NEKAJ BISTVENIH POUDARKOV

Splošno o odlomku

            V tem prizoru smo povabljeni razmišljati o človekoljubnosti Boga, ki se je za nas utelesil v svojem Sinu. Prizor Boga, ki se je naredil majhnega in nebogljenega, da bi ga lahko sprejele naše roke, je že napoved križanja. Njegovo rojstvo razkriva njegovo strast do človeka, veliko naklonjenost do nas. Vprašanje krščanske vere je sprejem mesa Boga, ki je postal solidaren z našo šibkostjo. Vera nam razkriva tistega Boga, ki ga nikoli ni nihče videl. Izpolnitev oznanjenja je prikazana kot nasprotje med človeško močjo, ki se samopoveličuje, širi in konča v svetovnem popisu, prvem v zgodovini, in nemočjo Boga, ki se skloni, omeji in zbere v otroku. Če bi Božji Sin prišel na svet z močjo, v blesku svoje slave, se zagotovo ne bi izpostavil zavrnitvi. Vsi bi ga sprejemali brez omahovanja. Vendar tako ne bi bil Bog, temveč malik. Sveti Ignacij postavlja merilo za razlikovanje vere od nevere v dveh zastavah: zastava našega kralja je revščina, ponižnost in skromnost, satanova zastava pa je bogastvo, prevzetnost, napuh. Ta prva Lukova predstavitev Jezusa, ki je napravila globok vtis na svetega Frančiška, je normativna za našo vero: je kot vhodna vrata, skozi katera lahko vstopimo v hišo, v kateri on stanuje in ga lahko spoznamo.

            Majhen Bog je seveda izpostavljen zavrnitvi. To je ranljivost ljubezni, ki ne more drugače, kot da spoštuje svobodo. Toda tistim, ki ga sprejmejo takšnega, kakršen je, daje »moč, da postanejo Božji otroci« (Jn 1,12).

Skozi pripoved, ki jo je najprej povedala Marija in jo je nato Luka (pastir, ki je postal oznanjevalec) prenesel nam, smo tudi mi pozvani k temu, da skupaj z Marijo občudujemo in se dotikamo same Besede življenja. Tako kot prvi pastirji tudi mi postanemo oznanjevalci Besede: »Danes se vam je rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.« Isto oznanilo od ust do ust, prek tistih, ki so postali evangelisti, prenaša na nas izpolnitev Božje obljube. V verski poslušnosti temu oznanilu smo tudi mi popeljani k odrešenju. Danes rojstva Odrešenika se uresniči povsod tam, kjer Odrešenika oznanjajo in vanj verujejo, kakor v tistih časih, ko so se pastirji odpravili na pot, da bi ga videli. Po angelovih besedah se odpre nebo in ljudje lahko prisostvujejo nebeškemu bogoslužju, ki poteka nad tem otrokom. Temu nebeškemu bogoslužju, ki ga odpre oznanilo, ustreza zemeljsko bogoslužje revnih ljudi, poslušnih Besedi, ki hitijo gledat ubogega otročiča, saj verjamejo, da je on tisto, »kar jim je sporočil Gospod.« V teh pastirjih, prvih poslušalcih, ki nato postanejo oznanjevalci, se kaže Cerkev. Ta nastane iz oznanjevanja. To je Cerkev revnih in zadnjih, kakor je bil reven in zadnji oznanjevani. V moči vere Cerkev prepoznava, oznanja, slavi in hvali Boga, ki se je razodel v Jezusovi nemoči.                                                                                                     

Jezusovo rojstvo

• Polno cesarjevo ime je Gaj Julij Cezar Oktavijan (63 pr. Kr do 14 po Kr.), ki je po nenehnih državljanjskih vojnah notranje utrdil cesarstvo in ga razširil po vsem tedaj znanem svetu. Rimski senat mu je leta 27 pr. Kr. dal častni vzdevek Augustus (Vzvišeni), saj je bil zelo sposoben vladar. Izdajal je ukaze o popisovanju svobodnih državljanov, oboroženih sil in bojne mornarice, da je ugotovil moč cesarstva. Med njegovim vladanjem je bilo popisovanje leta 28 in 8 pr. Kr in 14 po Kr., kot razberemo iz Ankarskega spomenika. Žene so morale k popisovanju samo, če je šlo za osebni davek (davek na glavo) ali če je bila žena glavni dedič.

• Izraz prvorojenec ne pomeni, da je Marija rodila za Jezusom še druge otroke, ampak gre za starozavezni verski izraz – prvorojenec je otrok, ki je bil zaradi svojega prvorojenstva posvečen Bogu.

• Rojstvo samo Luka opisuje spoštljivo in naravno. Jezus je bil rojen tako kot vsak človek, hkrati pa tudi povsem drugače – kakor je sam Bog in človek, tako je tudi njegovo rojstvo Božje in človeško.

• Iz besed, da je Marija položila Jezusa v jasli, sklepamo, da je bil rojen v hlevu – jasli predpostavljajo hlev. Luka ne pravi, da so Betlehemčani Marijo in Jožefa negostoljubno odklonili, temveč da zanju ni bilo prostora, kar pomeni, da zanju lahko zato ni bilo prostora, ker je bila Marija pred porodom in sta se iz gneče raje umaknila v zatišje. Jožefu je bila kot domačinu okolica Betlehema dobro znana.

Pastirji in angeli

• Oznaka »prav v tistem kraju« ne pomeni, da se je Gospodov angel prikazal pastirjem na prostranem pašniku, približno pol ure hoda vzhodno od Betlehema, ki mu danes pravimo Pastirsko polje, temveč na pastirskem prenočišču. Pastirji so čez noč zaprli čredo v ograjen prostor in se vrstili na straži. Črede so pasli od pomladi do jeseni, v toplejših krajih pa tudi pozimi.

• Gospodov angel lahko pomeni Boga samega ali njegovega poslanca. Ker Luka z njim vred omenja tudi Gospodovo svetlobo, v resnici pravi, da je Bog sam na nek način razodel pastirjem Jezusovo rojstvo.

• V stari zavezi je bilo Davidovo mesto vedno Jeruzalem, Luka pa pripiše to ime tudi Betlehemu zaradi Mihejeve prerokbe (Mih 5,1), da bo iz Betlehema izšel on, ki bo vladal Izraelu.

• Angelovo oznanilo pastirjem je najstarejša pridiga o Jezusu. Omenja vse bistvene oznake Jezusove osebe: Jezus je Davidov sin, Odrešenik, Maziljenec, Bog. Iz angelovega sporočila pastirjem sklepamo, da je bil Jezus rojen v votlini zunaj Betlehema, ker je tako mogel govoriti samo pastirjem, ki niso bili domačini in so se takrat mudili s čredo blizu Betlehema. Če bi šlo za hlev in bi bili pastirji domačini, bi jim angel lahko kar naravnost povedal, kje se je rodil Jezus. Tako splošno govorjenje namiguje, da se Jezus ni rodil v navadnem hlevu, temveč v votlini na obrobju Betlehema.

• Slava Bogu na višavah (lat. Gloria in excelsis Deo) je tretja hvalnica v Lukovem evangeliju, sestavljena iz dveh delov: prvi del izraža slavo Bogu, drugi pa ugotavlja, da prihaja z Odrešenikovim rojstvom mir na zemljo – Jezusovo rojstvo je vzrok miru na zemlji. Slava ni Božji sijaj, ampak to, kar se je pri Jezusovem rojstvu razodelo navzven. Kakor umetnina proslavlja umetnika, tako Jezusovo rojstvo razodeva Očetovo ljubezen do človeka, ko je dal svojega Sina v njegovo odrešenje. V tem smislu je božič praznik prve Božje osebe – Boga Očeta. Mir je najbolj značilna lastnost mesijanske dobe. Ne gre predvsem za odsotnost vojne, ampak ima izraz verski pomen. Mir (hebr. šalom) pomeni spravo in prijateljstvo z Bogom. To je človekov notranji stik z Bogom, z izvirom vsega dobrega, zato pomeni mir tudi srečo, napredek, blagostanje. Vse to želi Izraelec, ko uporablja besedo mir kot vsakdanji pozdrav.

• Besede: ki so mu po volji, lahko razumemo tako, da ljudem dobre volje velja mir na zemlji ali pa, da ljudem, ki jih Bog ljubi, velja mir na zemlji. Izraz nedvomno pomeni Božje usmiljenje, ki se razodeva ljudem z Odrešenikovim rojstvom.

• Marija je premišljevala v svojem srcu – mi premišljujemo z glavo, vzhodnjaki pa s srcem. Stvari ne premišljujejo samo logično, hladno, neosebno, temveč s čustvenim navdihom. Razmišljanju se pridružuje ljubezen do tega, kar človek razmišlja.

• Ime »Jezus« – »Bog je rešitelj, Jahve rešuje« je ime, Božja milost in Božje odrešenje; je Bog, ki je za nas milost in odrešenje. Jezusu se ne bi bilo treba obrezati, ker je bila obreza znamenje notranjega mrtvenja. To pa njemu ni bilo potrebno, ker je bil Božji Sin. S tem, ko se je podvrgel postavi, »je odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi tako prejeli posinovljenje.« (Gal 4,5).