NEKAJ MISLI OB ODLOMKU

• Jezus je kralj, Gospodov maziljenec, ki prihaja

  Jezus prihaja v svoje mesto, na sebi ima dišavo, s katero ga je posvetila Marija dan poprej v Betaniji. Množice mu pridejo naproti, mu vzklikajo in gredo za njim zaradi del, ki jih je storil, med katerimi je zadnje takšno delo dar življenja Lazarju. Že prej, ko je dal kruh, so ga hoteli postaviti za kralja (Jn 6,15). Jezus je sposoben zagotoviti hrano za življenje in obuditi tistega, ki umre. Kaj bi hoteli več od Mesija, od samega Boga? Množice mu gredo naproti kot kralju, ki prihaja na obisk: nosijo palmove veje, znamenje zmage. Vzklikajo mu kot Izraelovemu kralju, tistemu, ki prihaja v Gospodovem imenu, da bi osvobodil ljudstvo smrtnega zatiranja, v katerem je (Ps 118,26). Končno prihaja pričakovani Davidov potomec (2 Sam 7,8–16), ki bo premagal sovražnike (Ps 2) in kraljeval vekomaj. Presenečenje oz. spotika bo videti, da bo Gospod naredil za vogelni kamen prav tisti kamen, ki so ga zidarji zavrgli, kot pravi isti psalm, s katerim pozdravljajo Jezusa (Ps 118,22).

  Naziv kralj je pri Janezu uporabljen 16x, od tega 12x v trpljenju. Kralj je v prvi vrsti Gospod, o katerem se ne smejo izdelovati podobe, ker je edina podoba po njegovi podobi človek, ki posluša njegovo Besedo. Toda človek od samega začetka ni poslušal njegove Besede in si je naredil veliko njegovih podob in ga pri tem skrčil v sebi podobnega. Narediti Boga podobnega nam, namesto sebe podobne njemu, je vir vsega našega hudega. Rezultat tega sprevrženega pojmovanja Boga in človeka se utelesi v podobi kralja. On naj bi bil idealni človek, ideal vsakega človeka. Je »bog« na zemlji in uživa njegove prednostne pravice: je svoboden in mogočen, zmožen razpolagati z vsem in z vsemi.

  Toda Bog je pravo nasprotje tega, kar mi mislimo. Njegov način kraljevanja je drugačen od našega, kot je »dobri pastir« drugačen od tatov in roparjev (10,1). Res je, da je Gospod kralj, vendar ne uporablja nasilja, da bi osvojil in obdržal oblast niti ne prevlada nad drugimi, ker ima moč, da jih ubije. Njegov simbol je osliček, krotak in ponižen (Zah 9,9): ne gospoduje, ampak služi, ne uporablja nasilja, ampak ljubi, ne prinaša smrti, ampak življenje. Jezus je »politični« Mesija, ki od nekdaj postavlja pod vprašaj naše politične pojme. Predlaga namreč nov način družbenih odnosov: svetu iz gospodarjev in proti gospodarjev, ki proizvajajo svobodo za maloštevilne in sužnost za druge, sledi svet svobodnih ljudi, ki služijo drug drugemu v medsebojni ljubezni. Namesto blodenj o vsemogočnosti nadčloveka, ki predpostavlja nekega podčloveka, je tu prisrčno sprejemanje lastne človeškosti in naravnih omejitev kot mesta solidarnosti.

  Šele po veličastvu križa bodo učenci razumeli, zakaj je v odgovor množicam, ki ga razglašajo za kralja, Jezus na osličku in jezdi na njem. Tako kaže svoj način kraljevanja. Jezus je Božji maziljenec in odrešenik sveta. Prav zato, ker gre proti pogrebnemu dnevu. Je »ponižen«: sprejema »človeško« naravo, ki je ta, da konča pod zemljo, kot prijatelj Lazar in vsi. Jezus ne zanika niti ne potlači človeku lastne meje tudi sama smrt je zanj kraj »človeškosti«, združenosti z brati, sad njegove združenosti z Očetom. Nadaljevanje besedila bo pokazalo, kako je Jezus Mesija in odrešenik sveta prav zato, ker je križan, z nerazumljivim veličastvom. Janez postavlja to pripoved v kontekst, ki je drugačen od drugih evangelijev. Jezus je kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu, zato je drugačen od kraljev, ki pride v imenu ljudi.

  • Drugi dan je velika množica, ki je prišla na praznik, slišala, da Jezus prihaja v Jeruzalem … Drugi dan – to je dan po Marijinem maziljenju, ki je posvetilo Jezusa kot Ženina, ki daje življenje. Opogumljen z njeno ljubeznijo, začne svoje kraljevanje: pride v Davidovo mesto, kjer bo okronan in postavljen na prestol, kronan s trnjem in povzdignjen na križ. Ko je množica, ki je prišla za praznik v Jeruzalem, zvedela, da gre Jezus v mesto, mu je šla naproti, da bi ga slovesno pospremila v mesto. Mesto je polno romarjev, ki so prišli praznovat pasho, praznik osvoboditve iz sužnosti.

   

  • Vzeli so palmove veje … ki so bile znamenje zmagovalca. Ker v Jeruzalemu in okolici ni palm, so vzeli palmove veje, ki so jih imeli Jeruzalemčani ob hišah od zadnjega šotorskega praznika. Sinoptiki ne omenjajo palmovih vej. Pravijo le, da so ljudje lomili veje z dreves (Mt 21,8). Razloček med Janezovim pripovedovanjem slovesnega vhoda v Jeruzalem in sinoptičnim je v tem, da gre pri Janezu ljudstvo samo Jezusu naproti, medtem ko pravijo sinoptiki, da je šel Jezus sam od sebe v mesto, množice pa so ga spremljale.

   

  • … mu šli naproti in vzklikali: Hozana! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu … Ko on prihaja, ljudje zapustijo mesto, da bi mu šli naproti kot vladarju, ki se vrača po veliki zmagi. Klic »Hozana!« (hebr. daj pomoč) je bil prvotno klic na pomoč, pozneje pa klic, s katerim so pozdravili kralje (2 Sam 14,4; 2 Kr 6,26) in Boga. Množica je z njim pozdravljala Jezusa kot Mesija, ki ga Bog pošilja svojemu ljudstvu. Je klic po rešitvi, ki je postal vzklik veselja, vzklikanje Gospodu, ki rešuje.

   

  • Izraelov kralj … To prepričanje spričuje tudi klic Izraelov kralj, ki ima izključno verski pomen. Jezus ni svetni kralj, temveč Božji poslanec, saj je v njem Bog najbolj učinkovito v zgodovini obiskal svoje ljudstvo. V njegovem delovanju se steka vse Božje odrešenjsko delovanje v zgodovini in hkrati dobiva višek. Zato je Jezus kralj in ker to delovanje prehaja na vse človeštvo prek Izraela, je Jezus Izraelov kralj. Toda, srečanje Izraela z njegovim kraljem je dvoumje: vzklikajo mu kot veličastnemu kralju, vendar ne razumejo njegovega veličastva.

   

  • Jezus je nekje našel oslička in sedel nanj …, tako da je prijezdil v mesto. Ni prijezdil na konju, ker je bil konj bojna žival. Ker Jezus ni bil vojščak, ki bi s silo uveljavljal Božje kraljestvo na zemlji, odkloni konja in sede na osliča. Jezus ima svoje pomisleke o teh vzklikih in izrazi svojo kraljevskost z izbiro oslička. Osliček, ponižna tovorna žival, kaže mesijanstvo tistega, ki je krotak in iz srca ponižen. Res je, da Jezus daje kruh in življenje, vendar ne kot znamenje oblasti, ampak ljubezni: postane kruh in da svoje življenje. Njegova kraljevskost se kaže v tistem, kar mu bodo storili, v njegovem trpljenju, ko je premagal naše nasilje tako, da se bo daroval kot Jagnje, ki odvzema greh sveta. Osel je podoba Sina, ki nosi bremena bratov.

   

  • Ne boj se sionska hči. Glej, tvoj kralj prihaja, sedeč na osličjem mladiču … S tem se je izpolnila Zaharijeva prerokba 9,9: »Močno se raduj, hči sionska, od veselja vriskaj, hči jeruzalemska! Glej, k tebi prihaja tvoj kralj: pravičen je in zmagoslaven, krotak, na osliču jezdi, na žrebetu oslice.« Jezus je knez miru. Z njim in njegovim odrešenjem prihaja mir na svet; ne mir, ko ni vojne, temveč notranji mir, ki se poraja v človeku, ko se znebi greha in stopi v življenjski stik z Bogom.

  Prerok postavlja Mesijevega osla nasproti bojnim vozovom in konjem raznih kraljev. Bojni vozovi – v tistih časih so obstajali »vozovi-kose«, ki so prišli v sovražnikove čete in jih kosili – so lastni tistemu, ki hoče posvojiti oblast, ki je nima, ali ohraniti tisto, ki je na tem, da jo izgubi; konji so lastni tistemu, ki oblast mirno izvaja. Mesija z osličkom premaga vse sovražnike in ponese mir vse do meja zemlje. Njegovo kraljestvo ne temelji na nasilju tistega, ki gospoduje in zatira, temveč na moči ljubezni tistega, ki postane služabnik in osvobaja.

  Če križamo osla s konjem, dobimo neplodnega mešanca, mulo ali mezga. Naša nemoč, da bi premagali svet, izvira iz naše volje, da bi bili kristjani in hlepeli po oblasti. Ko se potem uveljavljamo s silo, postanemo kot antikrist: tudi če imamo videz jagnjeta, govorimo jezik zmaja (Raz 13,11). »Krščanski režimi« so lep primer križanja med oslom in konjem; križarske vojne pa so po drugi strani neverjeten križanec osla in bojnega voza. Zdi se, da takšna križanja ne uspevajo vedno, vendar jih vedno poskušamo izvesti.

   

  • Njegovi učenci sprva tega niso razumeli … Kot niso razumeli njegovega dejanja in njegovih besed v templju, tako tudi ne razumejo geste, da sedi na osličku in besed Svetega pisma, ki se v njem izpolnijo. Šele križ bo omogočil razumeti veličastvo.

   

  • Ko pa je bil Jezus poveličan, so se spomnili, da je bilo to pisano o njem … Vir vsega je poveličanje, ki stori, da se »spomnimo«, kaj je Pismo povedalo in kako ga je Gospod izpolnil. Če ga tu razglašajo za kralja, pa mu bodo kraljevski naziv postavili na križ (19,19). Janez gleda dogodek, ki se je zgodil, spominja se ga s kontemplativnim pogledom, da bi razbral njegovo skrivnost: namerava prodreti v globino tega, kar so drugi evangelisti zapisali in kar on sam deloma omenja. To je gledišče, ki ga ponuja svoji Cerkvi in svojim bralcem.

   

  • Množica, ki je bila pri njem, je torej pričala zanj … Razlog za navdušen sprejem je pričevanje množice, ki je bila z njim, ko je dal življenje Lazarju. Z Jezusom je prišla ura, ko mrtvi slišijo glas Sina človekovega in pridejo iz grobov (prim. 5,25). Takrat spoznamo, kdo je Gospod. Kot je Lazar prišel iz groba, tako zdaj množice prihajajo iz mesta, naproti Gospodu, ki prihaja.

   

  • Zato mu je množica tudi prišla naproti … Jezus je sprejet kot zmagovalec nad zadnjim človekovim sovražnikom: je Mesija, ki premaga smrt.

   

  • Farizeji pa so govorili med seboj … svet je odšel za njim … Pozitivnemu odzivu ljudstva je nasproten odziv voditeljev, ki drug drugega krivijo za Jezusov uspeh. Skušali so ga ovirati, vendar jim ni uspelo; tema je skušala zajeziti luč, toda zaman. Pravijo namreč: »Vidite, da nič ne dosežete.« Kljub vsemu ostajajo povezani v sovražnosti proti njemu. V hudem obstaja neka skrivnostna povezanost, lažja kot v dobrem. Prvo je namreč enolično in vse izenači v sovraštvu in smrti, drugo pa je ustvarjalno in spodbuja raznolikost izrazov življenja. Poudarjena je svetovnost odrešenja, ki ga prinaša Jezus: »svet« gre za njim in oddalji od njih. Je namreč Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (1,29), Sin, ki kaže, kako Oče ljubi svet (prim, 3,16), da bi vse pritegnil k sebi (12,32).