figulus - božja beseda

12. SREČANJE, 24. in 26. november 2020

ODLOMEK: Lk 1,5–25 Napoved rojstva Janeza Krstnika

KORAKI metode Figulus:

  1. MOLITEV K SVETEMU DUHU
  2. BRANJE ODLOMKA (počasi, tako da lahko spremljamo dogajanje),
  3. OBNOVA BESEDILA (s preprostimi besedami obnovimo slišani odlomek),
  4. PREMIŠLJEVANJE OZ. MEDITACIJA (ob vprašanjih kot otroci, ki vedoželjno sprašujejo Boga; ko utihnejo naša vprašanja, se učimo prepoznavati vzgibe Svetega Duha),
  5. TIHA MOLITEV (obrnemo se k Jezusu in mu v tišini, v srcu izpovemo kratko molitev – to, kar smo na podlagi besedila odkrili, kar nas čudi, veseli …),
  6. PODELITEV Z DRUGIMI ČLANI SKUPINE (svoja spoznanja – kolikor kdo želi – delimo z drugimi),
  7. GLASNA MOLITEV (na podlagi spoznanj in prošenj se obrnemo k Bogu),
  8. MOLIMO DRUG ZA DRUGEGA (molitev, ki se odpre iz izkušnje živega srečanja z Gospodom).
29
Lojze Mušič, Angel Gabriel, olje na platnu, foto: Lojze Mušič

VPRAŠANJA za pomoč pri meditaciji

  1. Ignacijanska kontemplacija, navodilo: Priporočim se Svetemu Duhu. S pomočjo domišljije kratko pogledam kraj dogodka. Gledam osebe, ki so v odlomku, poslušam, kaj govorijo, opazujem, kaj delajo … Gledam tudi sebe, kako sem navzoč/a v dogodku kot udeleženec/ka.

    1. Kaj v poteku dogodkov me še posebej nagovarja?
    2. Kako običajno ravnam v odnosu z Gospodom, kaj pa če bi srečal/a poslanca iz nebes?
    3. Kaj pomeni »obrniti srca očetov k otrokom«?
    4. Kako v svojem življenju doživljam, da je Bog zvest, da me ne pozabi, da je vedno z mano?
    5. Bistveno sporočilo odlomka.
    .

NEKAJ BISTVENIH POUDARKOV

Luka nagovarja spreobrnjence iz poganstva. Ti ne poznajo zgodovine odrešenja, zato, preden govori o Jezusu, govori o njegovih koreninah – o obljubi, dani Izraelu. Namen je predstaviti naslovljencu zelo pomemben ključ za branje. Jezus je dejansko izpolnitev obljube, ki jo je Bog dal v varstvo Izraelu v dobrobit vsem ljudstvom. Bog izpolni svojo obljubo ravno takrat, ko človek misli, da jo je nemogoče izpolniti. To je srčika vere.

Pri tem odlomku se lahko zaustavimo ob naslednjih bistvenih poudarkih (Fausti):

  • Bog ima rad majhna ljudstva in otroke;
  • Bog je zvest, ne pozabi nas;
  • moja pravičnost me ne odreši;
  • obljuba je del nemogočega; vera je blizu nemogočemu;
  • vera je zaupanje v tistega, ki obljubi, ne pa v stvari, ki jih obljubi;
  • Bog je središče človekovega bitja;
  • hvaljenje in slavljenje Boga sta človekova odrešitev;
  • Bog deluje z besedo: najde svoje sogovornike;
  • vznemirjenje pred Bogom (Božjim poslancem) in spodbuda: »ne boj se«;
  • vse je Božji dar;
  • spreobrnjenje;
  • nemost/gluhost tistega, ki ne veruje;
  • obljuba se izpolni neodvisno od naše vere.

NEKAJ MISLI OB ODLOMKU

  • V dneh Heroda … Izraz je semitizem in ne označuje dogodka do datuma natančno, temveč zgolj okvirno, torej v času, ko je vladal kralj Herod. Herod ( heroidespotomec junakov) je samo na pol Jud. Njegov oče Antipater je bil Idumejec in dvorni upravitelj Janeza Hirkana II (63–40 pr. Kr.), mati Kipros pa Arabka. L. 40 ga je rimski senat imenoval za kralja v Judeji. V resnici je bil samo »kraljev tovariš« (socius regis), vendar se je doma obnašal kot pravi kralj. Bil je zelo sposoben vladar, vendar prežet s helenistično miselnostjo.

V eni sami vrstici je 5 lastnih in 1 krajevno ime z navedbami oseb, časa in prostora. Božje delovanje ni zunaj človeške zgodovine, ampak je vtkano v običajne posvetne dogodke, na natanko določenih krajih, v natančno določenem času in osebami. Bog jemlje ta svet tak, kot je in v njem izpolni svojo obljubo. Predvsem posreduje v Judeji, kjer živi ljudstvo, ki je bilo izbrano: »Gospod se ni nagnil k vam in vas izbral zato, ker bi bili številnejši od vseh drugih ljudstev, saj ste najmanjši izmed vseh, temveč zato, ker vas ljubi in hoče držati prisego, ki jo je dal vašim očetom« (5 Mz 7,7–8). Edinstvena in neutemeljena posebna ljubezen do Izraela je znamenje prav tako edinstvene in neutemeljene posebne ljubezni, ki jo ima Oče do vsakega svojega otroka.

Herod je lokalni mogočnik, ki je tedaj vladal tem krajem. Toda tisti, ki šteje v Božjih očeh, ni Herod, ampak dva skromna, do tedaj neznana človeka. Tu Bog vzpostavi dialog in pripravi teren, kamor nato »odloži« in pusti rasti svojo obljubo. 

  • Zaharija … ( Bog se spominja, Bog se je spomnil) je bil navaden duhovnik, ne veliki duhovnik ali duhovnik iz velikoduhovniške družine. Že David je razdelil duhovnike jeruzalemskega templja v 24 vrst ali duhovniških skupin. Vsaka je opravljala duhovniško službo v templju po en teden. Vsaka je imela tudi svoje ime. Osma se je imenovala Abijeva (Abija pomeni Bog je oče). Med babilonskim suženjstvom so skupine razpadle, vrnile so se samo štiri. Te je Ezdra spet razdelil na 24 skupin in jim nadel stara imena.

Poudarjena je Zaharijeva pripadnost ljudstvu, ki mu je bila dana obljuba, da bi se pokazalo, da Bog izpolni tisto, kar je rekel. Njegovo ime pojasnjuje razlog, zaradi katerega Bog posreduje: spomni se svoje obljube, svoje ljubezni in svojega usmiljenja. Abija – Bog je oče, pomeni, da Bog ne more pozabiti name, saj me je oblikoval. 

  • Elizabeta … ( Bog je prisegel ali Bog je vzvišen; Bog je tisti, na katerega lahko prisežemo; Bog je moja sreča, moje obilje) je prva, ki z veseljem ugotovi, da se je izpolnila obljuba, ki jo je Bog prisegel Izraelu. Elizabeta je bila izmed Aronovih hčera. Postava je svetovala, naj duhovnik jemlje ženo iz duhovniškega rodu, rabini pa so od njih to celo zahtevali. Ker je bila Marija v sorodstvu z Elizabeto, je morala biti tudi Marija iz duhovniškega Aronovega rodu. 
  • Oba sta bila pravična pravična sta pred Bogom, v pravičnosti, ki izvira iz postave. Toda taka pravičnost ne more podariti odrešenja – ne more dati veselja do življenja, kakor tudi ne pravice do obljube. In dejansko nista imela otrok. Za podobama Zaharija in Elizabete se skriva Jobova drama, drama vsega človeškega upanja: »biti pravičen« je dolžnost, vendar pa to ne daje sreče in življenja. Odrešenje ostaja dar, saj če bi si odrešenje lahko zagotovil sam, to ne bi bil več dar. Bog bo posredoval v jalovih poskusih pravičnika šele potem, ko bo ta priznal svojo nezmožnost. Zato za Zaharija in Elizabeto Luka pravi, da sta bila že »zelo v letih« in nerodovitna. Stalnica v Božjem delovanju je njegovo ravnanje na osnovi njegove zvestobe in spomina na njegovo ljubezen do nas, ne pa na osnovi naše zvestobe in našega spomina. Bog izpolni svojo obljubo, ne uresniči pa naših poskusov. Z jalovostjo slednjih se razkrije absolutna narava daru. Zato Bog deluje takrat, ko človek prizna svojo nezmožnost. Bog je »odrešenik« in njegovo delovanje od nekdaj daje prihodnost tistemu, ki je nima.

Zaharija in Elizabeta zaključita zgodbo o nerodovitnosti, ki je od vsega začetka skupna očakom Izraela. V njiju ponovno oživi in se odigra drama očeta Abrahama ter prvih očetov, drama celotnega ljudstva, ki mu po toliko stoletjih od obljube še ni uspelo roditi odrešenika. Človek je nerodoviten, ne more priti do bistvenega. Bog to situacijo rad prižene do konca, ne zato, ker bi bil sadističen, ampak, da bi pripeljal človeka do tega, da bi priznal tisto nemogoče, katero potrebuje. Človek potrebuje nemogoče ravno tako, kot potrebuje Boga. Samo tako lahko to prepozna kot dar in sprejme tistega Boga, ki mu daruje ravno nemogoče – se pravi samega sebe.

Vera, ki sprejema odrešenje, je predvsem zaupanje v Boga, ne v stvari, ki jih obljublja: skupaj s svojimi obljubami nam Bog soobljublja samega sebe.

  • Gospodovo svetišče … Lukova pripoved se začne in konča v svetišču, v Božjem hramu. Celotno življenje človeka je naravnano k Bogu, pa naj se tega zaveda ali ne. Bog je v središču tega, kar človeka določa. Svetišče je kraj življenja, praznovanja in postave. Človek teži k Bogu, ki je gibalo njegovega hrepenenja. Temu se ne more odreči, četudi se zaveda, da Boga ne more doseči. Človek v svetišču hvali in slavi Boga, pri čemer priznava, da iz njega izhaja vse in prinaša vse nazaj k izviru. V slavljenju je smisel človeka samega; v njem človek dojema Boga kot ljubezen in dar, ki se ves nagiba k človeku.
  • Kadilo … Vsa duhovniška opravila v templju niso bila enako častna. Najbolj častna je bila kadilna daritev ali zažiganje kadila. Službo zanjo so določali z žrebom. Ker je bilo duhovnikov zelo veliko (J. Jeremias pravi, da jih je bilo v Jezusovem času v Jeruzalemu 18.000), je mogla ta čast doleteti duhovnika komaj enkrat.
  • Prikazal se mu je Gospodov angel … Bog posreduje v zgodovini prek svojega angela, kar pomeni oznanjevalca. Posreduje z besedo, ki jo oznanja sam, neposredno ali pa posredno. S to besedo Bog trka na človekovo srce, da bi se združil z njim. Obljuba je njegova ponudba ljubezni.

V Stari zavezi so angeli Gospodovi služabniki, izpolnjevalci njegove besede v korist človeku. So sàmo Božje razodetje, saj Bog govori s človekom, skrbi zanj in mu služi. Medtem ko v vseh drugih religijah človek služi Bogu in mu žrtvuje življenje, v Izraelu vse od stvarjenja in izhoda iz Egipta Bog služi človeku. Služiti pomeni dejansko ljubiti. Bog je eno samo služenje človeku: če mu je v začetku dal življenje, bo na koncu dal zanj lastno življenje!

Pravo človekovo služenje Bogu je sprejetje Boga služabnika, priznanje njegove ljubezni in slavljenje njega. Skušnjava predstavlja zavrnitev Boga, četudi zaradi lastne nevrednosti. Kdor sprejme tega Boga in posluša njegovo besedo, postane nov človek, človek po podobi Boga, ki je ljubezen, dar in služenje.

Gospodov angel je v Stari zavezi izraz za osebno Jahvejevo manifestacijo, pozneje (Zah 1,11–14) pa oznaka za nebeško bitje, tu pa je po imenu znan Božji sel Gabriel. Stal je na desni strani, kar je bilo dobro znamenje.

  • Ko ga je Zaharija zagledal, se je vznemiril in obšel ga je strah … ko zagleda angela, to vzbudi v njem vznemirjenje in strah. Prva reakcija na srečanje z božanskim bitjem je vedno strah. Bog se razlikuje od malika, ker ni po človekovi podobi. Porodi se Božji strah, začetek modrosti. Če je res, da je strah Božji brez ljubezni nepopoln, je gotovo, da je ljubezen do Boga brez strahu nična. Če ne bi bilo tako, bi šlo za malik. Srečanje z Bogom namreč vzbudi osuplost in zbeganost.
  • Ne boj se … so prve besede, ki jih angel nameni Zahariju. Strah pred Božjo svetostjo je, poleg znamenja, da smo resnično pred njim, tudi znamenje našega greha. Ta strah izhaja iz prvotne laži kače, ki predstavlja tiranskega in zavistnega Boga smrti. Človek ne ve, da je vsa njegova veličina v ljubezni do njegove slabosti in v služenju le-tej. Božje besede v iskanju prestrašenega človeka, ki beži pred Bogom so: Ne boj se! Njegova veličina ni zoper nas, ampak za nas. Glede na to, da nas ljubezen naredi enake, bo neizmerni Bog postal skrajno neznaten, tako, da se ga ne bomo več bali.
  • Uslišana je tvoja molitev … angel zagotovi Zahariju, da je uslišana njegova molitev. Potreba po otroku je slišana kot prošnja iz očetovega srca. Človek mora moliti, da bi lahko sprejel dar – ni daru brez želje. V grščini beseda »molitev« (deesis) pomeni tudi potrebo; ta spodbudi molitev, ki je želja po daru. Človek ima po svoji naravi potrebo po Bogu, ker je ustvarjen po njegovi podobi.
  • Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina … Božja obljuba je dati prihodnost tistemu, ki je nima, dati smisel tistemu, ki ga nima. Zgodovina odrešenja bujno klije prav v tistem, ki je nerodoviten in je zato zmožen sprejeti dar kot dar. Deluje zgolj in samo Bog! Brezno bede še bolj razkrije njegovo milost.

Še drug vidik pa pravi, da tu ne gre za molitev, da bi dobil otroka, za kaj takega takrat ni molil, čeprav je bila to njegova stalna prošnja. Pri spolnjevanju javne duhovniške službe je molil v imenu ljudstva, da bi Bog poslal Odrešenika in v tej prošnji je bil zdaj uslišan.

  • Daj mu ime Janez … angel določi otroku ime – Zaharija naj mu da ime Janez ( Johohanan ali JohananBog-Jahve je usmiljen). Ime izraža versko veselje, da se je Bog usmilil človeka in začel uresničevati svoje obljube o odrešenju človeškega rodu. Zaharijev in Elizabetin sad je nebeški dar. Janez pomeni »Božji dar«: Bog v svojem daru (Janez) se spomni (Zaharija) svojega očetovstva (Abija), izpolni svojo prisego (Elizabeta). Preprosta imena govorijo o bistvenih značilnostih judovsko-krščanske vere.
  • V veselje in radost ti bo … cilj Božjega delovanja je človekovo veselje. Veselje je vonj po Bogu, znak njegove prisotnosti. Luka, ki ga imenujejo tudi »evangelist veselja« ta vidik ves čas poudarja. V nadaljevanju pa so našteti razlogi za takšno veselje. Vrednost človeka je oko drugega. Nekdo obstaja v tolikšni meri, kolikor ga ljubi in vidi drugi, kajti srce gre tja, kamor gre oko, oko pa tja, kamor ga vodi srce.
  • Napolnjen s Svetim Duhom … Napoved, da bo že v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom, razumemo tako, da bo prejel dar Duha, ki je človeku dan osebno, ko bo še v materinem telesu. To je bil dar preroštva in je bil, kakor prerok Izaija, že v materinem telesu poklican za preroka (Iz 49,1), zato ga pozneje Bog ni še enkrat poklical za preroka. Napoved razumemo tudi, da je bil že v materinem telesu očiščen izvirnega greha in rojen v posvečujoči milosti, zato Cerkev obhaja že njegovo rojstvo. Janez bo nastopal z Elijevim duhom, kar pomeni, da bo z duhovno močjo, ki jo je razodeval Elija, spreobračal ljudi. Njegove besede bo navdihoval sam Bog, njegova obljuba in njegov Duh. Tega bo poln vse od materinega telesa naprej, kajti od vsega začetka bo poznal Gospoda.

Janez bo hodil pred Gospodom, pred njegovim obličjem, kot zadnji prerok, ki govori o tem. Janez bo zadnji, ki bo hodil pred Gospodom z duhom in močjo Elija, očeta prerokov, ki so ga čakali in oznanjali. Z njim se preroštvo Izraela zaključi: zadnja zvezda naznani začetek Gospodovega dne. Njegovo poslanstvo bo končanje preroškega delovanja s pridiganjem o opustitvi zla, spreobrnitvi h Gospodu in človekovi pripravljenosti, da ga sprejme.

  • Da obrne srca očetov k otrokom … znamenje greha je pretrganje odnosov med očeti in njihovimi otroki – očetovo srce ni več obrnjeno k otroku, ne namenja mu več besede, otrokovo srce pa ni več obrnjeno k očetu, upre se in ne uboga. S tem se prekine zveza med očetom in otrokom in zamre beseda obljube. Preteklost nima več prihodnosti, sedanjost ostane brez korenin in brez sadov. Celotna zgodovina Izraela ima svojo kontinuiteto v besedah »Poslušaj Izrael!«, ki jih oče sporoči svojemu otroku, ki tako postane deležen te obljube. V tem poslušanju, h kateremu neprestano silijo preroki, je pripravljenost ljudstva na sprejem Mesija.
  • Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star … trenutek soočenja z Božjo obljubo je za človeka vedno neprimeren. Edina primernost je vera v Boga, ki more in hoče narediti nemogoče. Le pred nemogočim, ki ga ponuja Bog, je mogoče govoriti o veri.
  • Poslan sem, da spregovorim s teboj … Kakšen je dokaz, da govori Bog? Ni drugega dokaza kot ta, da on govori – le če ga poslušaš, izkusiš resničnost tega, kar govori, sicer pa ne. To je podobno, kot če bi sestradanemu človeku rekel: Pridi na pojedino. Če bo poslušal, bo izkusil resnico povabila. Če ne bo verjel, ne bo izkusil, čeprav bo to res.
  • Jaz sem Gabriel … ( gebermož, junak; ElBog) pomeni: Božji mož ali Božji junak. Poleg Mihaela in Rafaela je Gabriel edini angel, ki ga Sveto pismo označuje z imenom. Razodeval se je samo v zvezi s sporočili glede Mesijevega prihoda na svet. Znan je tudi zunaj svetopisemskega izročila. O Mohamedu pravijo, da je dobil razodetje od Gabriela, najvišjega angela.
  • Boš onemel … kdor Besede ne posluša, ostane nem. Kdor nima vere in ne sprejme pričevanja o Bogu, se ne more izraziti v svoji sinovski resnici. Toda nevera ne zaustavi moči obljube. Nemost se konča v daru, ki ga Bog vseeno da človeku. Človek pretrga molk s hvalo, ko uvidi, da je Bog držal obljubo, ki se bo izpolnila ob svojem času.Zaharijeva onemelost ni kazen, saj je tudi Mojzes zahteval znamenje, da ga Bog pošilja k faraonu. Zahteva po znamenju ni izraz Zaharijeve nevere. To bi bilo v nasprotju z Lukovo pohvalo, da je bil pravičen pred Bogom. V njegovi zahtevi se bolj kaže stališče judovskega naroda do Mesija kakor Zaharijev dvom v resničnost angelove napovedi. Za Zaharija je bila onemelost zgolj znamenje, da se bo napoved naposled res izpolnila. Onemelost zato, ker je z Mesijevim prihodom Bog najbolj popolno spregovoril. Onemelost se je umaknila govorici in tudi Zaharija je ob uresničitvi te napovedi spregovoril.
  • Ljudje so med tem čakali na Zaharija … ljudstvo pričakuje od Zaharija razlago, vendar je ta ne more dati. Ko pride iz svetišča, ne more izreči običajnega blagoslova nad ljudstvom. Evangelij se začne prav z odsotnostjo tega blagoslova zaradi nezvestobe in konča s tremi blagoslovi v svetišču, ko bo obljuba izpolnjena (24,50–53).
  • … je njegova žena Elizabeta spočela … ko se je Zaharija vrnil domov, je Elizabeta spočela in prikrivala izpolnitev obljube, ki se bo razkrila šele ob srečanju z Mesijo. Stara zaveza se pokaže v svoji resnici, ko se sreča z Novo zavezo.
Janez Krstnik, vir: Wikipedija

Reference:

  • Rozman, France. 1995. Razloženi evangeliji, Ljubljana: DZS, str. 443–445.
  •  Fausti, Silvano. 2012. Skupnost bere Lukov evangelij, Mohorjeva družba Celje, str. 20–28.
  •  Janez Krstnik – Wikipedija, prosta enciklopedija (wikipedia.org).

Ljubljana, 24. november 2020                                                                      Pripravila: Polona Vesel Mušič, polona.vmusic@gmail.com

Asset 4@3x

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič