figulus - božja beseda

7. SREČANJE, 20. oktober 2020

ODLOMEK: Mt 8,5–13, Jezus ozdravi stotnikovega služabnika

KORAKI metode Figulus:

  1. MOLITEV K SVETEMU DUHU
  2. BRANJE ODLOMKA (počasi, tako da lahko spremljamo dogajanje),
  3. OBNOVA BESEDILA (s preprostimi besedami obnovimo slišani odlomek),
  4. PREMIŠLJEVANJE OZ. MEDITACIJA (ob vprašanjih kot otroci, ki vedoželjno sprašujejo Boga; ko utihnejo naša vprašanja, se učimo prepoznavati vzgibe Svetega Duha),
  5. TIHA MOLITEV (obrnemo se k Jezusu in mu v tišini, v srcu izpovemo kratko molitev – to, kar smo na podlagi besedila odkrili, kar nas čudi, veseli …),
  6. PODELITEV Z DRUGIMI ČLANI SKUPINE (svoja spoznanja – kolikor kdo želi – delimo z drugimi),
  7. GLASNA MOLITEV (na podlagi spoznanj in prošenj se obrnemo k Bogu),
  8. MOLIMO DRUG ZA DRUGEGA (molitev, ki se odpre iz izkušnje živega srečanja z Gospodom).
foto: splet

VPRAŠANJA za pomoč pri meditaciji

S pomočjo domišljije kratko pogledam kraj dogodka. Z očmi domišljije gledam osebe, s sluhom sprejemam, kar govorijo, s tipom se dotaknem … Gledam tudi sebe, kako sem navzoč/a v dogodku kot udeleženec/ka. O vsem, kar sem prebral/a in kar se me je dotaknilo, premišljujem. Opazujem, kje in kako se dotika mojih misli, občutij, konkretnega življenja, kako razodeva Gospodovo obličje ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

  1. Kako v zgodbi ravna stotnik in kako Jezus?
  2. Jezus stotnikovega služabnika ozdravi »na daljavo«, kar je še kako aktualno tudi danes. A za to je potrebna vera in ponižnost. Jezus se čudi stotnikovi veri v Besedo – veri vanj. Kako močna je moja vera (zlasti v teh časih preizkušnje), kje pa mi lahko Gospod pomaga?
  3. S pristopom k svetemu obhajilu izkazujemo ponižnost in zaupanje rimskega stotnika, v upanju, da bomo deležni ozdravljenja oz. darov, ki si jih želimo. Kako vabim Gospoda, naj pride »pod mojo streho«?
  4. Bistveno sporočilo odlomka.

NEKAJ MISLI OB ODLOMKU

        V trenutnih razmerah živimo bolj ali manj »na daljavo« in tudi Jezus ozdravi stotnikovega služabnika na ta način – »na daljavo«. Ob odlomku, ki je za nas še kako aktualen, se lahko učimo, kako stotnik z veliko vero povabi Jezusa: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo …«. Ta vzklik, misel, izrek stotnika – pogana, se je ohranil pri sveti maši (pred obhajilom) vse do današnjih dni in tudi nas pripravlja na (s)prejem Jezusa v srce.

Takšna vera nam je zgled v vseh časih, še posebej pa je aktualna sedaj, ko je zaradi ukrepov proti korona virusu sveta maša zopet za zaprtimi vrati cerkva, kapel, samostanov, brez udeležbe ljudstva. Gospod ob tolikšni veri poganskega vojaka, ozdravi njegovega služabnika in ozdravlja tudi nas – če ga le povabimo v svoje življenje: »Pojdi in kakor si veroval, naj se ti zgodi …!« Prava ponižnost pričakuje vse od Boga, kakor otrok od matere.

Za stotnika je Jezus tako mogočen, da more delovati na daleč. Za Boga razdalja ni nikakršna ovira. Kakor sam ukaže in vojak izpolni ukaz, tako je umeval tudi Jezusov ukaz bolezni. Jezus se je čudil toliki veri. Naša svoboda ga preseneča: prinaša namreč nekaj nepredvidljivega, novega tudi zanj. Bog nam je nikoli ne vzame, je najlepši dar stvarstva, ki dela ustvarjeno bitje podobno njegovemu stvarniku. Stotnik se ves zaupa Jezusu in prava vera je ravno v človekovi popolni podaritvi Bogu. Zato Jezus pohvali stotnikovo vero.

Čudeži so naravna znamenja, ki imajo duhovni pomen. Tema tega čudeža je vera v besedo, ki omogoča Gospodu, da deluje v nas. Ta stotnik, pogan kot Abraham, je oče vernih, podoba Cerkve, ki po veri v Jezusovo besedo doživlja njeno preoblikovalno moč.

Tudi mi smo povabljeni, da bi imeli takšno zaupanje v vstalega Gospoda. Za nas želi polno življenje, podkrepljeno z Božjo milostjo, posredovano preko zakramentov. Jezus nam je povsem lahko dostopen, vabi nas v svojo hišo in nam preko svojega telesa in krvi nudi Božjo hrano. S pristopom k svetemu obhajilu tudi mi izkazujemo ponižnost in zaupanje rimskega stotnika, v upanju, da bomo deležni ozdravljenja in darov, ki si jih želimo.

ŠE NEKAJ MISLI OB ODLOMKU

  • Rimski stotnik in njegova velika vera

Sredi ruševin v bibličnem kraju Kafarnaum so ostanki antične sinagoge, po ocenah arheologov iz četrtega do petega stoletja našega štetja. Raziskave kažejo, da pod njo obstaja še starejša struktura, ki bi znala biti ostanek sinagoge, ki jo je po evangelistu Luku judovskemu ljudstvu postavil rimski stotnik.

Stotnik je bil častnik, ki je poveljeval sto vojakom. Stotnik je podrejeni oficir, ki poveljuje garniziji, ki varuje Kafarnaum, mesto na meji. Po izvoru je bil pogan, ki kakor pogan Abraham vstopi v zgodovino odrešenja zaradi svoje vere. Ni nujno, da je bil Rimljan, lahko je bil Nabatejec ali Beduin, ne pa Jud, kajti Judje zaradi prepovedi nošenja orožja ob sobotah niso služili vojske. Jezus se ni oziral na narodnost. Čeprav je bil »poslan le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše« (15,24), je tudi poganom izkazoval dobrote.

Stotnik ni prosil Jezusa, da bi šel na njegov dom in ozdravil služabnika, temveč da bi ga ozdravil na daleč. V tem je izražena njegova globoka vera v Jezusa. Jezus je ozdravil služabnika na daleč. Za stotnika je Jezus tako mogočen, da more delovati na daleč. Nevzdržna je trditev racionalistov, da je služabnik ozdravel v moči sugestije ali hipnoze. Za Boga razdalja ni nikakršna ovira.

Stotnikove besede: »Gospod, nisem vreden …«, lahko razumemo kot izraz njegovega občutja manjvrednosti zavoljo tega, ker je bil pogan ali ker se je zavedel svoje grešnosti. Bolj verjetno je zadnje. V tem smislu jih je Cerkev sprejela tudi v obred sv. obhajila. Te besede ponovimo, preden prejmemo Jezusovo Telo. Ponižnost je prva značilnost našega odnosa do Boga: stotnik ve, da prejema kot dar in ne po zaslugi; kakršna koli vrsta zasluge bi uničila dar. Prava ponižnost ob svoji omejenosti postane zaupanje in pričakuje vse od Boga, kakor otrok od matere. Besede zvenijo tako ne-semitsko, da se je Jezus moral pogovarjati s stotnikom grško. Jezus je odraščal v Galileji, kjer so bili pogani v večini, zato so vsi Galilejci znali, če ne pa vsaj razumeli grško.

Stotnik je umeval Jezusovo oblast po vojaško. Eden od pomembnih vidikov stotnikove vere je razumevanje avtoritete. Ker je bil sam postavljen pod oblast in imel vojake pod seboj, je razumel smisel oblasti. Pričakoval je, da so njegovi ukazi spoštovani. Kakor sam ukaže in vojak izpolni ukaz, tako je umeval tudi Jezusov ukaz bolezni. Jezus se je začudil toliki veri. Stotnik je nekako zaznal, da je pri Jezusu iz Nazareta posredi posebna oblika oblasti. Glede na to, da je Jezus okrog Kafarnauma veliko pridigal, je mogoče, da ga je stotnik že kdaj slišal govoriti, morda je bil tudi priča kateremu od čudežev. Na podlagi teh dokazov je potegnil logični sklep: Jezus deluje z Božjo oblastjo. Ali se je ta izražala v njegovem velikem spoštovanju Jezusa ali v trdnem zaupanju, da bo Jezus naredil čudež, ali da bo Jezus ozdravil služabnika na daleč, ni prav jasno. Možno je vse to, vsekakor se je stotnik ves zaupal Jezusu in prava vera je ravno v človekovi popolni podaritvi Bogu. Zato Jezus pohvali stotnikovo vero.

  • Pogani in sinovi kraljestva 

Za besedo izvoljeni je v izvirniku izraz sinovi kraljestva. To je semitizem. V hebrejščini izraža beseda sin s samostalnikom v drugem sklonu najbolj notranjo povezanost s tem, kar samostalnik pomeni. Sinovi kraljestva so torej ljudje, ki jim je namenjeno Božje kraljestvo, oziroma to kraljestvo že imajo. To so »podložniki« ali »državljani« Božjega kraljestva. Za take so bili najprej izvoljeni Judje, z Jezusovim odrešenjem pa tudi pogani.

Jezus govori v apokaliptičnem jeziku. Tema je bila znamenje dokončne zavrženosti in smrti, škripanje z zobmi pa znamenje peklenskih muk. Jezus, poleg tega, da hvali poganovo vero, tudi graja tiste, ki so Abrahamovo vero skrčili na golo zastavo, talisman odrešenja, fetiš, v katerega polagajo lastno varnost, ne da bi odprli srca Bogu.

Nevera Izraela – ali bolje, dela njega – je stalno preroštvo za Cerkev. Ni dovolj pripadati ji, da bi prišli na gostijo (prim. 13,47–50). Jezus, ki je Božja beseda, živa in učinkovita (Heb 4,12). Zato imajo njegove besede na gori »oblast« (7,29), da se udejanji to, kar govorijo. Cerkev je po veri Abrahamovo potomstvo (Gal 3,14.29). Sestavljajo jo v prvi vrsti Judje in potem pogani, tisti, ki verujejo v Besedo. 

  • Vera v besedo, ki omogoča Gospodu, da deluje v nas

»Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere.« Jezus ugotavlja, da samo nek pogan brez omahovanja veruje v moč besede (prim. 27,54), in se čudi. Dvema stvarema se Gospod čudi: naši veri (v. 10; 27,54) in našemu pomanjkanju vere (Mr 6,6), obe sta zanj nekaj novega. Vera začudi samega Gospoda: da človek veruje, je zanj lepo presenečenje! Velika stvar je naša svoboda, da mu rečemo »da«, namesto »ne«. Naša svoboda ga preseneča: prinaša namreč nekaj nepredvidljivega, novega tudi zanj. Bog nam je nikoli ne vzame, niti kadar je proti njemu in proti nam, kar je zanj še slabše. Je najlepši dar stvarstva, ki dela ustvarjeno bitje podobno njegovemu stvarniku. Svoboda se radikalno izraža v veri ali v nezaupanju, v naši privolitvi ali zavrnitvi občestva z njim.

Smo pri drugem izmed desetih čudežev. Prvi razodeva zadnji učinek njegove besede: ozdraviti naše življenje gobavosti, ki ga zastruplja s smrtjo. Ta drugi razodeva njen prvi izvir: našo vero vanj. Čudeži so naravna znamenja, ki imajo duhovni pomen. Znamenje je pomembno, celo nujno, kakor črke abecede za pisanje; toda kar šteje, je brati, kar je napisano. Mi fetišistično dajemo več pomembnosti čudežem, kot njihovemu pomenu. Navezani smo na takojšnjo materialno korist, ki jo imamo od njih. Toda čudeži, videni na ta način, nimajo velike vrednosti. Ne spremenijo resničnosti, razen trenutno: kdor je ozdravljen, bo spet zbolel, kdor je obujen od smrti, bo ponovno umrl – kot da ne bi zadostovala krutost, da živiš in umreš enkrat! Kar je vredno, ni znamenje, ki je minljivo in je lahko tudi majhno, ampak pomen, ki je velik in večen. Ta je po navadi izražen z eno Jezusovo besedo, ki med tem, ko ozdravlja telo, razloži, kaj ta ozdravitev pomeni.

Tema tega čudeža je vera v besedo, ki omogoča Gospodu, da deluje v nas. Ta stotnik, pogan kot Abraham, je oče vernih, podoba Cerkve, ki v oddaljenosti prostora in časa, po veri v Jezusovo besedo, povedano na gori, doživlja njeno preoblikovalno moč. Tako za Izraela, kot za druge, je vera v Božjo obljubo tista, ki šteje v pravičnosti (1 Mz 15,6) in naredi za Abrahamove sinove dediče obljube (prim. Gal 3,29). Pred čudežem je dialog, ki ponazori značilnosti vere. Ta je zavest o hudem, ki ne popusti niti razočaranju, nemoči niti utvari vsemogočnosti; je ponižnost, ki ne izgubi poguma, ampak se, prav nasprotno, odpre nemogočemu.

Ker vemo enako, bi tudi mi morali imeti popolno zaupanje v vstalega Gospoda. Za nas želi polno življenje, podkrepljeno z Božjo milostjo, posredovano preko zakramentov. Jezus nam je povsem lahko dostopen, vabi nas v svojo hišo in nam preko svojega telesa in krvi nudi Božjo hrano. S pristopom k svetemu obhajilu izkazujemo ponižnost in zaupanje rimskega stotnika, v upanju, da bomo deležni ozdravljenja in izpolnitve, ki si je želimo.

»Kakor si veroval, na se ti zgodi!« … Marija je rekla: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Stotniku, ki je kakor ona pravzor verujočega, lahko Gospod reče enako: zgodi se po tvoji besedi. Volja Gospoda in verujočega postaneta eno po veri. Ustvarjeno bitje svobodno vstopi v dialog s svojim Stvarnikom v eni besedi in eni ljubezni. V zgodovini se vse zgodi po veri verujočega v Besedo. Vera je »ura«, v kateri preidemo iz teme v luč: to je ozdravitev samega stotnika, ki iz sužnja postane sin.

foto: splet

Reference:

Ljubljana, 20. oktober   2020                                            Pripravila: Polona Vesel Mušič, polona.vmusic@gmail.com  

Asset 4@3x

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič