LOGO

Društvo veselje

figulus - božja beseda

6. SREČANJE, 13. oktober 2020

ODLOMEK: Lk 10,25–37, Usmiljeni Samarijan

KORAKI metode Figulus:

  1. MOLITEV K SVETEMU DUHU
  2. BRANJE ODLOMKA (počasi, tako da lahko spremljamo dogajanje),
  3. OBNOVA BESEDILA (s preprostimi besedami obnovimo slišani odlomek),
  4. PREMIŠLJEVANJE OZ. MEDITACIJA (ob vprašanjih kot otroci, ki vedoželjno sprašujejo Boga; ko utihnejo naša vprašanja, se učimo prepoznavati vzgibe Svetega Duha),
  5. TIHA MOLITEV (obrnemo se k Jezusu in mu v tišini, v srcu izpovemo kratko molitev – to, kar smo na podlagi besedila odkrili, kar nas čudi, veseli …),
  6. PODELITEV Z DRUGIMI ČLANI SKUPINE (svoja spoznanja – kolikor kdo želi – delimo z drugimi),
  7. GLASNA MOLITEV (na podlagi spoznanj in prošenj se obrnemo k Bogu),
  8. MOLIMO DRUG ZA DRUGEGA (molitev, ki se odpre iz izkušnje živega srečanja z Gospodom).
foto: splet – Churchofjesuschrist

VPRAŠANJA za pomoč pri meditaciji

S pomočjo domišljije kratko pogledam kraj dogodka. Z očmi domišljije gledam osebe, s sluhom sprejemam, kar govorijo, s tipom se dotaknem … Gledam tudi sebe, kako sem navzoč/a v dogodku kot udeleženec/ka. O vsem, kar sem prebral/a in kar se me je dotaknilo, premišljujem. Opazujem, kje in kako se dotika mojih misli, občutij, konkretnega življenja, kako razodeva Gospodovo obličje ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

  1. V katero osebo iz znanega odlomka se lahko v tem trenutku najbolj vživim?
  2. Kdo je moj bližnji/bližnja, komu sem jaz bližnji/bližnja?
  3. Poistovetim se s človekom, ki je padel med razbojnike in vidim ter slišim vse, kar Samarijan dela zame. Ali in kako dopustim, da mi Samarijan (Jezus) izkaže usmiljenje – poskrbi in ozdravlja moje rane?
  4. Kako slišim, razumem in izpolnjujem Jezusovo naročilo: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« oz. Kako se sam/a znajdem v vlogi usmiljenega Samarijana, kako in komu dajem pomoč?
  5. Bistveno sporočilo odlomka.

NEKAJ MISLI OB ODLOMKU

Velika zapoved

  • Da bomo lažje razumeli dve vprašanji: vprašanji Jezusa učitelju postave (izvedenec v Mojzesovi postavi), kakor tudi vprašanje učitelja postave Jezusu, se vključimo v takratni nauk in v večplastne razlage postave judovskih rabijev. V postavi namreč rabiji naštejejo 613 predpisov (tolikšno naj bi bilo število zrn v granatnem jabolku, hebr. »rimón«) in med temi predpisi je 248 zapovedi (po takratnem vedenju število kosti v človekovem telesu) in 365 prepovedi (število dni v letu). Poleg tega pa so tako zapovedi kakor prepovedi še naprej delili v skupine in podskupine, čemur skorajda ni bilo videti ne konca ne kraja. Večkrat se je zato izgubil pravi smisel, pa tudi njihova enotnost. Človek se je v tem prostranem gozdu preprosto izgubljal in bil razdvojen. Vsega se je bilo treba strogo držati, do pičice izpolnjevati, kar pa je bilo seveda nemogoče. To je bil zagotovo tudi glavni povod za vprašanje, katera je prva in največja zapoved; zapoved, ki bi vse ostale združila v eno smo in vsaj delno pomirila duhove.
  • Kar na prvi pogled morda nekoliko preseneča, je med drugim pravilen učiteljev odgovor na Jezusovo vprašanje: »Kaj je zapisano v postavi? Kako bereš?« (prim. Lk 10,26). Učitelj pravi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga iz vsega svojega srca, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim mišljenjem in svojega bližnjega, kakor samega sebe« (prim. Lk 10,27). Odgovor je v veliki meri vsaj kar zadeva ljubezen do Boga, povzetek začetnega dela judovske molitve, ki se moli zjutraj in zvečer in se po začetni besedi imenuje »Poslušaj« (hebr. »šemà«; prim. 5 Mz 6,4). Ljubezen do bližnjega pa je priporočena v 3 Mz 19,18: »Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.«

    • Čudna popotnika na poti med Jeruzalemom in Jeriho

    Čeprav se je učitelj izvrstno »odrezal«, se je vendar znašel v nemajhni zadregi. Svoje početje bi rad nekako opravičil, zato ni odnehal in je nadaljeval: »In kdo je moj bližnji?« (prim. Lk 10,29). Po takratnem judovskem prepričanju je bil »bližnji« le sonarodnjak, rojak po krvi, iste vere, pa tudi prozelit (spreobrnjenec) k judovstvu ali privrženec, dobrohoten do judovskega ljudstva in tisti, ki spoštuje določene obveze postave. Jezus na pismoukovo vprašanje odgovarja s priliko, ki ni samo primerjava, podobnost, pač pa primer, kako je treba ravnati v vsakdanjem življenju.

    »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho.« Pot je dolga dobrih 25 km (7 ur) in se skozi puščavo strmo spušča navzdol ter doseže nivo skoraj 400 m pod Sredozemskim morjem. Ta človek je padel med razbojnike, »ki so ga slekli, pretepli in pustili na pol mrtvega ob poti« (prim. Lk 10,30). Sklepati smemo, da je bil Jud. Roparjem so primerno zatočišče skrivališča nudile številne votline po puščavi, kamor so se lahko zatekli pred roko pravice. Navadno niso morili, saj so se na ta način zavarovali pred krvnimi maščevalci.

    Jeriha je bila duhovniško mesto. Ko so duhovniki in leviti odslužili enotedensko službo v templju, so se vračali k svojim družinam, ki so živele v duhovniških (levitskih) mestih. Primerilo se je, da sta se po isti poti na svoje domove po opravljeni službi v jeruzalemskem templju vračala duhovnik in za njim levit, oba pomembna predstavnika judovskega tempeljskega bogoslužja. Zagotovo sta se vračala, kar nazorno izrazi grški glagol »katabaino« – »sestopiti«, »iti dol«, v nasprotju z »anabaino«, »iti gor«. Ne gre samo za geografski pomen omenjenih glagolov, v kolikor pač Jeriha leži okoli 1000 m nižje od Jeruzalema, ampak predvsem in v prvi vreti za njun teološki pomen. Sveto pismo, tako stara, kot nova zaveza, potovanje proti Jeruzalemu redno izraža z glagolom »iti gor« (hebr. alah), za zapustiti Jeruzalem pa uporablja glagol »iti dol« (hebr. jarad). Tako duhovnik, kakor levit sta opazila ranjenca in ga zaobšla. Res je, da po službeni dolžnosti nista smela priti v stik z mrtvim človekom. Postava take dotike odločno prepoveduje in vsakokrat, ko je kdo prišel v stik z mrličem, se je moral po postavi očistiti. Vendar se zdi, da je Jezus svojo priliko namerno postavil v okvire vračanja; torej oba predstavnika bogoslužja sta svojo službo v templju že dokončala, če bi bila na poti v obratno smer iz Jerihe v Jeruzalem, bi z dotikom trupla, seveda postala nečista za sedem dni ni to bi otežilo njuno službo v jeruzalemskem svetišču. Tako pa za njuno ravnanje ni nikakršnega opravičila. Pri obeh je bil ozir do sebe večji kot ljubezen do bližnjega (Holc in Rozman).

    • Samarijani

    Samarijani so etnična skupina, ki živi na Levantu. Po njih se imenuje pokrajina Samarija (hebr.: שומרונ [Šomron] = Samarija; שומרונים [Šomronim] = Samarijani. Ime Samarijani (po njihovem lastnem prepričanju) izvira iz hebrejske besede שַמֶרִים [Šamerim], ki pomeni Izpolnjujoči (Postavo)  njihova glavna verska usmeritev je namreč Tora ali Postava. Samarijani sami trdijo, da je njihova vera prvotna in pravilnejša oblika judaizma.

    Današnji Samarijani živijo v glavnem v okolici gore Garizim (arabsko: جبل جرزيم [džebel Džerizim], hebrejsko:הר גריזים [har Gerizim]) blizu mesta Nablus (arabsko: نابلس [Nablus, Nabulus], hebrejsko: שכם [Šehem]) na Zahodnem bregu reke Jordan.

    Gora Garizim (ali tudi Gerizim) je za Samarijane svet kraj to naj bi bila ena od dveh gora, kjer so dvanajstera izraelska plemena začela poseljevati obljubljeno deželo. Stara zaveza govori o gori blagoslova in o gori prekletstva (prim. 5Mz 11,2632); na eni od teh dveh gora naj bi Judje tudi postavili oltar (prim. 5Mz 27,17).

    Tudi Nova zaveza omenja goro, kjer so Samarijani molili Boga – v Janezovem evangeliju Samarijanka sprašuje Jezusa, ali je bolj prav slaviti Boga na tej gori ali v Jeruzalemu (prim. Jn 4,726).

    V preteklosti so Samaritanci verjeli, da bodo njihovi potomci ustvarili številčno močno skupnost, ki bo štela več sto tisoč pripadnikov. Dolgoletna preganjanja in asimilacija v tuja kulturna okolja, sta število teh drastično zmanjšali. Revija National Geographic je v letu 1919 poročala, da je skupnost po obdobju pregona s strani Rimljanov štela vsega 150 članov.

    Zaradi Jezusove prilike o dobrem Samarijanu se izraz samariján uporablja tudi kot sinonim za človeka, ki je pripravljen drugemu pomagati v stiski. Jezusova prilika o usmiljenem Samarijanu govori o človeku, ki so ga oropali in pretepli razbojniki. Po tem je šlo mimo več ljudi, ki mu niso hoteli pomagati. Pomagal pa mu je neki Samarijan, ki mu je obvezal rane in odpeljal do gostišča.

    Da bi prav razumeli ves pomen Jezusove prilike, moramo vedeti, da so Samarijani že od nekdaj med Judi veljali za ljudi slabše vrste. Beseda Samarijan je imela za Jude tak prizvok, kot ga ima za sodobne Slovence beseda Cigan. Prilika je tudi za sodobni svet še kako aktualna, saj nas uči, da ne smemo ljudi obsojati po stereotipnih predstavah.

    Eden od bistvenih poudarkov prilike pa je tudi usmiljenje, zato se je med kristjani pozneje beseda samarijan uveljavila kot pojem usmiljenega človeka (Wikipedia).

    foto: splet – Churchofjesuschrist

    • Samarijan – sovražnik ali bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?

    Odnosi med Judi in Samarijani so bili v Jezusovem času zelo napeti. Po razdelitvi kraljestva na severno in južno, je Samarija kmalu postala prestolnica severnega ali izraelskega kraljestva. Ko so leta 722 pr. Kr. Asirci Samarijo zavzeli, so velik del prebivalstva odpeljali v suženjstvo, namesto njih pa so tam naselili asirske najemnike, ki so se pomešali z lokalnim prebivalstvom. Iz te mešanice so nastali Samarijani, ki pa jih Judje niso nikoli sprejeli za svoje, saj so jih imeli za obredno nečiste, za pogane, njihovo bogoslužje pa za nezakonito. Tako stanje je večkrat povzročilo nezaupanje in nasprotovanje, ki se je sčasoma spremenilo v pravo sovraštvo. Modri Sirah jih zato označuje kot »nespametno ljudstvo, ki prebiva v Sihemu« (prim. Sir 50,26). Tudi Jezus, pa čeprav je šel mednje in jim oznanjal evangelij (prim. Jn 4), je njihovo ozemlje na poti v Jeruzalem tu in tam obšel.

    Jezusova prilika pa na pot iz Jeruzalema v Jeriho, poleg duhovnika in levita, postavi prav nekega Samarijana, torej tujca in odpadnika. In ko je ta tujec zagledal napol mrtvega tovariša, ga ni obšel, ker se mu je v srce zasmilil. Nemudoma je pristopil k njemu, se sklonil nadenj, mu v njegove rane zlil vina in olja, jih obvezal in ga posadil na svoje živinče. Nato se je odpravil do najbližjega gostišča in poskrbel zanj. Naslednji dan je dal gostilničarju še dva denarja (približno dve dobri dnevni plači rokodelca), da bi poskrbel zanj. In če to ne bi zadostovalo, bo na poti nazaj do zadnjega novčiča vse povrnjeno.

    Kdo od teh treh je bil tukaj »bližnji«? Tudi če učitelj postave iz kakršnega koli razloga ne bi hotel ali ne bi mogel odgovoriti, je bil odgovor ves čas od začetka pa do konca pripovedi, na Jezusovih ustnicah: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« K odgovoru učitelja je tako dodal le še dopolnilo: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« (Lk 10,37) 

    • Usmiljeni, kakor Samarijan

    Samarijanovo dejanje Jezus predstavi z izjemno prefinjenostjo. To dokazuje tudi podatek, da se v le nekaj vrsticah s približno sto besedami pojavi kar sedem zelo redkih izrazov, ki jih v Lukovem evangeliju nikjer več ne srečamo. Brž ko je zagledal nesrečneža, se mu je zasmilil: Samarijanova ljubezen je dejavna, na rane izlije vina in olja, kakor je predvidela takratna tehnika prve pomoči, jih obveže, človeka pa posadi na svoje živinče in poskrbi zanj v bližnjem gostišču. Kar dvakrat srečamo izraz »poskrbeti«. Osebno ljubezen potrjuje predvsem pogosta raba osebnega zaimka (v izvirniku autós): prišel je do njega; ko ga je zagledal … stopil je k njemu; zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal; posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj … Celotna pripoved je dobesedno prepojena s pojmom »bližnji«. Nauk te prilike je, kako naj bomo bližnji svojim bližnjim.

    Kristjani in vsi, ki so Bogu po volji, v usmiljenem Samarijanu naletijo na svoj prepoznavni znak ljubezni in usmiljenja: ljubezni, ki ne zaznava nikakršnih razločkov med posameznimi skupinami in usmiljenja, ki ne pozna rasnih, političnih ali verskih pregrad. »Kristjani in Cerkev smo še posebej in v prvi vrsti poklicani, da živimo od usmiljenja. Ker je bilo usmiljenje najprej izkazano nam. Cerkev ima poslanstvo, da oznanja Božje usmiljenje, utripajoče srce evangelija, ki more samo od sebe doseči srce in duha vsakega človeka« (papež Frančišek) (Holc in Rozman).

    Vprašanje: kdo je moj bližnji, pa odpira še en pomislek – ne »koga moram ljubiti«, ampak »kdo me ljubi«. Nihče namreč ne more ljubiti ne sebe, ne drugega in ne Boga, če prej ne izkusi bližine tistega, ki ga ljubi. Vprašanje učitelja postave bi lahko prevedli tudi: »Kdo je moj prijatelj, tisti, ki me ljubi in ki ga bom ljubil z vsem srcem? Jezus nam predstavlja samega sebe kot Samarijana (Fausti).

foto: splet – Wikipedia

Reference:

Ljubljana, 13. oktober   2020                                            Pripravila: Polona Vesel Mušič, polona.vmusic@gmail.com