NEKAJ MISLI OB ODLOMKU

• Mladenič, rečem ti: Vstani!           

Majhna vas, Nain leži ob vznožju severnega pobočja Malega Hermona, nasproti gore Tabor. Po judovski navadi ni bilo dovoljeno pokopavati mrličev v naselju (med živimi), temveč zunaj obzidja. Pobočje od vzhodnih vrat vaškega obzidja je skalnato in tam so pokopavali mrliče. Judje namreč niso kopali grobov v zemljo, temveč so pokopavali mrliče v skalno votlino.

Če je šel Jezus zjutraj iz Kafarnauma, je lahko pozno popoldan prišel v Nain – od Kafarnauma je oddaljen 8 do 9 ur hoda – torej v času, ko so navadno pokopavali mrliče. Mrtvih niso dajali v krsto, ampak so trupla povili v platneno rjuho tako, da obraz ni bil pokrit in jih polagali na nosila. Jezus se ni dotaknil mrtvega, temveč nosil. Nad mrtvim tudi ni molil ali klical Boga, kot Elija, ki je obudil dečka vdovi v Sarepti (1 Kr 17,21). Spregovoril je samo vsemogočno besedo, ki je bila klic v kraljestvo mrtvih, in deček je oživel.

Mati, ki je bila vdova, se mu je zasmilila. Jezus je že s tem pokazal, da je prerok. Tolažiti Božje ljudstvo je bila ena od poglavitnih dejavnosti izraelskih prerokov (Iz 40,1) – razodeti Bog je »Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe« (2 Kor 1,3). Gospoda gane naša bolezen in nas obišče s svojo navzočnostjo. Njegova učinkovita beseda nas je zmožna rešiti tudi pred smrtjo. On je usmiljenje, ki se sreča z našim uboštvom in izkazuje milost in usmiljenje do najmanjšega izmed vseh, skrajno majhnega mrtvega otročička, edinega sina matere, ki je vdova!

Ta odlomek nam opisuje, kako se zgodi Božji obisk: Gospod hodi, se približa vratom našega mesta ter gre naproti nam, ki odhajamo iz mesta in vstopamo v želo smrti; vidi, gane ga in s svojo besedo naredi, da preneha jok ter se začne upanje; nato stopi naprej, se dotakne smrti, naredi, da se tisti, ki nosijo, ustavijo in izreče ukaz: »Vstani!« in vse to stori, ne da bi kdo izrazil kakšno prošnjo – prošnjo, ki je sicer nesmiselna za živeče in nemogoča za mrtve. On je namreč usmiljenje, ki napolnjuje naše uboštvo.

Pripoved služi za zbuditev takšne vere v bralcu, kakršno je imel stotnik. Tako se lahko tudi mi, ki se z Jezusom ne moremo srečati na tak način, kot so se ljudje v Nainu, srečamo z njim v moči njegove besede in si ga upamo prositi za nemogoče, pri čemer se lahko to nemogoče izvrši tudi v njegovi odsotnosti, kakor nas uči odlomek o stotnikovem služabniku.

Tu je prvič v Lukovem evangeliju Jezus imenovan »Gospod«: Jezus je Gospod usmiljenja, stvarnik življenja, zmagovalec nad smrtjo. Vstajenje je mogoče izpeljati le iz Božje obljube, ker je nepričakovan dar njegove, z usmiljenjem prežete moči. Bolj kot na Jezusovo moč opozarja pripoved na odrešenjsko usmiljenje. Jezus uresniči Božjo obljubo, Božjo sodbo in Božje odrešenje z nujnostjo njegovega usmiljenja. Bog vnaprej opozori na obisk in obišče brez prošnje, molitve ali vere tistega, ki je popolnoma izgubljen in ne more več ne prositi, ne moliti, ne verovati. Vse je obšel strah, kajti prvo znamenje človeškega stika z nadnaravnim, je njegovo vznemirjenje in strah, ta pa se spremeni v poveličevanje Boga.

Pripoved je vabilo vernika neverniku, da bi sodeloval pri hvaljenju Boga. Namen pripovedi je vzbuditi vero v Božje usmiljenje do majhnih in do jokajočih, do vsakega človeka, ki je majhen in ki joka pred smrtjo. Majhen zato, ker je popolnoma nebogljen; jokajoč zato, ker je nepopravljivo prizadet. Jezus prinese upanje tja, kjer ga nihče ne more imeti in mati ponovno najde mrtvega sina.                                                                                                                     

ŠE NEKAJ MISLI OB ODLOMKU

• Z njim so šli njegovi učenci … V spremstvu svojih učencev je Jezus na poti. Zdi se, da nenadejano pride tja, kjer obstaja potreba po njem. S svojim usmiljenjem je pravzaprav vodnik našemu uboštvu, tako da se lahko vsi srečamo z njim. Pride v Nain, ki pomeni »radost«. Ta vas, ki stoji nedaleč od Sunena, kjer je Elizej v preteklosti že obudil mrtveca, je deset kilometrov jugovzhodno od Nazareta, dober dan hoje iz Kafarnauma, kjer se je takrat nahajal Jezus.

• Prav tedaj … so nesli ven mrliča … Iz mesta prihaja sprevod smrti. Jokajoča množica spremlja mladega mrtveca. Usoda, kakršna je doletela njega, bo prej ali slej doletela vsakogar. Toda Nain se bo iz grobišča ponovno prelevil v vrt »radosti« v srečanju z njegovim Gospodom, zmagovalcem nad smrtjo. Pri mestnih vratih se srečata dva sprevoda, sprevod Gospoda, gospodarja življenja, ki ga vodi Jezus, prvorojenec med mrtvimi in sprevod gospodarja smrti. Umrl je edini sin matere, ki je vdova, kar pomeni, da je brez moža, ljubezni in zaščite; je uboga in zapuščena. Nima pravic in identitete in tega ne bo mogla doseči v sinu, ki je umrl.                                                                                                                                                                                   
•   Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila … Luka tu prvič reče Jezusu »Gospod«. Ta Gospod nam je predstavljen na zelo konkreten način: ima noge, oči, srce, roke in usta, ki so opisani prek njegovih dejanj, kjer hodi, se približuje, čuti usmiljenje, se dotika, govori, gleda … »Videti« pomeni pustiti drugega vase, kajti oko je organ srca in njegovo delovanje je najgloblje. Zato videti pomeni ljubiti in oko se ustavi le tam, kjer zgane srce. V tem smislu je videnje značilnost Boga, ki ustvarja, rešuje, odrešuje in ljubi človeka. Daru, ki sledi, se niti ne nadejamo, zanj ne prosimo, ga ne čakamo. Dar je pobuda Gospoda, ki izvira iz njegove ganjenosti.

• Ne jokaj … To so edine besede, ki jih Jezus nameni ženski. Kako naj ne bi mati jokala ob sinovi smrti?! Tudi sam se je zjokal nad mestom mrtvih (19,41), nad mrtvim prijateljem (Jn 11,35) … Jezus ne reče tega, ker se ne bi zmenil za tragedijo smrti, pač pa zato, ker hoče vliti upanje na zmago nad smrtjo. Pred nami je Gospod življenja, a strah pred smrtjo, ki se spremeni v obup in jok, nam preprečuje, da bi ga videli, kot se je to zgodilo Magdaleni. 

• Stopil je naprej in se dotaknil krste … Nadaljuje se opis Gospodove pobude, da bi s svojim dejanjem rešil mrtvega. Ker je »videl«, »stopi naprej«; ker je »ganjen« in se ga je dotaknilo zlo, se zgane, gre naprej in se dotakne nosil. Potem, ko izreče besedo tolažbe, ukaže z besedo življenja.

• Mladenič, rečem ti: Vstani! … Ni mogoče izvršiti bolj nesmiselnega in bolj neučinkovitega dejanja kot nameniti besedo mrtvemu in mu ukazati, da živi! Toda Gospod deluje prav s pomočjo svoje stvariteljske besede. Iz nič je dvignil oziroma obudil vse stvari, iz smrti obudi življenje. V tem je moč vere, ki izvrši rešitev za vsakega človeka.
• Mrtvi se je vzdignil in se usedel … Mrtvi, ki je prej ležal in je bil plen smrti, se je »vzdignil in se usedel«. V Jezusu, ki premaga smrt, se uresniči osvoboditev izpod temeljne sužnosti, strahu pred smrtjo, ki je lastna vsem ljudem.

• in začel govoriti … Govorjenje in sporazumevanje je lastnost človeka, Božje podobe. Bog je namreč ljubezen in ljubezen se uresniči v sporazumevanju in v občestvu.

• in Jezus ga je dal njegovi materi … Jezus zdaj ponovno daruje sinovo življenje.

• Vse je obšel strah … To je človekova osuplost pred nemogočim, pred Bogom, ki se razodene. Strahu sledijo hvale navzočih in bralec je povabljen, da se jim pridruži. Hvala je v tem, da se veselimo Boga in njegove dobrote. Množica slavi Boga in skuša dojeti, kakšno delo je naredil.
• Ta beseda o njem se je razširila … Ta »beseda« (logos) življenja se razširi – je oznanilo, ki pride do nas, zbuja v nas vero in nas vodi k srečanju z Gospodom življenja. Tako lahko izkusimo moč njegovega usmiljenja. Tam, kjer njegovega obiska ne prepoznajo in ne sprejmejo, ostajata jok in strah pred smrtjo, ki kraljujeta. Toda on je kljub temu prisoten in nas obiskuje tudi v tem joku in smrti, tako da on sam joka in umre. Ko pa prepoznamo njegov obisk, tedaj pa se tudi za nas zgodi srečanje z njim, ki nam omogoči, da preidemo od smrti k življenju.