Dolgoletne izkušnje sodelovanja znotraj birmanske pastorale

Za mano bo kmalu dvajset let (2005–2025), kar se vsak dan z veseljem in hvaležnostjo ukvarjam s temo birme in birmanske pastorale. Letos pa mineva deset let od zagovora disertacije (zagovor sem imela ravno na praznik Marije, Kraljice miru, 22. 8. 2012), kar se aktivno in prostovoljno posvečam pripravi na birmo. Hvaležna sem za veliko res lepih izkušenj. Do sedaj se je v desetih letih zvrstilo več kot 700 samostojnih srečanj (predavanj, seminarjev, duhovnih obnov, duhovnih vaj, delavnic, …). Vsebina srečanj je veselo oznanilo o Svetem Duhu in birmi ter aktualne teme o botrstvu, odraščanju …

Pred epidemijo smo imeli srečanja »v živo«, v zadnjem letu in pol pa izvajam tudi srečanja na daljavo. Izkušnja srečanj me uči, da so starši, birmanci in botri zelo hvaležni za pripravo, da se je (v živo in na daljavo) udeležijo v velikem številu in so z vsebino zadovoljni. Srečanjem v pripravi na birmo sem dodala tudi možnost priprave na daljavo za starše prvoobhajancev in starše novokrščencev. Poleg različnih srečanj pa vodim na daljavo tudi biblične skupine, ki so lepa priložnost za branje in premišljevanje Božje besede in pogovor ter molitev ob izbranih odlomkih.

Ob delu sem zasnovala zbirko knjig Birmanska pastorala, v kateri je med letoma 2013 in 2018 pri založbi Salve izšlo šest knjig, pripravljam pa tudi naslednjo knjigo ali morda dve. Lani spomladi je zaživela spletna stran vesel.net, ki je naše družinsko delo – sem namreč tudi mama petih odraščajočih sinov, kar pomeni, da imam z odraščanjem in pripravo na birmo tudi osebne oz. družinske izkušnje. Pri oznanjevanju pa je v pomoč tudi naše Društvo VESELje, kjer želimo krepiti veselje znotraj birmanske duhovnosti ter pastorale. Predvsem starši in botri preko različnih odmevov kažejo, da so s srečanji zadovoljni in da z veseljem sprejemajo tak način priprave. Temu pritrjujejo tudi mnogi duhovniki. Nekaj odmevov je objavljenih tudi na spletni strani, prav tako tudi različne možnosti priprave na birmo za aktualno pastoralno leto.

Osebna vera, ki mi v življenju največ pomeni in ki je prijateljski odnos z živim Bogom, dopolnjuje in bogati mojo duhovno, raziskovalno, študijsko in pastoralno pot. Veliko mi pomeni vsakdanja udeležba pri sveti maši, molitev, Božja beseda, različne oblike duhovnih vaj in programov na področju duhovnosti (npr. duhovno spremljanje in drugo, kar omogoča zlasti Ignacijev dom duhovnosti). V prvem poglavju knjige “Skoči ven” je podano tudi moje pričevanje vere, ki ga s hvaležnostjo kratko podajam tudi na svojih srečanjih.

Naj ta predstavitveni uvod služi kot referenca za strokovni, duhovni in človeški pogled na temo birme in birmanske pastorale. Vseh vprašanj in vidikov seveda ne morem predstaviti v tem dopisu, zato ob besedilu navajam strani, kjer so posamezna vprašanja obširneje predstavljena v knjigah. V nadaljevanju bom kratko predstavila svoj pogled na omembo ukinitve botrstva in prestavitve birme v 5. razred. Obe vprašanji sta povezani, zato poglejmo najprej vprašanje starosti birmancev, nato pa še vprašanje botrstva ter za sklep še vprašanje priprave na birmo.

 Vprašanje prestavitve birme v 5. razred

Vprašanje starosti birmancev podrobno predstavljam v knjigi “Skoči ven” od strani 141 dalje. Na straneh 147–154 so predstavljeni razlogi, zakaj je za birmo najprimernejše obdobje mladostništva.[1] O tem nam govori povezava med odraščanjem (opiram se na aktualne raziskave o razvoju možganov) in birmo ter vlogama staršev in botrov. V času odraščanja, ki je eno najzahtevnejših obdobij življenja, namreč mladostnik potrebuje spremstvo. V človeškem smislu je to, poleg staršev, lahko dober birmanski boter, ki so ga sami izbrali, v duhovnem smislu pa je njihov (in naš) spremljevalec Sveti Duh, ki prek zakramenta birme ravno v tem času na nov način vstopa v njihova mlada življenja in jih vabi k prijateljstvu s seboj. Vabi jih na pot življenja, na kateri ne bodo sami, ampak skupaj z Gospodom. Ponuja jim svojo ljubezen (ker je On ljubezen) s povabilom, da bi z njo (z Njim) sodelovali. Prav zato je zelo smiselno, da je birma ravno v obdobju odraščanja, v času, ko mlad človek v svoji ranljivosti potrebuje največ pomoči. Na ta način pa tudi najbolj začuti, da je ta ljubezen zastonjska – brezpogojna.

V knjigi na strani 145, med drugim, opišem tudi možnost prestavitve birme v 4. ali 5. razred, vendar na podlagi tehtnih razlogov to odsvetujem, prav tako, kot prestavitev v poznejša leta. Če bi namreč birmo delili in prejemali še preden vstopijo v puberteto, bi šlo za večji poudarek na tem, da zakramenti delujejo, tudi če otroci tega delovanja ne bi povsem razumeli in z njim sodelovali. Prejeli bi moč v zaupanju v delovanje Božje milosti, za tiste, ki bi želeli, pa bi imeli mistagoško poglabljanje v vero in zakrament birme. Morda bi mlajši birmanci sprejeli zakrament z večjo vero in manjšim odporom glede sodelovanja, kot je to značilno za najstniško obdobje. A nekateri moji sogovorniki v raziskavi (starši in botri), ki so prejeli birmo v nižjih razredih osnovne in veroučne šole, pravijo, da je bilo to za njih prezgodaj, da se od tega kaj malo spomnijo in niso mogli razumeti, v čem je smisel zakramenta birme. V skrivnost sodelovanja s Svetim Duhom je namreč lažje vstopati, ko smo nekoliko starejši, ko razvijemo kritično in abstraktno mišljenje, če smo premladi, pa to še ni dovolj razvito.

Pomemben razlog za birmo v času odraščanja je tudi izbira botra, saj je smiselno, da si botra birmanci (mladostniki) izberejo sami. Gre namreč za odnos, ki traja vse življenje in lahko bistveno pripomore h kakovosti odraščanja in odnosov. Če bi šli k birmi pred puberteto, bi jim verjetno izbrali botra starši, ampak to smo naredili že pri krstu; v mladostništvu pa so na vrsti oni, da izberejo nekoga po prijateljstvu, po srcu. Mladostniki potrebujejo spremstvo, pa ne več zgolj nas, starše, ampak še druge dobre ljudi, med njimi v prvi vrsti dobrega botra. In tudi mi, starši, potrebujemo nekoga, ki mu lahko zaupamo, ki “pozna poti”, kot je lepo rečeno v Tobitovi knjigi (celotna zgodba zelo nazorno prikaže pomen botrstva, zato sem jo predstavila že v svoji drugi knjigi: Tobija, Sara in angel Rafael – o poročni ljubezni in botrstvu). Rafael, med drugim, pravi očetu Tobitu besede, ki so gotovo spodbudne in tolažilne za vse starše: “Šel bom z njim na pot. Ne boj se, zdrava odhajava in zdrava se ti vrneva, zakaj pot je varna …” (Tob 5,17).

Največji ugovor proti prestavitvi birme v nižje razrede veroučne šole pa je nevarnost (ki bi se ob sedanjem pojmovanju zakramenta birme in načinu birmanske pastorale kaj lahko uresničila), da bi birmanci in njihovi starši mislili, da so »vse opravili« ter bi tako še prej prenehali z veroukom in sodelovanjem v župniji. Ob sedanjem pomanjkljivem razumevanju in doživljanju zakramenta birme (ki pogosto ne vključuje vstopanja v Božjo zgodbo ljubezni) ter načinih priprave (ki so še vedno pogosto usmerjeni v učenje namesto v pripravo srca, »okušanje« Božje ljubezni in življenja s Svetim Duhom), bi verjetno birmanci že prej »odšli«. Pastoralni delavci bi izgubili dragocen čas najstniških let, ko se za mlade začenja novo rojstvo v globljem smislu, kot je bilo prvo rojstvo – ko iščejo identiteto in se preskušajo, ko vstopajo v odnose in ko še kako potrebujejo spremstvo in pomoč. Če bi jim birmo podelili že prej in bi se od Cerkve oddaljili, jih v najstniških letih ne bi mogli tako in toliko spremljati, kot jih lahko sedaj. Pozneje jih verjetno ne bi mogli več povabiti in bi bili prepuščeni samim sebi, zato smo povabljeni, da jim pomagamo vstopati v sodelovanje s Svetim Duhom, kar je mogoče na toliko načinov, kot je raznolika ljubezen.

V znanem svetopisemskem odlomku beremo, kako Jezus pokliče Mateja, nato pa je rečeno takole: “Ko je bil pa Jezus v hiši pri mizi, glej, je prišlo mnogo cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Ko so to videli farizeji, so govorili njegovim učencem: Zakaj vaš učenik je s cestninarji in grešniki? Ko je on to slišal, je dejal: Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: Usmiljenja hočem in ne daritve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.” (Mt 9,9–13) S tem odlomkom bi lahko podkrepili celotno birmansko pastoralo. Birma je zastonjski dar, ki nam ga daje Gospod, ker nas ima rad. In ta dar potrebujemo v življenju še bolj v zahtevnih in izzivalnih obdobjih življenja, kar prinese s seboj tudi mladostništvo. Ganljivo je pomisliti, da nam nekdo daruje svojo zastonjsko ljubezen takrat, ko si jo najmanj zaslužimo, pa jo najbolj potrebujemo. Če bi bila torej birma prej, v petem razredu, bi, kot rečeno, do časa mladostništva verjetno že veliko birmancev odšlo s te poti. Ostali bi tisti, ki imajo bogato versko zaledje doma. A prav to ni Božji pogled, ampak človeški. Bog ne ponuja sebe izbrancem, “ta pridnim”, tistim, ki že tako imajo bogato življenjsko popotnico … ampak vsem, še posebej tistim (nam), ki nimamo dobre opore – da je lahko Gospod sam naša moč. Jezus nam daje zgled, ko obeduje s cestninarji in grešniki. Vse nas, še posebej pastoralne delavce, pa vabi k usmiljenju, pričevanju, sprejemanju, darovanju, oznanjevanju …

Če torej želimo omogočiti, da se daru in darov Svetega Duha mlad človek (in njegova družina, boter, župnija …) čim bolj zaveda in pri tem zavestno sodeluje, je smiselna starost prejema birme v času odraščanja, saj je v pripravi na birmo potreben tudi dovolj dolg vzgojno-pastoralni proces. V mladostništvu je človek na višku motivacij, izzivov in v to sodi tudi priprava na birmo. Po eni strani si mladi želijo biti samostojni, po drugi pa lahko še vplivamo nanje. Iz tega lahko izpeljemo misel: če kristjan Svetega Duha in njegovih darov ne prejme dovolj zgodaj ali sploh ne prejme, se mu po redni poti krščanska zrelost odmika, če pa jih prejme prezgodaj, ko se tega še ne zaveda, pa z njimi (takrat) ne more zavestno sodelovati, s čimer je zamujena tudi pastoralna in vzgojna priložnost. Če gledamo na starost birmancev s teh perspektiv, je čas mladostništva, kljub morebitnim pomislekom, pravi čas. Zakrament svete birme je priložnost duhovne okrepitve (dragocena popotnica – vključno s pripravo na birmo) na življenjskem križišču pred srednjo šolo oz. pred vstopom v odraslost.

Dragocenost botrov in botrstva – hoditi skupaj po poti življenja in vere

V knjigi “Skoči ven” sem na straneh 196–216 znova osvetlila vlogo in pomen botrstva, nekaj misli sem izbrala tudi za predstavitev v nadaljevanju. Knjiga “Tobija, Sara in angel Rafael” pa je v celoti posvečena botrstvu.

• Pomen botrstva

Dober birmanski boter je v obdobju odraščanja še prav posebej dragocen, saj birmanci, po raziskavi sodeč, ne pričakujejo od botra prvenstveno darila, ampak predvsem odnos, zato ima botrstvo v mislih, pričakovanjih in življenju birmancev vodilno mesto. Botri so v procesu odraščanja in vere nujno potrebni, kot je nujno potrebna opora, ki jo ima npr. mlada rastlina, da se okrepi – pri tem pa ne gre samo za birmance, ampak tudi za botre same: tudi oni so povabljeni k poglabljanju vere in tudi oni so na poti; botrstvo je en korak, ena priložnost na tej poti. Botrstvo je zato lahko pot vere, pot, po kateri hodi človek, ki je postal oz. želi postati boter in z novo službo in odgovornostjo, ki mu je zaupana, stopi na pot odrešenja in urejanja odnosov. Botrstvo namreč lahko okrepi medosebne odnose, sorodstvene vezi in versko življenje tako birmanca kot botra. To pa pomeni večji poudarek pri pomenu in ovrednotenju botrov ter njihovi kakovostni pripravi na to poslanstvo.

Na pragu odraščanja naši otroci odhajajo v življenje okrepljeni z darom Svetega Duha – z njegovo ljubeznijo in prijateljstvom. Otrok ne prepuščamo praznini tega sveta, ampak Bogu, ki gre z njimi na pot njihovega nadaljnjega življenja. Ravno priprava na birmo jih uvaja, da bi spoznali in okrepili odnos z Bogom: občutek, da niso sami, da je z njimi Sveti Duh, da se nanj vedno lahko obračajo in da so obdarovani z njegovo prisotnostjo in zastonjsko ljubeznijo. Z njimi (in z nami) je Bog, ki nas ima rad.

Odsev Božje skrbi in ljubezni pa je v človeškem smislu lahko dober birmanski boter, ki so si ga izbrali po svojem srcu. Boter in Sveti Duh torej pomagata, da mlad človek lahko zori v varnem objemu človeške in Božje ljubezni. Redna pot, kako Bog prihaja v življenje, v srce, v dušo, so zakramenti, ki so moč in pomoč, prijateljstvo z Gospodom. Starši smo sprejeli nalogo, da podarjamo življenje in tudi vero, botri pa pri tem odgovornem poslanstvu pomagajo mladim in staršem.

• Izbira botra

Omenila sem že, da sta vprašanji starosti birmancev in botrstva povezani. Naši otroci odraščajo in se v času mladostništva postopno osamosvajajo od staršev, zato je zelo primerno, da imajo poleg staršev tudi dobre birmanske botre, ki si jih sami izberejo.

Navadno so birmanci povabljeni, da izberejo botre, ki že živijo krščansko življenje, kar je prav in dobro, saj bodo birmancem lahko stali ob strani na poti življenja in jih duhovno podpirali. Če takega človeka ne najdejo v sorodstvu, botra poiščejo v svoji župniji, med animatorji, župnijskimi sodelavci, molivci … Lahko ga izberejo tudi s seznama dobrih botrov, če ta v župniji obstaja. Toda – ali bo na tak način botrstvo rodovitno, bo odnos rodoviten? Mladi si namreč v prvi vrsti želijo nekoga, ki bi se zanimal zanje, se z njimi pogovarjal, gradil zaupen in varen odnos …. Ta vidik je pomemben vedno, v ospredje pa pride še posebej takrat, ko se v življenju dogaja tudi kaj slabega, na primer, če prihaja v življenju mladostnika morda tudi do različnih zlorab. Komunikacija in zaupanje v odnosu z dobrim botrom je v takih primerih lahko velikega pomena.

Mladostniki zelo dobro čutijo, kdo je tisti, ki mu lahko zaupajo, s komer se pogovarjajo in jih bo spremljal na poti in če takega človeka ne najdejo med ljudmi s »pogoji«, ga navadno poišče srce med tistimi, ki nimajo vseh pogojev za botrstvo, zato si navadno izberejo botra po srcu, ne glede na to, ali izbrani boter ustreza danim pogojem. Boter je namreč nekdo, ki si ga izbere mladostnik sam in od katerega upravičeno pričakuje ne le zgled v veri, ampak tudi pomoč in podporo v življenju, kar konkretno pomeni tudi pogovore, ki vodijo in usmerjajo mladostnika. Vloga botra je tako najprej in v osnovi človeška – prijateljska, nato pa seveda tudi duhovna. In v večini primerov si mladi z veseljem izberejo nekoga, ki ga ima rad, se z njim pogovarja, mu je zgled, ga spremlja, pomaga … skratka je dober človek in zato zanje primerna izbira za spremljevalca.

Aktualno vprašanje, ki se postavlja ob vlogi birmanskih botrov, je torej: ali in koliko se izbrani boter zaveda svojega pomembnega in odgovornega vseživljenjskega poslanstva, še posebej na verskem oz. duhovnem področju ter koliko ga uresničuje. Pogosto se namreč zgodi, da boter, ki ga izbere mladostnik po srcu – ker mu zaupa, z njim komunicira, ima lep odnos …, ne ustreza danim pogojem na verskem področju. Izkušnje kažejo, da je malo takih botrov, ki bi resnično živeli po veri, se tega poslanstva zavedali in redno (vsak dan) z molitvijo podpirali svojega varovanca, ob tem pa imeli z njim pristen in ljubeč odnos.

V današnjem času zato pogosto naletimo na izziv: birmanec želi izbrati birmanskega botra po svojem srcu, po prijateljstvu, s katerim se dobro razume, se z njim lahko pogovarja, mu zaupa …, izbrani boter pa bodisi zaradi življenja v zunajzakonski skupnosti bodisi zaradi tega, ker je ločen in ponovno poročen ali pa zaradi kakšnih drugih življenjskih okoliščin, nima ustreznih pogojev za službo botrstva. Kaj storiti?

• Jezus in Samarijanka

Odlomek, ko Jezus sreča Samarijanko (Jn 4), lahko beremo v luči opisanega izziva izbire botra. Jezus pristopi prvi, prvi ogovori Samarijanko, ki prav tako kot številni današnji kandidati za botre živi v zunaj zakonski skupnosti: »Pet mož si imela in ta, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož.« (Jn 4,18) Prosi jo: »Daj mi piti!« (Jn 4,7) Podobno tudi marsikateri birmanec prosi svojega botra za botrstvo. Prosi ga za odnos in za spremstvo (v človeškem in duhovnem smislu) ter mu želi reči: »daj mi piti«, kar med drugim lahko pomeni naslednje želje: »izbral sem te, zaupam ti, rad te imam, prosim, hodi z menoj skozi življenje, bodi mi trdna opora, moli zame, pogovarjaj se z mano, deli z mano svoje nauke, izkušnje, da me ne bo strah, kajti s starši se trenutno o marsičem ne morem pogovarjati, še posebej pa ne o bolj intimnih vprašanjih, ki zadevajo tudi pripravo na življenje in na zakon …« Po Sloveniji odmeva ta klic birmanca botru in hrepenenje po odnosu, ki pa v sebi gotovo skriva tudi hrepenenje po odnosu z Bogom. A tako kot Samarijanka nadaljuje pogovor, tako tudi botri, ki ne morejo biti izbrani, pogosto slišijo: »… nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok …« (Jn 4,11) Zdi se, kot da Jezus po prošnjah birmank in birmancev prosi tudi nas: »daj mi piti«. Ker je vodnjak globok in ker nimajo s čim zajeti, potrebujejo pomoč. Gospod ni šel mimo Samarijanke, kljub temu da je živela v zunajzakonski skupnosti in ne gre tudi mimo vseh, ki so povabljeni k botrstvu in jih po srcih birmancev prosi: daj mi piti oz.: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: Daj mi piti, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« (Jn 4,10) Botri pogosto ne morejo do te žive vode, ne morejo do Gospoda, zato Gospod želi, da jim pri tem pomagamo. Kot Jezus omogoči Samarijanki srečanje s seboj, tako je lahko tudi povabilo k botrstvu, povabilo k novemu (prenovljenemu, poglobljenemu, bolj pristnemu …) odnosu z Gospodom. Samarijanka je po srečanju postala pričevalka za Gospoda, k čemur so povabljeni tudi botri. Najbolj zanesljiva izbira botra je torej izbira srca – da si nekdo izbere botra po srcu, po odnosu, saj je srce (prijateljstvo, ljubezen, odnos, pripadnost) tisto, ki ga izbere, potem pa je treba botru pomagati, da bo postal tudi duhovni boter.

»Daj mi piti« je zato vabilo vsem – botrom, da stopajo na pot za Gospodom in nam, ki jih spremljamo in na botrstvo pripravljamo. Daj mi piti, je odsev želje Gospoda samega, kot je to vabilo razumela tudi mati Terezija – žeja po dušah, žeja po ljubezni.

• Botrstvo – vstopno mesto za vero

Mnogi botri gotovo že živijo dobro krščansko življenje, nekateri pa pri tem potrebujejo nekaj spodbude. Velik izziv pa je, da bi prav preko botrstva pomagali kandidatom za botre, da bi stopili bliže h Gospodu, da bi znova zaživeli krščansko življenje, kar bi lahko posledično spremenilo njihova življenja do te mere, da bi si želeli urediti odnose in preje(ma)ti zakramente.

Sedaj jih večinoma zavrnemo, češ: uredi življenje, pa boš lahko postal boter. A kako naj nekdo »uredi« življenje brez Božje in človeške pomoči? Kako naj se približa Gospodu, kako naj se »ogreje« za Gospoda, da bo stopil v odnos z Njim in bo lahko spremenil življenje, Gospoda povabil v svoje življenje, bil srečen v objemu Božje ljubezni … Ali to, da boter uredi svoje življenje v moralnem smislu, pripomore tudi k duhovnemu pomenu botrstva? Če kandidate za botre le zavrnemo oz. botrstvo celo ukinemo, nismo ničesar dosegli, le sporočilo smo dali njim in njihovim varovancem, da niso vredni za botrstvo ter da naj se spremenijo, če želijo postati botri oz. naj birmanci izberejo drugega botra oz. celo, da je botrstvo, kot tako brez pomena, kar pa je daleč od resnice.

Navadno življenja ne morejo urediti čez noč, niti v enem letu, sploh če notranje ne čutijo, da bi »uredili« svoje življenje. Skrb Cerkve, da bi birmanci imeli dobre botre, je še kako upravičena, neupravičena pa je naša sodba. Pogosto ljudje enačimo, če je nekdo ločen, zapuščen, če živi v zunaj zakonski skupnosti oz. se ne obnaša po pričakovanjih in moralnih pravilih Cerkve, ni blizu Bogu, ne veruje, ni duhoven človek …, a morda ni tako. Morda je kdo doživel zlorabo/e in nasilje in se je umaknil, morda kdo hrepeni po Bogu, pa ne ve, kako naj se mu približa in se mu zato Bog približa ravno po poklicanosti k botrstvu. Lahko pa človek v težkih preizkušnjah iskreno izroča svoje življenje Bogu, živi povezan z Njim, četudi se to ne vidi navzven oz. ni očitno, ker ne sodi v pričakovano vedenje, odnose in stanove. In nasprotno: tudi če je nekdo poročen, ima družino in je na videz »vse v redu«, celo če je duhovnik ali redovnik/ca, ni nujno, da je dober boter. Stan sam po sebi ni zagotovilo, da je nekdo duhoven človek in blizu Bogu ter tudi dober boter. Vsak ve zase in bo dajal odgovor, nismo pa poklicani, da bi sodili. Namesto tega lahko dopustimo, da bi povabljeni smeli vstopiti v botrsko službo ter jim z dobro pripravo pomagamo, da bi mogli posta(ja)ti čedalje boljši botri in usposobljeni tudi na duhovnem področju. Potrebno je ovrednotiti botrstvo, povedati staršem in birmancem, kaj pomeni botrstvo in kdo so botri. Če si kdo izbere »nepopolnega botra«, ga izbere na svojo odgovornost, v pripravi na birmo pa mu pomagamo, da lahko napreduje tudi v veri.

• Pogoji za izbiro botrov

V sedanjem času pri izbiri botrov gledamo predvsem na to, ali je nekdo poročen ali ni – poudarjamo moralni vidik, ki se kaže predvsem v tem, ali ima nekdo urejeno zvezo ali ne. Premalo ali nič pa se poudarja duhovno področje – kakšen odnos ima nekdo z Bogom, kako živi v odnosu z njim, ali kaj moli, bere Božjo besedo, koliko mu pomeni sveta evharistija itd. Resnici na ljubo tega, da bi bil boter duhoven človek in kaj to pomeni, sploh ni med pogoji. Pogoj za botre naj bi bil torej veliko bolj vezan na njihovo duhovno življenje in na odnos z birmancem – na odnos z Bogom in birmancem: ali je boter pripravljen rasti v teh odnosih, ju negovati, se pogovarjati z Bogom (molitev) in z birmancem (odnos kot izraz naklonjenosti in ljubezni do mladega varovanca). S tem ko botre zavrnemo, jim ne pomagamo na njihovi duhovni poti.

Kot že omenjeno, je nekdo lahko zelo duhoven človek, pa zaradi različnih razlogov ni poročen ali ni več poročen in nasprotno – lahko ima nekdo vse “urejeno” glede odnosov, pa ni duhoven človek, ne moli … In če nekdo ne moli redno, kako naj potem moli za svojega birmanca? Toda tehtno vprašanje je tudi: ali je pripravljen sprejeti molitev kot del svojega nadaljnjega življenja in poslanstva, ki ga sprejema z botrstvom? Ter – ali jim pastoralni delavci, duhovniki in kateheti pri tem lahko pomagamo oz. jim želimo pomagati? Ali jim omogočamo uvajanje v molitev, zgled, pomoč, predstavitev različnih načinov molitve in uvajanja v duhovnost? Veliko lažje je namreč obsoditi nekoga, da ne živi ustrezno kriterijem in ga zavrniti, kot pa pomagati mu, da počasi sprejme ali poglobi vero kot del življenja zase in za druge, predvsem za svojega birmanca oz. birmanko. Naša odgovornost je, da jim pri tem pomagamo, a v skromnih pripravah, ki jih po navadi imajo, jim tega ne omogočamo najbolje.

Če bi jih kot botre, kljub njihovi nepopolnosti in neduhovnosti, povabili v formacijo za botrstvo, katere namen bi bil npr. spoznavanje Boga in Božje ljubezni, bi lahko tudi botri vstopali v čedalje globlji odnos z Gospodom, ga povabili v svoje življenje in bi tako postopoma Božja ljubezen dolgoročno spreminjala tudi njih, njihova življenja in odnose. Povabilo k botrstvu je zato lahko tudi klic k spreobrnjenju in ni zgolj nagrada za že živeto “neoporečno” življenje, kajti tako življenje je lahko marsikdaj duhovno tudi zelo mlačno.

• Ukinitev botrstva bi bilo zavračanje dragocenega bisera

Botrstvo je ustanova, ki traja od prvih časov Cerkve in, kot vidimo iz dosedanje predstavitve, je zelo smiselno in ima velik pomen. V današnjem času botrstvo znova osvetli pojem sinodalnosti – hoditi skupaj po poti življenja in vere, kjer nam v svetopisemski Tobitovi knjigi dajeta zgled angel Rafael in mladinič Tobija. Ne moremo torej hkrati govoriti o sinodalnosti in o ukinitvi botrstva – to dvoje se izključuje.

Kljub temu pa v zgodovini birmanske pastorale zamisel ukinitve botrstva vsake toliko časa postane bolj izrazita. Mislim, da je v ozadju tega nemoč, da bi birmo, pripravo na birmo, botrstvo, vero … urejali in posredovali s pričakovanji, ukazi, odloki. Odkar spremljam birmansko pastoralo, opažam znotraj tega področja veliko jeze, a preko jeze, ukazov in moči se gotovo ne da posredovati zakramentov in s tem ljubezni, veselja, miru, vere … Jeza, ukaz in moč delujejo ravno nasprotno, kot bi želeli, zato je krivično, da bi to, česar ni mogoče spremeniti oz. obvladovati, kar ukinili, da se nam s tem ne bi bilo več potrebno ukvarjati. Starši, botri in birmanci ob takem ravnanju ne morejo priti do bistva – do Božje zastonjske ljubezni, ker je preko moči in obvladovanja ne morejo doživeti. Sadovi Duha na takšnem polju ne morejo zrasti. Med sadovi Duha namreč ni jeze in obvladovanja drugih, ampak so: veselje, ljubezen, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje (Gal 5,22). Kar nekaj oz. vsi sadovi se nanašajo na Jezusa, ki je “krotak in v srcu ponižen”.

Namesto, da bi ukinili botrstvo, ga bolje ovrednotimo in birmancem, staršem in botrom raje pomagajmo na poti vere. Pomoč je mogoča preko kakovostnih duhovnih vsebin in kakovostne priprave, ki vključuje tudi sprejemanje sočloveka v njegovi ranljivosti in nemoči. Sicer krivdo zvalimo nanje, sami pa si “operemo roke”, češ: nismo krivi, poglejte, kakšni ste, saj sploh niste verni, zato se z vami ne bomo ukvarjali … To je tako, kot če bi npr. mati Terezija rekla: ker ste bolni, revni, lačni, umazani …, se z vami že ne bomo ukvarjali. Ali če bi v pastorali javno podprli ločitev v zakonu: ker se z odnosom ne želimo več ukvarjati, priporočamo, da se vsi, ki nimate dobrih odnosov, razidete (četudi je še obilo možnosti za izboljšanje) ali če bi podpirali splav: ker otrok nima dobrih pogojev za življenje, ga raje kar odpravimo (četudi ima vsak otrok v sebi ogromno možnosti) ali evtanazijo … na tej ravni, menim, da je tudi ukinitev botrov in botrstva in močno upam, da do tega ne bo prišlo. Razmišljanje o ukinitvi botrov je trenutek teme, želja, da bi ugasnili “tleči stenj” za katerega pa Gospod pravi, naj ga ne ugašamo.

Na praznik apostolov Petra in Pavla sem na Radiu Ognjišče poslušala nagovor škofa Andreja Sajeta, ki je govoril o izbiri za duhovnoštvo oz. o duhovniških kandidatih. Med drugim je navedel tudi sv. Avguština: “Sveti Avguštin poudarja, da Jezus ne kliče najboljših in najsvetejših kandidatov, ampak kliče zato, da bi poklicani to postali. Gospod kliče tiste, ki imajo zanj odprto srce, so pripravljeni iti v njegovo šolo in biti z njim z vsem srcem …” Če to velja za duhovnike, ki delijo zakramente, potem še toliko bolj velja za klic k botrstvu. Bolj kot razmislek o ukinitvi nečesa, kar ima tradicijo in pomen od prvih časov Cerkve, je torej potrebna pomoč botrom (ter staršem in birmancem) oz. kakovostna priprava na birmo ter spremljanje mladih in odraslih tudi po birmi (ta možnost je še povsem neizrabljena in je velik izziv za prihodnje oznanjevanje).

Pomen priprave na birmo

O pripravi na birmo na splošno sem pisala že v prvi knjigi: “Birma – pečat Svetega Duha”, v knjigi “Skoči ven” pa to poglavje obravnavam na straneh 295–311. Pripravi za botre se posebej posvečam tudi skozi knjigo “Tobija, Sara in angel Rafael”, nekaj misli pa navajam tudi v nadaljevanju.

• Pomen priprave za botre

Kot je Jezus pomagal Samarijanki, smo pastoralni delavci povabljeni pomagati botrom, da lahko začnejo ali poglobijo odnos z Gospodom. Morda bo ravno botrstvo za botra pot spreobrnjenja in ponovne poti nazaj h Gospodu. Glede na to, da birmanci pogosto izberejo botre v želji po globljem zaupnem odnosu, tudi če ti nimajo vseh pogojev, se zdi, kot da čedalje bolj odmeva Jezusovo vabilo in klic: »daj mi piti«, tudi za nas, pastoralne delavce. Gre za klic, naj jim mi, ki imamo s čim zajemati, podamo vsaj »kapljico žive vode«, ki jih bo odžejala in jih usmerila k “studencu žive vode”, ki je Gospod sam. Zato je priprava za botre tako zelo pomembna – da odpre srce za ljubezen do Gospoda in do mladega, ranljivega človeka, ki prosi za botrstvo in s tem za odnos. Z ustrezno pripravo lahko vplivamo, da bodo botri zaživeli krščansko življenje in da bo ob njih rasel v veri tudi njihov birmanec. Usposabljanje botrov je permanentna pastoralna naloga. To pa pomeni večji poudarek na pomenu in ovrednotenju botrov ter njihovi kakovostni pripravi na to poslanstvo.

A pogosto je ravno priprava za botre po župnijah precej odrinjena od tega, kar naj bi botrom ponudili. Sama to lahko povem, ker že desetletje prostovoljno delam na tem področju in vem, da bi bilo lahko veliko več možnosti in priložnosti za oznanjevanje in predvsem tudi za sodelovanje med duhovniki in laiki, kar je sedaj, v času sinode, še posebej aktualno omeniti. To je povezano tudi z duhovnimi poklici – ti ne morejo živeti, ker je premalo Duha. Prav zakrament birme je tisti, kjer se nam Sveti Duh še posebej podarja, a potrebno je pripraviti srce, da sprejme Dar, da se pusti obdarovati (to je bistvo priprave na birmo), za to pa je potreben čas, veselje in veliko potrpežljivosti in ljubezni do Boga in do ljudi.

Dobro je, če gre v pripravi za določen proces, ko prek različnih srečanj in poudarkov pripravljamo botre, birmance in starše. Več kot vložimo časa in truda v pripravo, bolj se lahko srca »ogrejejo« za Boga in drug za drugega (botri in birmanci). Zlasti za botre, ki morda po letih oddaljenosti znova prihajajo bliže Cerkvi, je več kakovostnih srečanj, ki omogočajo določen proces zorenja v veri, velikega pomena. Tistim botrom, ki nimajo ustreznih pogojev in ki, tako kot Samarijanka, hodijo okrog vodnjaka »okrog šeste ure«, torej v času, ko je ob vodnjaku najmanj ljudi, pa smo še posebej povabljeni pomagati, da bi v botrstvu srečali Gospoda, ki bi jim dal žive vode. Kako? Morda bi jim omogočili dodatno priložnost v obliki duhovnega vikenda, duhovnih vaj, šole za botre ipd. Tam bi se v varnem okolju čutili sprejete in bi lahko na nov način poglobili svojo vero. Preko osebne zgodbe in različnih duhovnih vsebin bi čedalje globlje vstopali v odnos z Gospodom, pri čemer bi imeli priložnost, da se naučijo tudi različnih načinov molitve (s telesom, meditativni ples, eksamen, meditativni sprehod, s svojimi besedami … do rožnega venca in ustaljenih načinov molitve). Pa tudi na daljavo so sedaj različne možnosti za srečanja.

Izkušnja me uči, da z veseljem pridejo, če jih lepo in pravočasno povabimo. Kljub temu se spomnim velikih župnij, ki nimajo priprav za botre, češ da se ne splača ali pa, da je vsega že preveč ali da so prepozno vstopili v to, pa da ni časa ali pa, da botri ne bodo prišli itd. Mnogo izgovorov najdemo, da jim ne damo potrebne kakovostne priprave. Hkrati pa se spomnim čudovitih srečanj za botre in birmance, ki so potrdila, kako je odnos med njima potreben in koristen. Spomnim se, da so botri, če so bili povabljeni, radi prišli, nekateri tudi od daleč (s Hrvaške v Ljubljano, iz Celja v Novo mesto, z Dolenjske na Gorenjsko, iz Celovca na Gorenjsko …). V času, ko so srečanja mogoča na daljavo, pa res ni ovir za oznanjevanje o živem Bogu in povabilo botrom h kakovostnim odnosom in veri.

• Izkušnje s srečanj v pripravi na birmo, še posebej za botre

Sama imam glede srečanj v pripravi na birmo številne izkušnje. Včasih sem povabljena le za botre, včasih vodim srečanje za botre in birmance, navadno pa so botri povabljeni na srečanja skupaj s starši tu in tam pa imamo tudi kakšno duhovno obnovo za vse hkrati. Dolgoletna izkušnja me uči, da je na srečanjih potrebno botre spodbuditi z duhovnimi poudarki, jih opogumiti z zavedanjem, kdo je boter in kaj dela botra dobrega ter podati pričevanje. Na srečanjih navadno prepletam sporočilo o pomenu botrstva, pri čemer se naslonim na svetopisemsko zgodbo o Tobiju, Sari in angelu Rafaelu, osvetlim pa tudi duhovne poudarke, ki jih drugje nimajo možnosti spoznati. Nujno je oznanilo in pričevanje o Svetem Duhu, birmi in veri.

Navadno vabim starše, botre in birmance k trem ali štirim srečanjem ali pa naredimo kombinacijo med uvodnim srečanjem in nato še duhovno obnovo. S kombinacijami med srečanji na daljavo in v živo je veliko možnosti in priložnosti za oznanjevanje. Zelo dobro se mi zdi o botrstvu spregovoriti najprej staršem in birmancem čisto na začetku priprave, ko botri še niso izbrani in jim s tem podati koristne informacije o botrstvu in izbiri botra. Še posebej je lepo, kadar imam možnost, da na temo izbire botrov vodim svetopisemsko delavnico, kjer po skupinah beremo izbrane odlomke iz Tobitove knjige in se o prebranem pogovarjamo. Takšna srečanja so v veselje vseh sodelujočih, sem pa k izvedbi le-teh žal zelo redko povabljena.

Tudi srečanja v obliki duhovnih obnov, kjer sodelujejo botri, se vrstijo in dajejo lepe izkušnje. Spomnim se dveh daljših srečanj samo za botre. Obe sta bili dobro zasedeni. Udeleženci so bili zadovoljni in tudi odzivi so bili zelo dobri. Ob koncu, ko smo naredili refleksijo s pomočjo foto-govorice, so ob danih simbolih zelo smiselno utemeljili, kaj jim pomeni botrstvo. Spomnim se nekega možakarja, ki je ob začetku srečanja, ko se je bilo treba kratko predstaviti, rekel: »Sem le preprost kmet …« Potem, po koncu, pa je slonel na okenski polici in ganjen pisal pismo svojemu birmancu.

Zelo dragoceno je tudi srečanje med botri in birmanci, ko imajo znotraj srečanja ali duhovne obnove tudi možnost, da se pogovarjajo. Za pomoč jim dam nekaj vprašanj, od katerih je, na primer, najpomembnejše: kaj zame pomeni botrstvo (za botra) in kaj pomeni, da imam botra (za birmanca); spodbudim pa jih tudi, da si podelijo svoja pričakovanja. Res je ganljivo videti, s kakšno pozornostjo drug do drugega gredo na kratek sprehod, kako so zatopljeni v pogovor in veseli drug drugega. Mnogi potem ob refleksiji rečejo ali napišejo, da je bil to najlepši del srečanja. Spodbudim pa jih, da pogovor na tak način nadaljujejo ob različnih priložnostih. Če smo imeli srečanje skupaj za birmance in botre, so prek vsebine o botrih in botrstvu, pogovorov ter duhovne poglobitve, imeli priložnost vstopati v medsebojni odnos in odnos z Gospodom. Med tem, ko so se pogovarjali, so njihovi obrazi oz. izrazi na obrazih izražali veliko veselje, navdušenje nad tem, da so skupaj, nad tem, da so bili izbrani oz. da so jih izbrali in veselje nad novimi izzivi in potjo, ki se odpira pred njimi.

Za birmance je velik dar imeti nekoga ob sebi, imeti spremljevalca na poti, prav tako pa je dar tudi za botre, da lahko zorijo ob mladem človeku in zanj molijo. Pravzaprav so oboji povabljeni, da molijo drug za drugega, kar jih spreminja in poglablja vero in odnos. Vedno je lepo videti to povezanost, ki se vzpostavi z birmo – med botrom in birmancem, ko gre za nov odnos, ki ga prej ni bilo ali pa vsaj ni bil tako izrazit, ko se dva človeka povežeta v duhovnem sorodstvu in veselju. To žari iz njih in jih je lepo videti, ko se med seboj pogovarjajo, ko tkejo prve odnose in zaupne pogovore ali pa le-te poglabljajo. Ko jih vprašam, če so veseli drug drugega, se nasmehnejo in seveda pritrdijo. Le malokdo je na teh srečanjih brez botra, navadno se potrudijo in pridejo skoraj vsi, razen kdo, ki je morda res od daleč ali upravičeno zadržan.

Spremembe so res nujne, a ne v smeri napovedanih …

Ker sem že nekaj časa prisotna na področju dela oznanjevanja, ponekod opažam večje hrepenenje po »Živi vodi«, po Gospodu, drugod pa manjše. Birmanci, starši in botri večinoma ne poznajo Božjega daru, zato smo, podobno kot Samarijanka, tudi pastoralni delavci povabljeni pričevati o Živi vodi – Svetem Duhu, da bi prebudili hrepenenje po Bogu, po zastonjskem Daru, po Ljubezni. Birma je eden od izrazov te ljubezni, eden od dotikov Svetega Duha, ki je ljubezen sama. Če nekdo zahrepeni po Bogu, bo lahko iskal in našel potešitev te žeje v Bogu – le pot je potrebno pokazati, podobno kot je to storil Janez Krstnik.

Vprašanje, ki se poraja ob doživljaju in opazovanju, je, koliko današnja pastorala sploh prebuja žejo po Bogu in koliko nanjo odgovarja. Sama že leta hodim zajemat k vodnjaku »Žive vode« in jo skušam dajati naprej drugim. Pogosto se čutim kot žena Samarijanka, okrepljena s strani Jezusove ljubezni, ki ponekod sme v veselju in hvaležnosti predajati ta zaklad vere naprej, kot je to mogla Samarijanka. Ponekod pa to žal ni mogoče, kar je vsakokrat zelo boleča izkušnja – ne zaradi mene same, ampak zaradi Gospoda, ker se Njegova usmiljena ljubezen ne more dovolj širiti in ker ne morem pri tem sodelovati s tem, kar mi je bilo zaupano in darovano. To je povezano tudi z vprašanjem duhovnih poklicev: ni veliko takšnih, kot bi jih pričakovali, smo pa drugačni, ki zajemamo iz osrčja Žive vode in dajemo mnogim, pa je to le malo prepoznano in podprto. Lahko bi rekla, da gre za leta vztrajanja, milosti, gorečnosti, čudežev, pa tudi bojev in razočaranj, ko priložnosti in možnosti za oznanjevanje, ki jih daje Gospod, ne upoštevamo in ne izrabimo dovolj, za nevero krivimo starše, botre in birmance, na pastoralnih srečanjih, konferencah, sestankih, simpozijih … pa v raznih razpravah in anketah »iščemo rešitve«.

Botri in starši ter seveda njihovi birmanke in birmanci si zaslužijo in potrebujejo najboljšo hrano, če naj postanejo dobri kristjani. Potrebno je okrepiti vse naštete z močno duhovno spodbudo, podprto z Božjo besedo, molitvijo in pričevanjem. Sama vse to (duhovni, strokovni, vsebinski in pričevanjski vidik) na svojih srečanjih že desetletje združujem oz. prepletam. Staršev, botrov in birmancev ne smemo “pustiti lačnih”, ne smemo jih peljati »žejnih čez vodo«, kot radi rečemo. Starši, botri in birmanci, ki živijo sredi tega sveta si navadno ne morejo kar sami vzeti duhovne hrane, potrebno jim jo je ponuditi. Jezus pravi svojim učencem: »Dajte jim vi jesti« in ko najdejo pet hlebov in dve ribi, se zahvali, darove blagoslovi in jih pomnoži. Potrebno je torej pripraviti, darovati najboljše, kar imamo, dati na razpolago za druge, kar nam je dano in Gospod bo z veseljem blagoslovil in pomnožil … Gospod nas vabi kot svoje sodelavce, odgovorimo na ta klic in naredimo najboljše, kar je mogoče.

Birma je dar Svetega Duha – zastonjske Božje ljubezni. Priprava na birmo je priprava srca na prejem tega Daru, zato naj bi prebujala hrepenenje in veselje po Bogu. Povabljeni smo k večjemu spoznavanju Gospoda, pa ne v katekizemskem smislu, ampak v izkustvenem. Če bi ga bolje poznali, bi mu sledili, bi ga upoštevali, povabili v svoje življenje, mu odprli vrata, ga klicali, imeli radi … Veliko premalo beremo, poznamo in živimo Božjo besedo, pa nam prav ta lahko najbolj približa Boga in Njegovo usmiljeno ljubezen. Bog ne želi drugega, kot biti z nami, je ljubitelj človeka – vsakega od nas in v pastorali smo povabljeni, da delamo podobno. Tu je še ogromno izzivov.

Gre za preprosto dejstvo, da Svetega Duha in (zato tudi zakramenta birme) ne poznamo dovolj, da premalo upoštevamo in živimo iz milosti, ki nam jih Gospod daje. In če nekoga premalo poznamo, mu ne bomo odprli vrat (ne vhodnih vrat, ne vrat srca).

Moje mnenje na podlagi izkušenj je, da birmanci, starši in botri prejmejo veliko premalo duhovnega na poti priprave na birmo, zato bi bilo potrebno bolj kakovostno oznanilo, podkrepljeno z Božjo besedo, pričevanjem, sprejetostjo, odnosi …

Spremembe so torej res nujne, a upam, da ne takšne, ki bi ukinile botrstvo in prestavile birmo. Upam, da tega pristojni ne bodo sprejeli, saj je veliko možnosti, ki še niso izrabljene v pripravi na birmo, razumevanju in doživljanju birme ter življenju iz zakramenta birme. Potrebno je vedno znova okrepiti osebno prijateljstvo s Svetim Duhom in to prijateljstvo živeti ter oznanjati tudi (ali še posebej) znotraj birmanske pastorale. Duhovnega oz. Božjega življenje brez Svetega Duha namreč ni. Srce se napolni v Bogu in če je polno Boga, potem ne more, da ne bi oznanjalo Njegove usmiljene ljubezni, katere izraz je tudi zakrament birme: Birma=Sveti Duh=Ljubezen.

S spoštovanjem in hvaležnostjo Vam želim vse dobro, 

dr. Polona Vesel Mušič

Ljubljana, na praznik Marije Magdalene, 22. julija 2022

[1] Odraščanje je eno najzahtevnejših obdobij življenja, zato mladi potrebujejo pomoč in spremstvo; izbira botra – si ga sami izberejo; razvoj abstraktnega mišljenja; pastoralni razlogi; rast vere in prejem darov Svetega Duha; tudi starši potrebujemo pomoč Svetega Duha in botrov v času odraščanja naših otrok …