»SKOČI VEN«, BIRMA=SVETI DUH=LJUBEZEN[1]

POVZETEK

Bog je ljubezen. Vse nas ima zelo rad. V naša življenja kot ljubezen vstopa po Svetem Duhu, ki ga v obilju prejmemo ravno pri zakramentu svete birme. Birma je zato zakrament Svetega Duha, zakrament ljubezni, Božje navzočnosti in Božjega prijateljstva. V življenju smo vsi zelo obdarovani z Božjo ljubeznijo, če jo le sprejmemo, ji damo prostor oz. če želimo z njo sodelovati. Vsak, ki živi v prijateljstvu z Gospodom, lahko pričuje, kaj to pomeni zanj in kako se ta odnos uresničuje v vsakdanjem življenju. Tudi sama živo občutim, kako je Bog z ljubeznijo prisoten v mojem življenju, zato skušam to s hvaležnostjo opisati v prvem poglavju knjige.

Pričevanje o veri je podlaga za teološki razmislek, ki sledi v drugem poglavju in ki morda prinaša nekoliko drugačen pogled na birmo, kot smo ga vajeni, kar nam kaže že naslov knjige »Skoči ven«. Med besedami: »Birma = Sveti Duh = Ljubezen« postavljam enačaj. Birma ni »nekaj«, ampak je Nekdo, Sveti Duh, ki nam prinaša sebe, svoj odnos, prijateljstvo, ljubezen do nas ter moč in pomoč za naše življenje. Drugačen pogled nas vabi, da na birmo pogledamo kot na obdarovanost, kot na zastonjski dar Božje ljubezni, ki si je ne moremo zaslužiti, jo pa še kako potrebujemo, kot popotnico za življenje. Ta popotnica ni nekaj materialnega, ampak je najdragocenejši odnos – prijateljski odnos z Gospodom. Povabljeni smo, da bi vstopili v ta odnos in ga živeli.

V tretjem poglavju je podan razmislek o vedno znova aktualnem vprašanju glede starosti birmancev. Zakaj je za birmo obdobje mladostništva najprimernejše? V času odraščanja, ki je eno najzahtevnejših obdobij življenja, mladostnik potrebuje spremstvo. V človeškem smislu je zelo primeren dober birmanski boter, ki so ga sami izbrali. Ob tem se nam na podlagi aktualnih vprašanj odpira ponoven premislek glede vloge, izbire in priprave birmanskih botrov. V duhovnem smislu pa je njihov spremljevalec Sveti Duh, ki prek zakramenta birme ravno v tem času na nov način vstopa v njihova mlada življenja, potrjuje svojo ljubezen do njih in jih vabi k prijateljstvu s seboj. Vabi jih na pot življenja, na kateri ne bodo sami, ampak skupaj z Gospodom. Ponuja jim svojo ljubezen (ker je On ljubezen) s povabilom, da bi z njo (z Njim) sodelovali. Prav zato je zelo smiselno, da je birma ravno v obdobju odraščanja, v času, ko mlad človek v svoji ranljivosti potrebuje največ pomoči.

Vprašanje, ki se nam v vsej aktualnosti postavlja, pa je, ali so naši birmanci (in z njimi njihovi starši, botri in vse občestvo) v pripravi na birmo sploh vstopili v odnos z Gospodom, v odnos s Svetim Duhom do take mere, da bi po birmi lahko živeli iz odnosa, darov in milosti, ki jih ta odnos prinaša. T. i. vprašanje »osipa« po birmi kaže, da velika večina ni stopila niti na prag odnosa z živim Bogom, saj od živega Boga, polnega ljubezni, ni mogoče kar tako oditi, prav tako pa verjetno k temu odnosu niso bili ponovno in dovolj povabljeni oz. spodbujeni tudi njihovi starši in botri. Razlogi, zakaj ne živimo po navdihih Svetega Duha oz. iz zakramenta birme ter premisleki, kaj lahko naredimo, so opisani v četrtem poglavju, ki nosi zgovoren naslov: »Samo še do birme, potem pa …«

Birma je zakrament Božje ljubezni in moči, ki dviga človeka in ga usposablja za dobro – za življenje v ljubezni z Gospodom in med seboj. Sveti Duh nas »uči vsega« in nas vabi, da bi imeli Božje življenje, da bi ga živeli, da bi bili njegovi prijatelji in tudi prijatelji med seboj – da bi torej izmenjali ljubezen, ki nam jo Gospod daje oz. »izliva v naša srca«. Birma, ki je zakrament Svetega Duha, je zakrament ljubezni, kar pa nam kaže in nas vabi k premislekom tudi naslov in besedilo knjige: BIRMA = SVETI DUH = LJUBEZEN.

Polona Vesel Mušič

KLJUČNE BESEDE

Sveti Duh, birma, ljubezen, obdarovanost, pričevanje, starost birmancev, odraščanje, prisotnost – spremstvo in prijateljstvo, »osip« po birmi, oznanilo, odnos, kakovostna priprava na birmo, premisleki, smernice

KNJIGI NA POT

»Skoči ven!« Polona Vesel Mušič, avtorica pričujoče knjige, nas od uvoda do konca vztrajno spodbuja, da bi »skočili ven« iz črnogledih in togih pogledov na birmansko pastoralo in vstopili v Božji pogled. Cilj birmanske pastorale ne sme namreč biti, da bi bilo čim manj osipa po birmi in da bodo birmanci takoj postali prave Kristusove priče, temveč da bodo vedno bolj odkrivali Boga, ki jih zastonjsko nežno in usmiljeno ljubi in se jim podarja preko vsega, kar jim je dano v življenju. Nič ni samoumevno, temveč je vse dar Božje ljubezni. Tako vedno znova z različnimi besedami ponavlja, da gre predvsem za poglabljanje odnosa z Bogom, Svetim Duhom, torej duhovnega življenja; preko botrstva, birmanskih vrstniških skupin, staršev, sprejetosti v župniji, evharistične gostije, različnih možnosti sodelovanja v župniji, številnih priložnosti, kjer vidijo, kako se živi ljubezen … Bog je namreč ljubezen in nas vse brezpogojno ljubi. In bolj ko bodo birmanci zmogli vstopiti v to zgodbo zastonjske ljubezni, bolj se bo vanje zapisal spomin nanjo, ki jih ne bo nikoli zapustil. Kakor izgubljeni sin ni mogel pozabiti očetove hiše in njegove ljubezni, tako tudi birmanci ne bodo mogli pozabiti Božje ljubezni in se bodo nekoč spet vrnili. Bistveno je, da naše župnije in občestva postajajo prostor za vračanje, da lahko vsak, kdor želi, obnovi odnos z Bogom in občestvom.

Prav prilika o usmiljenem očetu spodbuja vse, ki so vključeni v pripravo na birmo, da omogočijo birmancem izkustveno doživeti Božjo ljubezen in začutiti Cerkev kot dom v najplemenitejšem pomenu besede. Priprava na birmo je zato v svojem bistvu priprava srca, odpiranje src za Boga, za njegovo živo in dejavno ljubezen. Zato je najvažnejše pomagati birmancem, da vstopijo v odnos z Njim, da ga vzljubijo, povabijo v življenje in začenjajo vedno bolj zavestno živeti z Njim vse, kar so in kar počnejo. Tega ne more nihče doseči sam, iz svoje lastne moči, temveč je to sad Svetega Duha. Le on, ki je ljubezen sama med Očetom in Sinom, more ogreti naša srca za Boga Očeta in Sina, nihče drug. Zato je pomembno pri pripravi na birmo na prvo mesto postaviti oznanilo o Svetem Duhu, Ljubezni, iz katere in po kateri je bilo vse ustvarjeno in more po njej tudi vse obstajati. Birma je torej zakrament ljubezni, zakrament potrditve, da so vsi birmanci zastonjsko ljubljeni, obdarovani z brezpogojno ljubeznijo, Svetim Duhom, da bi mogli v moči Njega tudi sami živeti to darujočo se ljubezen v vseh odnosih: do Boga, sebe, drugih, stvarstva, družbe.

Avtorica zelo dobro prikaže, kako ne smemo sprejema zakramenta birme pogojevati s starostjo birmancev, z njihovo zrelostjo, znanjem itd. Edini pogoj je krst. Ne smemo omejevati brezpogojne ljubezni, Svetega Duha, ki veje, kjer hoče. Priprava na birmo je predvsem čudovita in velika priložnost, da se lahko birmancem, staršem in botrom predstavi Boga, Svetega Duha, ki je ljubezen sama, tolažnik, pomočnik, prijatelj, sopotnik, bližina … Ker vsak človek hrepeni po ljubezni, se ne more nihče povsem zapreti oznanilu in pričevanju o njej. Če se poseje seme evangelija, vesele vesti, je to dovolj, lahko ostajamo mirni in smemo mirno čakati, da bo obrodilo svoj sad.

Zelo osvobajajoč je avtoričin pogled na botre, saj zelo dobro pokaže, kako je botrstvo priložnost, da lahko človek, ki si ga je birmanec izbral po svojem srcu za botra, poglobi svoje duhovno življenje. Potrebno je le, da se vsi pastoralni delavci zavedo, da je to priložnost, ki jim jo Bog daje, da lahko postanejo njegova priča, kot je postala tudi Samarijanka po srečanju z Jezusom Kristusom. Zato je treba dati predvsem poudarek na pripravo botrov, ne pa na cerkveno pravno presojanje, kdo je tega vreden. Nihče namreč tega ni vreden, temveč je posebna milost, če lahko kdo to postane. Pogoj za botra naj bi bil vezan predvsem na njihovo prizadevanje za duhovno življenje in osebni odnos z birmancem.

Vse to in še marsikaj drugega lahko preberemo v tej knjigi, ki je polna osebnega pričevanja in tudi konkretnih predlogov, kako lahko udejanjimo birmansko pastoralo na Božji način, v Svetem Duhu in z Njim. Zato knjigo resnično priporočam ne samo tistim, ki so kakorkoli povezani z birmansko pastoralo, temveč vsakemu kristjanu, da bi poglobil zavedanje svojega dostojanstva, brezpogojne Božje ljubezni in polnosti življenja, ki mu ga ponuja in omogoča Sveti Duh skupaj z Bogom Očetom in Sinom.

                                               dr. Ivan Platovnjak, DJ

[1] Vesel Mušič, Polona. 2018. »Skoči ven«, Birma=Sveti Duh=Ljubezen. Ljubljana: Salve.