Podpisana se že skoraj dve desetletji vsak dan s srcem (duhovno, strokovno, izkustveno, študijsko …) ukvarjam s področjem birme in birmanske pastorale. Tudi sama opažam, da so spremebe nujne, a ne v smeri ukinitve botrstva in prestavitve birme v 5. razred. Menim, da ne eno ne drugo ne bi prispevalo k večji kakovosti birmanske pastorale, zato upam in molim da tega pristojni ne bodo sprejeli. Je namreč še veliko drugih izzivov in možnosti, ki do sedaj niso bile izrabljene v smeri kakovostnejše priprave ter razumevanja in doživljanja zakramenta birme.

Botrstvo je ustanova, ki traja od prvih časov Cerkve in je – kot lahko vidimo iz daljše utemeljitve ter iz življenja samega – zelo smiselno in ima velik pomen za birmance, botre, starše, občestvo in Cerkev. V času sinode in razmisleka o sinodalnosti prav botrstvo lahko zelo dobro pokaže, kaj pomeni “hoditi skupaj po isti poti, se srečati, poslušati …”, kar so besede, ki jih papež Frančišek pogosto uporablja, ko govori o sinodalnosti. Tovarištvo na poti in poslušanje drug drugega ter s tem možnost pogovora, vstopanja v različne situacije, življenjska vprašanja in duhovno oz. molitveno povezanost, nam v Tobitovi knjigi odlično predstavita angel Rafael in mladenič Tobija. Njun odnos (človeški in duhovni), komunikacija, povezanost, spremljanje … pa je temelj botrstva, saj botrstvo gradi in utrjuje odnose.

V času odraščanja, ki je eno najzahtevnejših obdobij življenja, mladostnik potrebuje spremstvo. V duhovnem smislu je njihov (in naš) spremljevalec Sveti Duh, ki prek zakramenta birme ravno v tem času na nov način vstopa v njihova mlada življenja in jih vabi k prijateljstvu s seboj. Vabi jih na pot življenja, na kateri ne bodo sami, ampak skupaj z Gospodom. Ponuja jim svojo ljubezen (ker je On ljubezen) s povabilom, da bi z njo (z Njim) sodelovali. Prav zato je zelo smiselno, da je birma ravno v obdobju odraščanja, v času, ko mlad človek v svoji ranljivosti potrebuje največ pomoči. Na ta način pa tudi najbolj začuti, da je ta ljubezen zastonjska – brezpogojna.

V človeškem smislu je spremljevalec (poleg nas, staršev), dober birmanski boter. Pomembno je, da si spremljevalca – botra izbere birmanec sam, saj le tako lahko izbere nekoga, ki mu zaupa in s komer se lahko pogovarja. Ta vidik je pomemben vedno, v ospredje pa pride še posebej takrat, ko se v življenju dogaja tudi kaj slabega, na primer, če prihaja v življenju mladostnika morda tudi do različnih zlorab. Komunikacija in zaupanje v odnosu z dobrim botrom je v takih primerih lahko velikega pomena. Tudi zato (poleg drugih tehtnih razlogov), je pomembno, da je birma v času odraščanja; če bi bila birma prej, bi botra izbrali starši, a to smo storili že pri krstu otroka.

Področje botrstva je za pastoralne delavce zelo velik izziv, ker si birmanci navadno izberejo botre po srcu – po odnosu, kar je dobro, žal pa ta izbira ne ustreza vedno pogojem, ki so dani. A to ne pomeni, da moramo botre in botrstvo ukiniti, ampak povabilo, da botrstvo v pastorali še bolj ovrednotimo in z vsemi bolje sodelujemo oz. jim pomagamo. Staršem in birmancem je potrebno že na začetku priprave pomagati k razmisleku, ovrednotenju in dobri izbiri botra. Izbranemu botru je potrebno pomagati, da bo (poleg odnosnega vidika) čedalje bolj lahko postajal tudi duhovni boter. Vsem (staršem, botrom in birmancem) pa je prav priprava na birmo za mnoge zelo potrebna in dobrodošla pomoč na poti vere, za katero so, po mojih izkušnjah, mnogi hvaležni.

Botrstvo je vstopno mesto za vero in marsikomu se Bog približa ravno po povabilu k botrstvu. Pomen priprave na birmo je zato za botre, pa tudi za birmance in starše, zelo velikega pomena, kar opisujem v nadaljnjem razmišljanju in v vseh knjigah. Potrebno je okrepiti vse naštete z močno duhovno “hrano” – spodbudo, podprto z Božjo besedo, molitvijo in pričevanjem. Sama vse to (duhovni, strokovni, vsebinski in pričevanjski vidik) prepletam oz. združujem na svojih srečanjih že desetletje. Starši, botri in birmanci, ki živijo sredi tega sveta, si navadno ne morejo kar sami vzeti duhovne hrane, potrebno jim jo je ponuditi. Jezus pravi svojim učencem: »Dajte jim vi jesti« (Lk 9,13) in ko najdejo pet hlebov in dve ribi, se zahvali, darove blagoslovi in jih pomnoži. Potrebno je torej pripraviti in darovati najboljše, kar imamo, dati na razpolago za druge in Gospod bo z veseljem blagoslovil in pomnožil … Gospod nas vabi kot svoje sodelavce, odgovorimo na ta klic in darujmo najboljše, kar je mogoče.

Če botre ukinemo, pastoralni delavci izgubimo vsakršno priložnost za odgovor na Jezusovo povabilo k sodelovanju. Ukinitev botrstva je, po mojem mnenju, podobna podpori ločitve za tiste, ki v zakonu nimajo dobrega odnosa (četudi je še obilo možnosti za izboljšanje); ali podpori splavu v smislu: ker otrok nima dobrih pogojev za življenje, ga raje kar odpravimo (četudi ima vsak otrok v sebi ogromno možnosti) ali podpori evtanazije … Ukinitev botrstva je izbira teme, trenutek ko smo ugasnili “tleči stenj”, za katerega Gospod pravi, naj ga ne ugašamo. Na tej najnižji in nesmiselni ravni življenja in ljubezni (namesto življenja izberemo smrt, namesto odnosov, prekinitev le-teh), menim, da je tudi ukinitev botrov in botrstva in močno upam in molim, da do tega ne bo prišlo. Na praznik apostolov Petra in Pavla sem na Radiu Ognjišče poslušala nagovor škofa Andreja Sajeta, ki je govoril o izbiri za duhovnoštvo oz. o duhovniških kandidatih. Med drugim je navedel tudi sv. Avguština: “Sveti Avguštin poudarja, da Jezus ne kliče najboljših in najsvetejših kandidatov, ampak kliče zato, da bi poklicani to postali. Gospod kliče tiste, ki imajo zanj odprto srce, so pripravljeni iti v njegovo šolo in biti z njim z vsem srcem …” Če to velja za duhovnike, ki delijo zakramente, potem še toliko bolj velja za klic k botrstvu.

Bolj kot razmislek o ukinitvi nečesa, kar ima tradicijo in pomen od prvih časov Cerkve, je torej potrebna pomoč botrom (ter staršem in birmancem) oz. kakovostna priprava na birmo, predvsem pa tudi boljše (bolj duhovno) razumevanje, poglabljanje in doživljanje zakramenta birme, ki je zakrament Svetega Duha in s tem zastonjske ljubezni.

Več o botrstvu je v daljšem razmišljanju oz. utemeljitvi, prav tako o prestavitvi birme v 5. razred. Če bi birmo prestavili, bi ob sedanjem pomanjkljivem razumevanju in doživljanju zakramenta birme ter načinih priprave (ki so še vedno pogosto usmerjeni zgolj v učenje), birmanci verjetno že prej »odšli«. Pastoralni delavci bi izgubili dragocen čas najstniških let, ko se za mlade začenja novo rojstvo v globljem smislu, kot je bilo prvo rojstvo – ko iščejo identiteto in se preskušajo, ko vstopajo v odnose in ko še kako potrebujejo spremstvo in pomoč.

V znanem svetopisemskem odlomku beremo, kako Jezus pokliče Mateja, nato pa je rečeno takole: “Ko je bil pa Jezus v hiši pri mizi, glej, je prišlo mnogo cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Ko so to videli farizeji, so govorili njegovim učencem: Zakaj vaš učenik je s cestninarji in grešniki? Ko je on to slišal, je dejal: Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: Usmiljenja hočem in ne daritve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.” (Mt 9,9–13)

Birma je zastonjski dar, ki nam ga daje Gospod, ker nas ima rad. In ta dar potrebujemo v življenju še bolj v zahtevnih in izzivalnih obdobjih življenja, kar prinese s seboj tudi mladostništvo. Ganljivo je pomisliti, da nam nekdo daruje svojo zastonjsko ljubezen takrat, ko si jo najmanj zaslužimo, pa jo najbolj potrebujemo. Če bi bila birma prej, v 5. razredu, bi, kot rečeno, do časa mladostništva verjetno že veliko birmancev odšlo s te poti. Ostali bi tisti, ki imajo bogato versko zaledje doma. A prav to ni Božji pogled, ampak človeški. Bog ne ponuja sebe izbrancem, “ta pridnim”, tistim, ki že tako imajo bogato življenjsko popotnico … ampak vsem, še posebej tistim (nam), ki nimamo dobre opore iz primarnih družin – da je lahko Gospod sam naša moč. Jezus nam daje zgled, ko obeduje s cestninarji in grešniki. Vse nas, še posebej pastoralne delavce, pa vabi k usmiljenju, pričevanju, sprejemanju, darovanju, oznanjevanju … Prav zakrament birme je tisti, kjer se nam Sveti Duh še posebej podarja, a potrebno je pripraviti srce, da sprejme Dar, da se pusti obdarovati. Potrebno je prebujati veselje, navdušenje in hrepenenje po živem Bogu in njegovi nežni in usmiljeni ljubezni, podobno kot je to doživela in pričevala tudi sv. Marija Magdalena, ko je šla k učencem s sporočilom: “Gospoda sem videla …” (Jn 20,18) Prav to – priprava srca, da bi tudi mi “videli” in doživeli Gospoda ter pričevali o Njegovi ljubezni, je, po mojem mnenju in izkušnjah, največji izziv kakovostne priprave na birmo za prihodnost – za to pa je potreben čas, veselje, upanje ter veliko potrpežljivosti in ljubezni do Boga in do ljudi. Predvsem pa je potrebna naša osebna vera in globoka povezanost z živim Bogom – Svetim Duhom.

S spoštovanjem in hvaležnostjo Vam želim vse dobro,

dr. Polona Vesel Mušič

Ljubljana, na praznik Marije Magdalene, 22. julija 2022