore pod nogami, ki jo pogosto vidimo na križih in umetniških slikah, pa arheološko ni mogoče izpričati (Rozman).

  • Križ in smisel trpljenja

Osrednja vsebina je posvečenje, ki je prišlo avtomatično s Kristusovo odločitvijo, da križ sprejme kot sredstvo ali način svoje smrti in tako postane križ prva stopnja odrešenja na poti do vstajenja. Če pa križ presojamo v okviru celotne Nove zaveze, vidimo, da je v središču razmišljanja predvsem apostola Pavla. Med drugim v pismu Korinčanom govori o modrosti tega sveta in Božji modrosti prav v zvezi s križem. Oznanilo o križu je za ljudi tega sveta norost, za tiste, ki verujejo, pa je najvišja modrost.

Če to sedaj obrnemo na našo življenjsko situacijo, bi lahko videli, v čem je utemeljitev, namreč, neizprosno življenjsko dejstvo, da brez trpljenja ne gre in da je vse odvisno od nas, kakšen je odnos do trpljenja. To pomeni: križ mi lahko razumemo kot simbol v smislu krščanstva samo v povezavi z našo osebno izkušnjo. Kolikor te osebne izkušnje, v povezavi z našim lastnim življenjem, nimamo, kolikor, glede na lastno življenje, ne moremo predelati lastne izkušnje, tudi ne bomo našli smisla v razlagi apostola Pavla.

Zavedanje trpljenja je vedno bila temeljna človekova težava, če smo že začeli z ugotovitvijo, da si nihče trpljenja ne želi. Vemo pa, da je neizbežno, zato je to vedno skrivnost. Krščanstvo je religija, ki zelo poudarja, da mi ne moremo nobene stopnje svetosti, modrosti doseči brez globinske povezave z Bogom. V tem je tudi smisel meditacije, religioznega življenja in končno molitve kot najvišje oblike religioznega življenja. Z molitvijo človek stopi v stik z Bogom in v tem duhovnem stiku z Bogom lahko postane sposoben sprejemati življenje takšno kot je, to se pravi skupaj s trpljenjem, drugače je to zelo težko (Jože Krašovec).

Papež Janez Pavel II. je zapisal, da je smisel trpljenja tako globok, da presega človeka samega. Človekovo trpljenje je tista točka njegovega življenja, v kateri ga skrivnostna usoda vabi, da se dvigne nad samega sebe. Zdi se, da je trpljenje del presežnosti človeka.

  • Žena, glej tvoj sin …

Blažena Devica Marija se je rodila zato, da postane Božja Mati. Od prvega trenutka Marijine brezmadežne navzočnosti nas je naša gospa usmerjala k svojemu Sinu. S križa je Gospod zapovedal: »Glej, tvoja mati.« Kot dar umirajočega Odrešenika nas je Jezus izročil Mariji. Ve namreč, da potrebujemo fizično bližino žalostne matere Božje, da bi nam s svojo podporo pomagala premagovati težke življenjske izkušnje. Po Marijini sočutni navzočnosti ob vznožju križa, postaja ta dogodek, ki se ponavlja, tudi v našem življenju, globoko človeški in nas napolnjuje s pogumom, da se s trpljenjem, ki nas doleti, soočamo z zaupanjem v varen objem Božanske previdnosti. Marija nas vsakič ljubi tako, da nam daje Jezusa. Ko poslušamo Gospoda in se pobožno oziramo na Božjo mater, dajemo Mariji priložnost, da izreče svoj »da«. Kot odgovor Jezusu na »oznanjenje« s križa: »Glej, tvoj sin.« (Magnificat, sept 2020, 180–181)

  • Poleg Jezusovega križa so stale

Med množico je bilo na Kalvariji tudi nekaj žena, ki so spremljale Jezusa od Galileje sem in mu stregle (Mt 27,55). Marko pravi, da so dogajanje gledale od daleč (15,40). Najbrž jih biriči niso pustili blizu, ali pa se same niso hotele približati, da ne bi dale povoda za nova norčevanja iz Jezusa. Ko pa se je krohot polegel in je nastala sumljiva tema po vsej deželi (Mr 15,33), so prišle bliže h križu. Med žene se je pomešal tudi učenec, ki ga je Jezus ljubil.

Na eni strani vojaki podedujejo Sinova oblačila, na drugi so (so na nogah) te žene. Prizora drug drugega osvetljujeta z lučjo, ki sije s križa, postavljenega na sredi. Zgoraj je Jezus s svojima tovarišema, spodaj pa štirje vojaki na eni strani in, verjetno, štiri žene na drugi ter še učenec: na Kalvariji je zbranih dvanajst oseb. Za vse, prijatelje in sovražnike, je križ središče, ki jih privlači. Sinovi dediči so vsi bratje, daljni in bližnji, vsi skupaj sestavljajo eno samo Božje ljudstvo. Učenci so zbežali, ostanejo pa žene, ki »stojijo«, znamenje zvestobe in pričakovanja. One, ki rojevajo umrljiva telesa, so vešče življenja in smrti: poznajo ljubezen, njeno šibko in ranljivo moč, njeno noro in drzno modrost.

  • njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena

Zakaj mati in žene, ki se jim pridruži še ljubljeni učenec, stojijo »poleg Jezusovega križa«? Kadar ni mogoče storiti ničesar več, ljubezen ne usahne. V nemoči postane so-čutje, edina sila, ki zmore prestopiti prag zadnje samote – ne zapusti ljubljenega niti v smrti in ustvari povezanost z njim v vsaki njegovi meji. Sočutje, vir vsakega dejanja, je najvišja božanska lastnost, s katero drugega občutimo kot samega sebe. Iz sočutja Boga do izgubljenega človeka se rodi »nujnost« njegovega križa; iz sočutja teh žena do križanega Boga se rodi novi človek. Jezusova mati predstavlja vsakogar, ki ljubi. Ob vznožju križa so vsi eno, daljni in bližnji, sovražniki in prijatelji. Sinovo odrešenje je univerzalno, kot dar njegovega telesa in njegovega Duha.

Samo Janez pravi, da je bila med ženami, ki so stale poleg Jezusovega križa, tudi Marija, Jezusova mati. Z njo so bile tudi druge, vendar je iz poročila težko ugotoviti, koliko jih je bilo, čeprav Janez razločno pravi: »Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena« (19,25), torej štiri žene. Ker pa Janez ne uporablja ločil, je mogoče besede »in sestra njegove matere« povezati z imenom Marija Klopajeva v eno osebo, torej bi bile tri: Marija, Jezusova mati, sestra njegove matere Marija Klopajeva in Marija Magdalena. V tem primeru bi bilo tudi sestri Jezusove matere ime Marija, a je to malo verjetno, zato so verjetno stale pod Jezusovim križem štiri žene. Tudi za Marijo velja, da je stala poleg križa. To pomeni, da je trpljenje njenega sina ni zrušilo. Pri tem ni padla v nezavest zaradi česar bi manj boleče pretrpela njegovo smrt. Vzrok tej drži je bila njena globoka vera, da je Jezus, njen sin, res Božji Sin.

  • Ko je Jezus videl svojo mater

Janez ne reče, da žene gledajo Jezusa. On je tisti, ki »vidi«. V svoji smrti je Gospod suvereno dejaven. Smrt, kot tudi rojstvo, je bolečina in ločitev. V tisti »uri« je človek občutljiv zase in ne za drugega, je predmet in ne osebek sočutja. Vendar Sin ni nikoli sam, vedno je z Očetom (16,32). Zato je njegova mati dejanje ljubezni in združenosti z brati. V tisti »uri«, vznemirjenega zaradi njihove drame, Jezusa ne skrbi za samega sebe, ampak zanje. Oko sledi srcu. Jezusovo gre proti materi in učencu. Mati je kot suknja, ki je dodeljena ljubljenemu učencu. Božje veličastvo je za vse, vendar je eno samo in vsak ga prejme nedotaknjenega, kot Duha, ki je dan takoj zatem.

  • in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil

On, ki skozi svoj evangelij opeva Sinovo ljubezen, je novi človek, tisti, ki prejme suknjo. Učenec predstavlja vsakogar, ki je ljubljen. Z Jezusovo smrtjo bi tako mati, ki ljubi, kot ljubljeni učenec ostala brez ljubezni, prva dane in drugi prejete. A Jezus s tem, ko »izvrši« njuno medsebojno izročitev, na zemlji uresniči izpolnjeno ljubezen.

  • je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!«

Jezus reče materi, naj gleda učenca kot svojega sina, enakega njemu, ki ga ima za brata. Izraelu, materi, ki ljubi, je v ljubljenem učencu razodeto mesijansko ljudstvo, Cerkev.

  • je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!«

Tudi Cerkev, mesijansko ljudstvo, upodobljena v ljubljenem učencu, je poklicana, da gleda Izraela, ženo/nevesto svojega Gospoda. S svojilnima zaimkoma »tvoj« in »tvoja« Gospod posreduje to, kar je najbolj intimno »njegovo«: učenca materi in mater učencu. S temi besedami zaupa Cerkvi Izraela, ki ga mora prepoznati kot svojo mater in sveto korenino (Rim 11,16). Vzajemna ljubezen med njima uresniči zapoved: ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil.

Ko je Jezus zagledal svojo mater in zraven nje učenca, ki ga je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej tvoj sin!« Ker je bilo zemeljsko razmerje med Jezusom in Marijo tedaj končano, ni rekel materi: Mati, glej, tvoj sin, temveč žena. Ta beseda označuje splošno razmerje med materjo in otrokom. Čeprav zveni trdo, ni žaljivo, ampak označuje novo razmerje, ki je nastalo med Jezusom in Marijo. Učenec jo je od tiste ure vzel k sebi. Če vsak otrok poskrbi za svoje starše, potem je moral tudi Jezus, ker je bil najboljši otrok, ki je kdaj živel na zemlji. Ker je Jezus izročil svojo mater človeku, ki ni bil član nazareške družine in ne njen sorodnik, je moral biti Jožef takrat že mrtev in »Jezusovi bratje«, o katerih govorijo evangeliji (Mr 3,31; Jn 2,12; 7,3) ne morejo biti njegovi rodni bratje, sicer bi bili ti najprej dolžni poskrbeti za Marijo.

  • Od tiste ure jo je učenec sprejel k sebi. …

Kot vojaki »sprejmejo« njegova oblačila, zdaj najljubši učenec »sprejme« njegovo mater. Potem, ko bo Jezus sprejel naš kis, bomo mi »sprejeli« njegovo telo in na koncu bomo »sprejeli« njegovega Duha. V zaključku evangelija dominira preplet »izročiti/sprejeti«, ujemanje dane in prejete ljubezni, Božje življenje, posredovano vsem.

In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi (Jn 19,27). Jezus pa svoje matere ni izročil samo Janezu, temveč vsem ljudem. Razlagalci evangelijev naglašajo, da je Janez predstavljal takrat vse ljudi, zato je postala Marija duhovna mati vseh ljudi. Prvi kristjani so jo takoj sprejeli medse in nič drugače ni bilo v poznejših časih, do današnjih dni. Vse dogajanje na Kalvariji ima odrešenjski značaj: Jezus je odrešil ves svet, Marija je postala mati vsega človeštva. Tam, kjer je kristjan, je Marija, kakor je tam, kjer je sin, mati (Rozman 1991, 79–116 in 1995, 777–779).

Skupina »Križanje«, frančiškanska kiparska delavnica prva pol. 18. st.,
foto: Lojze Mušič

Reference:

  • Rozman, France. 1991. Velika noč: po pričevanju evangelijev, Ljubljana: DZS, str. 79–116.
  • Rozman, France. 1995. Razloženi evangeliji, Ljubljana: DZS, str. 777–779.
  • Fausti, Silvano. 2012. Skupnost bere Janezov evangelij, Celje, Mohorjeva družba, 523–547.
  • Magnificat, september 2020, letnik 7, št. 9.
  • Krašovec Jože – o prazniku povišanja sv. Križa, križu in trpljenju, Radio Ognjišče, 14. 9. 2020

Ljubljana, 15. september   2020                                            Pripravila: Polona Vesel Mušič, polona.vmusic@gmail.com  

Asset 4@3x

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič