figulus - božja beseda

23. SREČANJE, 16. in 18. februar 2021

ODLOMEK: Mr 2,1–12 Jezus ozdravi hromega

KORAKI metode Figulus:

  1. MOLITEV K SVETEMU DUHU
  2. BRANJE ODLOMKA (počasi, tako da lahko spremljamo dogajanje),
  3. OBNOVA BESEDILA (s preprostimi besedami obnovimo slišani odlomek),
  4. PREMIŠLJEVANJE OZ. MEDITACIJA (ob vprašanjih kot otroci, ki vedoželjno sprašujejo Boga; ko utihnejo naša vprašanja, se učimo prepoznavati vzgibe Svetega Duha),
  5. TIHA MOLITEV (obrnemo se k Jezusu in mu v tišini, v srcu izpovemo kratko molitev – to, kar smo na podlagi besedila odkrili, kar nas čudi, veseli …),
  6. PODELITEV Z DRUGIMI ČLANI SKUPINE (svoja spoznanja – kolikor kdo želi – delimo z drugimi),
  7. GLASNA MOLITEV (na podlagi spoznanj in prošenj se obrnemo k Bogu),
  8. MOLIMO DRUG ZA DRUGEGA (molitev, ki se odpre iz izkušnje živega srečanja z Gospodom).
7
Zasneženo (ohromljeno) drevo, foto: Polona

VPRAŠANJA za pomoč pri meditaciji

Priporočim se Svetemu Duhu. S pomočjo domišljije kratko pogledam kraj dogodka. Z očmi domišljije gledam osebe, s sluhom sprejemam, kar govorijo, s tipom se dotaknem … Gledam sebe, kako sem navzoč/a v dogodku kot udeleženec/ka. O vsem, kar se me je dotaknilo, premišljujem.

  1. Hromega so prinesli drugi – kdo bi mene lahko prinesel pred Jezusa in koga jaz nosim k Jezusu?
  2. Kje je moja ohromelost, nezmožnost vstati, kje pa je moja vera?
  3. Jezus hromemu odpusti grehe, odpušča jih tudi nam – kako upoštevam to možnost in milost?
  4. Bistveno sporočilo odlomka.

NEKAJ MISLI OB ODLOMKU

  • Se je razvedelo, da je v hiši Bil je v hiši Simona Petra njegove tašče, kjer je bil Peter poročen. Jezus se je tam redno zadrževal, kadar je bil v Kafarnaumu. V tej hiši je bil tudi vpisan v seznam plačevalcev tempeljskega davka dveh drahem (Mt 18,24–27). Marko tako natančno opisuje dogodek, da nujno kaže na pričo očividca. To je bil Peter. Samo Marko pravi, da je bilo toliko ljudi v hiši, »da še v veži ni bilo več prostora« (v. 29), da so hromega »štirje nosili« (v. 3) in skupaj z Lukom (5,9), da so nosilci »odkrili streho in spustili skozi odprtino posteljo, na kateri je hromi ležal« (v. 4), pred Jezusa. Jezus je videl, kako so se trudili, da so prišli do njega, zato so besede »ko vidi njihovo vero«, nanašajo na vero nosilcev in vero hromega.
  • K njemu so prinesli hromega Hromega človeka morajo prinesti k Jezusu drugi. Ti predstavljajo Cerkev, Kristusovo pričo po vsem svetu (Apd 1,8), ki oznanja vsem narodom spreobrnjenje in odpuščanje grehov (24,47). S svojo vero vodi druge h Kristusu, Gospodu. Vera, ki ne poskrbi za drugega, še ni vera. Jezus je v bratstvu odprl in pokazal pot k skupnemu Očetu. Cerkev je hiša, v kateri Jezus še vedno govori in ozdravlja. Sestavljena je iz tistih, ki so, potem, ko so poslušali njegovo besedo in bili ozdravljeni, zmožni »danes« poročati vsem ljudem o tej Božji rešitvi.

»Verniki«, ki nosijo hromega človeka, naletijo na težave, ko hočejo stopiti v hišo in ga prinesti »pred Jezusa«. Dostop do njega jim prepreči množica farizejev in pismoukov. Ali to morda namiguje na postavo, ki zapira evangelij tistemu, ki se zapira v samo postavo? Ali pa mogoče namiguje na težave, ki so jih izključencem grešnikom in poganom pri vstopu v Cerkev povzročili zagovorniki postave (prim. Apd 15,1–35, posebej v. 5)?

  • So ga spustili Da bi prišli do »Božje moči, ki ozdravlja«, niso mogli drugače, kot tako, da so hromega človeka s posteljo vred spustili s strehe in pri tem premostili vse ovire. S človeškega vidika je ovira postave nepremostljiva in noben človek ne more priti do rešitve, ki naj bi bila pravica postave. Oviro je mogoče premostiti le z višine, z višine Božje milosti, ki nam omogoča vstop v središče postave, kjer se nahaja Jezus, edini pravičnež, ki spravi vse z Bogom. Postava je Bog v središču človeka, toda mi bežimo stran od njega! Z Jezusom pa je človek v središču Boga, njegova postava pa v središču ljubezni! Postava, ki drži grešnika negibnega, je postelja, ki služi zato, da ga spusti »na sredino sobe«, pred Jezusa!
  • Ko je videl njihovo vero Odpuščeni so ti grehi! Jezus vidi »njihovo vero«, ki premosti vse ovire: to je vera nosačev. Pomirjeni verniki morejo in morajo prinesti človeka k Jezusu in so pripravljeni premagati težave, na katere naletijo na poti k njemu v hiši, v kateri je on.

Jezus je hromemu najprej odpustil grehe, nato pa ga je ozdravil. Ker mu je prej odpustil grehe, sklepamo da je bila njegova bolezen posledica grehov. Judje so imeli hude bolezni za posledico grehov, zato tukaj telesno ozdravljenje potrjuje predhodno duhovno ozdravljenje.

Tisti, ki mu je odpuščeno, postane nova stvaritev: ne le, da je njegov življenjski odnos z Bogom ponovno vzpostavljen, ampak je močnejši kot prej, ker tisti, ki mu je odpuščeno, vidi, da je bolj ljubljen. Kajti »kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). Tako se človek izvije iz tega začaranega kroga krivde/pokore, ki ga vodi v ohromelost in posledično v samouničenje, saj je »Bog večji od našega srca in spoznava vse« in »pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja« (1 Jn 3,19.20), dokler ne bomo izkusili, da bo popolna ljubezen pregnala vsakršen strah (prim. 1 Jn 4,17).

Jezus uporablja trpno glagolsko obliko, ko pravi: »odpuščeni so ti grehi«, kar pomeni, da mu Bog odpušča grehe, vendar mu jih odpušča po njem. Prvi kristjani so bili globoko prepričani, da je Jezus s svojo smrtjo ljudi rešil greha (prim. 1 Kor 15,3), tu je vnaprej storil, kar je sad njegove smrti na križu.

»Ključna beseda, ki je ozdravila hromega v Kafarnaumu, je Jezusova beseda odpuščanja. Jezus se s tem prvič razodene kot Božji Sin. Samo Bog lahko odpušča grehe (Mr 2,7), ker lahko samo on ozdravi srce – notranjega človeka. Greh nas onesposobi. Zaradi njega nismo več to, kar smo, nismo več mi, nismo več ljudje. Odpuščanje grehov je zastonjski dar in ne posledica človekovega bolj ali manj uspešnega naprezanja. To je evangelij – veselo oznanilo: Božja moč ni ne v postavi in ne v vesti, in je mnogo večja od človekovega srca (1 Jn 3,20); Božja moč je v ljubezni, je zastonjski dar. Ta moč deluje – spreminja, odpušča, ozdravlja – vedno, ko se ji človek približa z vero, kar pomeni, ko jo sprejme. Kadar ni dovolj vere – spoznanja Boga – v bolniku, sprejema Bog vero tistih, ki mu v veri prinašajo bolnika. Težko je odpuščati. A saj nihče ne zahteva od nas, da smo zdravniki. Bodimo nosači. Nosači hromih k Jezusu smo najprej tako, da sebe prinašamo predenj in ga prosimo, naj ozdravi naše hromosti, naše grehe. Odpuščanje je tudi danes najočitnejše znamenje, da je človek sprejel Boga kot zastonjski dar in hkrati najbolj prepričljivo oznanjevanje.« (M. Matjaž)

  • Kaj je lažje: reči: »odpuščeni so ti grehi« ali reči: »vstani in hodi«? Te besede namigujejo na krst, v katerem človek ponovno oživi in vstopi v novo življenje, ker je prejel Božji dar. Jezus stori dve nemogoči stvari: ozdravi telo in odpusti greh. Vidno dejanje, ki je samo po sebi lahko, je znamenje nevidnega dejanja.
  • Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Premišljujemo z glavo, ker pa je bilo njihov premišljevanje prežeto z odporom proti Jezusu, čustva pa imajo sedež v srcu, pravi Jezus: v svojih srcih.

Pismouki niso Jezusu ugovarjali z besedami, temveč so tako premišljevali; Jezus pa je zaradi svoje vsevednosti poznal njihove misli. Oklepali so se starozaveznega razodetja, po katerem samo Bog odpušča grehe (2 Mz 34, 7; Iz 43, 25; 44,22). Tudi za mesijansko dobo niso pričakovali, da bi bilo odpuščanje grehov preneseno na Mesija. Ta bo sicer odstranil greh, ko bo pri sodbi uničil brezbožne in premagal demonske sile, ljudstvo pa s pravičnim vladanjem obvaroval greha. Isto so mislili tudi o mesijanskem velikem duhovniku. Zato so mislili, da je storil bogokletje, ker je hromemu odpustil grehe. To more storiti samo Bog, zanje pa Jezus ni bil Bog. Če je kdo tako govoril o sebi, da si je prisvajal kar pristaja samo Bogu, je po njihovem preklinjal Boga.

  • Ima Sin človekov na zemlji odpuščati greheTežko izvedljiv čudež ozdravitve stori Jezus zato, da bi pokazal veliko večji čudež nemogoče sprave. Kakor reče hromemu človeku: »Vstani in hodi« in ta res vstane, tako njegova beseda odpuščanja prikliče v življenje mrtvo srce in prebudi novega človeka. Tu Jezus enkrat in odkrito pove, kakšen je smisel vseh njegovih čudežev: ti so zunanja znamenja sprave, ki jo je on prinesel. So čudoviti sadovi še bolj čudovitega drevesa, ki ga je Jezus zdaj zasadil »na zemlji«. So sadovi drevesa življenje in spoznanja, ki jih prej ni bilo mogoče okušati skupaj (prim. 1 Mz 3,24). Z njim je prisotna »na zemlji« sama Božja moč, ki zdravi, moč, ki odpušča grehe.
  • Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov To je Jezusova zapoved hromemu, negibnemu in nememu človeku. Posteljo, ki te je držala in nosila v tvoji bolezni – simbol same bolezni oz. zla, čeprav je nekaj dobrega – nosi zdaj ti, ki si ozdravljen. Ti, ki si prej v njej ležal kot hrom, jo zdaj nosi na plečih, kakor lažji jarem. Tako boš lahko »odšel domov«, proti svoji hiši, proti kateri nisi nikoli hodil, a je tvoja, ker je hiša Očeta, s katerim si spravljen v odpuščanju. Tako se začne vrnitev človeka k samemu sebi, k lastnemu obličju, od katerega je zbežal.
  • In takoj je vpričo njih vstal Ob besedi »vstani«, hromi človek »takoj« vstane. Isti besedi sta uporabljeni za Jezusovo vstajenje. On, ki je bil postavljen pred Jezusove oči kot hromi človek, je zdaj zmožen hoditi pred očmi vseh, tako da lahko odide domov in »slavi Boga« ter vzame s seboj posteljo, ki ga bo vedno spominjala na bolezen oz. zlo, katerega je bil rešen. To je izkušnja krščenca, ki je srečal Jezusov pogled in njegovo besedo: bilo mu je odpuščeno, vstal je v novo življenje in lahko hodi proti Bogu pred vsemi ter mu poje hvalo in svobodno nosi tisto, kar je prej nosilo njega kot ujetnika. Zdaj nosi posteljo, ker v resnici ni več grešnik: je dejansko pravičnež, ker je opravičen, je poln milosti, ker je bil deležen milosti; zdaj resnično hodi po Božji poti. Strmenje in slavljenje Boga odraža prepričanje navzočih, da je Jezus res od Boga poslani rešitelj.

»Pridi, Sveti Duh, in prežemi vse moje telo. Zahvaljujem se ti za dar življenja, za vse organe v mojem telesu, ki so delo Božje ljubezni. Pridi, Sveti Duh in preplavi vse moje telo. Nežno se dotakni s svojo ljubeznijo tega utrujenega telesa in razlij vanj spokojnost in mir. Vstopi s svojim dihom v vsak oslabljen ali bolan del telesa. Oživi, ozdravi, osvobodi vse moje organe. Sprehodi se po moji krvi, po moji koži, po mojih kosteh. Pridi, Sveti Duh, in umiri vso napetost s svojo ljubeznijo, ki v vse prodre. Ozdravi me, Gospod. Amen«.

(Iz knjižice 5 minut s Svetim Duhom)

Drevo spomladi, v katerem je novo življenje, foto: Polona

Reference:

  • Rozman, France. 1995. Razloženi evangeliji, Ljubljana: DZS.
  • Fausti, Silvano. 2012. Skupnost bere Lukov evangelij, Mohorjeva družba Celje, str. 135–139.
  • Pet minut s Svetim Duhom
  • Odpuščanje grehov (eksegeza.net), Maksimiljan Matjaž, julij 2015

Ljubljana, 16. februar 2021                                               Pripravila: Polona Vesel Mušič, polona.vmusic@gmail.com                                                                               

Asset 4@3x

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič