Pa vi, drage birmanke in birmanci, kaj pa vi menite o tem vprašanju, kako to, da nekateri med vami po birmi vztrajate, drugi pa ne? Zelo zanimivo bi bilo slišati vaše odgovore. Verjetno pa ne zgrešimo dosti, če rečemo, da je težje vztrajati tistim med vami, ki se v svojih župnijah ne čutite sprejete ali po birmi nimate dovolj zanimivih možnosti, kamor bi se lahko vključili; tistim, ki v veri doma nimate opore; tistim, ki ste po birmi izgubili stik z nekaterimi prijatelji itd.

            Odrasli in tudi pastoralni delavci se morda premalo zavedamo, da Bog kliče, kadar hoče, kakor hoče, kogar hoče in nagovarja tudi mimo našega razuma, predvsem pa, da mladi po obdobju intenzivne rasti morda potrebujete čas, da »predelate« oz. sprejmete to, kar ste doživeli. In Gospod ima čas ter je neskončno potrpežljiv, ljubeč in usmiljen, vsekakor veliko bolj kot marsikdo od odraslih, ki bi rad, da po birmi nemudoma postanete »zreli« kristjani in prevzamete čedalje večje odgovornosti. Tako seveda ne gre, saj birma sodi med zakramente uvajanja in pomeni priložnost, da s pomočjo Svetega Duha sploh zorimo in odraščamo; sodelovanje med Bogom in nami pa pravzaprav poteka skozi celotno življenje.

Nekateri pastoralni delavci razmišljajo, da zato, ker mnogi mladi po birmi odidejo, zanje ni vredno imeti kakovostne priprave na birmo, se za njih ni vredno potruditi. A ravno zato, ker nekateri odhajate, ker je to morda celo del razvoja, ko mlad človek išče svojo identiteto, se je potrebno za vas najbolj, kar je mogoče, potruditi, da bo tisto, kar boste nesli s seboj v življenje, čim bogatejše, čim boljše, čim večji zaklad. Več kot je negativnih drž do mladih in bolj kot so prisotne, večji je namreč »osip« po birmi in manjša je želja, da bi se vrnili. In le ljubezen je tista, ki odpira vrata, tudi vrata vrnitve. Odgovorni smo torej za to, kaj nosite s seboj v življenje, kako se spominjate priprave na birmo. Na tistih, ki nosimo birmansko pastoralo, je, da se trudimo, ni pa na nas, da bi merili sadove. Kriterij je, ali smo v danih okoliščinah neke župnije naredili vse, kar je bilo potrebno oz. koliko smo se potrudili, pri tem pa velja, da s svoje strani naredimo, kar moremo, hkrati pa tudi vse izročamo v Božje roke.

 Birma je zastonjski dar Svetega Duha, ki ne pomeni zaključka, ampak še močnejši začetek, moč, zagon za naprej. Glede na to, da zakramenti delujejo tudi iz lastne moči, se zdi primerneje, da mladostniki zakrament birme prejmete, čeprav se soočamo z množičnimi odhodi po birmi. Vendarle, če nosite s seboj, v sebi izkušnjo, da vas je imel nekdo rad, da je bil z vami zaradi vas, da vam je skušal odpreti nova vrata v življenje, potem ta vrata kasneje, tako kot izgubljeni sin, lahko znova najdete. Priprava na birmo in birma je zato pomemben dejavnik v mladostnikovem življenju – ne le za tiste birmance, ki ste iz zglednih družin in ki imate doma urejene odnose. Vi že imate veliko bogastvo v sebi in popotnico za življenje; ampak še posebej za tiste, ki morda s svojim obnašanjem iščete luč, bližino, sprejetost … Kjer zrelosti v veri še ni ali pa še ni vidna, to ne pomeni izključevanja in odlašanja, ampak vero, zaupanje in veliko molitve za te, ki prejemate zakrament birme. Pri tem pa je seveda potrebno upoštevati, da je vsak človek, tudi mlad človek enkraten in da ima vsak svoj ritem razvoja. Nekateri duhovnih stvari ne »predelate« tako hitro, ampak šele čez čas, ko vam o tem spregovori življenje.

Darove in milosti potrebujemo na začetku poti, saj rast omogoča ravno Sveti Duh, veliko pa je odvisno od posameznika, vzgoje in okolja, župnije, kje in kako bo kdo rasel (predpostavljamo, da boljše kot je okolje, bolj kot je nekdo sprejet, bolje kot se nekje počuti, boljše pogoje kot ima v družini … – bolje in bolj celostno bo rasel in prej prišel do osebne vere, vendar je v ozadju tega spoznanje, da je vera milost). Povabljeni smo narediti vse, da bi se s pastoralno ljubeznijo, modrostjo in zgledom približali drug drugemu. Narediti vse, kar je potrebno v duhu nove evangelizacije, hkrati pa vse prepustiti tudi Bogu. Delovanje Božje milosti v dušah ljudi je namreč skrivnost, ki je ne moremo presojati s človeškimi kriteriji.

V birmanski pastorali je torej pravi izziv, kako na vse to dogajanje pogledati z Božjimi očmi, z očmi ljubezni. Ljubezen namreč ni preračunljiva, kar pomeni, da sejemo v zaupanju in upanju. Naša naloga v pripravi na birmo je zato omogočanje kakovosti in odpiranje L/ljubezni – »rezultate« pa prepustiti Bogu. Rast, sadove, darove, milosti, med katerimi je tudi vera, daje Bog. To spoznanje nam daje pogum, da ne zapademo bodisi v napuh bodisi v malodušje in da vztrajamo pri delu s prihodnjimi generacijami. Na tistih, ki nosimo birmansko pastoralo, je, da se trudimo, ni pa na nas, da bi »merili sadove«, zato načelo bolje manj kot več, pa to kvalitetno, ni načelo ljubezni, saj Bog ni ustvarjal niti sveta niti ljudi po tem načelu.

Pravi »uspeh« birmanske pastorale ni viden navzven, saj sega v globine duše in omogoča ljudem bolj kakovostno življenje, odrešeno življenje. Bistvo krščanstva ni v zunanji moči, v močnih in številčnih cerkvenih skupnostih, tudi ne v številu pastoralnih projektov, pristopov, metod in vsebin … Bistvo je v ljubezni. »Delati male stvari z veliko ljubezni,« kot je rekla mati Terezija.[1]