figulus - božja beseda

24. SREČANJE, 23. in 25. februar 2021

ODLOMEK: Lk 4,1–13 Jezusove skušnjave

KORAKI metode Figulus:

  1. MOLITEV K SVETEMU DUHU
  2. BRANJE ODLOMKA (počasi, tako da lahko spremljamo dogajanje),
  3. OBNOVA BESEDILA (s preprostimi besedami obnovimo slišani odlomek),
  4. PREMIŠLJEVANJE OZ. MEDITACIJA (ob vprašanjih kot otroci, ki vedoželjno sprašujejo Boga; ko utihnejo naša vprašanja, se učimo prepoznavati vzgibe Svetega Duha),
  5. TIHA MOLITEV (obrnemo se k Jezusu in mu v tišini, v srcu izpovemo kratko molitev – to, kar smo na podlagi besedila odkrili, kar nas čudi, veseli …),
  6. PODELITEV Z DRUGIMI ČLANI SKUPINE (svoja spoznanja – kolikor kdo želi – delimo z drugimi),
  7. GLASNA MOLITEV (na podlagi spoznanj in prošenj se obrnemo k Bogu),
  8. MOLIMO DRUG ZA DRUGEGA (molitev, ki se odpre iz izkušnje živega srečanja z Gospodom).
1
Foto: splet

VPRAŠANJA za pomoč pri meditaciji

Priporočim se Svetemu Duhu. S pomočjo domišljije kratko pogledam kraj dogodka. Z očmi domišljije gledam osebe, s sluhom sprejemam, kar govorijo, s tipom se dotaknem … Gledam sebe, kako sem navzoč/a v dogodku kot udeleženec/ka. O vsem, kar se me je dotaknilo, premišljujem.

  1. Katere skušnjave Jezusu predloži hudič in kako jih Jezus zavrne?
  2. Kako podobne skušnjave doživljam v svojem življenju (vprašanje za razmislek – vsak podeli toliko, kolikor želi)?
  3. Kako, s čigavo pomočjo, zavračam skušnjave?
  4. Bistveno sporočilo odlomka?

NEKAJ MISLI OB ODLOMKU

  • Jezusove skušnjave

Duh, ki je prišel po krstu nad Jezusa, ga je odvedel v puščavo, da bi ga hudič skušal. Bog sam je vodil svojega Sina v puščavo hudiču (duhovno bitje) naproti, da bi preizkusil njegovo odločitev postati odrešenik sveta. Gre za pripravo na njegovo javno delovanje. Jezus zaradi pogovora z Očetom ni bil lačen. Puščava je kraj težkega, nevarnega življenja, Jezus se je nahajal v neugodnih okoliščinah in tam ostal 40 dni in noči, kar kaže intenzivnost skušnjave.

Skušnjave so obče človeške, tu pa ne gre za take skušnjave, ampak za mesijanske skušnjave. Mesijevo poslanstvo je odrešiti človeka, smisel teh skušnjav pa je napor satana, da bi Jezusa od tega odvrnil. Vsi evangelisti zato vežejo skušnjave s krstom. S skušnjavami skuša Jezusa odvrniti od tega, kar je sprejel pri krstu in mu trosi nezaupanje do Očeta, da bi začel dvomiti v svoje poslanstvo. Boj Jezusa na zemlji je boj s satanom. Oznanjati resnico pomeni razkrajati, uničevati satana. Njegovo kraljestvo se je začelo rahljati. Luka imenuje Jezusa novi Adam (pred skušnjavami je Jezusov rodovnik, ki gre od Jožefa nazaj do Adama). Prvi človek je bil ravno tako skušan, a Jezus je skušnjave premagal.

Besede »če si Božji Sin« zato lahko razumemo na različne načine:

  • kot dobrikanje: ker si Božji Sin, boš lahko to naredil;
  • kot sejanje dvoma (hudič je diabolos – tisti, ki razdvaja, ki seje razdor, sovraštvo): no, če si res Božji Sin – zasejati v Jezusovo dušo dvom, ali je res Božji sin, ali bo to zmogel;
  • kot zanikanje Jezusovega Božjega sinovstva: ker nisi Božji Sin, ne boš spremenil kamenja v kruh.

Hudič je hotel zasejati dvom v uspešnost Jezusovega mesijanskega poslanstva, dvom v Očeta, in ga s tem odvrniti, da bi uresničil sklep odrešiti človeštvo, kar je pokazal s krstom. Če bi Jezus nasedel skušnjavam, bi pokazal nepokorščino Očetu, ker ne bi izpolnil tega, zaradi česar ga je Oče poslal.

V prvi skušnjavi se kaže napačno judovsko umevanje Mesija. Za večino Judov naj bi bil družbeni reformator, ki bo ljudem izbojeval raj na zemlji, zato so ga po čudežni nahranitvi v puščavi hoteli postaviti za kralja (Jn 6,15). Prva skušnjava je torej napačno umevanje bistva mesijanstva, da bi Jezus moč, ki jo ima, obrnil nase in ne v dobro človeštva. On bi to lahko naredil in dal ljudem materialne stvari, a Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu (Rim 14,17).

V drugi skušnjavi se kažeta judovski pohlep in oblastiželjnost – gre za oblast, gospostvo, kar je ena tipičnih mesijanskih pričakovanj. Pričakovali so, da bo Mesija obnovil Davidovo kraljestvo, osvobodil Izrael tujcev in razširil judovsko oblast nad druge narode. Visoka gora je abstrakten izraz. Ker ni tako visoke gore, s katere bi se videla vsa kraljestva sveta, sklepamo, da so se vse skušnjave dogajale v Jezusovi notranjosti. Z Božjim privoljenjem lahko satan človeka skuša (Job), a po Kristusovem odrešenju satan nima več moči človeka pogubiti. Jezus se pri zavrnitvi te skušnjave sklicuje na Sveto pismo, kjer Mojzes naroča slehernemu človeku, naj služi Bogu (5Mz 6,13).

Če je Jud slišal besedno zvezo »sveto mesto«, je pomislil na Jeruzalem. Judje so pričakovali, da se bo Mesija pojavil na vrhu templja v vsej svoji opravi. Hudič ga postavi na vrh templja, pri čemer je mišljen jugovzhodni rob tempeljskega obzidja tik nad strugo hudournika Cedron. Pogled z vrha tempeljskega obzidja v dolino je bil kakor pogled v prepad. Zaradi velike višine je bil človek v nevarnosti, da bi se mu zvrtelo v glavi, pravi Jožef Flavij (Judovske starožitnosti). Satan predlaga in nato še podkrepi s Svetim pismom (Ps 94 – Božjega varstva ne smemo izkoriščati). V tej skušnjavi gre za izzivanje Boga, za predrznost, kjer se kažeta judovski ponos in samozavest, kar bi porajalo predrzno zaupanje v Boga.

V Matejevem evangeliju Jezus odločno odslovi satana s: Poberi se, satan. Luka pravi, da se je sedaj za nekaj časa umaknil od njega. Umaknil se je do trpljenja, kakor spričuje Janez (14,30). Jezusa je torej skušal na začetku in na koncu njegovega javnega delovanja.

  • S hudičem se nikoli ne vstopa v dialog

Evangelist poudarja, da ga je »Duh (Sveti Duh) odvedel v puščavo«. Sveti Duh, ki se je spustil nadenj takoj, ko je prejel krst od Janeza v reki Jordan, je isti Duh, ki ga sedaj vodi v puščavo, da bi se soočil s skušnjavcem, da bi se bojeval proti hudiču. Vse Jezusovo bivanje je v znamenju Božjega Duha, ki ga poživlja, navdihuje in vodi.

Puščava je kraj, kjer Bog govori človeku na srce in kjer začne v molitvi izvirati odgovor. Torej puščava samote, ko se je srce ločilo od drugih stvari. Samo v tej samoti se (srce) odpre Božji besedi. Je pa tudi kraj preizkušnje in skušnjave, kjer skušnjavec, izrabljajoč človeško krhkost in njegove potrebe, podtika svoj lažnivi glas kot alternativo Bogu, ki kaže drugo pot, drugo lažno pot. Skušnjavec zapeljuje. Dejansko se je med štiridesetimi dnevi, ki jih je Jezus preživel v puščavi začel dvoboj med Jezusom in hudičem, ki se je sklenil s trpljenjem in križem. Vse Jezusovo javno delovanje je boj proti zlobcu, ki se je razodeval na različne načine: ozdravitev od bolezni, eksorcizmi nad obsedenci, odpuščanje grehov. Gre torej za boj. Po prvem obdobju, v katerem je Jezus pokazal, da govori in deluje z Božjo močjo, se zdi, da gre hudiču bolje, ko so začeli Božjega Sina zavračati, ga zapuščati in ga končno ujeli ter obsodili na smrt. Zdi se, da je zmagal hudič. Zdi se torej, da je on zmagovalec. V resnici je bila ravno smrt zadnja puščava, ki jo je bilo potrebno prečkati, da se porazi satana in se vse nas osvobodi njegove oblasti. Tako je Jezus zmagal v puščavi smrti in dokončno zmagal v vstajenju.

Vsako leto nas na začetku postnega časa ta evangelij o Jezusovih skušnjavah v puščavi spominja, da je krščansko življenje, če gre po Gospodovih stopinjah, boj proti duhu zla. Pokaže nam, da se je Jezus hote soočil s skušnjavcem in ga premagal. Istočasno pa nas spominja, da je hudiču podeljena možnost delovati nad nami s svojimi skušnjavami. Zavedamo se navzočnosti tega zvijačnega sovražnika, ki si želi naše večne obsodbe, našega poloma ter se pripravimo, da se bomo pred njim branili in se z njim bojevali. Božja milost nam zagotavlja skupaj z vero, molitvijo in pokoro, zmago nad sovražnikom. V skušnjavah Jezus nikoli ne vstopi v dialog z hudičem. Nikoli! Ali ga je izgnal stran iz obsedencev, ali ga je obsodil in pokazal na njegovo zlobo. Nikoli pa nobenega dialoga. V puščavi se zdi, da je dialog, ko mu hudič predstavi tri predloge in mu Jezus odgovori. Vendar Jezus ne odgovori s svojimi besedami. Odgovori z Božjo besedo, s tremi odlomki Svetega pisma. To velja za vse nas, ko se približa Zapeljivec in nas začenja zapeljevati, naj mislimo na to ali delamo to, je skušnjava v tem, da bi vstopili v dialog, kakor je to storila Eva. Eva je rekla, da se ne sme…, in je tako vstopila v dialog. Če mi vstopimo v dialog z hudičem, bomo poraženi.

V postnem času Sveti Duh vodi tudi nas kakor Jezusa, da vstopimo v puščavo. Ne gre, kot smo videli za fizičen kraj, ampak za bivanjsko razsežnost, v kateri je potrebno utihniti, začeti poslušati Božjo besedo, da bi se v nas »zgodilo spreobrnjenje«. Ne bojte se puščave. Iščite več trenutkov molitve, tišine, da bi vstopili vase. Poklicani smo hoditi po Božjih poteh, obnoviti krstne obljube ter se odpovedati satanu, vsem njegovim delom in vsemu njegovemu zapeljevanju. Sovražnik je tam ugnezden. Bodite pozorni. Toda nikoli vstopiti v dialog z njim. Izročimo se materinski priprošnji Device Marije (papež Frančišek na 1. postno nedeljo 2021).

  • Povezava odlomka s pripravo na birmo

»Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal.« (Lk 4,1–2) Razumemo lahko, da je Jezusa Duh vodil v puščavo in po puščavi, kjer ga je hudič skušal. Tudi mi lahko čas po birmi doživljamo kot čas »puščave« oz. čas odmika. To spominja na tako imenovani adolescentni moratorij, ko mlad človek po burnem telesnem odraščanju in dinamičnem ter agresivnem srečevanju z okoljem vsaj občasno »gre vase«, kjer v »pustinji« in daleč od zunanjih vplivov predeluje preteklost in razmišlja o prihodnosti (Gerjolj 2009, 257).

Zdi se, kot da tudi Bog, Sveti Duh računa s tem odmikom, da upošteva tudi odmik kot del poti odraščanja in zorenja, zato se mladim prav v zakramentu svete birme tako zelo približa, da gre skupaj z njimi skozi zahtevno obdobje odraščanja, še posebej skozi odmik puščave oz. adolescentnega moratorija, kjer so lahko različne skušnjave in preizkušnje. Prav zato je zelo smiselno in potrebno, da je birma prav v tem zahtevnem obdobju odraščanja, da imajo mladi notranje spremstvo in prijateljstvo Svetega Duha, v človeškem oz. zunanjem smislu pa, poleg staršev, dobrega birmanskega botra, ki zanj moli in z njim raste v osnovnem človeškem odnosu ter mu tako pomaga skozi obdobje odraščanja.

Jezusa je v puščavo vodil Duh, tam ga je hudič skušal, a Jezus skušnjavam ni podlegel, ampak jih je premagal, kar ima svoje pomenljivo sporočilo tudi v birmanski pastorali. Odraščanja in odmika v puščavo torej ne moremo preprečiti, lahko pa mlade še pred tem pripravimo na »puščavo« in na »bojevanje s hudičem« in ravno pri tem ima, kot že večkrat omenjeno, priprava na birmo svoje odločilno mesto. V kakšnem smislu?

Odgovor najdemo v 6. poglavju pisma Efežanom, ki govori o boju proti zlu. Apostol Pavel govori o »Božji bojni opremi«, ki jo sestavljajo: ledja, opasana z resnico, oklep pravičnosti, noge, obute v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru, ščit vere, čelada odrešenja, meč Duha, ki je Božja beseda ter molitev (Ef 6,10–18). Pomembno je torej, kaj v tem času odmika nosijo s seboj, katero »bojno opremo«, kakšno podobo Boga, kako so ga doživeli, izkusili v pripravi na birmo …, zato je priprava na birmo (v družini in župniji) zelo potrebna in pomembna, saj v resnici ne gre le za pripravo na birmo, ampak za življenje z Bogom po birmi in vse življenje.

Priprava na birmo pa je velika odgovornost predvsem nas, odraslih, še posebej staršev in pastoralnih delavcev in tu se lahko vprašamo: Ali mladim v času priprave na birmo damo v roke vso to Božjo bojno opremo, ali jih pripravimo na življenje z Bogom?[1] Smo birmancem, staršem in botrom sploh predstavili tretjo Božjo osebo, Svetega Duha, zakrament birme in pomen birme za naše življenje? Še posebej je namreč pomenljivo naročilo: »Zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči.« (Ef 6,10) Kako naj jo zajemamo, če Svetega Duha ne poznamo kot moč, iz katere bi lahko zajemali? In – ali je v naši popotnici, ki jo damo na pot mladim, tudi molitev zanje? »Ob vsakršni priložnosti molite v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami« (Ef 6,18), se namreč nadalje glasi naročilo, ki zadeva tudi starše, botre in druge odrasle v pripravi na birmo. Jezus pred vsemi odločitvami moli, kar pomeni, da je prek pogovora, molitve združen z Očetom. Mladi potrebujejo dar Svetega Duha tudi za to, da bodo lahko molili oz. da Sveti Duh moli v njih tudi v času odmika. Molitev pa je tista, ki naj vedno spremlja naše mladostnike, še posebej v času preizkušenj, kar pa je potrebno močno ovrednotiti tudi v pripravi za starše in botre, da se bodo zavedali svoje pomembne vloge, ki jo imajo za mlade v času odraščanja in odmika po birmi.

V času odmika torej mladi ponesejo s sabo to, kar so lepega doživeli, kot tudi naše molitve in ljubezen. Priprava na birmo vsem udeležencem omogoča, da vstopijo v tesnejši odnos z Gospodom, da spoznavajo Svetega Duha, se učijo z njim živeti in doživljajo njegovo ljubezen po odnosih, ki so v župniji ter po različnih oblikah vključevanja in sodelovanja, kar sem predstavila že v prejšnjih poglavjih. Prav zato je potrebno, da se v pripravi na birmo, kar je mogoče, najbolj potrudimo za mlade (in odrasle), saj bodo to, kar so doživeli, vzeli kot popotnico s seboj v življenje. Z odgovori na birmanska vprašanja, če jih niso ponotranjili, si kaj dosti ne morejo pomagati, še posebej če jih bremeni spomin na takšne in drugačne zahteve in odnose. V pripravi na birmo bi bilo torej potrebno okrepiti občutek zastonjske obdarovanosti – preko darov, ki so nam že dani v življenju, preko zavedanja odnosa z Bogom in komunikacije ter preko vseh drugih odnosov in številnih priložnosti, kako živeti v ljubezni. Gre za poglabljanje odnosa z Bogom preko botrstva, birmanskih vrstniških skupin, sprejetosti v župniji, različnih možnosti sodelovanja … Bog nas ljubi brezpogojno, potrebno pa je vstopiti v to zgodbo ljubezni in jo znati živeti, kar pa je »umetnost« in naloga celotnega življenja (Vesel Mušič, odlomek iz knjige Skoči ven).

[1] Kakšne so naše priprave po župnijah – usmerjene v čas po birmi, v odnos z Bogom ali zgolj v birmanski izpit? Ali smo birmance naučili ne le molitvic, ampak moliti? Koliko je v pripravi prisotna Božja beseda? Pa evharistija – ne le kot prisila, ampak kot dar, kot privilegij. Kaj smo naredili za to? Koliko so lahko spregovorili, podelili svojo notranjost, svoje stiske, dvome? Smo skozi celotno pripravo vstopali v Božjo ljubezen, se učili prepoznavati njene številne odtenke v naših življenjih …?

Foto: Pavel Mušič

Reference:

Ljubljana, 23. februar 2021                                         Pripravila: Polona Vesel Mušič, polona.vmusic@gmail.com                                                                               

Asset 4@3x

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič