figulus - božja beseda

18. SREČANJE, 12. in 14. januar 2021

ODLOMEK: Lk 2,41–52 Deček Jezus v templju

KORAKI metode Figulus:

  1. MOLITEV K SVETEMU DUHU
  2. BRANJE ODLOMKA (počasi, tako da lahko spremljamo dogajanje),
  3. OBNOVA BESEDILA (s preprostimi besedami obnovimo slišani odlomek),
  4. PREMIŠLJEVANJE OZ. MEDITACIJA (ob vprašanjih kot otroci, ki vedoželjno sprašujejo Boga; ko utihnejo naša vprašanja, se učimo prepoznavati vzgibe Svetega Duha),
  5. TIHA MOLITEV (obrnemo se k Jezusu in mu v tišini, v srcu izpovemo kratko molitev – to, kar smo na podlagi besedila odkrili, kar nas čudi, veseli …),
  6. PODELITEV Z DRUGIMI ČLANI SKUPINE (svoja spoznanja – kolikor kdo želi – delimo z drugimi),
  7. GLASNA MOLITEV (na podlagi spoznanj in prošenj se obrnemo k Bogu),
  8. MOLIMO DRUG ZA DRUGEGA (molitev, ki se odpre iz izkušnje živega srečanja z Gospodom).
43
Podoba Svete družine v podružnični cerkvi Svete družine na Sedlu pri Sodražici, foto: Lojze Mušič

VPRAŠANJA za pomoč pri meditaciji

Priporočim se Svetemu Duhu. S pomočjo domišljije kratko pogledam kraj dogodka. Z očmi domišljije gledam osebe, s sluhom sprejemam, kar govorijo, s tipom se dotaknem … Gledam sebe, kako sem navzoč/a v dogodku kot udeleženec/ka. O vsem, kar sem prebral/a in kar se me je dotaknilo, premišljujem.

  1. Kako bi ravnal/a, če bi našel/a svojega odraščajočega otroka po treh dneh v templju, ali bi zmogel/a ravnati tako mirno, kot sta ravnala Marija in Jožef?
  2. Kaj pomeni biti v tem, kar je Božjega Očeta – za vsakega od nas, za naše otroke?
  3. Kaj pomeni ohraniti Besedo v svojem srcu, četudi je ne razumemo, kako to storimo?
  4. Bistveno sporočilo odlomka.

NEKAJ BISTVENIH POUDARKOV

Pubertetniške spremembe v Sveti družini

Pubertetniške spremembe nastopijo tako hitro, da smo starši skoraj vedno presenečeni. Celo v Sveti družini je bilo tako. O tem nam nazorno pripoveduje evangelist Luka, ko predstavi dvanajstletnega Jezusa (Lk 2,41–52). Jezus je očitno hitro odraščal. Pri dvanajstih letih je bil že dokaj samostojen. Starši so mu zaupali, zato ga niso preverjali na vsakem koraku. Kljub temu je Jožefa in Marijo njegovo oddaljevanje od družine presenetilo in sta ga že po enem dnevu začela zavzeto iskati ter ga iskala kar tri dni, kar pomeni, da jima je povzročil precej skrbi in bolečine.[1]

Po treh dneh sta ga našla v templju, se pravi v življenjskem prostoru, kjer se je Jezus počutil najbolj doma. S tem jima je že naznanil tako poslanstvo kot vizijo svoje temeljne usmeritve. V odlomku o dvanajstletnem Jezusu najstnik Jezus spoznava, kdo je njegov Oče. Do svojega dvanajstega leta namreč ni hodil v sinagogo ali v Jeruzalem, ker je bila v ospredju domača vzgoja. Pri dvanajstih, ki je bila starost vstopa v dobo odraslosti, pa je šel prvič na romanje v Jeruzalem. V templju je bil uveden v Sveto pismo in je prišel močneje v stik z Božjo besedo in to ga je zelo prevzelo. Zdi se, da je v tem trenutku v polnosti spoznal, da je Bog njegov Oče. Zgodil se je preobrat. Tudi Jezus je počasi spoznaval, da je Božji Sin, kot je tudi Cerkev počasi odkrivala ta nauk.

Njegov prvi stik z odraslostjo je nadvse pozitiven, čeprav je ta iniciativni korak za takratne judovske razmere storil zgodaj. Verjetno je že v takratnem času veljalo pravilo, da s trinajstim letom judovski fantje postanejo »versko zreli« in so poslej dolžni živeti po predpisih postave. V katoliški Cerkvi je ta judovska iniciacija primerljiva z iniciacijsko vlogo birmovanja. Morda sta ga Jožef in Marija celo pripravljala na ta korak, a ju je njegovo odraslo in nadvse zavzeto sodelovanje vendarle presenetilo.

 

Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala …

Današnja mati po treh dneh iskanja verjetno ne bi ravnala tako umirjeno; najbrž bi poleg Marijinih »padla« še kaka beseda in tudi oče verjetno ne bi bil tiho … Celo v Sveti družini začutimo napetost, ki jo sproži Jezusovo (mladostniško) odraščanje.

Marija v izražanju skrbi in bolečine zastopa vse skrbne starše. V Jezusu še vedno vidi »otroka«, kar pa on v tem trenutku že ni več. Toda ne glede na svoj »spodrsljaj« Jezusu prepričljivo posreduje temeljni odgovor »Tukaj sem«, po katerem odraščajoči najbolj hrepenijo. Pravzaprav Jezus ta odgovor začuti pri obeh starših, saj Marija pravi: »Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« (Lk 2,48b) Njena oblika komunikacije z Jezusom, ki vključuje oba starša, je pomenljiva in danes izredno aktualna, saj več kot ljubezen do njih, mladostnikom povesta in pomenita medsebojna ljubezen in spoštovanje staršev.

Jožef in Marija sta ga s »tesnobo« iskala – izraz za tesnobo je uporabljen tudi v priliki o bogatašu in ubogem lazarju, kjer bogataš pravi, da »trpi« v ognju (Lk 16,24), isti izraz pa najdemo tudi v Apostolskih delih, ko se Pavel poslavlja od krščanske skupnosti v Efezu in je ob slovesu vse zajel velik jok in »potrtost« (Apd 20,37–38). Dogodek se je zgodil v času pashe, se pravi v času praznovanja velike noči. Tri dni sta bila starša brez svojega ljubljenega otroka, ki jima je bil zaupan, kar je bila huda preizkušnja (potrtost, bolečina, tesnoba), kalvarija … tri dni je bil odsoten, kot Jezus v grobu.

 

Biti v tem, kar je mojega Očeta …

Za Jožefovim in Marijinim iskanjem »otroka« se lahko skriva dejstvo, da se otrok z vstopom v puberteto tako hitro spreminja, da ga v določenem trenutku ne prepoznamo več. Tudi Jožef in Marija v templju nista našla otroka, marveč Jezusa, ki s svojo odraslostjo preseneča okolico in celo starše. Na čuteč in neagresiven način, kljub temu pa odločno, jima to tudi da vedeti, saj pravi: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta(Lk 2,49).

S temi besedami jima je povedal, da ni več njun otrok. Bog ne daruje življenja staršem, marveč – sicer po njih – njihovim otrokom. Otroci niso naša »lastnina«, nam ne »pripadajo«. Biti v tem, kar je Božjega Očeta, pomeni torej biti v tem, kar mi je dal Oče.[2] Ker je Oče po starših dal življenje »meni« – in ne mojim staršem – pomeni biti »v tem, kar je mojega Očeta« preprosto »biti v sebi« ali bolj nazorno povedano – sprejeti odgovornost zase, za svojo vizijo in lastne odločitve. Jožefu in Mariji torej Jezus pove, da bo odslej vse bolj samostojen, da si oblikuje svojo vizijo življenja, ki ne bo vedno ustrezala njunim pričakovanjem, marveč bo presenetljivo drugačna. V tem zastopa vse mladostnike, saj je prav to eno izmed prvih sporočil, ki jih želijo odraščajoči otroci posredovati svojim staršem.                                                               

V obdobju odraščanja so medgeneracijski konflikti sestavni del vzgoje v družini. Zlasti za starše je pomembno, da v takih situacijah ne reagirajo agresivno in napadalno. Kako zahtevno je to, vidimo tudi pri Jožefu in Mariji, ki – kot mnogi starši v podobnih okoliščinah – Jezusovih besed nista razumela.[4] Kljub temu pa sta njegov odgovor vzela zares in mu nista nasprotovala. Zlasti mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu (Lk 2,51b). Mi premišljujemo z glavo, vzhodnjaki pa s srcem. Stvari ne premišljujejo samo logično, hladno, neosebno, temveč s čustvenim navdihom. Razmišljanju se pridružuje ljubezen do tega, kar človek razmišlja.

Njuna mirna in neagresivna, a zavzeta in skrbna reakcija je Jezusu omogočila, da se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima bil pokoren … in napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh (Lk 2,51–52).[5] Ko sta ga namreč prepričljivo in vidno brezpogojno sprejela – vključno z njegovo odrešenjsko vizijo, ki sta jo v svoji senzibilnosti slutila in bila zanjo odprta, sta prepoznala in sprejela spreminjanje njegove identitete in osebnostno rast, ki je neločljivo povezana z njegovim poslanstvom.

Sveta družina nas vzgojno navdihuje po medsebojnem spoštovanju, senzibilnih in empatičnih odnosih ter brezpogojnem zaupanju.

Edina pripoved o Jezusovih najstniških letih staršem mladostnikov tudi danes sporoča, da nam bo mladostnik – ob predpostavki, da je bil deležen dobre otroške vzgoje – ko bo začutil, da ga spoštujemo in sprejemamo v njegovih pogledih na življenje – ponovno prisluhnil, sicer ne več kot otrok, marveč kot »zrel« in kritičen sopotnik, ki si želi nasvetov, ne prenese pa ukazovanja ter nasilnega in agresivnega obvladovanja. Želja mladostnikov je, da jim starši v brezpogojnem sprejemanju izpovemo svojo ljubezen, da jih vzamemo zares in se jim posvetimo takrat, ko nas potrebujejo. Pozitivno ovrednotenje mladostnikovih telesnih in duševnih sprememb je ena prvih nalog staršev in vzgojiteljev.       

Sveta Družina – temelj upanja za vse naše družine

Ko zagledamo podobo Svete družine – tako vesele, enotne in popolne, lahko zaznamo prepad, ki zeva med to podobo in resničnostjo naših današnjih družin, tudi tistih najbolj srečnih, najbolj zdravih in najbolj enotnih. Sveto družino je težko posnemati in evangeliji nam Svete družine ne predstavljajo, da bi jo posnemali, temveč, da bi nam povedali, da se smemo veseliti in se lahko z zaupanjem oziramo na svoje družine, čeprav nepopolne. Zakaj?

Nazareška družina doživi vrsto težkih in zmedenih razmer: nepričakovana nosečnost izven vsake normalnosti, spremljana s številnimi besedami; težko obdobje razčiščevanja znotraj para, saj medsebojna sprejetost temelji na golem zaupanju, ljubezni; porod v osamljenosti, znotraj nasilja in negotovosti; ogroženost komaj rojenega življenja (Herod); izkušnja izgnanstva v neprijazni in tuji deželi, kar izkušajo mnogi begunci tudi danes; »drugačen« otrok, nepredvidljiv, ki ne ostaja znotraj pričakovanj staršev (dvanajstletni Jezus); izguba primata očetovstva pri Jožefu. Ta družina živi izkušnjo mnogih naših današnjih družin.

Kljub temu pa se v tej družini – tako enkratni in mučeni, da je postala vesela novica za vse družine – zgodi nekaj posebnega. Pripoveduje nam, da se je rodil otrok za vse – Emanuel, prisotnost Boga med nami. Prisoten je v vsaki družini, vseh razmerah, vsakem srcu. To dete je Odrešenik, Gospod, ki je umrl in vstal za nas. Ni družinske zgodbe, tudi najbolj težke in trpeče, ki je Bog na skrivnosten način ne bi mogel spremljati in rešiti. Ni žene, ne otroka, ne moža, ki mu ne bi bil dragocen in ki ne bi mogel živeti svoje človeškosti v upanju. Bolj kot posnemati, se moramo Sveti družini zahvaljevati, ker nam oznanja, da moremo z upanjem gledati na vse, kar se zgodi v naših družinah (Biemmi 2016, 136–137).

[1] V sveti družini se lepo prepletata svoboda in pokorščina. Dvanajstletnemu je bilo dano na voljo, da se pridruži vrstnikom in prijateljem in na potovanju ostane v njihovi družbi. Seveda so ga njegovi starši zvečer pričakovali. Tri dni lahko razložimo povsem stvarno: en dan sta Marija in Jožef potovala proti severu, naslednji dan sta potrebovala za vrnitev in tretji dan sta Jezusa končno našla. Čeprav so trije dnevi povsem stvarna navedba časa, tu lahko zaslutimo tih namig na tri dneve med križem in vstajenjem (Benedikt XVI. 2012b, 139).

[2] »Jezus mora biti pri Očetu. Tako postane vidno, da je to, kar se zdi kot nepokorščina ali neprimerna svoboda v odnosu do staršev, v resnici izraz za njegovo sinovsko pokorščino, Jezus ni v templju kot upornik proti staršem, ampak kot pokorni, z isto pokorščino, ki vodi h križu in vstajenju.« (Benedikt XVI. 2012b, 141)

[4] »Jezusova beseda je prevelika za ta trenutek. Tudi Marijina vera je vera ›na poti‹, vera, ki je vedno znova v temi in mora zoreti v hoji skozi temo. Marija ne razume Jezusove besede, a jo ohrani v svojem srcu, kjer polagoma dozoreva.« (Benedikt XVI. 2012, 141)

[5] Jezusova modrost raste. Kot človek ne živi v neki abstraktni vsevednosti, ampak se ukoreninja v konkretno zgodovino, v prostor in čas, v dobe človeškega življenja, kar vse prispeva k njegovemu znanju in ga oblikuje. Tako se povsem jasno pokaže, da je Jezus mislil in se učil po človeško. Zares postane vidno, da je Jezus pravi človek in pravi Bog, kakor je to z besedami izrazila vera Cerkve. Vendar medsebojnega prepletanja obojega navsezadnje ne moremo opredeliti in ostaja skrivnost. To prepletanje se povsem stvarno kaže v kratki zgodbi o dvanajstletnem Jezusu in s tem odpira vrata v razumevanje celotne njegove osebe, o kateri nam nato pripovedujejo evangeliji (Benedikt XVI. 2012, 143–144).

Podoba Svete družine, foto: spletfoto: splet

Reference:

  • Benedikt XVI. 2012b. Jezus iz Nazareta: Jezusovo otroštvo. Ljubljana: Družina.
  • Gerjolj, Stanko. 2009. Živeti, delati, ljubiti: pedagoška in psihološka interpretacija bibličnih pripovedi. Celje: Mohorjeva družba.
  • Vesel Mušič, Polona. 2013. Birma – pečat Svetega Duha; priročnik za starše birmancev in birmanske botre. Ljubljana: Salve.
  • Biemmi, Enzo. 2016. Evangelij družine. V: Leto usmiljenja v družini in družbi, Zbornik 46. katehetskega simpozija. Ljubljana: Slovenski katehetski urad, 136–137.

Ljubljana, 12. in 14. januar 2021                                                              Pripravila: Polona Vesel Mušič, polona.vmusic@gmail.com

Asset 4@3x

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič