figulus - božja beseda

19. SREČANJE, 19. in 21. januar 2021

ODLOMEK: Mr 1,9–11 Jezusov krst

KORAKI metode Figulus:

  1. MOLITEV K SVETEMU DUHU
  2. BRANJE ODLOMKA (počasi, tako da lahko spremljamo dogajanje),
  3. OBNOVA BESEDILA (s preprostimi besedami obnovimo slišani odlomek),
  4. PREMIŠLJEVANJE OZ. MEDITACIJA (ob vprašanjih kot otroci, ki vedoželjno sprašujejo Boga; ko utihnejo naša vprašanja, se učimo prepoznavati vzgibe Svetega Duha),
  5. TIHA MOLITEV (obrnemo se k Jezusu in mu v tišini, v srcu izpovemo kratko molitev – to, kar smo na podlagi besedila odkrili, kar nas čudi, veseli …),
  6. PODELITEV Z DRUGIMI ČLANI SKUPINE (svoja spoznanja – kolikor kdo želi – delimo z drugimi),
  7. GLASNA MOLITEV (na podlagi spoznanj in prošenj se obrnemo k Bogu),
  8. MOLIMO DRUG ZA DRUGEGA (molitev, ki se odpre iz izkušnje živega srečanja z Gospodom).
1
Jezusov krst, foto: splet

VPRAŠANJA za pomoč pri meditaciji

Priporočim se Svetemu Duhu. S pomočjo domišljije kratko pogledam kraj dogodka. Z očmi domišljije gledam osebe, s sluhom sprejemam, kar govorijo, s tipom se dotaknem … Gledam sebe, kako sem navzoč/a v dogodku kot udeleženec/ka. O vsem, kar se me je dotaknilo, premišljujem.

VPRAŠANJA – ni pravilnih in nepravilnih odgovorov:

    1. Sveti Duh pride v podobi goloba … kako si predstavljam Svetega Duha, kdo je zame Sveti Duh?
    2. Kako razumem besede: »Ti si moj ljubljeni sin/hči, nad teboj imam veselje«?
    3. Kaj pomeni krst zame, kako ga doživljam, se zanj zahvaljujem? Ali poznam datum svojega krsta in datume krstov svojih bližnjih (otrok in vnukov …)? Če jih ne poznam, sem povabljen/a, da jih poiščem, se spominjam in v hvaležnosti praznujem?
    4. Bistveno sporočilo odlomka.

NEKAJ MISLI O IN OB ODLOMKU

  • Jezusov krst v Jordanu

Pred skušnjavami in preden Jezus začne javno delovati, je krščen v Jordanu. O dogodku krsta govorijo vsi evangelisti, a vsak na nekoliko drugačen način. Pri Mateju, na primer, pride Jezus do Janeza, da bi ga krstil in imata razgovor, ker Janez prepozna v Jezusu Mesija in se brani, da bi ga krstil (ne čuti se vrednega), ker samo Mesija res krščuje v Svetem Duhu.

Krst je vidno znamenje pokore[1] – ko se je človek razbremenil greha, je postal nov človek. Jezusu pa se ni treba spreobračati, on zavestno, premišljeno sprejme grehe človeštva, da bi zanje zadostil. Jezus se hoče zavestno ukloniti Božji volji in izrazi pripravljenost zadostiti za grehe. Sprejel je breme, ki so ga ljudje odlagali – postal je Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta (vzklik pri maši).

Luka pove, da se je Jezus dal krstiti skupaj z množicami. Verjetno je bil na vrsti zadnji, da zaključi krščevanje in začenja drugačno, novo krščevanje. Poudari, da je ta dogodek za Jezusa prelomni dogodek in ob prelomnih dogodkih Jezus moli. Z Jezusom se je zgodilo nekaj povsem novega. Nadškof Zore je v pridigi ob nedelji Jezusovega krsta poudaril, da Jezus na svet ni prišel kot turist, ni prišel na izlet, sezonsko delo ali izmenjavo. Prišel je odrešit človeka njegove grešnosti. Prišel je spremeniti našo zemljo. Pomešal se je med grešnike, ker bo ostal med njimi – nikoli več ne bo zapustil svojih. Stopil je v vodo, v kateri so se izmili grehi bratov in sester, da bi jih nesel na križ in jih v ljubezni izničil. V tem dogajanju se je zgodilo razodetje Boga Očeta nad ljubljenim Sinom – nebesa so postala odprta (Zore).

  • Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob …

Golob je prisoten že ob stvarjenju – Jahvejev Duh je vel nad vodami, tu pa gre za novo stvarjenje, ki nastane z odrešenjem. Sveti Duh je prišel v telesni podobi goloba. Luka naglaša, da se je Duh razodel v telesni, vidni podobi – je nekaj zaznatnega, konkretnega. To, kar je notranje, je vidno, otipljivo in poučno za vse ljudi. Gre za prerajanje v Božje odrešeno ljudstvo, sad Jezusovega krsta. Svetega Duha ne moremo enačiti z golobom, je »kakor golob«, v podobi goloba – še najbolj podoben golobu. Golob je simbol miru, pomeni spravo človeka z Bogom, je simbol izvoljenega ljudstva.

Božjega življenja ni brez Svetega Duha. On je ustvarjalec Božjega življenja v nas. Uvaja nas v skrivnost Trojice, v Božjo družino. To odkritje vere ni sad razumskega razmišljanja, ampak je sad Duha, ki napolni in razsvetli naše srce. Jezus ga primerja s pišem vetra. Množica poimenovanj, ki skušajo predstaviti njegovo skrivnost, se nanaša na njegovo mnogovrstno delovanje, ki človeka dela svetega.

On je vir svetosti, ki nikoli ne usahne, pa naj bodo tisti, ki iz njega črpajo, še tako številni. Izvira iz samega Božjega izvira. Je popolnoma navzoč v vsakomer in povsod. Ostaja cel in vendar se daje v delež; je kot sončni žarek, ki se poigrava z vsakim, ki se ga veseli, kakor da bi bil čisto sam, vendar osvetljuje vso zemljo in morje in prodira skozi zrak. Duh je za človeka predvsem življenje, rast, razcvet, polnost. Duh je odpuščanje grehov, on je rojstvo od zgoraj, je obljuba večnosti. Duh je neomejeno svoboden. Nobenega daru ni, kjer bi bil Duh odsoten. Nad krščencem počiva Duh, kakor je počival nad Jezusom v Jordanu. Krščansko življenje je povezanost z njim. Duh je dejavni gost, je kal, ki se razvija, cveti in daje sad. Sveto pismo primerja njegovo delovanje z roso, ki zbuja kaljenje; rosa ne nadomesti delovanja rastline, ampak oplaja njeno rast vse do trenutka pobiranja sadov in njihovega spravljanja. Delovanje Duha se ne pomeša s Kristusovim, marveč ga nadaljuje, kakor binkošti nadaljujejo učlovečenje. Jezus je Beseda, ki izraža Očetovo misel. Če je Jezus vrata, je Duh ključ, ki odpira Očetovo hišo. Vsi trije sodelujejo pri istem odrešilnem načrtu. Duh je dih, jezik, ki omogoča dojeti Besedo. Duh vedno vznemirja, nujno vznemirja človeka, ki se ne dvigne ob njegovem dihu in njegovem ritmu. Vedno je isti – in njegovih premen je brez števila (Hamman 1993, 116–122). Jezus nas je na to opozoril v svojem poslovilnem govoru: »Še veliko bi vam rad povedal, a zdaj ne morete nositi. Ko bo prišel Duh, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 16,12; 14,26)                                                                                              

  • Ti si moj ljubljeni sin/hči …

Besede: »Ti si moj ljubljeni sin/hči, nad teboj imam veselje – vesel sem te!« pomenijo dar in potrditev zastonjske Božje ljubezni do vsakega od nas. Bog se zelo veseli vsakega od svojih otrok. Papež Janez Pavel II. leta 1985 v Apostolskem pismu vsem mladim sveta, takole pravi: »Človek potrebuje ta ljubeči pogled – zavest, da je ljubljen in izbran od vekomaj … Še posebej v trenutku preizkušnje, ponižanja, poraza … zavest, da smo ljubljeni od Boga postane oporiščna rešilna točka našega življenja.«

Vsak od nas, ki živi v prijateljstvu z Gospodom, lahko pričuje, kaj to prijateljstvo pomeni zanj in kako se izraža v vsakdanjem življenju. Gospod mi (in vsem nam) daje obilo priložnosti, da prejemam(o) in dajem(o). »Božja vsemogočnost je namreč vsemogočnost ljubezni!« (Sorč 2000, 183)

Bog je torej tisti, ki nas prvi ljubi, ki nas je ustvaril in ki nas vedno znova išče, mi pa bolj ali manj uspešno odgovarjamo in se odzivamo na njegova povabila. Včasih slišimo koga reči, da nas Bog ne potrebuje, a to ne drži, saj nas Bog še kako potrebuje, da nam lahko podari sebe, svojo ljubezen. Papež Frančišek je med splošno avdienco (7. junija 2017) poudaril, da je naš Bog Oče, ki ne more biti brez človeka. »On ne bo nikoli Bog brez človeka. On je tisti, ki ne more biti brez nas, kar je velika skrivnost in ta gotovost je izvir našega upanja, ki je varovana v vseh prošnjah očenaša. Ko potrebujemo pomoč, nam Jezus ne pravi, naj se predamo in se zapremo vase, ampak naj se obrnemo na Očeta in ga z zaupanjem prosimo.« Bog torej ne razodeva zgolj skritih resnic ali realnosti, ki so nadnaravne ali nadrazumske, ampak razodeva sebe, to, kar je sam v sebi: skrivnost ljubezni. Papež še poudarja, da ne smemo izgubiti sposobnosti, da bi se čutili ljubljeni. Sposobnost, da ljubimo, se lahko ponovno pridobi, če pa izgubimo sposobnost, da se čutimo ljubljeni, izgubimo vse.[2] »Ko pridemo do Boga, zato ne pridemo do neke hladne resnice, najvišje ideje ali prvega gibalca, ampak pridemo do srca! Bolj kot iskati Boga je zato potrebno omogočiti, da nas Bog najde! Ljubezen je dovoliti, da nas Bog ›prevzame‹ s svojo ljubeznijo.« (Sorč 2006, 75).

  • Sveti krst – prvi med zakramenti

Vsi zakramenti nam kažejo pot obdarovanosti, pot Božje ljubezni – obdarovani smo z veliko Božjo ljubeznijo, na to obdarovanost pa smemo tudi sami odgovoriti z našo krhko ljubeznijo. Sveti krst pomeni obdarovanost z Božjim otroštvom – postanemo Božji otroci, Bog naš Oče, mi pa bratje in sestre v Gospodu. Krsta si ne moremo podeliti sami, vedno nam ga podeli nekdo drug, vključi nas v občestvo, v skupnost, v Cerkev. Sveti krst je temelj celotnega krščanskega življenja, velika vrata k življenju v Duhu in vrata, ki odpro dostop k drugim zakramentom.[3]

Po krstu se osvobodimo greha in se prerodimo v Božje otroke, postanemo udje Kristusa, se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni pri njenem poslanstvu. Dva poglavitna učinka krsta sta torej očiščenje grehov in novo rojstvo v Svetem Duhu. (KKC 1213 in 1234) Sad krsta ali krstna milost je bogata resničnost, ki vsebuje: odpuščanje izvirnega greha in vseh osebnih grehov, rojstvo k novemu življenju, s katerim človek postane posinovljenec Boga Očeta, ud Jezusa Kristusa in tempelj Svetega Duha. S tem se krščenec včleni v Cerkev, Kristusovo telo in postane deležen Kristusovega duhovništva.

Krst je notranje dogajanje, zgodi se v človekovi duši, vse pa je usmerjeno v Jezusovo notranjost. V nas se naseli posvečujoča milost, postanemo nova stvar, gre za začetek Božjega življenja v nas. Različna imena za krst: dar – podeljuje se tistim, ki ne prispevajo ničesar (je milost in Božji dar, ki ne predpostavljata človeškega zasluženja), milost – daje se celo tistim, ki so zadolženi z grehom, krst – greh se utopi v vodi, maziljenje – je posvečen in kraljevski, razsvetljenje – sijoča luč, oblačilo – pokriva našo sramoto, kopel – očiščuje, pečat – nas varuje in je znamenje Božjega gospostva. (KKC 1243)

  • Simbolika znamenj pri svetem krstu

Znamenje križa pomeni: ti si blagoslovljen od Boga.

Krščenca se pri krstu oblije z blagoslovljeno vodo. Oblivanje z vodo pomeni: tvoj izvirni greh je izbrisan, sedaj si očiščen. Postal si novi človek. S tem je krščenec očiščen vseh grehov in prejme Božjo milost.

Mnoge stare kulture so svoje kralje in dostojanstvenike mazilile z dišečimi olji. A to čast so si morali na nek način zaslužiti. Krščenci čast Božjega otroštva prejmemo v dar zato, ker nas Oče ljubi. Maziljenje s sveto krizmo pomeni: ti si sedaj nekaj posebnega, kot so bile v preteklosti s svetim oljem maziljene najpomembnejše osebnosti: kralji, preroki in duhovniki. Pri krstu je vsak otrok maziljen s sveto krizmo in s tem postane Božji maziljenec. To znamenje pomeni, da otrok ne bo izročen zlem silam tega sveta, ampak ga bo nenehno spremljala skrivnostna Božja roka.

Belo krstno oblačilo simbolizira svetost čiste duše, ki jo je krščenec prejel pri svetem krstu. Pomeni: postal si nova stvar, novi človek. Pri svetem krstu si slekel staro oblačilo grešnosti in oblekel novo, neomadeževano oblačilo. Je znamenje krstnega dostojanstva (s krstom postanemo Božji otroci), krstne nedolžnosti in brezgrešnosti – tudi znamenje, da bo od sedaj dalje živel po vzoru Jezusa Kristusa.

Pri velikonočni sveči boter prižge krstno svečo otroka. Tako Kristusova milost simbolno preide na novokrščenca. In kot je potrebno varovati plamen, da ne ugasne, je potrebno varovati plamen vere, ki ga krst prižge. Varuhi vere otroka so starši in botri. Ko odrasteš, pa moraš za plamen vere ob pomoči občestva skrbeti sam. Krstna sveča pomeni: Kristus je postal sedaj luč tvojega življenja in je znamenje prisotnosti vstalega Kristusa. On je Luč in kažipot za novo življenje krščenca in vir vsega, kar se nam daje po svetem krstu. Zato se krstna sveča prižge pri velikonočni sveči.

  • Biti kristjan je čast – potopljeni smo v Kristusovo ljubezen

V zadnjem poglavju povzemam misli različnih avtorjev, ki ob nedelji Jezusovega krsta podajajo svoje globoke misli. P. Milan Bizant razmišlja takole: »Jezus je bil potopljen v Očetovo ljubezen. To je bila Jezusova moč in njegova identiteta. Ker ga je Oče tako ljubil, je zmogel poslanstvo, da je kot Božji Sin prinesel čisto ljubezen v skrajno točko človeškega zla, vzel nase prav vso človeškost in jo ponesel v odnos z Očetom. … Kristjani smo s krstom potopljeni v Kristusovo ljubezen. Milost krsta nam je dana. Da le živimo iz nje! Zavest, da smo ljubljeni, sprejeti v svoji majhnosti in grešnosti, zavest, da imamo Boga za ljubečega in usmiljenega očeta, je temelj našega duhovnega življenja. Živeti milost krsta pomeni sprejeti Kristusovo odrešenjsko daritev za sebe in za nas same, se odpreti tej ljubezni in se ji dati na razpolago. To nam je dano v Cerkvi, ki je Kristusovo telo. Živeti milost krsta ne pomeni, da bi bili popolni, idealni po nekih opisljivih kriterijih. Niti ne gre za kako romantično predstavo o ljubezni, pač pa gre za Božjo ljubezen, ki se uresničuje na velikonočni način – vključuje tudi križ in umiranje. Živeti milost krsta pomeni živeti identiteto Božjega otroka. Da vemo v srcu, kdo smo in čigavi smo ter kdo in kam nas pošilja.« (Magnificat, 10. 1. 21)

Nedelja Jezusovega krsta je lepa priložnost, da se zavemo svojega krsta in smo lahko hvaležni staršem in botrom ter tudi občestvu, ki nas sprejema z veseljem. Veselimo se z brati in sestrami, da smo ljubljeni otroci nebeškega Očeta. Na tem svetu je skoraj vse minljivo. V resnici je le obljuba večnosti zagotovilo, ki ji nihče ne more vzeti veljave in je nobena sila ne premaga. S krstom za vselej postanemo Božji prijatelji! In to je velika čast. Ogromno smo prejeli! Zastonj! Naj bo naš skromen odgovor ponižno in hvaležno srce, ki si upa sijati v veličini dostojanstva resnice, da je ljubljeno in objeto! Ker je prejelo mesto sina in hčere, nad katerim se veseli Bog in vsa nebesa. Morda je čas, da se nad seboj razveselimo tudi mi (portal Pridi in poglej).

[1] V Apd 2,38 beremo: Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se da v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.

[2] »In ko izgubiš – ne rečem sposobnosti ljubiti, ker je le-to mogoče tudi pridobiti – sposobnost čutiti se ljubljenega, ni več upanja; takrat si izgubil vse. To nas spomni na napis na Dantejevih vratih pekla: ›Opustite upanje‹, izgubil si vse. Razmišljati moramo pred tem Gospodom, ki pravi: ›Povem vam, želim, da se moja hiša napolni.‹ Pred tem Gospodom, ki je tako velik, ki je tako ljubezniv, ki v svoji zastonjskosti želi napolniti hišo. Prosimo Gospoda, naj nas obvaruje, da ne bi izgubili sposobnosti čutiti se ljubljeni.« (Papež Frančišek v eni izmed homilij v Domu svete Marte, november 2017)

[3] Že krst nam podari Svetega Duha, po katerem se zgodi posinovljenje, birma pa je potrditev, da smo polni Duha, potrditev Božje ljubezni do nas in pomnožitev Božjih darov. Ljubezen, ki jo je Bog za nas daroval, se vedno znova ponavzočuje pri evharistiji, daritvi svete maše, kar pomeni veliko obdarovanost za naše življenje. Jezus nam v svetem obhajilu daje moč za naše vsakdanje življenje in delo. Če se »hranimo« z ljubeznijo, tudi sami postajamo ljubezen. Evharistija nam to še posebej nazorno kaže, saj gre za izmenjavo ljubezni: Božje do nas, naše do njega in naše medsebojne. Ljubezen, ki se je naužijemo ob Gospodu, smo namreč povabljeni podajati naprej, v naše medsebojne odnose, na delovna mesta itd. Tudi pri sveti spovedi in svetem bolniškem maziljenju smo obdarovani, saj je želja Boga, da nas reši tega, kar nas veže – greha in nas pozdravi, zaceli rane, da bi mogli v življenju napredovati brez strahu in ovir z obnovljeno Božjo močjo in pomočjo. Koliko bolj sta šele sveti zakon in mašniško posvečenje izmenjava ljubezni, najprej Božje in nato človeške, med zakoncema in znotraj družin ter ravno tako med Bogom, duhovnikom in nevesto Cerkvijo oz. zaupanemu mu občestvu znotraj Cerkve.

foto: splet

Reference:

  • Bizant, Milan. Misel za Gospodov dan. V: Magnificat, 10. 1. 2021.
  • Hamman, Adalbert G. 1993. Korenine naše vere: Kateheza cerkvenih očetov. Ljubljana: Družina.
  • Janez Pavel II. 1985. Apostolsko pismo vsem mladim sveta. Cerkveni dokumenti 26. Ljubljana: Slovenske rimskokatoliške škofije.
  • Katekizem katoliške Cerkve. Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca.
  • Nedelja Jezusovega krsta: Veselje nad seboj – Pridi in poglej – Pastoralni portal (blog Anje Kastelic)
  • Nagovor papeža Frančiška v eni izmed homilij v Domu svete Marte, novembra 2017 in med splošno avdienco, 7. junija 2017.
  • Pridiga nadškofa Zoreta pri maši ob nedelji Jezusovega krsta, 9. 1. 2021
  • Rozman, France. 1995. Razloženi evangeliji, Ljubljana: DZS.
  • Sveti krst – iskreni.net/sveti krst/
  • Vesel Mušič, Polona. 2018. »Skoči ven«, Birma=Sveti Duh=Ljubezen. Ljubljana: Salve.

Ljubljana, 19. in 21. januarja 2021                                      Pripravila: Polona Vesel Mušič, polona.vmusic@gmail.com                                                                               

Asset 4@3x

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič