Kar smo spoznavali o vlogi staršev (komunikacija, stik, zaupanje, sprejemanje, spoštljiv in ljubeč odnos, molitev in blagoslov …), pravzaprav velja tudi za botre in druge odrasle, ki so prisotni v času odraščanja naših otrok. Prav birmanski botri pa imajo v tem času še svojo specifično vlogo, različno od starševske. Če na primer pogledamo sam obred birme, nam ta nazorno kaže, da nismo več starši tisti, ki smo ob otroku »z ramo ob rami«, ko po rokah birmovalca prejema zakrament birme, ampak to vlogo prevzema boter, starši pa smo navadno zadaj v cerkvi in predvsem z molitvijo spremljamo naše odraščajoče otroke. H krstu smo jih prinesli v naročju, k prvemu svetemu obhajilu smo jih pospremili, ob birmi pa jih prepuščamo.

Pri birmanskem obredu boter položi desno roko na birmančevo desno ramo, s čimer mu zagotavlja bližino in pomoč ter mu obljublja, da ga bo varoval. Brez besed mu govori: »Ob tebi sem, vedno lahko računaš name.« Obred birme nam pomaga vstopati v novo obdobje za nas starše – obdobje prepuščanja naših otrok Bogu, med tem ko sami postajamo čedalje bolj njihovi duhovni spremljevalci. Boter z birmo vstopa v tesnejši odnos z mladostnikom in pridobiva večje kompetence za nadaljnjo hojo skozi življenje.

V času odraščanja se mladostniki počasi oddaljujejo od staršev ter širijo komunikacijske vezi. Najbolj zaupne pogovore opravljajo s prijatelji, z veseljem pa tudi z odraslimi, ki jim lahko zaupajo. Ker se v sodobnem življenju neredko srečujejo z mejnimi situacijami, navadno prve odmeve na njihova vprašanja pričakujejo od ljudi, s katerimi niso eksistencialno povezani. Mladostnik namreč samopodobo, ki jo potrebuje za suvereno stopanje v življenje in oblikovanje lastnih vizij, uveljavlja zunaj primarne družine in pri tem je lahko boter odličen sogovornik. Gre za življenjska vprašanja mladostnikov, o katerih se radi pogovarjajo tudi s svojimi starši, a šele potem, ko so prvega odmeva že bili deležni. Tako je izbira dobrega botra, v katerem se bodo »našli« tako birmanci in birmanke kot njihovi starši, za zdravo odraščanje temeljnega pomena. Čeprav starši še naprej ostajamo prvi vzgojitelji svojih otrok, se v času odraščanja otrok naša vloga spremeni tako, da poskrbimo za ljudi zunaj družine, ki so vredni zaupanja. Za starše je pomembno, da spletemo mrežo odnosov, v katerih imamo oporo, saj smo tako bolj odprti in lažje shajamo z mladostniki. Za mladostnika niso najpomembnejše omejitve odhodov od doma, marveč je ključno vprašanje, s kom se družijo in s kom so povezani. V dobi odraščanja je namreč vedno znova aktualen temeljni poudarek, da ni najpomembnejše kdaj in kam, marveč zlasti s kom se podajajo mladi na pot odraščanja in zunajdružinske socializacije. Tu pa boter oz. botra, ki je vreden/na zaupanja, lahko odigra pomembno vlogo (Gerjolj 2009, 327).

Na pragu odraščanja naši otroci odhajajo v življenje okrepljeni z darom Svetega Duha – z njegovo ljubeznijo in prijateljstvom. Otrok ne prepuščamo praznini tega sveta, ampak Bogu, ki gre z njimi na pot njihovega nadaljnjega življenja. Ravno priprava na birmo jih uvaja, da bi spoznali in okrepili odnos z Bogom: občutek, da niso sami, da je z njimi Sveti Duh, da se nanj vedno lahko obračajo in da so obdarovani z njegovo prisotnostjo in zastonjsko ljubeznijo. Z njimi (in z nami) je Bog, ki nas ima rad. Odsev Božje skrbi in ljubezni pa je v človeškem smislu lahko dober birmanski boter, ki so si ga izbrali po svojem srcu. Boter in Sveti Duh torej pomagata, da mlad človek lahko zori v varnem objemu človeške in Božje ljubezni. Redna pot, kako Bog prihaja v življenje, v srce, v dušo, so zakramenti, ki so moč in pomoč, prijateljstvo z Gospodom.

Starši smo sprejeli nalogo, da podarjamo življenje in tudi vero, botri pa pri tem odgovornem poslanstvu pomagajo staršem in mladim. Starši smo torej lahko pomirjeni in z dobrim občutkom, ko naši otroci odhajajo v življenje, saj jih spremlja v človeškem smislu dober birmanski boter, v duhovnem pa Sveti Duh. »Mladost ni težava, ki jo je treba čim prej rešiti, ni samo življenjsko obdobje, ki ustreza določenemu številu let, ampak je naloga in dar. Je čas, podarjen slehernemu, da najde odgovore in se odgovorno spoprime s svojim življenjem ter uresniči svoje poslanstvo. To je bistvena značilnost mladosti. Zato si mladi želijo nekoga, polnega človeške topline, ki jih usmerja in gre z njimi po isti poti.« (Bajzek 2008, 91)

Birmanski boter nadaljuje vzgojno delo staršev

Med številnimi pomembnimi odnosi, ki jih mladostnik doživlja in živi, je tudi botrstvo – odnos, ki pripravlja na življenje. Biti izbran in naprošen za botra je častna in odgovorna naloga, saj poslanstvo botra ni omejeno le na dan birme, ampak traja vse življenje. Boter uresničuje poslanstvo v odnosu: Bog – boter – birmanec. V tem poglavju bi rada nekoliko bolj osvetlila antropološki vidik botrske vloge, s čimer je povezana tudi izbira. Mladostniki namreč zelo dobro čutijo, kdo je tisti, ki mu lahko zaupajo, s komer se pogovarjajo in jih bo spremljal na poti, zato si navadno izberejo botra po srcu, ne glede na to, ali izbrani boter ustreza danim pogojem. Boter je namreč nekdo, ki si ga izbere mladostnik sam in od katerega upravičeno pričakuje ne le zgled v veri, ampak tudi pomoč in podporo v življenju, kar konkretno pomeni tudi pogovore, ki vodijo in usmerjajo mladostnika k darovanjski ljubezni, klicu, da bi živeli in ljubili, kot nas ljubi Bog in bi ga v drži ljubezni kot kristjani tudi posnemali.

Darovanjsko ljubezen v povezavi z botrstvom nam razgrne starozavezna svetopisemska ljubezenska zgodba o Tobiju, Sari in angelu Rafaelu. Tobija na kakovosten odnos ter na zakonsko in družinsko življenje pripravlja Rafael, angelsko izurjen spremljevalec, ki ima vse značilnosti birmanskega botra. Čeprav se starša obeh družin, predstavljenih v Tobitovi knjigi, trudita za lepo in plemenito vzgojo, ključna vloga pri usposabljanju za zrelo odraslo življenje pripade zunajdružinskemu, angelskemu vzgojitelju. Ker pozna tako ženina kot nevesto, je njegovo posredovanje pri njunem srečanju odločilnega pomena. Tudi drugi ljudje, ki jim moremo zaupati in skrbijo za naš trajni blagor ter nas tako učijo »živeti, delati in ljubiti« oz. pomagajo odkrivati priložnosti za to, imajo lahko v našem življenju angelsko vlogo (Gerjolj 2009, 317–318). Dober birmanski boter je zato v obdobju odraščanja še prav posebej dragocen, saj birmanci, po raziskavi sodeč,[1] ne pričakujejo od botra prvenstveno darila, ampak predvsem odnos, zato ima botrstvo v mislih, pričakovanjih in življenju birmancev vodilno mesto. Mladi pričakujejo, da jim bo boter zgled in opora tako v življenjskih kot verskih vprašanjih. Botrstvo je za birmanca velika priložnost za kakovosten odnos z osebo, ki v času mladostništva vstopi v njegovo življenje, mu pomaga in zanj redno moli.

Osvetlimo še enkrat povezavo med odraščanjem, pripravo na birmo oz. na življenje ter botrstvom.[2] Družinski odnosi so v obdobju mladostniškega odraščanja pogosto napeti in obremenjeni, saj z odraščanjem nastane konflikt med dvema generacijama. Mladostnik včasih čez noč odrine starše; pa ne zato, ker hčerka ali sin ne bi imela rada mame oz. očeta, ampak ker želita reči: »Jaz sem čisto drugačen od tebe, drugače razmišljam kot ti, imam svoje talente, svojo pot, svojo vizijo …« V takem trenutku starši nimamo avtoritete, kar odpira potrebo po vstopu zunajdružinskih vzgojiteljev, zato je dobro, da starši pravočasno poskrbimo, da bo otrok imel na izbiro dovolj »angelov«, ki se jim bo mogel zaupati. In če staršem uspe otroke tako vzgojiti, da si v mladosti izbirajo za angele pozitivne osebnosti, so večino svojega vzgojnega poslanstva že opravili in se jim za prihodnost otrok ni potrebno bati (Gerjolj 2009, 332).

V letih, ko se birmanci pripravljajo na birmo, intenzivno iščejo stik z nekom, po drugi strani pa se bojijo odpreti. Če imajo dobrega botra(o), se z njim/njo veliko lažje pogovarjajo kot s svojimi starši, zlasti o bolj intimnih vprašanjih ali če se morda v družini dogaja kaj slabega: zlorabe, trpinčenje, izkoriščanje … V tem obdobju je dober boter dragocen. Na osebo zunaj družine se mladostnik opre in ji zaupa svoje skrivnosti, ki so lahko majhne, ampak zanj zelo velike in pomembne, ker so v razvoju nove. Boter je tako lahko zelo dragocen, lahko pa nima nobene vloge, odvisno tudi, kdo je boter kot človek.

Rafael spremlja Tobija. Potujeta in prideta do reke, ki pomeni prehod, prelomnico v življenju: na eni strani reke sem otrok, na drugi sem odrasel in če hočem odrasti, moram čez reko. Tobija kot mlad fant, poln mladostniške moči in želje po izzivih, raziskuje novo okolje in pri tem zaide v veliko nevarnost. Besedilo (Tob 6) pravi, da mu je riba hotela odgrizniti nogo, v starejših prevodih pa najdemo, da ga je hotela požreti in dejansko gre za to, da otroka mora »požreti«, da se lahko prelevi v odraslega. Ko ga riba napade, je dobro, da je s Tobijem angel – boter in ne njegova starša, saj mu verjetno zaradi morebitnih nevarnosti niti ne bi pustila v vodo. In kako naj mladostnik potem sploh odraste, če ne sme čez reko? Angel Rafael ne skoči v vodo, ampak pravi: »Zgrabi ribo in jo ukroti« (Tob 6,3), sooči se s preizkušnjo, premagaj to zadevo, težavo in jo reši! To boter, trener, katehet, animator … lahko naredi, oče in mati pa ne moreta, saj bi bila slaba starša, če bi to naredila. Zato je dobro, da v takih trenutkih staršev ni poleg. »Izkušnje, ki presegajo okvir družinskega življenja in učenja, si moremo pridobiti edino tako, da se na ta področja podajamo sami ali vsaj brez neposredne podpore staršev.« (Gerjolj 2009, 329)

Rafael mu torej ne ponudi ribe, ampak ga nauči loviti ribe, kar pomeni, da ne rešuje težav namesto njega, ampak ga spodbuja k samostojnemu reševanju problemov in življenjskih vprašanj, saj je reševanje problemov najbolj kakovostno učenje. Tobija se tako sooča z izzivi in nevarnostmi in se prek izkustvenega in celostnega učenja ter sprotne refleksije pridobljenih spoznanj pripravlja na odgovorno in samostojno življenje. Rafael in Tobija potujeta in se veliko pogovarjata, njun pogovor pa zaradi življenjskih vprašanj vse bolj dobiva razsežnosti daljne priprave na zakon. Z »angeli«, ki niso člani družine v ožjem pomenu besede, mladostniki drugače komunicirajo in drugače načenjajo življenjska vprašanja. Zavedajo se, da zaupanje ni »danost«, marveč si ga morajo pridobiti z lastnim ravnanjem in kakovostno komunikacijo, ki vključuje odgovornost do mladostnika in brezpogojno zavzetost zanj.

Tobija na zakonsko življenje kljub dobri družinski vzgoji neposredno nista pripravljala starša, marveč angel Rafael, ki ni bil član družine, saj gre za področje, ki se ne more obravnavati samo v družini. Še tako dobra družina namreč potrebuje »angele«, ki spremljajo mladostnike tam, kjer jih starši ne »vidimo« in marsikdaj tudi ni dobro, če jih preveč »gledamo«. Za pripravo na trajne odnose je pomembneje, da starši v sodelovanju z otroki poiščemo dobre angele, kot pa da bi prevzeli odgovornost za odraščanje zgolj sami. »Angel« si glede na svojo vlogo lahko privošči izražanje stališč, ki jih starši ne zmoremo izraziti; pa tudi če bi jih zmogli, jih otroci iz naših ust ne bi sprejeli, zlasti pa ne razumeli. Na podlagi angelske podpore, ki opogumlja in ne jemlje samostojnosti in odgovornosti, se Tobija uspešno sooča z nevarnimi izzivi in preizkušnjami. Naučil se jih je pravočasno in pravilno »zgrabiti« ter jih sproti premagovati. Sprotno čiščenje oz. reševanje težav mu krepi voljo, veselje in ljubezen do življenja, hkrati pa si nabira izkušnje, s katerimi bo pozneje lahko pomagal drugim. Daljna priprava na zakon, ki vključuje dolgotrajne in poglobljene pogovore z »angeli«, Tobiju omogoča hitre in pravilne odgovore (Gerjolj 2009, 332–360).

Vloga botra se ne konča s samim obhajanjem birme, ampak se nadaljuje vse življenje. Boter je s svojim varovancem namreč povezan in zanj odgovoren vse življenje, zato je prav, da po birmi botri in birmanci (družine) načrtno ohranijo stike. Primerno je, da boter nevsiljivo pokaže zanimanje za birmanca, kako napreduje v šoli, kakšne so njegove poklicne želje, s kom se druži, kako je ostal povezan z življenjem v župniji itd. ter mu svetuje in ga podpira z molitvijo. Z verskega vidika je boter dan varovancu v duhovno pomoč. Poleg kakovostnega odnosa, zaupnega pogovora in zgleda dejavnega krščanskega življenja, spada k temu tudi močna in redna molitvena podpora. Mlad človek je kot mlado drevo, ki je krhko in se hitro lahko upogne ali prelomi. Zato ob njega postavimo »oporo«, dokler »mlado drevo« ne zraste, se ne utrdi ter ne požene »močnih korenin«. Podobno mlad kristjan potrebuje duhovno oporo botra, zato je oseba, ki duhovno z molitvijo in zgledom podpre mladega človeka, izrednega pomena in izjemna naloga. »Danes je nujno potrebno, da je Cerkev misijonarska. Kajti Cerkev je navzoča v svetu po kristjanih v določenem kraju. Mnogokrat vse premalo upoštevamo pomembnost konkretne, tople osebnostne povezanosti od človeka do človeka, ko gre za širjenje Kristusove blagovesti. Poleg in znotraj ožjih družinskih zvez more tudi botrstvo prispevati mnogo k čim globljemu zakoreninjenju krščanstva v vsakdanjem človeškem življenju.« (Strle 1971, 47)

Boter predstavlja občestvo, Cerkev, ki določa ustanovo botrstva; predstavlja Božjo družino. Naloga botra je, da svojega varovanca uvede v Božje občestvo Cerkve, mu odkriva navade in nravi Božjega ljudstva, katerega član naj postane. Gre torej za pravo duhovno očetovstvo, ki ga boter uresničuje v imenu Cerkve (Strle 1971, 47). Boter sprejme službo v Cerkvi. Z botrstvom ne sprejme le odgovornosti do krščenca oziroma birmanca, ampak je zastopnik celotnega občestva. Boter se zaveže, da bo tega otroka oziroma mladostnika vodil v občestvo, torej je odgovoren za Cerkev. Ko boter sprejme to službo v Cerkvi, ga ima duhovnik pravico poklicati na odgovornost, kako opravlja svoje poslanstvo, ali ga prositi v imenu službe, ki jo ima, naj pomaga svojemu varovancu, če se kje »zalomi«. Boter je duhovnikov pomočnik. Seveda je boter povabljen, da je birmancu najprej sam zgled in da birmanec ob botru lahko razvije različne vrednote (vero, ljubezen, dobroto, poštenost, upanje, delavnost, ponižnost, zvestoba, čut za druge …), za katere se je potrebno v življenju vedno truditi. Boter naj bo dovolj moder, da presodi, kakšno pomoč birmanec in njegova družina potrebujeta. Boter, ki se zaveda odgovornosti svojega poslanstva, redno prosi Boga za pomoč, da bo svojo nalogo res dobro izpolnil.

Aktualno vprašanje, ki se postavlja ob vlogi birmanskih botrov, pa je: ali in koliko se izbrani boter zaveda svojega pomembnega in odgovornega vseživljenjskega poslanstva, še posebej na verskem oz. duhovnem področju ter koliko ga uresničuje. Pogosto se namreč zgodi, da boter, ki ga izbere mladostnik po srcu – ker mu zaupa, z njim komunicira, ima lep odnos …, ne ustreza danim pogojem na verskem področju. Izkušnje kažejo, da je malo takih botrov, ki bi resnično živeli po veri, se tega poslanstva zavedali in redno (vsak dan) z molitvijo podpirali svojega varovanca, ob tem pa imeli z njim pristen in ljubeč odnos. Kako sprejeti to dejstvo in kaj storiti glede izbire botrov in njihove priprave, nas k ponovnemu premisleku vabi naslednje poglavje.

Ponovni premislek o izbiri in pripravi birmanskih botrov

• Birmanec si izbere botra glede na odnos, izbrani boter pa nima ustreznih pogojev

Botrstvo je zelo zaželeno in potrebno. Pri izbiri botrov birmanci postavljajo v ospredje vidik človeške, prijateljske povezanosti, ki daje oporo, pomoč, komunikacijo. Mladi si izbirajo botra navadno glede na odnos, glede na srce, prvi je antropološki in odnosni vidik, zato naj bi bil bolj poudarjen. Želijo si nekoga, ki jih bo spremljal, kar je pokazala tudi raziskava, ko so birmanci v ospredje postavili odnos, darilo pa šele na predzadnje mesto. Izbrali so nekoga, na kogar se lahko zanesejo, ki mu zaupajo, s komer se lahko pogovarjajo in šele nato nekoga, ki zanje moli in ki je veren in duhoven človek. S kakovostnimi pripravami na birmo in ozaveščanjem mladih (in odraslih), kaj botrstvo pravzaprav pomeni, postavimo duhovni in verski vidik botrstva v ospredje, a navadno to poslanstvo (v duhovnem smislu) v polnosti zmorejo le redki, sploh če za botrstvo ni ustrezne priprave. V današnjem času zato pogosto naletimo na izziv: birmanec želi izbrati birmanskega botra po svojem srcu, po prijateljstvu, s katerim se dobro razume, se z njim lahko pogovarja, mu zaupa …, izbrani boter pa bodisi zaradi življenja v zunajzakonski skupnosti bodisi zaradi tega, ker je ločen in ponovno poročen ali pa zaradi kakšnih drugih življenjskih okoliščin, nima ustreznih pogojev za službo botrstva.

• Jezus in Samarijanka

Odlomek, ko Jezus sreča Samarijanko (Jn 4), lahko beremo v luči opisanega izziva izbire botra. Jezus pristopi prvi, prvi ogovori Samarijanko, ki prav tako kot številni današnji kandidati za botre živi v zunaj zakonski skupnosti: »Pet mož si imela in ta, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož.« (Jn 4,18) Prosi jo: »Daj mi piti!« (Jn 4,7) Podobno tudi marsikateri birmanec prosi svojega botra za botrstvo. Prosi ga za odnos in za spremstvo (v človeškem in duhovnem smislu) ter mu želi reči: »daj mi piti«, kar med drugim lahko pomeni naslednje želje: »izbral sem te, zaupam ti, rad te imam, prosim, hodi z menoj skozi življenje, bodi mi trdna opora, moli zame, pogovarjaj se z mano, deli z mano svoje nauke, izkušnje, da me ne bo strah, kajti s starši se o marsičem ne morem več pogovarjati, še posebej pa ne o bolj intimnih vprašanjih, ki zadevajo tudi pripravo na življenje in na zakon …« Po Sloveniji odmeva ta klic birmanca botru in hrepenenje po odnosu, ki pa v sebi gotovo skriva tudi hrepenenje po odnosu z Bogom.

A tako kot Samarijanka nadaljuje pogovor, tako tudi botri, ki ne morejo biti izbrani, pogosto slišijo: »… nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok …« (Jn 4,11) Zdi se, kot da Jezus po prošnjah birmank in birmancev prosi tudi nas: »daj mi piti«. Ker je vodnjak globok in ker nimajo s čim zajeti, potrebujejo pomoč. Gospod ni šel mimo Samarijanke, kljub temu da je živela v zunajzakonski skupnosti in ne gre tudi mimo vseh, ki so povabljeni k botrstvu in jih po srcih birmancev prosi: daj mi piti oz.: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: Daj mi piti, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« (Jn 4,10) Botri pogosto ne morejo do te žive vode, ne morejo do Gospoda, zato Gospod želi, da jim pri tem pomagamo.

Kot Jezus omogoči Samarijanki srečanje s seboj, tako je lahko tudi povabilo k botrstvu, povabilo k novemu (prenovljenemu, poglobljenemu, bolj pristnemu …) odnosu z Gospodom. Samarijanka je po srečanju postala pričevalka za Gospoda, k čemur so povabljeni tudi botri. Najbolj zanesljiva izbira botra je torej izbira srca – da si nekdo izbere botra po srcu, saj je srce (prijateljstvo, ljubezen, odnos, pripadnost) tisto, ki ga izbere, potem pa je treba botru pomagati, da bo postal tudi duhovni boter. »Daj mi piti« je zato vabilo vsem – botrom, da stopajo na pot za Gospodom in nam, ki jih spremljamo in na botrstvo pripravljamo. Daj mi piti je odsev želje Gospoda samega, kot je to vabilo razumela tudi mati Terezija – žeja po dušah, žeja po ljubezni.

• Botrstvo – vstopno mesto za vero

Navadno so birmanci povabljeni, da izberejo botre, ki že živijo krščansko življenje, kar je prav in dobro, saj bodo birmancem lahko stali ob strani na poti življenja in jih duhovno podpirali. Če takega človeka ne najdejo v sorodstvu, botra poiščejo v svoji župniji, med animatorji, župnijskimi sodelavci, molivci … Lahko ga izberejo tudi s seznama dobrih botrov, če ta v župniji obstaja. Toda – ali bo na tak način botrstvo rodovitno, bo odnos rodoviten? Mladi si namreč v prvi vrsti želijo nekoga, ki bi se zanimal zanje, se z njimi pogovarjal, gradil zaupen in varen odnos … in če takega človeka ne najdejo med ljudmi s »pogoji«, ga navadno poišče srce med tistimi, ki nimajo vseh pogojev za botrstvo.

Izziv je, kako prav preko botrstva pomagati kandidatom za botre, da bi stopili bliže h Gospodu, da bi znova zaživeli krščansko življenje, kar bi lahko posledično spremenilo njihova življenja do te mere, da bi si želeli urediti odnose in preje(ma)ti zakramente. Sedaj jih le zavrnemo, češ: uredi življenje, pa boš lahko postal boter. A kako naj nekdo »uredi« življenje brez Božje in človeške pomoči? Kako naj se približa Gospodu, kako naj se »ogreje« za Gospoda, da bo stopil v odnos z Njim in bo lahko spremenil življenje, Gospoda povabil v svoje življenje, bil srečen v objemu Božje ljubezni … Ali to, da boter uredi svoje življenje v moralnem smislu, pripomore tudi k duhovnemu pomenu botrstva? Če kandidate za botre le zavrnemo, nismo ničesar dosegli, le sporočilo smo dali njim in njihovim varovancem, da niso vredni za botrstvo ter da naj se spremenijo, če želijo postati botri oz. naj birmanci izberejo drugega botra. Navadno življenja ne morejo urediti čez noč, niti v enem letu, sploh če notranje ne čutijo, da bi »uredili« svoje življenje. Skrb Cerkve, da bi birmanci imeli dobre botre, je še kako upravičena, neupravičena pa je naša sodba. Pogosto ljudje enačimo, če je nekdo ločen, zapuščen, če živi v zunaj zakonski skupnosti oz. se ne obnaša po pričakovanjih in moralnih pravilih Cerkve, ni blizu Bogu, ne veruje, ni duhoven človek …, a morda ni tako. Morda še kako potrebuje in hrepeni po Bogu, pa ne ve, kako naj se mu približa in se mu zato Bog približa ravno po poklicanosti k botrstvu. Lahko pa človek v težkih preizkušnjah iskreno izroča svoje življenje Bogu, živi povezan z Njim, četudi se to ne vidi navzven oz. ni očitno, ker ne sodi v pričakovano vedenje, odnose in stanove. In nasprotno: tudi če je nekdo poročen, ima družino in je na videz »vse v redu«, celo če je duhovnik ali redovnik/ca, ni nujno, da je dober boter. Stan sam po sebi ni zagotovilo, da je nekdo duhoven človek in blizu Bogu ter tudi dober boter. Vsak ve zase in bo dajal odgovor, nismo pa poklicani, da bi sodili.

Namesto tega lahko dopustimo, da bi povabljeni smeli vstopiti v botrsko službo ter jim z dobro pripravo pomagamo, da bi mogli posta(ja)ti čedalje boljši botri in usposobljeni tudi na duhovnem področju. Profesor Anton Strle je že pred desetletji zapisal naslednjo pomenljivo misel, ki velja tudi za današnji čas: »Da se bo mogoče izogniti neprijetnim okoliščinam, v katerih se nemalokrat znajde že izbrani boter oz. duhovnik, je treba iskati in vzgajati dobre botre za njihovo botrinsko nalogo, pa naj bodo še tako nepopolni – treba jih je polagoma voditi više. Vsekakor ne bi smelo biti tako, da bi se zanimali le za tiste, ki bodo krščeni in birmani, ampak bi se bilo treba truditi tudi za njihove botre. Ob priložnosti krsta ali birme bi morali že vnaprej tudi botre na ta ali drugi način skušati uvesti ali zopet in globlje uvesti v razumevanje Kristusove skrivnosti, ki deluje v krstu in birmi. Iz tega bi moglo pri botrih (botrah) vzkliti ali zopet vzkliti pristno ali pristnejše krščansko življenje, hkrati pa zavest njihove odgovornosti za svojega varovanca.« (Strle 1971, 47) Potrebno je ovrednotiti botrstvo, povedati staršem in birmancem, kaj pomeni botrstvo in kdo so botri. Če si kdo izbere »nepopolnega botra«, ga izbere na svojo odgovornost, v pripravi na birmo pa mu pomagamo, da lahko napreduje tudi v veri.

V današnjem svetu marsikdo živi zelo oddaljeno življenje od Gospoda in Cerkve, povabilo za botra lahko obnovi ta stik in pripelje človeka zopet bliže h Gospodu, bliže k živi vodi. Gre za nasproten proces, kot ga pričakujemo sedaj. Sedaj strogo velja, da je boter izbran, ker je veren človek oz. še bolj natančno, ker se ta vera kaže navzven zlasti pri izpolnjevanju verskih in moralnih dolžnosti. Pogoji za botre se sedaj vežejo na moralno področje, konkretno, kako oz. s kom živi birmanski boter, ne pa tudi kako živi duhovno življenje. V sedanjem času gledamo na to, ali je nekdo poročen ali ni – poudarjamo moralni vidik, ki se kaže predvsem v tem, ali ima nekdo urejeno zvezo ali ne. Premalo ali nič pa se poudarja duhovno področje – kakšen odnos ima nekdo z Bogom, kako živi v odnosu z njim, ali kaj moli itd. Resnici na ljubo tega, da bi bil boter duhoven človek in kaj to pomeni, sploh ni med pogoji. Lahko je na primer nekdo zelo duhoven človek, pa ni poročen ali ni več poročen in nasprotno – lahko ima nekdo vse urejeno glede odnosov, pa ni duhoven človek, ne moli … Če je v odnosnem in moralnem vidiku botrovega življenja »vse v redu«, je pogojem zadoščeno, četudi boter morda sploh ni duhoven človek, četudi ne moli, ne bere Svetega pisma in ne hodi k maši in kot tak ne bo mogel duhovno spremljati svojega varovanca. V skromnih pripravah, ki jih po navadi imajo, pa jih tega tudi ne naučimo. Pogoj za botre naj bi bil vezan na njihovo duhovno življenje in na odnos z birmancem – torej na odnos z Bogom in birmancem: ali je boter pripravljen rasti v teh odnosih, ju negovati, se pogovarjati z Bogom (molitev) in z birmancem (odnos kot izraz naklonjenosti in ljubezni do mladega varovanca). S tem ko botre zavrnemo, jim ne pomagamo na njihovi duhovni poti. Če pa bi jih kot botre, kljub njihovi nepopolnosti, povabili v formacijo za botrstvo, katere namen bi bil npr. spoznavanje Boga in Božje ljubezni, bi lahko tudi botri vstopali v čedalje globlji odnos z Gospodom, ga povabili v svoje življenje, da bi Božja ljubezen dolgoročno spreminjala tudi njih, njihova življenja in odnose. Povabilo k botrstvu je tako lahko klic k spreobrnjenju in ni zgolj nagrada za že živeto neoporečno življenje, kajti tako neoporečno življenje je lahko marsikdaj duhovno tudi zelo mlačno.

Življenje znotraj izzivalnega vprašanja izbire botrov torej pogosto kaže nasproten proces: da je boter izbran po srcu, glede na odnos, na prijateljstvo, na človeško bližino in zaupanje, ne glede na izpolnjevanje pogojev znotraj verskih in moralnih vprašanj. Če si birmanec izbere botra »po srcu«, izbrani boter kljub vsemu ustreza antropološkemu kriteriju, da nadaljuje vzgojno delo staršev, kar smo osvetlili v prejšnjem poglavju. Povabljeni pa smo pomagati botru, da lahko postane boter tudi na duhovnem področju in sta tako boter kot birmanec deležna milosti. Morda bo ravno botrstvo za botra pot spreobrnjenja in ponovne poti nazaj h Gospodu.[3] Izbira botrov tako ne bi bila več vezana na to, ali ima boter vse pogoje že dane – da bi bil torej že vnaprej prepoznan glede na kriterije, ampak da je izbran s strani birmanca, je pa pripravljen rasti v svojem poslanstvu botra, poglobiti svojo vero, zoreti ob molitvi za svojega varovanca … Iz ljubezni do birmanca, ki bi ga pripeljala do ljubezni do Gospoda, bi se tudi boter začel spreminjati. Če razmišljamo v tej smeri, je v mnogih primerih prav povabilo k botrstvu lahko botrom v pomoč, da se približajo Gospodu, kot se je to zgodilo pri Samarijanki in posledično postopno »uredijo življenje«. Kot je Jezus pomagal Samarijanki, smo povabljeni pomagati botrom, da preko botrstva lahko začnejo ali poglobijo odnos z Gospodom.[4]

• Pomen priprave za botre

Glede na številčnost primerov, ko si birmanci izbirajo botre v želji po globljem zaupnem odnosu, tudi če ti nimajo vseh pogojev, se zdi, kot da čedalje bolj odmeva Jezusovo vabilo in klic: »daj mi piti«, tudi za nas, pastoralne delavce. Gre za klic, naj jim mi, ki imamo s čim zajemati, podamo vsaj »kapljico žive vode«, ki jih bo odžejala in jih usmerila k studencu žive vode, ki je Gospod sam. Zato je priprava za botre tako zelo pomembna, da odpre srce za ljubezen do Gospoda in do mladega, ranljivega človeka, ki prosi za botrstvo, prosi za odnos. Z ustrezno pripravo lahko vplivamo, da bodo botri zaživeli krščansko življenje in da bo ob njih rasel v veri tudi njihov birmanec. A pogosto je ravno priprava za botre po župnijah precej odrinjena od tega, kar naj bi botrom ponudili. Usposabljanje botrov je permanentna pastoralna naloga, kajti za izbrane botre je njihova služba velika odgovornost in hkrati priložnost, da poglobijo svojo vero in pomnožijo ljubezen do Gospoda in svojega varovanca. Tudi botrstvo je zato lahko pot vere, pot, po kateri hodi človek, ki je postal oz. želi postati boter. Z novo službo in odgovornostjo, ki mu je zaupana, stopi na pot odrešenja in urejanja odnosov. Botrstvo namreč lahko okrepi medosebne odnose, sorodstvene vezi in versko življenje tako birmanca kot botra. To pa pomeni večji poudarek na pomenu in ovrednotenju botrov ter njihovi kakovostni pripravi na to poslanstvo.  

Srce je torej tisto, ki najbolje izbere botra, pastoralni delavci pa smo povabljeni, da oba – birmanca in botra pripravimo na skupno pot z Gospodom in zanj. Kakšna naj bi bila ustrezna priprava? Več kot vložimo časa in truda v pripravo, bolj se lahko srca »ogrejejo« za Boga in drug za drugega (botri in birmanci). Potrebno je oznanilo in pričevanje o Svetem Duhu. Dobro je, če gre v pripravi za določen proces, ko prek različnih srečanj in poudarkov pripravljamo botre, birmance in starše. Zlasti za botre, ki morda po letih oddaljenosti znova prihajajo bliže Cerkvi, je več kakovostnih srečanj, ki omogočajo določen proces zorenja, velikega pomena. Tistim botrom, ki nimajo ustreznih pogojev in ki, tako kot Samarijanka, hodijo okrog vodnjaka »okrog šeste ure«, torej v času, ko je ob vodnjaku najmanj ljudi, pa smo še posebej povabljeni pomagati, da bi v botrstvu srečali Gospoda, ki bi jim dal žive vode. Kako? Morda bi botrom, ki nimajo vseh pogojev, omogočili dodatno priložnost v obliki duhovnega vikenda, duhovnih vaj, šole za botre ipd. Tam bi se v varnem okolju čutili sprejete in bi s sodobnimi metodami in ob različnih predavateljih in pričevalcih lahko na nov način poglobili svojo vero. Preko osebne zgodbe in različnih duhovnih vsebin bi čedalje globlje vstopali v odnos z Gospodom, pri čemer bi imeli priložnost, da se naučijo tudi različnih načinov molitve (s telesom, meditativni ples, eksamen, meditativni sprehod, s svojimi besedami … do rožnega venca in ustaljenih načinov molitve). Kako naj od botrov zahtevamo ali vsaj pričakujemo, da bodo vsak dan molili za birmance, če pa jim pri tem ne pomagamo? Sedaj namreč le poudarjamo, da mora boter za birmanca moliti. Zelo pomembno bi bilo, da se počutijo sprejete, da se srce odpre za Gospoda.

Sedanji kriterij se veže na upoštevanje norm moralnega značaja, veliko bolj smiselno pa bi bilo, če bi bil glavni kriterij za botre vprašanje glede vere oz. duhovnosti – kako boter živi vero: koliko moli, bere Sveto pismo, hodi k maši. Sama sem v anketo, ki jo izvajam po Sloveniji, vključila tudi vprašanja, ki se nanašajo na vero in duhovnost in rezultati so pokazali, da le približno tretjina anketiranih botrov moli vsak dan. To, ali nekdo moli ali ne, je veliko večji pokazatelj glede botrstva kot pa, ali (in kako) je poročen ali živi v zunajzakonski skupnosti ali ne. Če nekdo ne moli redno, kako naj moli za svojega birmanca. Ali je pripravljen sprejeti molitev kot del svojega nadaljnjega življenja in poslanstva, ki ga sprejema z botrstvom? Ali se je pripravljen naučiti moliti in ali jim pastoralni delavci, duhovniki in kateheti omogočamo uvajanje v molitev, zgled, pomoč, predstavitev različnih načinov molitve in uvajanja v duhovnost? Veliko lažje je namreč obsoditi nekoga, da ne živi ustrezno kriterijem in ga zavrniti, kot pa pomagati mu, da počasi sprejme vero kot del življenja zase in za druge, predvsem za svojega birmanca. Naša odgovornost je, da jim pri tem pomagamo.

• Nekaj utrinkov s srečanj za botre

Sama imam glede srečanj za botre številne izkušnje. Včasih sem povabljena le za botre, včasih vodim srečanje za botre in birmance, navadno pa so botri povabljeni na srečanja skupaj s starši. Tudi srečanja v obliki duhovnih obnov, kjer sodelujejo botri, se vrstijo in dajejo lepe izkušnje. Spomnim se dveh daljših srečanj samo za botre. Obe sta bili dobro zasedeni. Udeleženci so bili zadovoljni in tudi odzivi so bili zelo dobri. Ob koncu, ko smo naredili refleksijo s pomočjo foto-govorice, so ob danih simbolih zelo smiselno utemeljili, kaj jim pomeni botrstvo. Spomnim se nekega možakarja, ki je ob začetku srečanja, ko se je bilo treba kratko predstaviti, rekel: »Sem le preprost kmet …« Potem, po koncu, pa je slonel na okenski polici in ganjen pisal pismo svojemu birmancu.

Botri imajo ne le dolžnost, da se pripravijo na birmo, ampak tudi pravico do priprave, kot je to pri drugih zakramentih. Izkušnja me uči, da z veseljem pridejo, če jih lepo in pravočasno povabimo. Kljub temu se spomnim velikih župnij, ki nimajo priprav za botre, češ da se ne splača ali pa, da je vsega že preveč ali da so prepozno vstopili v to, pa da ni časa ali pa, da botri ne bodo prišli itd. Mnogo izgovorov najdemo, da jim ne damo potrebne kakovostne priprave. Hkrati pa se spomnim čudovitih srečanj za botre in birmance, ki so potrdila, kako je odnos med njima potreben in koristen. Spomnim se, da so botri, če so bili povabljeni, radi prišli, nekateri tudi od daleč (s Hrvaške v Ljubljano, iz Celja v Novo mesto, z Dolenjske na Gorenjsko, iz Celovca na Gorenjsko …). Če smo imeli srečanje skupaj za birmance in botre, so prek priprave, sestavljene iz medsebojnih pogovorov, vsebine o botrih in botrstvu ter duhovne poglobitve, imeli priložnost vstopati v medsebojni odnos in odnos z Gospodom. Med tem ko so se pogovarjali, so njihovi obrazi oz. izrazi na obrazih izražali veliko veselje, navdušenje nad tem, da so skupaj, nad tem, da so bili izbrani oz. da so jih izbrali in veselje nad novimi izzivi in potjo, ki se odpira pred njimi. Za birmance je velik dar imeti nekoga ob sebi, imeti spremljevalca na tej poti, prav tako pa tudi za botre, da lahko zorijo ob mladem človeku in zanj molijo. Pravzaprav so oboji povabljeni, da molijo drug za drugega, kar jih spreminja in poglablja vero in odnos. Vedno je lepo videti to povezanost, ki se vzpostavi z birmo – med botrom in birmancem, ko gre za nov odnos, ki ga prej ni bilo ali pa vsaj ni bil tako izrazit, ko se dva človeka povežeta v duhovnem sorodstvu in veselju. To žari iz njih in jih je lepo videti, ko se med seboj pogovarjajo, ko tkejo prve odnose in zaupne pogovore ali pa le-te poglabljajo. Ko jih vprašam, če so kaj veseli drug drugega, se nasmehnejo in seveda pritrdijo. Le malokdo je na teh srečanjih brez botra, navadno se potrudijo in pridejo skoraj vsi, razen kdo, ki je morda res od daleč ali upravičeno zadržan.

Odgovornost pastoralnih delavcev je, da botre pripravimo na to poslanstvo. Dober boter potrebuje še in še spodbud za to in tudi pomoči. Izkušnja me uči, da starši, birmanci in botri radi pridejo, če jim omogočimo kakovostno pripravo na birmo.[5]