figulus - božja beseda

9. SREČANJE, 3. november 2020

ODLOMEK: Mt 6,5–15, O molitvi (molitev Očenaš)

KORAKI metode Figulus:

  1. MOLITEV K SVETEMU DUHU
  2. BRANJE ODLOMKA (počasi, tako da lahko spremljamo dogajanje),
  3. OBNOVA BESEDILA (s preprostimi besedami obnovimo slišani odlomek),
  4. PREMIŠLJEVANJE OZ. MEDITACIJA (ob vprašanjih kot otroci, ki vedoželjno sprašujejo Boga; ko utihnejo naša vprašanja, se učimo prepoznavati vzgibe Svetega Duha),
  5. TIHA MOLITEV (obrnemo se k Jezusu in mu v tišini, v srcu izpovemo kratko molitev – to, kar smo na podlagi besedila odkrili, kar nas čudi, veseli …),
  6. PODELITEV Z DRUGIMI ČLANI SKUPINE (svoja spoznanja – kolikor kdo želi – delimo z drugimi),
  7. GLASNA MOLITEV (na podlagi spoznanj in prošenj se obrnemo k Bogu),
  8. MOLIMO DRUG ZA DRUGEGA (molitev, ki se odpre iz izkušnje živega srečanja z Gospodom).
foto: Lojze Mušič

VPRAŠANJA za pomoč pri meditaciji

V pomoč pri premišljevanju so naslednje misli ali vprašanja:

  1. Kako Jezus uči moliti svoje učence in tudi nas, kaj jim/nam svetuje, na kaj vse naj bodo/bomo pozorni?
  2. Kateri poudarek iz molitve Očenaš mi je še posebej blizu, se me še posebej dotika?
  3. Kakšno mesto ima molitev, še posebej molitev Očenaš v mojem življenju?
  4. Bistveno sporočilo odlomka.

NEKAJ MISLI OB ODLOMKU

  • Uvod 

Središče govora na gori je Očenaš, molitev, ki jo je Jezus postavil kot zgled prave molitve, ne prave v smislu besed in oblike, ampak v načinu molitve: glede na odnos, ki naj ga vzpostavimo s svojim Očetom, kako naj ta odnos v molitvi (in življenju, povezanim z njo) uresničujemo ter pravilno vzdržujemo.

Preden Jezus pokaže, kako moliti, najprej pove, kako se ne moli. »Blebetanje« ni molitev kristjanov, ampak poganov. Ne vemo natančno, zakaj naj bi šlo pri tem, verjetno pa se izraz navezuje na magične formule, s katerimi so v antičnem svetu poskušali »prepričati« božanstvo k uslišanju oz. si zagotoviti njegovo naklonjenost. Gostobesednost torej po Jezusovo še ni sinonim za dobro molitev, kvečjemu nasprotno, več ko je besed, verjetneje je, da te ne prihajajo z iskrenega odnosa z Bogom, ampak gre pri njih, kot pri poganih, za postavljanje pred Bogom in pred ljudmi, ki je že »prejelo svoje plačilo« (Mt 6,5). Pri molitvi veliko govori, kdor želi veliko dobiti, ne pa tisti, ki želi veliko dati. Jezus zato v uvodni nasvet glede molitve doda nekaj, kar molitev in njene vzgibe postavi v popolnoma drugo luč: »vaš Oče ve, česa potrebujete, še preden ga prosite

Seveda Jezus s tem ne sporoča, da molitev zato ni potrebna, ampak naj to ne bo sredstvo za izpolnjevanje želja. Moliti pomeni vzpostaviti in krepiti odnos z Bogom ter v njem spoznavati, kakšen je Bog do mene, kaj mi daje in verovati, da je to tisto, kar v svojem življenju potrebujem – in to ni nujno, česar si želim. Zato molitev ne potrebuje dolgih besed, ampak iskrene besede. Te namreč gradijo odnos, kar je prvi namen molitve.

V vrsticah 9–13 nato sledi Očenaš, molitev, ki vsebuje povzetek tega, kar pri Mateju pomeni izraz »nebeško kraljestvo«. Molitev ima (kakor je pri Mateju pogosto) »popolnih« 7 prošenj, pri čemer se prve tri navezujejo na razodetje Boga (ponavljajoča se beseda »tvoje«), ostale štiri pa na skupnost (»nas«) za najbolj potrebne reči na svetu.

  • Oče naš, ki si v nebesih 

Začetek molitve se obrača na »sogovornika«. »Oče«, Jezusova najbolj priljubljena beseda za Boga, v evangelijih se kot ime zanj pojavi kar 170 krat, najbolj otroško domače v getsemanski molitvi pri Marku (Mr 14,36), ko mu Jezus prvi »Aba«, to je »Očka«, torej v otroškem tonu. Matej želi s tem imenom pokazati, da je odnos kristjana do Boga kakor tisti med očetom in sinom, torej kot nekaj intimnega in domačega, brez narejenosti, v popolni prisotnosti, z vsem, kar le ta prinaša v odnos. Jezus želi, da zaznamo, da nam je Bog blizu, zato je vstop v molitev vstop v njegovo očetovsko bližino in ljubezen. Jezus želi izpostaviti ljubečo Božjo bližino, v kateri je človek varen, napolnjen s popolnim zaupanjem in se mu popolnoma izroči, kot majhen otrok očetu.

Da je Bog duh, da je svet, večen, vsemogočen … razumemo, vendar že Sveto pismo stare zaveze pravi, da je Bog tudi oče. Niti enega mesta v vsej Stari zavezi pa ni, da bi se kdo obračal k Bogu z besedami moj Oče, kakor Jezus ogovarja Boga. Tako ga nagovarja, ker je Bog njegov naravni oče. Če mu v molitvi tudi mi smemo reči Oče, pa je to zato, ker smo po veri in krstu z Jezusom eno: Jezus je naravni Božji Sin, mi pa prek Jezusa Božji posinovljenci in med seboj bratje in sestre.  

Pridevnik »naš« pri tem sporoča, da je Bog vedno bitje v odnosu, zato vedno vzpostavlja odnos in se v njem razodeva. S tem, ko kristjan svojemu Bogu pravi »naš« in ne »moj«, se tako samodejno postavi v skupnost. Kjer je Oče »naš«, je vedno še nekdo, ki je moj brat, nekdo, ki je član moje družine. Tako me molitev podpira za druge ljudi okoli mene, tudi za tiste, ki mi niso posebno simpatični.

»V nebesih« pa vzporedno z domačnostjo, postavlja tudi njegovo drugačnost, nekakšno spoštljivo razdaljo (gre za nekaj, kar nas presega), saj nebo v Svetem pismu vedno pomeni Božjo drugačnost. Ljubiti namreč pomeni spoštovati meje drugega v odnosu in jih ne prestopati in to je izrednega pomena predvsem v odnosu do Boga.

  • Posvečeno bodi tvoje ime 

Božje »ime« je svetopisemski izraz, ki spoštljivo označuje Boga samega. Božje ime je »posvečeno«, torej prošnja očenaša navezuje na to, da molivec Božje ime sam »naredi« sveto. To najprej pomeni razumeti Boga kot svetega, ga občudovati in ga pri samem sebi narediti za nekoga, ki je svet, ga moliti, kakor bitje pred njegovim prestolom: »svet, svet, svet, Gospod Bog, vsemogočni, ki je bil, ki je in ki pride« (Raz 4,8). Potem je ta prošnja tudi poziv naj Bog to svetost ponazori in razodene tudi v našem svetu, najprej v našem življenju, tako da sami uresničujemo Božjo svetost na zemlji. Tako da vsi naši odnosi postanejo sveti. »Bodite torej sveti, ker sem jaz svet!« (3 Mz 11,45).

Ko poveličujemo Božje ime, vzpostavljamo živ odnos ljubezni s svojim Bogom, ki je Svetost sama. Božje ime posvečujemo tudi zato, ker je v tem imenu začetek našega prerojenja, vnovične prepojitve z Božjim življenjem, kar se je zgodilo pri krstu. Krst nam omogoča, da smemo Boga imenovati Oče. Jezus naroča potopitev v imenu Svete Trojice – krst je torej »biti pogreznjen v« Bitje Boga. Samo, kdor je pogreznjen v Boga, živi. Živi so živi zato, ker so v Božjem spominu, v Božjem imenu, v Bogu, v Božjem življenju.

  • Pridi tvoje kraljestvo

 »Kraljestvo« (basileia) je eden od osrednjih poudarkov evangelija nasploh. Spomnimo se samo množice prilik, ki jih Matej posveti razlagi, kaj je nebeško kraljestvo »z osrednjim Jezusovim oznanilom, da se namreč z njegovim prihodom »približalo nebeško kraljestvo« (Mt 4,17). Seveda pri tem ne gre za neko »kraljestvo« v smislu, kakor ga poznamo in razumemo ljudje, gre za prostor Božje prisotnosti v svetu, ki se gradi povsod tem, kjer človek izpolnjuje njegovo voljo, se pusti oblikovati po Božji volji, kjer živi v spoštovanju in ljubezni, ali na kratko, kjer se do ljudi obnaša tako, kakor se do človeka obnaša Bog.

S proučevanjem pomena Božjega kraljestva v Svetem pismu spoznamo, da je že v Stari zavezi prihod Božjega kraljestva prihod Boga samega. Jezus prične svoje oznanjevanje: »Približalo se je Božje kraljestvo« (Mr 1,15), ker pomeni: Bog je blizu – Bog je tu. Kdor vzpostavi živ stik z njim, vstopi v Očetovo kraljestvo. Jezus na novo opredeli Božje gospostvo nad stvarstvom: Božje kraljestvo je resnična Očetova dobrota in njegova ljubezen do stvarstva, še posebej do človeka. Njegov prihod je prihod njegove ljubezni, kar pride močno do izraza v njegovem klicanju Boga za Očka.

  • Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji 

Pri »zgoditi se« (genomai) molimo za uresničitev Božje volje v našem življenju, kar to »voljo« (thelema, tudi »želja«) definira kot nekaj dinamičnega ne statičnega, torej nekaj, kar je kakor življenje, ki gre svojo pot. Ne gre za neko »zapoved«, ki naj jo ljudje uresničujejo, marveč za nekaj, kar se dogaja samo od sebe. Zanimivo je, da Matej s to prošnjo ustvari povezavo med konkretnim in presežnim, med »nebesi« in »zemljo«, med tradicionalnima svetopisemskima metaforama za »Božje« in »človeško«, kar je natanko namen te prošnje: ustvariti povezavo med nebeškim in zemeljskim in razumeti, da eno ni ločeno od drugega. Božja volja na zemlji ni samo »kopija« tiste nebeške, ampak nekaj, kar nastaja v dialogu s človekom, nekaj, kar se dotika njega samega v najgloblji in najkonkretnejši resničnosti.

Jezus takšno povezavo (in s tem dokaz, da tudi sam moli tako, kakor uči moliti svoje učence) ustvari v Getsemaniju, ko v strahu moli: »Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!« (Mt 26,42). Jezus se v prepuščanju Očetovi volji, ki je sad iskanja, tuhtanja in dvomov, nenazadnje zaupanja, tudi sam odloči slediti temu načrtu, torej dejavno uresničevati to, kar želi Bog.

  • Daj nam danes naš vsakdanji kruh 

Drugi del molitve Oče naš dejavneje preusmeri svojo pozornost z Boga na zemeljsko skupnost. Beseda »nas«, ki prevladuje v ostalih štirih prošnjah, s tem ustvari povezavo s samim začetkom molitve, s pridevnikom »naš«, ki ga dajemo Očetu, kar daje vsakemu molivcu jasno vedeti, da je skupnost, za katero prosimo, utemeljena prav na tem, kdo smo – otroci (sinovi, hčere) Boga in zato med seboj bratje in sestre.

Prva prošnja v drugem delu se osredini na »kruh« (artos), kar je – ker gre za osnovno jed – prispodoba za vso hrano. Prošnja za »kruh« molivca postavi za nekoga, ki je tudi glede hrane popolnoma odvisen od drugega. Tudi glede telesnega preživetja naj se človek zaveda, da je vse, kar prejema, dar (bodimo pozorni na glagol dati), ki ni odvisen samo od človekovih sposobnosti in dela njegovih rok, da je tudi njegovo fizično preživetje v Božjih rokah. Zato se prošnja za kruh nahaja šele tukaj, za prošnjo po prihodu kraljestva in uresničenju Božje volje. Molivec lahko prosi za kruh, ko se je izročil Bogu in mu zaupal, da je njegova volja zanj nekaj najboljšega in edino pravilnega – da kot hrano, potrebno za njegovo preživetje, razume tudi tisto, kar mu ni všeč.

Ob tem se je treba zavedati, da z molitvijo prosimo za kruh, ki je »naš« in ne le »moj« lastni. Ko prosimo zase, torej ne prosimo samo posebej zase, ampak vedno tudi za skupnost, za njeno preživetje, torej za preživetje vsakega posameznika znotraj nje. Z vsakim prejetim Božjim darom nam je torej hkrati naložena tudi odgovornost, da te darove delimo v svoji skupnosti.

Ustaviti se moramo še ob besedi »vsakdanji«, ki je v Svetem pismu in antičnih grških besedilih, izvirna in ne ponovljena. Ena od razlag pravi, da ta beseda pomeni kruh »dneva«, ki prihaja, kar bi lahko razumeli kot »jutrišnji dan« ali pa kot tisti zadnji, eshatološki dan« ob koncu časov, ko se bomo vsi zbrali na gostiji v nebeškem kraljestvu (Mt 8,11; Lk 12,37). Lahko pa ga – glede na to, da je večina ljudi v tistem času živela od dnine, torej dnevne plače – razumemo kot prošnjo za preživetje tudi v jutrišnjem dnevu. Takšna prošnja v »danes« moleduje za varnost in preživetje tudi v bližnji prihodnosti, saj ne vemo, kaj bo z nami jutri. Seveda pa je treba po drugi strani »vsakdanji kruh« razumeti tudi kot kruh za dan, v katerem živimo, torej »danes«, in sicer v povezavi s tem, kar bo Matej dejal malce kasneje, namreč »ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase« (Mt 6,34). Ko svetopisemski pisatelj omenja »kruh«, je namreč treba imeti nekje v podzavesti tudi mano (2 Mz 16), ki jo psalmist imenuje »nebeško žito« in angelski kruh (Ps 78,24), ki je bil tudi dar od Boga sredi puščave in so ga Izraelci dobivali vsak dan posebej. Prošnja za vsakdanji kruh je torej sad zaupanja, da bo Bog poskrbel zame tudi danes.                                                                                                             

  • Odpusti nam naše dolge 

Po kruhu pride na vrsto druga za življenje zelo pomembna stvar, odpuščanje. Živeti s krivdo na ramenih, je za človeka pretežko. Zato je prošnja po odpuščanju ključna za človekovo »normalno« življenje v miru, razkriva pa tudi to, da molivec s tem priznava in veruje, da je Bog »usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi, ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, upornost in greh« (2 Mz 34,6–7). Matejeve vrstice opozarjajo na to, da mora biti odpuščanje bratom in sestram v skupnosti enako, samoumevno kot je to dejanje samoumevno Bogu. Božje odpuščanje seveda ni odvisno od našega odpuščanja, je pa res, da nas odpuščanje bratom in sestram napravi »dostojne«, da prosimo za odpuščanje, saj je to prošnjo mogoče izreči samo v zavedanju, da sva oba, tako moj brat, kot tudi jaz, potrebna odpuščanja.

  • Ne vpelji nas v preizkušnjo 

Tema skušnjave, kakor molimo v Očenašu, ali preizkušnje, kakor pravi novi prevod besede peirasmos, je vedno izzivala goreče debate, seveda na podlagi prepričanja, ki ga sicer povsem pravilno postavi Jakobovo pismo: »nihče, ki je preskušan, naj ne govori: Bog me skuša. Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar« (Jak 1,13). Beseda namreč pomeni oboje: »skušnjava«, kot priložnost za slabo, kot »preizkušnja«, torej nekakšen test; ne enega ne drugega pomena, pa v tem primeru ne gre jemati v strogo negativnem kontekstu. Celo »skušnjava« namreč služi človeku, da tako kot Jezus v puščavi (Mt 4) spozna svoje težnje, želje, torej svojo resnično in pravo podobo in ob njej z novo odločitvijo utrdi svoje vrednote, tako je skušnjava tudi preizkušnja ali, starinsko rečeno »skušnja«.

Gre za vsakdanje preizkuse človekove vere in zvestobe vrednotam, saj je Bog tisti, ki nas preizkuša, kakor je »preizkušal naše očete« (Jdt 8,25). Zato moramo Matejev izraz »ne pelji nas v skušnjavo«, preizkušnjo« razumeti bolj v smislu »ne zapusti nas v skušnjavi, preizkušnji« ali »ne pusti, da v skušnjavi, preizkušnji pademo«. Gre torej za prošnjo Bogu, da bi se odločali za prave vrednote, da bi torej v prakso prelili to, kar izpovedujemo z usti in verujemo s srcem. Saj je skušnjava preizkušnja, ki jo Bog dopušča v našem življenju, prihaja kot dejanje vzgoje, orodje za odločitev in za krepitev, vsakemu je torej namenjena v dobro. »Bog pa je zvesti in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati« (1 Kor 10,13).

  • Reši nas hudega 

Sedma, zadnja prošnja, je tesno povezana s prejšnjo in jo na neki način tudi natančneje razlaga. Predstavi namreč »sovražnika« v našem življenju, saj »hudega«, ki je formalno lahko ali moškega ali srednjega spola, večina razlagalcev ne opiše s srednjim spolom, torej kot pojem, temveč ga razume v moškem spolu, kot osebo, ki je Jezusa skušala v puščavi (Mt 4,1). To je torej prošnja, naj Bog posreduje, da se bomo mogli odpovedati slabemu, ki je ponudba hudega duha v življenju in predvsem v odnosih ter se bomo odločili za dobro.

foto: Polona

Reference:

  • Božje okolje – Revija za duhovnost sredi življenja, leto 45 (2020), št. 2, 3, 4, 5 (razmišljanja škofa dr. Marjana Turnška o molitvi Očenaš)
  • Magnificat, avgust 2020, letnik 7, št. 8 (razmišljanje duhovnika Marka Rijavca).
  • Magnificat, julij 2020, letnik 7, št. 7 (razmišljanje duhovnika Marka Rijavca).
  • Rozman, France. 1995. Razloženi evangeliji, Ljubljana: DZS, str. 149–152.

Ljubljana, 3. november 2020                                                                      Pripravila: Polona Vesel Mušič, polona.vmusic@gmail.com

Asset 4@3x

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič