figulus - božja beseda

14. SREČANJE, 8. in 10. december 2020

ODLOMEK: Lk 1,39–56 Marija in Elizabeta

KORAKI metode Figulus:

  1. MOLITEV K SVETEMU DUHU
  2. BRANJE ODLOMKA (počasi, tako da lahko spremljamo dogajanje),
  3. OBNOVA BESEDILA (s preprostimi besedami obnovimo slišani odlomek),
  4. PREMIŠLJEVANJE OZ. MEDITACIJA (ob vprašanjih kot otroci, ki vedoželjno sprašujejo Boga; ko utihnejo naša vprašanja, se učimo prepoznavati vzgibe Svetega Duha),
  5. TIHA MOLITEV (obrnemo se k Jezusu in mu v tišini, v srcu izpovemo kratko molitev – to, kar smo na podlagi besedila odkrili, kar nas čudi, veseli …),
  6. PODELITEV Z DRUGIMI ČLANI SKUPINE (svoja spoznanja – kolikor kdo želi – delimo z drugimi),
  7. GLASNA MOLITEV (na podlagi spoznanj in prošenj se obrnemo k Bogu),
  8. MOLIMO DRUG ZA DRUGEGA (molitev, ki se odpre iz izkušnje živega srečanja z Gospodom).
33
Marija in Elizabeta, foto: neznan avtor

VPRAŠANJA za pomoč pri meditaciji

  1. Ignacijanska kontemplacija, navodilo: Priporočim se Svetemu Duhu. S pomočjo domišljije kratko pogledam kraj dogodka. Gledam osebe, ki so v odlomku, poslušam, kaj govorijo, opazujem, kaj delajo … Gledam tudi sebe, kako sem navzoč/a v dogodku kot udeleženec/ka.

    1. Kako skozi besedilo doživljam obe ženi: Elizabeto in Marijo?
    2. Kje v besedilih čutim veselje?
    3. Kdo je zame Marija?
    4. Kaj pomeni, da je Gospod z menoj, kje sem blagoslovljen/a in obdarjen/a z milostjo

    (»poln/a Svetega Duha«)?

    1. Bistveno sporočilo odlomka.

NEKAJ BISTVENIH POUDARKOV

Srečanje kot objem Stare in nove zaveze – obljube in izpolnitve

Bog prek Marije, ki je poslušna Besedi, obišče svoje ljudstvo in njegovo ljudstvo ga prepozna. To prepoznanje je cilj njegovega napora, dovršitev zgodovine odrešenja: srečanje Izraela in Cerkve, Božjega ljudstva in njegovega Mesija, veselje ob srečanju ženina in neveste. Elizabeta je noseča, polna dvatisočletnega čakanja, Marija pa nosi v sebi Večnega, ki so ga čakali. Ženski se pozdravita.

Njuno srečanje je objem Stare in Nove zaveze, obljube in izpolnitve. V vsakem krščanskem druženju s Staro zavezo je prisotno veselje. Nova zaveza prepozna v Stari zavezi dar, v katerem je že od vsega začetka vsebovana obljuba nemogočega. Nova zaveza šele v tem obisku in druženju s Staro zavezo dojame resničnost tistega, kar je izpolnitev. Postava in obljuba sta kot roki, ki ju je prek Izraela ustvaril Bog, da bi ju človeštvo lahko iztegnilo proti njemu in ga sprejelo. Dar, ki ne najde rok, da bi ga prejele in nosile, pade in se izgubi. Marija s tem, ko obišče Elizabeto, prepozna resnico tistega, kar se zgodi v njej. Gospod ju je obiskal. Izrael vidi v Mariji in v Cerkvi Gospodov obisk.

  • Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila Izročilo, ki sega v 5. stoletje pravi, da je šla v Ain Karim, ki je 7 km zahodno od Jeruzalema. Marija gre obiskat Elizabeto v naglici. K njej jo žene veselje in pozornost, prijateljstvo, ne pa radovednost, negotovost ali skrb. Marija verjame in dano ji bo znamenje v Elizabetinem prepoznanju in priznanju. Če človek ne veruje, Božji dar ne more biti sprejet, ne glede na to, kakšno znamenje dobi. Marija ni hitela v fizičnem smislu (tekla), temveč v duševnem. Velika sreča, ki je je bila deležna, jo je priganjala, da jo je delila z drugimi. Elizabeta in Marija sta sorodnici in otroka, ki ju nosita tudi. Človek in Bog, čakajoči in tisti, ki ga pričakujejo, sta iz istega mesa!
  • Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto Judovski pozdrav je šalommir! Marija vošči, obljubi in prinese v to hišo mir, znamenje Gospodovega obiska. Poleg pozdrava tisti, ki je sprejet, blagoslovi tistega, ki ga sprejme. Blagoslavljati pomeni dobro govoriti (»dobro govori – dice-bene«) o tistem, ki ga sprejme in ki mu da to dobroto, da deli z njim streho nad glavo in kruh. V Izraelu je gost svet, gostoljubnost pa blagoslov.

Srečanje dveh žena v blagoslovljenem stanju, Marije in Elizabete, je najboljša razlaga resnic, ki jih vsebuje angelovo naznanilo Jezusovega rojstva. Če lahko rečemo, da je Stara zaveza razjasnjena v Novi, lahko rečemo, da je Nova zaveza skrita v Stari. Zato ti dve zavezi ne moreta drugače, kot da se družita, da bi se lahko prepoznali: kakor ostane Božje dejanje v Elizabeti skrito vsem in se razkrije šele pri srečanju z Marijo, tako ostane Božje dejanje v Mariji skrito vsem in se razkrije šele pri srečanju z Elizabeto.

  • Se je dete veselo zganilo v njenem telesu … otroka se prepoznata, še preden se prepoznata njuni materi, ki sta se sicer dobro poznali. Gre za prepoznavanje v notranjosti, za medsebojno prepoznanje obljube in izpolnitve, ki pa se ju njuni nosilki zavedata šele pozneje. Božje dejanje, ki obljubi in izvrši, povzroči našo zganitev v globini. Ta pripoved nekako napoveduje binkošti: sam Duh, ki bo tam napolnil apostole, tu napolni Elizabeto. Srečanje z Gospodom je nazadnje vedno ta dar Duha, ki ga je mogoče prepoznati po sadovih.
  • Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad Elizabeta vzklikne in izrazi svoje neustavljivo veselje, ki se pokaže v njenem dvojnem blagoslovu: blagoslovi Marijo in blagoslovi sad njenega telesa. Če je Elizabeta na ves glas vzkliknila, pomeni, da je v moči Svetega Duha spoznala, kaj se je zgodilo z Marijo. Elizabeta ni vedela le, da je Marija spočela, temveč tudi, koga je spočela. Njene besede imajo preroški značaj. Ker v Lukovem evangeliju pomeni Gospod isto kot v Stari zavezi Bog (Jahve), je Elizabeta pravzaprav rekla: »Od kod meni to, da prihaja k meni mati mojega Boga?« Tako je Elizabeta prva izpovedala resnico, da je Marija Božja mati – razodela je razlog Marijinega češčenja, njeno Božje materinstvo. Gre tudi za občutek začudenja: kako to, da sem prav jaz deležna milosti? Gospodov obisk, če je Gospodov, poudarja našo nevrednost. Namesto ponosa izzove ponižnost, resnica Boga, Najvišjega, razsvetljuje našo nizkost. Toda ta ugotovitev nas ne potre, nasprotno, naredi nas srečne in vredne daru: povzroči blestenje nezasluženega daru in pokaže vzvišenost ravno iz globine nevrednega. Tisto, kar si človek zasluži, ni dar! Bog ne more biti drugega, kot nezaslužen, ker je ljubezen. Če ima ljubezen mero, je ta mera v tem, da ljubljeni ni vreden ljubezni. Ponižnost in veselje vedno spremljata Božje spoznanje in Božja ljubezen. Sta njegova vizitka.
  • … se je dete v moje telesu od radosti zganilo – ni dovolj, da pride do Gospodovega obiska; tisti, ki je obiskan, mora to tudi prepoznati. Gospod nas dejansko vedno obiskuje. V njegovi nori ljubezni nam neprestano prihaja naproti, tudi če se tega ne zavedamo in ga zato ne ljubimo. Bog nas obiskuje v naših največjih globinah, v točki, ki jo je rezerviral zase. Sovražnik ne more vstopiti v ta kraj, kjer je Bog bolj mi, kot smo mi sami. Ta kraj je naše okno, ki gleda nanj, naš izvor, izvir, iz katerega vre naš potok življenja. Toda tudi če sovražnik ne more vstopiti v ta kraj, počne vse, da bi me zadržal zunaj, da bi jaz ostal zunaj sebe, pri čemer se ne bi zavedal Boga in bi ga pozabil. V svoj pravi jaz vstopim prek neprestanega spominjanja na Gospoda in pozornega poslušanja srca, njegovega veselja in njegovega upiranja. Tako se zavedam njegove prisotnosti in ga hvalim; zato so predniki govorili, da je največji izmed grehov pozaba.
  • Blagor ji, ki je verovala … značilno za dinamiko vere je, da je poslušanje pred videnjem. Če človek ne posluša in vidi koga vstati od mrtvih, temu ne bo verjel. Besedo je treba poslušati in sprejeti kot takšno, kakršna resnično je, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete (1Tes 2,13). Ni večje prepreke za satana, kot ta sprejem Besede. Zaradi te vere se je rodil Odrešenik. Jezus pravi: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.« (11,27). Vera je bistvo prepoznanja vsakega Gospodovega obiska, ki v nasprotnem primeru ostane neopažen.

Moja duša poveličuje Gospoda

Marija je odgovorila na Elizabetin pozdrav s pesmijo, ki jo imenujemo Poveličuj (lat. Magnificat). Ob srečanju z Elizabeto je spoznala, da je znamenje, ki ji ga je razodel angel, resnica. Elizabeta je res noseča. Ob tem spoznanju, ki ga je dopolnilo Elizabetino preroško blagrovanje, je zapela pesem, ki velja za najlepšo v Svetem pismu.

Po obliki je pesem hvalnica (himna). Zunanja oblika hvalnice je zelo preprosta: uvod ali povabilo (pesnik vabi k hvaljenju in poveličevanju), takoj nato pa z vezno besedo (ker, kajti, zakaj) navaja vzrok za poveličevanje Boga – to so Božja dela, Božje lastnosti. Pesnik v taki obliki izraža večnost Božjih dejanj in Božjih lastnosti. To je glavni del hvalnice. Sledi le še kratek konec ali odpev, ko pesnik ponovno povabi k hvaljenju in poveličevanju Boga.

Tudi Marijina hvalnica je sestavljena iz dveh delov: v prvem (47–50) poveličuje Boga za milost, ki jo je pravkar sama prejela; v drugem (51–55) pa poveličuje Boga za vse dobro, ki ga je izkazal v zgodovini izvoljenemu ljudstvu. To je nova pesem, ki privre iz novega človeka. Božje delovanje doseže svoj vrhunec v človekovi pesmi. Poje namreč tisti, ki ljubi in ljubezen počiva le, ko je ljubljena. Konec celotne zgodbe je pesem, ki izraža celotno veselje. Magnifikat je povzetek zgodovine odrešenja, ki opisuje Božje delovanje. Prvi del je izrazito oseben in je izraz Marijine zahvale za tisto, kar je Bog izpolnil v njej, drugi del pa razširi na vse ljudi dejanje, ki ga je Bog izpolnil v njej. Prvi del je in razumljiv samo iz okoliščin, v katerih je Marija zapela pesem; drugi del pa je splošen in bi ga lahko zapel kdor koli, ki bi premišljeval delovanje Boga v zgodovini izvoljenega ljudstva, vendar sta oba dela spojena med seboj, tako da bi uničili hvalnico, če bi drugi del ločili od prvega.

Bodimo pozorni na glagole v Marijini hvalnici. Bog je/se je: ozrl, storil, pokazal, razkropil, vrgel, povišal, napolnil, odpustil, se zavzel, se spomnil, govoril; usmiljenje, sveto ime; – pobuda je na strani Boga, on dela vse to, naša naloga pa je, kar nam je pokazala Marija: poveličuje, se raduje, blagrovali, bojijo – da Boga poveličujemo, se radujemo, bojimo (spoštujemo, v ponižnosti sprejemamo) in če bo tako, bomo tudi mi blagrovani, ker bomo polni Svetega Duha in bodo drugi po nas prepoznali Božje usmiljenje in njegovo sveto ime. Če prinašamo Gospoda v resnici, se v drugih »zgane od veselja«.

  • Moja duša poveličuje Gospoda »moja duša« je hebraizem in pomeni približno isto kot osebni zaimek »jaz«. Sveto pismo ne pozna delitve človeka na dušo in telo, ampak je zanj vse telo duša in vsa duša telo, zato z besedo duša ni mišljena duhovna in neumrljiva človeška duša, temveč človek kot tak. Marija ga prepozna kot Boga in odkrije, da je polna njega. Vsakdo ga prejme v takšni meri, v kakršni ga »poveličuje«, poveličuje pa ga v takšni meri, v kakršni pusti prostor njegovi visokosti tako, da se skloni oz. zniža. Marija ga torej ne poveličuje zato, ker bi bil nečimrn in bi želel, da priznamo njegove posebne pravice, ampak zato, ker je sprejetje njegove veličine naša resnica.
  • in moj duh se raduje posledica poveličevanja Boga je radost. Marija se ne veseli sebe in tudi ne prejetega daru ali odrešenja, temveč darovalca in samega odrešenika; v njem se raduje in »pleše«. To veselje zaradi Božje milosti je plemenita človekova usoda. Vsi darovi, ki nam jih poklanja, imajo svoj namen v tem, da smo z njihovo pomočjo deležni zadovoljstva njegovega srca: so preprosta znamenja njegove ljubezni, so dragulji, ki jih dragi podari svoji ljubi, da bi se ga veselila.
  • ozrl se je na nizkost Razlog za Božje darovanje ni njena dobrota, usmiljenje, plemenitost, ampak ponižnost (humus – tla, zemlja), nizkost, majhnost, bednost. Marija je kakor nič, ki je zmožen le prejemanja vsega. Ljubezen in dar sta v takšni meri, v kakršni nista zaslužena. Boga, ki je ljubezen in dar, sprejme v zavesti tisti, ki si tega ne zasluži. Marija je prva, ki v celoti in brezpogojno prizna svojo majhnost in oddaljenost od njega. Zato se ji Bog lahko da v celoti in brezpogojno. Najpomembnejša Marijina zasluga je priznanje, da si tega ne zasluži. V njej je presežen vsakršen verski nemir in želja po popolnosti, v njej je popoln mir. Marija pravi, da je služabnica in da je nizka – tu pravzaprav ne gre zgolj za čednost, ampak za bistveno resnico človeka, ki je »humus«, nizek, majhen.
  • me bodo blagrovali vsi rodovi Marija se ne veseli blagrovanja in češčenja ljudi, ko pravi: odslej me bodo blagrovali vsi rodovi – to bi bilo v nasprotju z njeno ponižnostjo, ki jo je izpovedala, temveč pravi: vsi, ki bodo govorili o Odrešeniku, bodo govorili tudi o njegovi materi. Bog se je ozrl na njeno nizkost, pokazal je svojo ljubezen do nje, njegov pogled se je ustavil na njej, pri čemer ona ni bila vredna te ljubezni. Odslej se bodo vsi rodovi veselili skupaj z njo: v njej se je človekov nič razkril kot brezno, zmožno spočeti Boga, dar vseh darov. Z učlovečenjem druge Božje osebe je Bog izpolnil obljube, ki jih je dal Abrahamu in njegovemu potomstvu, čeprav se je spričo dolgega trajanja stare zaveze zdelo, da jih Bog ne bo izpolnil. Izrael se je medtem izneveril svojim obljubam in padel. Bog ga je zato prepuščal narodom, ki so ga tepli, toda svoje obljube zato ni prelomil. Zadnji dogodki potrjujejo Božjo zvestobo.
  • kajti velike reči mi je storil v njeni majhnosti je Bog, potem ko jo je pogledal, storil (njegov pogled izvršuje) zanjo velike reči. Storil je največjo stvar, ker jih lahko stori on, ki je vsemogočen v ljubezni: daroval je samega sebe. Bogu ni nič nemogoče, celo samega sebe, neskončno celoto zmore darovati omejenemu in končnemu bitju. Zaradi tega je njegovo ime sveto, njegovo ime je posvečeno, je priznan in slavljen. Bog posvečuje svoje ime na zemlji tako, da gleda, se razkriva in daruje bednežem.
  • Njegovo usmiljenje Marija v eni sami besedi povzame vse atribute njega, ki mu je rekla že prej: Gospod, Bog, Odrešenik, Mogočni, Sveti. Ime, po katerem ga bodo poznali in izkusili vsi rodovi, njegovo ime, ki bo ostalo za vedno, ker je od nekdaj njegovo, je »usmiljenje«. Beseda »usmiljenje« je prevod hebrejskih besed hesed – sočutje in rahamim – materinskost. Bistvo Boga je ljubezen, ki ne more drugače, kot da nas ljubi, saj smo njegovi otroci. In ne more drugače, kot da nas ljubi v našem zlu, saj to vzbuja sočutje njegove materinske notranjosti. To je njegova svetost, njegova drugačnost, popolnoma razkrita novi Evi, v nasprotju z Evo, ki je imela Boga za ljubosumnega in sebičnega.
  • Moč je pokazal Marija svetopisemsko zgodovino odrešenja opiše v sedmih Božjih dejanjih, ki popravijo človekove odklone. Ta zgodovina je pesem o tem, kako je Bog deloval in bo deloval vedno. Prva ugotovitev tistega, ki dela Boga velikega, je v tem, da izkusi njegovo roko. Bog jo iztegne, kakor pri izhodu iz Egipta in reši tistega, ki je izgubljen. Kakor osvobodi izgubljenega, tako razkropi ošabne. Močna Božja roka reši ponižnega in tako je premagana neumnost ošabnega srca. Odpravljene so krivice, prestoli in malikovalstvo, ki človeka podjarmljajo. Pravi človek se v svoji stvarnosti bedneža povzdigne do dostojanstva tistega, ki je ljubljen od Boga. Lačen postane sit in sit lačen. Toda tudi sit človek, ki postane lačen, je postavljen v položaj, ko ga lahko nasiti Bog. Marija ve, da nosi v sebi izpolnitev obljube: Bog končno poskrbi za svoje ljudstvo, kot se je to že zgodilo pri izhodu iz Egipta. To, kar se izpolni v Mariji, je sama obljuba, dana Abrahamu. Marija, ki je verjela Besedi, vidi, da se v njej uresničuje vsa zgodovina obljube, ki je odprta za vse, v njenem potomstvu, ki je Jezus, bodo namreč blagoslovljeni vsi rodovi zemlje.

Časovni navedek v zadnji vrstici hoče reči, da je bil Marija toliko časa pri Elizabeti, da se je napoved v celoti uresničila. To pomeni, da je bila navzoča pri rojstvu Janeza Krstnika.

Marijino obiskanje – oltarna slika v cerkvi na Rožniku, foto: Polona

Reference:

  •  Rozman, France. 1995. Razloženi evangeliji, Ljubljana: DZS, str. 449–451.
  •  Fausti, Silvano. 2012. Skupnost bere Lukov evangelij, Mohorjeva družba Celje, str. 36–45

 

Ljubljana, 8. december 2020                                                                                  Pripravila: Polona Vesel Mušič, polona.vmusic@gmail.com

Asset 4@3x

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič