figulus - božja beseda

21. SREČANJE, 2. in 4. februar 2021

ODLOMEK: Lk 2,22–40, Jezusa darujejo v templju

KORAKI metode Figulus:

  1. MOLITEV K SVETEMU DUHU
  2. BRANJE ODLOMKA (počasi, tako da lahko spremljamo dogajanje),
  3. OBNOVA BESEDILA (s preprostimi besedami obnovimo slišani odlomek),
  4. PREMIŠLJEVANJE OZ. MEDITACIJA (ob vprašanjih kot otroci, ki vedoželjno sprašujejo Boga; ko utihnejo naša vprašanja, se učimo prepoznavati vzgibe Svetega Duha),
  5. TIHA MOLITEV (obrnemo se k Jezusu in mu v tišini, v srcu izpovemo kratko molitev – to, kar smo na podlagi besedila odkrili, kar nas čudi, veseli …),
  6. PODELITEV Z DRUGIMI ČLANI SKUPINE (svoja spoznanja – kolikor kdo želi – delimo z drugimi),
  7. GLASNA MOLITEV (na podlagi spoznanj in prošenj se obrnemo k Bogu),
  8. MOLIMO DRUG ZA DRUGEGA (molitev, ki se odpre iz izkušnje živega srečanja z Gospodom).
DSC_0744
foto: Lojze Mušič

VPRAŠANJA za pomoč pri meditaciji

  1. V tempelj sta Marija in Jožef prinesla Jezusa, da ga izročita Bogu – kaj pa lahko jaz izročim Bogu?
  2. Kako sta opisana Simeon in Ana, kakšne so njune lastnosti, katera me najbolj nagovarja?
  3. Pri tem dogodku gre tudi za srečanje generacij (stari starši, starši, otroci). Kakšne so moje izkušnje pri srečevanju generacij?
  4. Bistveno sporočilo odlomka.

NEKAJ MISLI OB ODLOMKU

Sveti Duh mu je razodel …

Simeon je bil pravičen in pobožen človek, ki je bil v sozvočju s Svetim Duhom. Ko sta Jožef in Marija v templju darovala Jezusa, je Simeon v tem otroku takoj prepoznal izpolnitev vseh mesijanskih prerokb, upanj in molitev. Verjel je, da se bo Gospod vrnil v svoj tempelj in obnovil svoje izvoljeno ljudstvo. Sveti Duh mu je razodel, da bo Mesija odrešil tudi poganske narode. Navdušen je v Svetem Duhu prerokoval, da bo Jezus »luč poganom«. Sveti Duh razodeva Gospodovo navzočnost tistim, ki so dovzetni in ga želijo sprejeti. Upanje, ki ga Bog daje v dar s pomočjo Duha, nam omogoča, da vztrajamo v zaupanju v Boga tudi ob težavah in izzivih, ki nam lahko pridejo na pot. Dovolimo Gospodu Jezusu, da nam prežame srce s svojim mirom, veseljem in ljubeznijo. In podarimo Bogu vse, kar imamo in si želimo − svoje življenje, družino, prijatelje, zdravje, čast, bogastvo in prihodnost. Če najprej iščemo njegovo kraljestvo, nam bo dal vse, kar potrebujemo.

Starost je poklicanost

V tem odlomku doživimo tudi srečanje različnih generacij. Da ne bi bili ostareli pozabljeni, je papež Frančišek ustanovil Svetovni dan starih staršev in ostarelih, ki ga bomo v vsej Cerkvi obhajali na četrto nedeljo v juliju, torej v bližini praznika sv. Joahima in Ane. Na starostnike sveti oče, ne da bi skrival, da tudi sam spada v tretje življenjsko obdobje, pogosto spominja ter izpostavlja njihovo nenadomestljivo vlogo v družbi in družini. So zaklad modrosti. So spomin, ki zagotavlja prihodnost: »Tudi starost vsebuje milost in poslanstvo, pravo poklicanost od Gospoda. Starost je poklicanost,« je dejal papež med katehezo, 11. marca 2015, ko je govoril o družbeni vlogi in vrednosti starostnikov. Obdobje starosti je nedvomno drugačno od prejšnjih. Nekoliko ga je tudi treba »izumljati«, kajti naše družbe niso pripravljene, ne duhovno ne moralno, da bi mu dale njegov polni pomen. … Mi predvsem potrebujemo ostarele, ki molijo, kajti starost nam je dana ravno za to. … Lahko posredujemo za pričakovanja novih generacij in damo dostojanstvo spominu in preteklim žrtvam. Mlade ambiciozneže lahko spomnimo, da je življenje brez ljubezni suhoparno življenje. Prestrašenim mladim lahko rečemo, da se strah pred prihodnostjo lahko premaga. Mlade, pretirano zaljubljene vase, lahko spomnimo, da je večje veselje v dajanju kot prejemanju. Dedki in babice oblikujejo stalni zbor velikega duhovnega svetišča, kjer molitev prošnje in pesem hvalnice podpirata skupnost, ki dela in se bori na polju življenja.«

  • Ko so se dopolnili dnevi … so ga postavili pred Gospoda Marija in Jožef nista prinesla štirideset dni starega Jezusa v tempelj, da bi ga odkupila od dolžnosti, da morajo prvorojenci služiti templju (Bogu), temveč, da bi ga postavila pred Gospoda. S tem sta izrazila, da je Jezus posvečen Bogu in razglašen za Božjo last. Stati pred Gospodom pomeni v hebrejščini biti duhovnik. S tem dejanjem se je razodelo Jezusovo duhovništvo, resnica, ki jo je pozneje poglobili in razvilo Pismo Hebrejcem (9,11–14). Bog prihaja s šibkostjo otroka in ne zato, da bi sodil nespoštovanje postave, temveč zato, da bi kot človek pristal na poslušnost Očetu. Predstaviti prvorojenca njemu pomeni prepoznati njegov dar življenja in prepoznati v njem življenje kot dar, da bi iz tega izvira lahko obilno črpali.

 

  • Kakor je zapisano v Gospodovi postavi Jezusova starša sta prišla, da bi opravila daritev. Postava je predpisovala, da morata starša darovati enoletno jagnje za žgalno daritev in mladega goloba ali grlico kot daritev za greh. Če pa ne premoreta jagnjeta, naj darujeta dve grlici ali dva goloba, enega za žgalno daritev in enega kot daritev za greh (3 Mz 12,2–8). Marija in Jožef nista darovala jagnjeta, kar pomeni, da sta bila revna (dogodek obiska Modrih z Vzhoda, ki jim prinesejo darila, se časovno zgodi po darovanju Jezusa v templju).

 

  • Simeon … vzel v naročje Simeon pomeni: Bog je poslušal – je človek, ki posluša Božjo besedo, je pravičen in pobožen. Prav njemu Duh obljubi, da bo videl Gospodovega Mesija, Izraelovo tolažbo, izpolnitev Božje besede. Izraz Izraelova tolažba pomeni mesijansko zveličanje in tistega, ki bo uresničil to zveličanje. Judje so zelo hrepeneli po mesijanskem odrešenju, zato jim je bila misel na odrešenje tolažba.

Sveti Duh je omenjen trikrat v povezavi s Simeonom. Kakor pri vseh prerokih, je bil Duh »nad njim«. Zato človek, ki posluša Besedo, postavlja Boga na prvo mesto in je pripravljen sprejeti tolažbo. Simeon, ki ga vodi Duh, se sreča z njim. Končno ga lahko objame. Njegov glas je krik, izbruh veselja, ki ga je dušilo izjemno dolgo čakanje, čakanje, ki se nazadnje vendarle konča: umirjen, a nezadržen krik, razlitje reke, ki prebije nasip, dih, ki ga je celotno človeštvo zadrževalo v smrtnem strahu in se je zdaj oddahnilo … Pomembno je srečati Odrešenika, ga vzeti v naročje. Iz tega srečanja se rojeva tolažba, izpolnijo se naša najgloblja pričakovanja in hrepenenja. To je hkrati tudi napoved preizkušenj, nasprotovanja. On je »znamenje, ki se mu nasprotuje«. In »tvojo lastno dušo bo presunil meč«.

  • Gospodar, zdaj odpuščaš Simeonova pesem, ki jo po začetnih besedah imenujemo: Zdaj odpuščaš (lat. Nunc dimittis), je četrta hvalnica (himna) v Lukovem evangeliju. Obsega zahvalo (v. 29–32) in prerokbo (v. 34–35). Po obliki spominja na molitev, ki so jo Judje molili na mrliški postelji. Vse svoje življenje so imeli pobožni ljudje za služenje Bogu. Ko so umirali, so tako govorili Bogu, kot se je hlapec po opravljenem delu poslovil od svojega gospodarja, zato tudi izraz za Boga: o Gospodar. Pesem imenujemo tudi Simeonov labodji spev.

To je pesem, v kateri je izražena prošnja za večerno molitev, je cilj dnevnega bogoslužja. V noči, ki se spušča, se dviga slavospev zmagi nad nočjo. Človek, ki je bil v življenju – v nezadostnem in trpljenja polnem življenju – suženj iz strahu pred smrtjo, je zdaj sit, saj se je naužil življenja. Lahko zadovoljen odide z gostije. Videl je Odrešenika. Zdaj se lahko njegovo življenje konča v miru. Do neizogibnega, katero ga je prej mučilo, lahko zdaj pride v veselju. Strah pred smrtjo – sam strah pred Bogom, ki je življenje! – se razblini kot megla na soncu. Star človek, ki so mu šteti dnevi, zdaj ni več v krempljih smrtne sence, temveč s svojimi suhimi, koščenimi rokami, objame tistega, ki daje življenje. Le srečanje z njim nas lahko ozdravi od strupa smrti. Dogodek, ki je bil prej tragičen, ker je bil uničenje vsega, postane zdaj hrepenenje po vrnitvi.

Simeonove oči ne vidijo več teme pred seboj, temveč svit življenja, Božjo »rešitev« (v. 30). Le tisti, ki sreča Rešitelja, Jezusa, lahko umre v miru in zatorej tudi živi v miru. To je presenečenje človeka, ki stoji sestradan pred zaprtimi vrati, za katerimi si predstavlja brezno teme, ko pa se ta odprejo, vidi razsvetljeno dvorano, v kateri poteka čudovita gostija in so svečano pogrnjene mize. Mirno dvigne nogo, vstopi v dvorano in se udeleži gostije.

  • Simeon našteva štiri mesijanske dobrine: mir, zveličanje sveta, luč poganom in slavo Izraela. Mir ni mišljen kot stanje odsotnosti vojne, temveč tista človekova notranja urejenost, da živi v povezanosti z Bogom, ki je izvor vsega dobrega. Zato je mir najprej duhovna dobrina in ker je urejena duhovnost vir uspešnega in podjetnega telesnega življenja, pomeni tudi napredek, srečo, uspeh. Z Jezusovo življenjsko daritvijo na križu bo doseženo odpuščanje grehov in s tem zveličanje sveta. Tega pa ne bodo deležni samo Izraelci, temveč tudi pogani. Oni ne bodo samo gledali, kako se zveličanje uresničuje v Izraelu, temveč bodo tudi sami deležni zveličanja. Po Zveličarju, ki bo luč narodom (Iz 42,6; 49,6) bodo stopili iz svoje teme in ker bo prišel Zveličar iz judovskega rodu, bo s svojim odrešenjskim delom slava Izraela.

 

  • Simeon se je z besedami: Ta je postavljen v padec (v. 34–35) obrnil samo k Mariji zato, ker Jožef takrat, ko bo Jezus spolnjeval svoje poslanstvo, ne bo več živel, ali pa Luka na ta način pove, da Jožef ni Jezusov telesni oče. Otročiček bo vzrok za padec in hkrati za vstajenje mnogih v Izraelu. Prinaša nesprejemljivo rešitev za vse. To dvoje – spotika in norost – je »znamenje, ki se mu nasprotuje«, znamenje, ki nasprotuje vsakršnemu človeškemu razmišljanju. Zato so vsi proti njemu, se zgražajo nad njim in padajo. Najprej njegovi učenci. Toda on je rešitelj vseh tistih, ki so padli.

 

  • Do Jezusa ne bo mogel nihče biti neopredeljen, temveč se bodo ob njem razodevale misli src. Jezusov nauk bo vsakogar postavil pred odločitev ali ga sprejme ali zavrže. Zgodovina krščanstva potrjuje, da se ga mnogi oklepajo in ga imajo za svoje osebno prepričanje, drugi pa odklanjajo. Jezus je »Judom v pohujšanje in poganom nespamet.« (1 Kor 1,23)

 

  • Meč … je znamenje za notranjo delitev duhov. Vendar ne bo šlo samo za delitev duhov, temveč za taka nasprotja zaradi Jezusa, da bo delitev duhov povzročala medsebojne napetosti, sovraštva, bolečine. S tem mečem bo moral računati vsak, »kdor bo zadel svoj križ in ga nosil za Gospodom« (Lk 14,27). Simeon je blagoslovil Marijo in Jožefa in Mariji prerokoval o usodi otroka ter trpljenju, ki ga bo doživela zaradi njega. V tem blagoslovu je paradoks. Marija je blagoslovljena, ker je mati Božjega Sina. Toda ta blagoslov bo postal meč, ki bo prebodel njeno srce, ko bo njen sin umrl na križu. Prejela je tako krono veselja kot tudi križ žalosti. Toda njenega veselja ni zmanjšala njena žalost, ker so jo nosile in podpirale njena vera, upanje in zaupanje v Boga in njegove obljube. Jezus je kasneje svojim učencem obljubil, da jim »nihče ne bo vzel veselja« (Jn 16,22). Gospod nam daje nadnaravno veselje, ki nam omogoča, da prenašamo kakršno koli žalost ali bolečino. Tega veselja ne moreta odvzeti ne življenje ne smrt.

 

  • Tam je bila tudi prerokinja Ana Ana (Božja naklonjenost), Fanuelova hči (Fanuel – Božje obličje) iz Aserjevega rodu (Aser – dobra usoda, sreča) ima po Božji milosti srečo, da vidi Jezusov obraz in ga prepozna. Je že zelo v letih. Je vdova že od mladih let in je podoba tako Izraela, kot vsega človeštva, ki je izgubilo ženina in ki živi prazno življenje, izgnano iz podobe njegove želje. Vendar nikoli ne zapusti templja in kar naprej čaka ter noč in dan išče, s posti in molitvami, z bolečino in željo. Do srečanja pride v tej »uri«, v kateri Simeon napove križanje, uro nasprotovanja. Prav tu se Bog dokončno predstavi svojemu ljudstvu, tako da je vsem na razpolago za opazovanje (23,48).

Pomembna in potrebna je Simeonova in Anina vztrajnosthoditi v tempelj, dokler ne srečam(o) Gospoda.

  • Judje so imeli vdove v veliki časti. Ana je iz vrst Jahvejevih ubožcev, ki so pričakovali takega Mesija, kakršnega so napovedovali preroki, zato posveti svojo ovdovelost služenju Bogu. Bila je prerokinja, kakršnih je bilo v stari zavezi več: Mirjam, Mojzesova sestra (2 Mz 15,20), Debora (Sod 4,4) … Bogu je bila posvečena po svojem devištvu. Zlom svojega zakonskega življenja je znala obrniti k Bogu, zato je tudi v visoki starosti ohranila duhovno moč in svežino.

 

  • Luka pravi, da je pripovedovala o otroku vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema. Odkupitev je star izraz za odrešenje. Kakor je človek lahko v tistih časih na trgu odkupil sužnja in mu pridobil osebno svobodo, tako je Jezus s svojim odrešenjem odkupil človeka iz satanove sužnosti in mu pridobil svobodo Božjega otroštva. Jeruzalem pooseblja vse Božje ljudstvo, torej je odrešenje odkupitev vsega Božjega ljudstva. Nekateri stari viri imajo namesto Jeruzalema izraz Izraela, kar še bolj potrjuje prepričanje, da je mišljeno odrešenje vsega Božjega ljudstva.

Reference:

      – Rozman, France. 1995. Razloženi evangeliji, Ljubljana: DZS, str. 456–459.

      – Fausti, Silvano. 2012. Skupnost bere Lukov evangelij, Mohorjeva družba Celje, str. 68–72.

      – Ignacijev dom duhovnosti, Lectio Divina – Molitveno branje in premišljevanje Božje besede: Pustim se

         voditi. Jezusovo darovanje – svečnica, pridobljeno 27. 1. 2020.

      – Svetovni dan starih staršev in ostarelih – Pridi in poglej – Pastoralni portal, pridobljeno 4. 2. 21.

Ljubljana, 2. in 4. februar 2021                                                                            Pripravila: Polona Vesel Mušič, polona.vmusic@gmail.com                                                                               

Asset 4@3x

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič