Izpoved vere – obnovitev krstnih obljub: birmanci ste povabljeni k izpovedi vere, ki so jo pri krstu izrekli v vašem imenu starši in botri. Vprašanja (»se odpoveste …«, »verujete …«) med seboj povezujejo birmo in krst. Bila so postavljena že pri krstu in za večino od vas so tedaj namesto vas nanje odgovorili starši in botri, ki so vam tako rekoč »posodili« svojo vero, tako kakor so sploh dali na voljo za vas kos svojega življenja, da se morejo telo, duša in duh prebuditi ter se razvijati. A zdaj more posojeno postati last, saj kot ljudje živimo od tega, kar drug drugemu ne le posodimo, ampak podarimo. Drug drugega nosimo. Vendar se moramo tudi sami odločiti. Podarjeno nam zares pripada šele tedaj, če smo to sprejeli. Tako se v birmi nadaljuje tisto, kar se je bilo začelo pri krstu. Birma je dovršitev krsta. To je celo dejanska vsebina besede »birma«, ki pomeni potrditev, okrepitev. Beseda »birma« izhaja iz pravne govorice in se uporablja za postopek, s katerim kaka pogodba dokončno postane veljavna. Dejansko je ta zaobljuba, s katero se začenja birmovanje, kakor sklep neke pogodbe. Spominja nas na tisto zavezo, ki jo je Bog na Sinaju sklenil z Izraelom. Tam je Bog postavil Izraela pred izbiro: »Predložil sem ti življenje in smrt … Izvoli torej življenje, da boš živel.« (5 Mz 30,19) Birma je vaš Sinaj. Gospod stoji pred vami in vam govori: Izvoli življenje! Življenje smo zares izvolili le tedaj, če smo v zavezi z njim, ki je Življenje samo. Odpoved satanu pomeni odpoved oblasti in laži, ki nam hlini življenje in nas pri tem vodi v puščavo. Kdor se na primer pusti ujeti mamilu, išče nesluteno razprostranjenost življenja v fantastičnost in brezmejnost in v začetku celo verjame, da ga je našel. A v resnici je prevaran, ogoljufan; na koncu ne more več prenašati pravega življenja, in nato razpade tudi drugo, tista slepljiva laž, v katero se je ujel. Vprašanja in odgovori birmanske zaobljube so nekakšno navodilo za življenje; so cestni napisi za vzpon k življenju, ki ni vedno lagodno.

Molitev: v središču molitve je epikleza ali klicanje Svetega Duha z obiljem svojih darov. Birmancem se podari Kristusov Duh, ki bo v vas ustvaril to, kar je bilo uresničeno v Kristusu. Krščanstvo ni samo sistem zapovedi, ki bi od nas zahteval moralne dosežke. V krščanstvu smo obdarovanci. Krščanstvo pomeni, da smo sprejeti v občestvo, ki nas nosi – to je Cerkev. To je vidno v drugem delu birmanskega obreda, v molitvi, ki jo škof v moči svojega posvečenja izgovarja v imenu vse Cerkve. Škof pri tem razprostre roki, kakor je bil storil Mojzes, medtem ko se je Izrael bojeval (2 Mz 17,11). Ti razprostrti roki sta kakor streha, ki nas pokriva in varuje pred soncem in dežjem; sta tudi kakor antena, ki sprejema valove iz zraka in nas tako povezuje s tistim, kar je samo po sebi zelo oddaljeno od nas. Na ta način polaganje rok ponazarja to, kar pomeni molitev: kot kristjani smo vedno privzeti v molitev celotne Cerkve. Nihče ni sam. Nihče ni povsem pozabljen in zapuščen. Vsak pripada občestvu, ki se v molitvi zavzema za vse. Tako je ta molitev resnično kakor streha: smo pod varstvom teh razprostrtih rok. Ta molitev Cerkve je tudi kakor antena, ki nam približuje tisto, kar je daleč – ta daljava, moč Svetega Duha postane naša moč, če smo v tokovnem krogu te molitve. Za tistega, ki živi v Cerkvi, velja tista lepa beseda, ki jo Oče v priliki o izgubljenem sinu izreka bratu, ki je ostal doma: »Vse moje je tvoje.« (Lk 15,31) Tako kakor so nam na začetku našega življenja starši posodili svoje življenje in svojo vero, tako nas Cerkev krepko drži v svoji veri in svoji molitvi. Vse to nam pripada s tem, da mi pripadamo Cerkvi. Tako postanejo razumljive tudi velike in na videz oddaljene besede: prošnja za Duha resnice, moči, pobožnosti, strahu Božjega. Nihče namreč ne more sam graditi svojega življenja; za to ne zadoščajo niti modrost, znanje, moč najmočnejšega. Potrebno nam je samo pogledati v časopise, da vedno znova vidimo, kako prav mogočni in občudovani ob koncu pogosto nič več ne vedo, kaj naj storijo s svojim življenjem, in propadejo. Če pa, obratno, vprašamo o skrivnosti ljudi, ki so bili morda zelo preprosti, a so našli mir in izpolnitev svojega življenja, se izkaže, da je jedro njihove skrivnosti to, da niso bili sami. Ni jim bilo treba šele iznajti življenja. Ni bilo treba njim samim izmišljati si, kaj pomeni in kaj se pravi: »Izvoli življenje!« Dali so si »svetovati« tam, kjer je nasvet, in tako jim je pripadalo to, česar sami niso imeli: modrost, moč, spoznanje: »Vse moje je tvoje.« Stali so pod streho, ki pokriva, a ne zapira, marveč lovi valove Večnega, valove Življenja in nas združuje z Njim. Škofovi razširjeni roki nam kažeta, kje je ta streha, ki jo vsi potrebujemo. Ti roki sta navodilo in obljuba. Pod krovom birme, pod streho Cerkve, ki moli, živimo varno in hkrati odprto: živimo v tokovnem krogu Svetega Duha.

Maziljenje s sveto krizmo: gre za osrednji ali središčni del obhajanja zakramenta svete birme v latinskem obredu. Zakrament svete birme se podeljuje z maziljenjem s sv. krizmo na čelu med položitvijo roke in z besedami: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Tako maziljenje pomeni, da nas Kristus sam vzame v roko; maziljenje pomeni, da nam Kristus nudi življenje Svetega Duha. »Izvoli življenje!« – to ni le ukaz, ampak je hkrati dar. »Amen.« Ta hebrejska beseda pomeni: »Da, tako je.« ali: »Da, tako bodi!‹« S tem birmanke in birmanci priznate birmanski dar in nalogo.

Pozdrav miru: pozdrav »Mir s teboj« zaključi obred birme. Gre za velikonočni pozdrav Kristusa apostolom, po tradiciji pridržan škofom in razodeva znamenje bratstva. Birma uvaja v ozračje evharistije.

Birmanska maša z lepim sodelovanjem še dolgo odmeva v župniji in vsem udeleženim uokviri lep spomin na birmanski dan. Pri tem je zaželeno, da bi birmanska slovesnost potekala v obliki mladinske maše, ki jo pripravijo mladi (birmanci in njihovi animatorji) z izborom pesmi, igranjem na inštrumente (kitare) ter drugim sodelovanjem, sam obred oz. birmovanje pa naj bi potekalo v zbranosti in tišini (ali le ob rahli glasbeni spremljavi), da vsi navzoči slišijo dragocena imena birmank in birmancev in morejo za vas takrat še posebej moliti. Mnogi mladi si tudi želijo, da mladinska maša ne bi bila samo enkraten dogodek v župniji, ampak redna možnost izražanja vere na mladosten način.

K birmanski slovesnosti pa sodi tudi domače družinsko praznovanje. Birma je eno najlepših praznovanj v župniji, zgled drugim, da smo srečni. Podrobnosti praznovanja so seveda odvisne od želja, dogovorov in možnosti tako v župniji kot v družinah. Da bomo mogli lepo praznovati, pa je za to potrebna dobra priprava pred samim birmanskim praznikom, h kateri sodi tudi to, da smo si sposobni odpustiti, kar smo morda v letih družinskega življenja ali župnijskega sodelovanja drug drugemu nehote prizadejali. V Očenašu molimo »… odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« – kakor mi odpuščamo, bo tudi nam odpuščeno in prav bi bilo, da si to, kar smo drug drugemu »dolžni«, med seboj odpustimo in stopimo na novo pot medsebojnih odnosov. To dejanje ljubezni lahko storimo v času devetdnevnice pred birmo, ko imate tako birmanci kot starši in botri možnost opraviti tudi dobro sveto spoved. Tako resnično lahko spravljeni in notranje pripravljeni dočakamo in doživimo birmanski dan, v vsej polnosti sprejmemo darove Božje ljubezni in okrepljeni z močjo Svetega Duha ter v prijateljstvu drug z drugim nadaljujemo življenjske poti in krščansko življenje.[1]