TOBIJA, SARA IN ANGEL RAFAEL – O POROČNI LJUBEZNI IN BOTRSTVU[1]

POVZETEK

Druga knjiga iz zbirke »Birmanska pastorala« osvetljuje povezavo med poročno ljubeznijo in botrstvom. Poklicanost k t. i. poročni ljubezni pomeni poklicanost k celostni podaritvi samega sebe bodisi v krščanskem zakonu ali posvečenem življenju. Po učenju II. vatikanskega koncila je namreč človek edino bitje vidnega sveta, ki ga je Bog ustvaril zaradi njega samega in se v polnosti najde samo po odkritosrčni daritvi samega sebe (CS 24,3).

Knjiga nam prinaša razmislek o povezavi med pripravo na življenje, na odnose (za večino ljudi v zakonski zvezi, za nekatere v posvečenem življenju) in botrstvom. Boter je namreč nekdo, ki si ga izbere mladostnik sam in od katerega upravičeno pričakuje ne le zgled v veri, ampak tudi pomoč in podporo v življenju, kar konkretno pomeni tudi pogovore, ki vodijo in usmerjajo mladostnika k poročni – darovanjski ljubezni, klicu, da bi živeli in ljubili, kot nas ljubi Bog in bi ga v drži ljubezni kot kristjani tudi posnemali. Papež Frančišek meni, da »mladi ljudje hočejo nekaj velikega v življenju. Srečanje s Kristusom, ko se pustijo osvojiti in voditi njegovi ljubezni, razširja obzorje življenja in jim daje trdno upanje, ki ne razočara. Vera ni zatočišče za ljudi brez poguma, temveč razširja življenje. Vera pomaga odkriti veliko poklicanost, poklicanost za ljubezen, in jamči, da je ta ljubezen zanesljiva in vredna, da se ji izročimo, saj je utemeljena na Božji zvestobi, ki je močnejša kakor vsa naša šibkost.« (Frančišek 2013, 49) Vera namreč ni le intelektualno dejanje, ampak je predvsem odnos ljubezni, saj je Sveti Duh, katerega prvi dar je vera, Bog, ki ustvarja odnose, odnose L/ljubezni (Sorč 1994, 91).

Knjiga je namenjena birmanskim botrom, ki so bodisi že izbrani bodisi bi to radi postali in ki, po raziskavi sodeč, v času pubertete vstopajo v življenje mladostnikov skozi »glavna vrata«. Premislek, kdo je dober birmanski boter in kako ga izbrati, pa knjiga prinaša tudi staršem birmancev, ki se skupaj z mladostniki pripravljajo na zakrament svete birme, birmancem samim, kot tudi vsem drugim – duhovnikom, župljanom, pastoralnim delavcem itd. Vprašanje botrstva je obravnavano široko in zajema veliko vprašanj, ki so razgrnjena pred bralcem. Gotovo pa niso zajeti čisto vsi vidiki, zato ste bralke in bralci vabljeni, da besedilo  s svojimi izkušnjami in mnenji dopolnite in obogatite.

Povod za knjigo je bilo eno najpogostejših vprašanj, ki ga je mogoče zaslediti v pripravi na birmo in si ga zastavlja večina nosilcev birmanske pastorale (birmanci, starši, botri, duhovniki, škofje). Vprašanje se glasi tako ali podobno: »V sorodstvu nimamo kandidata za botra, ki bi ustrezal predpisanim pogojem; zakaj ne moremo izbrati botra, ki živi v neurejeni zakonski skupnosti (zunajzakonski, ločen in ponovno poročen …), saj je veren in ima vse zakramente; koga naj izberemo za botra?« Traktat o zakonu, ki zavzema kar polovico knjige, zato ne odgovarja le na aktualno vprašanje, zakaj nekdo ne more biti boter, če kot katoličan živi v nezakramentalni ljubezensko-spolni zvezi, ampak je namenjen predvsem poglabljanju, kaj pomeni kakovosten odnos med možem in ženo ter katere milosti prinaša zakrament zakona. Celostno se darovati je mogoče le pred ljubečim pogledom Boga samega v zakramentalni zvezi ali v deviškem – posvečenem življenju. Povabilo k življenju z Gospodom, ki prinaša odrešenje, je klic za vse kristjane, še posebej za tiste, ki bi želeli in bi lahko sklenili zakonsko zvezo pred Gospodom ter s tem, ob drugih izpolnjenih pogojih, pridobili tudi možnost postati birmanski boter oz. botra.

Kot na dlani nam čisto, lepo in darovanjsko ljubezen v povezavi z botrstvom razgrne svetopisemska ljubezenska zgodba o Tobiju, Sari in angelu Rafaelu. Tobija na kakovosten odnos namreč pripravlja Rafael, angelsko izurjen spremljevalec, ki ima vse značilnosti birmanskega botra. Čeprav se starša obeh družin, predstavljenih v Tobitovi knjigi, trudita za lepo in plemenito vzgojo, ključna vloga pri usposabljanju za zrelo odraslo življenje pripade zunajdružinskemu, angelskemu vzgojitelju. Tudi drugi ljudje, ki jim moremo zaupati in skrbijo za naš trajni blagor ter nas tako učijo »živeti, delati in ljubiti« oz. pomagajo odkrivati priložnosti za to, imajo lahko v našem življenju angelsko vlogo (Gerjolj 2009, 317–318). Dober birmanski boter je zato v obdobju odraščanja še prav posebej dragocen, saj birmanci, po raziskavi sodeč, ne pričakujejo od botra prvenstveno darila, ampak predvsem odnos, zato ima botrstvo v mislih, pričakovanjih in življenju birmancev vodilno mesto, kar je glede na splošno mnenje o botrstvu v Cerkvi na Slovenskem svojevrstno presenečenje. Botri sicer ne nadomestijo ostalih oblik priprave na zakon, so pa kot redni spremljevalci lahko zelo dobri in nenadomestljivi sopotniki mladim, ki se pripravljajo na življenje. Knjiga o povezavi med poročno ljubeznijo in botrstvom tako razširja to področje, odpira vprašanje botrstva za nove poudarke in osvetljuje eno od poti birmanske pastorale, po kateri v moči Svetega Duha hodimo za Gospodom.

Vsebina knjige nam prinaša odgovore na vprašanja, kdo je dober birmanski boter in kako ga izbrati, kakšno je poslanstvo oz. vloga birmanskega botra, različne izzive glede razlogov, oblik in spodbud sodelovanja z botri ter razmislek ob nekaterih perečih vprašanjih s tega področja (npr. dokazovanje sposobnosti za botrstvo in vprašanje obdarovanja birmancev). Pri izbiri in oblikovanju botrov je potrebno troje: molitev za milost dobre izbire botra, spodbuda tistemu, ki izbira (predvsem birmancu in družini) in usposabljanje oz. priprava za že izbrane botre. Usposabljanje botrov je permanentna pastoralna naloga, kajti za izbrane botre je njihova služba velika odgovornost in hkrati priložnost, da poglobijo svojo vero in pomnožijo ljubezen do Gospoda in svojega varovanca. Tudi botrstvo je zato lahko pot vere, pot, po kateri hodi človek, ki je postal oz. želi postati boter in z novo službo in odgovornostjo, ki mu je zaupana, stopi na pot odrešenja in (lahko tudi) urejanja odnosov. Botrstvo namreč lahko okrepi medosebne odnose, sorodstvene vezi in versko življenje tako birmanca kot botra.

To pa pomeni večji poudarek na pomenu in ovrednotenju botrov ter njihovi kakovostni pripravi na to poslanstvo. Profesor Anton Strle je že pred desetletji zapisal pomenljivo misel, ki velja tudi za današnji čas: »Danes je nujno potrebno, da je Cerkev misijonarska. Kajti Cerkev je navzoča v svetu le po kristjanih v določenem kraju. Mnogokrat vse premalo upoštevamo pomembnost konkretne, tople osebnostne povezanosti od človeka do človeka, ko gre za širjenje Kristusove blagovesti. Poleg in znotraj ožjih družinskih zvez more tudi botrstvo prispevati mnogo k čim globljemu zakoreninjenju krščanstva v vsakdanjem človeškem življenju.« (Strle 1971, 47)

Polona Vesel Mušič

KNJIGI NA POT

Pričujoča knjiga pomeni pravo osvežitev na polju birmanske pastorale. Avtorica na prepričljiv in lepo berljiv način predstavi sodobno vlogo botrov, ki v času mladostniškega odraščanja lahko odigrajo pomembnejšo vlogo, kot jim jo običajno pripisujemo. Da so mladostniki za to motivirani in si tega celo želijo, je pokazala obsežna raziskava, narejena v času doktorskega študija avtorice, po kateri birmanci ne pričakujejo od botra prvenstveno darila, ampak predvsem kakovosten odnos, zato ima botrstvo v mislih, pričakovanjih in življenju birmancev vodilno mesto. Po rezultatih ankete sodeč, mladi pričakujejo, da jim bo boter zgled in opora tako v življenjskih kot verskih vprašanjih. Botrstvo je za birmanca velika priložnost za kakovosten odnos z osebo, ki v času mladostništva vstopi v njegovo življenje, mu pomaga in zanj redno moli. To pa za birmansko pastoralo Cerkve na Slovenskem pomeni večji poudarek na pomenu, izbiri in ovrednotenju botrov ter njihovi kakovostni pripravi na to pomembno poslanstvo v življenju mladih in življenju Cerkve.

V času odraščanja se mladostniki počasi oddaljujejo od staršev ter širijo komunikacijske vezi. Najbolj zaupne pogovore opravljajo s prijatelji, z veseljem pa tudi z odraslimi, ki jim lahko zaupajo. Ker se v sodobnem življenju neredko srečujejo z mejnimi situacijami, je razumljivo, da prve odmeve na njihove dileme pričakujejo od ljudi, s katerimi niso eksistencialno povezani. Čeprav starši še naprej ostajajo prvi vzgojitelji svojih otrok, se v času odraščanja otrok njihova vloga spremeni tako, da poskrbijo za ljudi zunaj družine, ki so vredni zaupanja. Še tako dobra družina namreč potrebuje »angele«, ki spremljajo mladostnike tam, kjer jih starši ne »vidijo« in marsikdaj tudi ni dobro, če jih preveč »gledajo«. »Angel« oz. boter si glede na svojo vlogo lahko privošči izražanje stališč, ki jih starši ne zmorejo izraziti; pa tudi če bi jih zmogli, jih otroci iz njihovih ust ne bi sprejeli, zlasti pa ne razumeli. Za mladostnika niso najpomembnejše omejitve odhodov od doma, marveč je ključno vprašanje, s kom se družijo in s kom so povezani. V dobi odraščanja je namreč vedno znova aktualen temeljni poudarek, da ni najpomembnejše kdaj in kam, marveč zlasti s kom se podajajo mladi na pot odraščanja in zunajdružinske socializacije. Tu pa boter oz. botra, ki je vreden/na zaupanja, lahko odigra pomembno vlogo.

Avtorica na podlagi svetopisemske pripovedi o Tobiju lepo prikaže, da botri stopajo tudi v vlogo svetovalcev za daljno pripravo na zakon, partnerske odnose in družino, kar knjigi daje še dodano vrednost. Boter sicer ne nadomesti neposredne priprave na zakon, je pa na tej poti lahko nadvse koristen svetovalec oz. sopotnik. Mladostnik namreč samopodobo, ki jo potrebuje za suvereno stopanje v življenje in oblikovanje lastnih vizij, uveljavlja zunaj primarne družine in na tem polju je boter odličen sogovornik. Gre za življenjska vprašanja mladostnikov, o katerih se radi pogovarjajo tudi s svojimi starši, a šele potem, ko so prvega odmeva že bili deležni. Tako je izbira dobrega botra, v katerem se bodo »našli« tako birmanci in birmanke kot njihovi starši, za zdravo odraščanje temeljnega pomena.

Knjiga je dragocena tudi zato, ker je besedilo teološko in antropološko ter pedagoško in psihološko zelo poglobljeno in je sad večletnega intenzivnega študija. Poleg tega je avtorica mati petih otrok, med katerimi so tudi (že) najstniki in je zato prežeta z izkustveno razsežnostjo pedagoškega dela.

                                                                                                                                  prof. ddr. Stanko Gerjolj

[1] Vesel Mušič, Polona. 2014. Tobija, Sara in angel Rafael – o poročni ljubezni in botrstvu. Ljubljana: Salve.