BIRMANSKI ANIMATORJI – DRAGOCENA PRILOŽNOST[1]

POVZETEK

Animator je oseba, ki navdušuje, spodbuja, poživlja, daje živahnost in razveseljuje. Posebnost animatorja je, da je med mladimi z namenom, da jih spodbuja k povezanosti, da bi rasli skupaj preko izkustva skupine (v našem primeru birmanske skupine). Ob tem tudi sam raste v človeški zrelosti, poklicni usposobljenosti in duhovni globini, zato je potrebno animatorje ves čas vabiti, vzgajati, usposabljati in začenjati znova. Dobro je, če je za srečanja animatorjev postavljen reden termin. Animatorji naj imajo možnost usposabljanja, dobre priprave, varen, zaupen prostor za medsebojne odnose, dobro refleksijo in evalvacijo. Duhovnik je v prvi vrsti tisti, ki vzgaja, usposablja animatorje, da bodo oni zmogli naprej »delati« z birmanci. Birmanci naj čutijo, da se duhovnik in animatorji med sabo podpirajo in so skladni. Pomembno je, da gre v odnosih za zaupanje, da se animatorji počasi uvedejo. Mladi, tudi animatorji, intuitivno čutijo, ali so sprejeti taki, kot so, z vsemi svojimi talenti in pomanjkljivostmi. Naj čutijo, da tudi če naredijo napako, vedno lahko začnemo znova. Če duhovnik oz. voditelj zaupa animatorjem, da bodo svoj del programa izpeljali, potem bodo tudi oni zaupali ostalim. Zelo pomembna pa je tudi molitev za animatorje in z animatorji za blagoslov, za celostno rast in vse darove Svetega Duha, ki jih potrebujejo pri animiranju in medosebnih odnosih. Animator je tisti, ki največ pridobi in najbolj osebnostno raste, tudi ali predvsem v veri.

Birmanske skupine, ki jih vodijo mladi sodelavci, so eno od področij, ki jim omogoča, da odgovorijo na krstno milost in prevzamejo odgovornost za svojo skupnost. Zaradi tega imajo birmanske skupine večplasten pomen. Poleg rasti dobrega, ki ga sprožijo v mladih, so priložnost, da mladi, zlasti birmanski animatorji na nov način ovrednotijo svojo vero in jo v polnosti zaživijo znotraj župnijskih skupnosti. V tistih župnijah, kjer ni birmanskih skupin, so birmanci in animatorji, po mnenju mnogih, prikrajšani, saj so zamudili pomembno izkušnjo celostne rasti, medsebojnega in občestvenega sodelovanja, druženja in zorenja v skupini itd. Tudi animatorji so prikrajšani za izkušnjo lastnega zorenja, celostne rasti in animiranja oz. vodenja skupine. Zato svetujemo, če je mogoče, naj bi vsaka župnija ustanovila birmanske skupine in k temu tudi primerno usposabljala animatorje, da bi znali prisluhniti mladim ter na pravi način z njimi sodelovati. Tak vzorec dela ni povsod enako uresničljiv. Vsaka župnija ima svoj utrip verskega življenja in do skupin pridemo le z dolgoročnim in načrtnim delom. Ob upoštevanju dejstva pluralnosti, da je vsaka župnija nekoliko drugačna in ima drugačne pogoje za ustanovitev in delovanje birmanskih skupin, je izziv na tem področju narediti splošne smernice za delo v birmanskih skupinah. Itinerarij birmanskih skupin naj bi izhajal iz konkretnega življenja, v njegovo jedro naj bi bila vtkana izkušnja mladih, sicer je zanje neprepričljiv. Zato je potrebno ovrednotiti vse pozitivno, kar živijo mladi v letih odraščanja. Priprava na birmo v času vstopanja v obdobje zrelosti ima veliko poslanstvo in nalogo, da v mladih resnično prebudi ljubezen do lepega, zlasti ljubezen in veselje do življenja. Podoben pomen imajo tudi duhovne vaje, ki prebudijo odnose in preko odnosov župnijo; mladi pridobijo lepo izkušnjo za nadaljnje krščansko življenje.

Vzgojno-pastoralni model (VPM) temelji pretežno na salezijanski tradiciji, v zadnjih letih pa se je začel uveljavljati tudi v nekaterih slovenskih župnijah. VPM postavlja formacijo pred informacijo in tako relativira pomen faktografskega védenja. Velik poudarek je na skupini, kar pomeni, da v učni proces enakovredno vključuje birmanca, skupino in njenega animatorja. Pri rasti krščanske edukativne skupine se prepletata splošni vzgojni in evangelizacijski proces. Vzgojno-pastoralni model gradi na temeljnih intuicijah in praktičnih izbirah, ki navdihujejo in podpirajo celotno vzgojno dejavnost. Prisoten je fragmentarno – samo v določenih elementih in/ali samo v določenih župnijah. Ugotavljamo: čim bolj je priprava na birmo vzgojno-pastoralna, čim bolj je pristop do mladih dialoški, timski in celosten, višji so rezultati (empirični in življenjski). Način priprave na birmo, ki se vključuje v razgibano dejavnost na župniji, ki jo vodi župnik z ekipo, že v času priprave bistveno pripomore, da birmanke in birmanci zmorejo prepoznati v zakramentu birme vrednost, ki jih oblikuje in zaznamuje. Vera se jim zdi v življenju pomembna vrednota, Cerkev pa mati, ki jih sprejema v svoje naročje. Vzgojno-pastoralnega modela tako ne smemo jemati zgolj kot pristop, ki bi preprečeval »osip« po birmi, pač pa kot pristop, ki v prvi vrsti vnaša v življenje birmancev, animatorjev, družin in drugih nosilcev večjo kakovost za nadaljnje življenje v veri.

                                                                                                                           Polona Vesel Mušič

KLJUČNE BESEDE

birmanski animator, animiranje, birmanska skupina, duhovne vaje, vzgoja, evangelizacija,

vzgojno-pastoralni model

RECENZIJA KNJIGE

Vsaka kultura, ki ima v sebi dovolj življenjske moči in želi preživeti, išče način, kako vključiti mlade v odraslost. Ne gre le za proces vzgoje, gre tudi za prevzemanje odgovornosti. Če pogledamo na področje vere, je to še toliko pomembnejše, saj, vsaj s krščanskega vidika, pri tem ne more iti zgolj za rutino, ki bo iz otroka že kako ustvarila odraslega človeka. Kristusu je treba odgovoriti osebno, vsak je poklican po imenu in edini pravi odgovor vere je iz globoke notranje odločitve. Tega v polni meri ni mogoče storiti zgolj v moči človeške modrosti ali kakšne druge zmožnosti. Potrebna je posebna milost, ki človeka napolni z močmi Svetega Duha, da prevzame odgovornost zase in skupnost v odnosu do Boga. Dr. Polona Vesel Mušič že dalj časa ne samo raziskuje, ampak tudi spodbuja zavest o moči in potrebi zakramenta sv. birme za sodobnega mladega človeka. Iz njenih raziskav je mogoče prebrati potrebo po prenovi birmanske kateheze in pastorale. Gotovo je treba na tem področju še veliko storiti. A precej je tudi že narejenega in je tu predstavljeno, da lahko brez posnemanja najdemo navdih za lastno delo z birmanci.

Eden izmed možnih odgovorov na izzive birmanske pastorale so gotovo birmanske skupine in njihovi animatorji. Gre za organsko nadaljevanje ciljev same birme. Mladi naj bi po tem zakramentu dobili moč in tudi obveznost živeti samostojno svojo vero. Pogosto pastoralni in katehetski delavci to poudarjajo, a redko se sprašujemo, kako jih izzvati in jim dati priložnost za tak način življenja iz svoje vere. Birmanski animatorji so eden izmed uspešnih in razširjenih poizkusov odgovoriti na to zahtevo. Dati jim priložnost za odgovorno življenje iz svoje vere, vključiti jih v pastoralno in katehetsko delo, pomagati mlademu človeku k zavesti odgovornosti in še bi lahko naštevali želje, ki jih imajo odgovorni ob pogledu na birmanske animatorje. Ob tem je treba gledati tudi na pričevanje in moč, kar dejavni mladi dajejo svojim mlajšim prijateljem, ki so v pripravi na prejem zakramenta sv. birme. »Te in podobne želje so odraz potrebe, da bi mladi imeli v svojih župnijah priložnost kakovostne priprave na birmo, ta pa je mogoča, če so del priprave tudi birmanske skupine in duhovne vaje, kjer lahko sodelujejo birmanski animatorji. Želja, ki je izražena in odmeva tudi v raziskavi, je namreč, da bi vsaka župnija, če je le mogoče, ustanovila birmanske skupine, vodili pa naj bi jih mladi, ki so za poslanstvo animatorstva primerno usposobljeni,« ugotavlja avtorica in tako že na začetku pove, da želi s svojim delom podpreti in pomagati vsem, ki se trudijo za kvalitetne birmanske skupine in še bolj za odgovorno delo z birmanskimi animatorji in končno tudi zanje.

Knjiga ima dva dela. V prvem strokovno predstavi ozadje in vlogo animatorjev, duhovnih vaj za birmance v birmanski pastorali. Izhaja iz temeljnega teološkega koncepta prevzemanja odgovornosti za svojo vero in poklicanosti za pričevanje pred drugimi za odločitev zanjo. Čeprav gre za teoretičen del, predstavi tudi praktične vidike postavljanja birmanskih skupin in vključevanja animatorjev po različnih starostnih skupinah. Duhovnikom bo služil tudi premislek o pravih pričakovanjih, ki jih lahko imamo glede animatorjev in s tem tudi poglobitev zavesti za vse pastoralne delavce, da so tudi animatorji še vedno na poti zorenja v svoji veri.

Drugi del je bolj praktično naravnan. Če so vidiki dela birmanskih animatorjev premišljeni v prvem delu, je drugi del usmerjen v konkretne vzgojno-pastoralne modele in mesto duhovnika pri tem. Gotovo ni vse odvisno od duhovnika, še manj od vzgojno-pastoralnega modela, vendar so rezultati avtoričinega raziskovanja zgovorni sami zase. Težo tej knjigi in vsemu razpravljanju dajejo prav ti empirični podatki, ki nam, če nam je seveda kaj do dela z birmanci, ne morejo dati miru. Gotovo bo kdo rekel, da pri predstavljenem modelu iz konkretne župnije in konkretnem duhovniku ne gre jemati vse za sveto. Vendar so  metodološki pristop, rezultati raziskave in poštenost interpretacije sami po sebi zgovorni. Tako in tako ne moremo delati v pastorali in katehezi zgolj na učinkovitosti in še manj so rezultati vidni takoj, je pa odgovorno do birmancev, da jim odpiramo pot v odraslo življenje na tak način, ki jim bo najbolj služil tudi in predvsem na področju vere.

Konkretno knjižno delo je gotovo potrebno za slovenskega pastoralnega in katehetskega delavca. Najprej, da premislimo o svoji zavzetosti in inovativnosti pri delu z birmanci in še bolj, da kritično in odgovorno začnemo delati s tistimi mladimi, ki so svojo birmo vzeli zares in smo jih vključili med animatorje. Naj to ne bo le iskanje nadomestkov za našo nemoč, še manj za našo lenobo, naj bo to izziv za odgovorno iskanje mladinske pastorale, ki naj bi podpirala in vzgajala odgovorne laike. Besede avtorice v zaključku nam lahko vlijejo le poguma za nove korake pri delu z birmanci: »Animatorstvo je izziv in priložnost za vse udeležene v tem poslanstvu – za birmance, za katere je druženje in sodelovanje v skupini ena od osnovnih potreb in nujno potrebna za njihov razvoj; za animatorje, ki v animatorstvu lahko celostno rastejo in tako veliko pridobivajo za delo z birmanci in za svoje življenje, saj več kot dobijo, več lahko dajo tudi svojim varovancem; za občestvo, ki z mladimi animatorji zaživi in hkrati pridobi nove sodelavce in – nenazadnje za duhovnika, ki s timskim pristopom vstopa v nov, bolj kakovosten način sodelovanja na župniji in s tem sledi smernicam sodobne pastorale, ki daje laičnim sodelavcem odgovorno mesto znotraj župnijskega občestva.«

                                                                                                                         prof. dr. Janez Vodičar SDB

[1] Vesel Mušič, Polona. 2015. Birmanski animatorji – dragocena priložnost. Ljubljana: Salve