DRUŽINA MUŠIČ

Družina Vesel-Mušič s petimi sinovi stanuje v Štepanji vasi v Ljubljani. Televizija bi jim bila odveč, saj svoj čas raje namenijo družini, umetnosti, duhovnosti, pastorali …

Starša Polona in Lojze spremljata odraščanje in postopno odhajanje sinov. Najstarejša dva med tednom bivata v študentskem oz. dijaškem domu, mlajši trije so še doma.

SVETI DUH, NAŠ DRUŽINSKI PRIJATELJ

Polona gre vsak dan k maši. »Tam pri Viru življenja prejmem moč in ljubezen, da jo lahko dajem naprej.« Vsak dan namreč prepleta duhovno poglabljanje s pastoralnim in gospodinjskim delom, ki ga je v takšni družini veliko: »Čudim se neverjetno velikim loncem, ki jih dnevno izpraznijo naši fantje. V času prvega vala epidemije sem se večkrat pošalila, da nas ni napadel virus, ampak zelo lačne kobilice.« Vsakdan brez počitka in odmora komentira takole: »Delam ves čas, ampak me vse veseli.« Izkušnja njene osebne vere ne izhaja iz primarne družine, saj je bila na lastno željo krščena šele nekaj dni pred prejemom prvega obhajila, birma pa je bila prelomnica k njeni osebni veri. Od najstniških let živi v prijateljskem odnosu z živim Bogom, kar doživlja kot velik dar: »Moja želja je, da bi bila ves čas v pogovoru z Gospodom,  a pri veliki družini in darovanju na različnih koncih, to ni mogoče, zato večkrat povezujem kontemplacijo in akcijo po preizkušenem načelu Moli in delaj, ko delo postane tudi premišljevanje in molitev (roke delajo, srce je pri Gospodu).«

Lojze ob restavratorskem delu uživa: »Delo in duhovnost lahko prepletam. Moji naravi ustreza, da delam sam. Pogosto ob delu poslušam vsebine, s katerimi potem obogatim še druge.« Mlajša dva sinova vsako jutro pelje v šolo in na poti do tja molijo za družino in druge ter se priporočijo svojim zavetnikom. Glavna družinska molitev pa je zvečer, ko se Bogu zahvalijo za vse milosti in prosijo blagoslova zase in za druge. V njihovi navadi je tudi, da zvečer ali ob slovesih drug drugega blagoslovijo (pokrižajo). Nedelje, godove in rojstne dneve praznujejo s sveto mašo in včasih tudi s kakšnim krajšim izletom.

BOGASTVO NA SKUPNI MIZI

Družinska nedeljska kosila so ob odraščajočih fantih obogatena z izmenjavo mnenj in izkušenj. V družini živita glasbena in likovna umetnost: vsak igra kakšen inštrument, radi rišejo, slikajo …  »Lepo je, ko fantje vidijo očeta, kako pod njegovimi spretnimi rokami kipi in slike znova dobijo pravo podobo in svoj sijaj,« pove žena. Po njej pa otroci prejemajo ljubezen do lepo oblikovane besede, predvsem najstarejši Pavel rad napiše kakšno pesem. Gojijo tudi vsakodnevni stik z Božjo besedo. V prvem valu epidemije, ko so bili vsi doma, so organizirali pravcata družinska biblična srečanja: »Presenenčena sva bila nad neverjetnimi odzivi otrok na izbrane odlomke.« Pet otrok si deli dve sobi. Med odraščanjem potrebujejo obveznosti, kjer se lahko urijo v veščinah in odgovornosti: aktivni so kot animatorji, skavti in ministranti, Matej je voditelj oratorija … »Ko odhajajo v svet, nama pomaga, da nanje kličeva Božji blagoslov in Marijino varstvo. Sicer pa izkušava, da življenjsko doto dobivajo z zgledom, ko vidijo, kako se midva odpirava Božji milosti.«

ROMANJE V BOŽJI OBJEM

Sogovornika se spominjata napornega odbdobja selitev, ko so večkrat menjali podnajemniško stanovanje. To je bil hkrati tudi intenziven čas majhnih otrok in študija. »Sedaj nam je nekoliko lažje, je pa res, da brez vseh teh selitev ne bi spoznali različnih ljudi in župnij. Poleg tega je bil to čas za urjenje v odpovedi in potrpežljivosti.« To je v družini okrepilo zavedanje, da smo vsi romarji na poti v Božji objem. Na vsakem koraku so izkusili svetopisemsko obljubo:  »Poskrbel bom za vas in za vaše otroke.« (1 Mz 50,21)

BOŽJA MATEMATIKA

Mušičevih fantov je dovolj za košarkarsko moštvo: Janez Pavel (21), Matej Pij (19), Tomaž Modest (17), Andrej Dominik (13) in Peter Alojzij (11). Vsak ima dve imeni, tako da je že v domači zbirki imen pestra ponudba za priporočanje svetnikom. 😊 Pavel je študent slovenistike in primerjalne književnosti, Matej je maturant ŠKG, Tomaž razvija svoj umetniški talent na Oblikovni šoli, najmlajša sta še osnovnošolca.

NAJIN VIR ŽIVLJENJA

Polonin in Lojzetov odnos sega v študentska leta. Že na začetku skupne poti sta sprejela povabilo Svetega Duha, da v njiju ustvari prostor za veselo Božje življenje, ki se vidi tudi navzven. Hitro sta se odločila za zakon in vzela zares besede iz Svetega pisma: »Iščite najprej Božje kraljestvo in vse ostalo vam bo navrženo.« (prim. Mt 6,33)

Sta člana dveh zakonskih skupin, občasno se udeležita kakšnega vikenda, srečanja ali predavanja za zakonce, sta ljubitelja kakovostnih duhovnih vsebin. Polona je voditeljica več bibličnih skupin in zanje tedensko pripravlja vsebino in vodi srečanja, ki večinoma potekajo na daljavo. »V zadnjem času se ženi redno pridružim pri eni od skupinic in tako sva oba deležna bogastva Besede.« Rada poromata na Kurešček, Brezje, Sveto in Ptujsko goro.

NAVDIH ZA NAJINA POKLICA

Lojze je po poklicu likovni pedagog ter restavrator in je samozaposlen. Ob stiku s podobami svetnikov lahko razmišlja o duhovni razsežnosti življenja in posluša navdihujoča predavanja ter moli. Spominja se časa, ko je restavriral Marijin milostni kip s Kureščka: »Marija je bila ves mesec pri nas doma v kuhinji (in ne v delavnici). Skupaj s prijatelji smo imeli ob njeni podobi molitvene večere. Ko gremo sedaj k njej na Kurešček, se tudi mi tam počutimo doma.«

Polona se že 25 let poglablja v teologijo, 15 let se intenzivno ukvarja s področjem birme in birmanske pastorale, iz česar je tudi doktorirala. »Spomnim se Gospodovega povabila po zagovoru disertacije, med molitvijo pred Najsvetejšim, po Božji besedi: ‘Pojdi z menoj v moj delež na vojsko proti Kanaancem, potem grem tudi jaz s teboj v tvoj delež.’« (Sod 1,3) Negotovost in nepodprtost pri delu oznanjevanja res pogosto spominja na nekakšno vojsko proti Kanaancem. »Po skoraj desetih letih takega sodelovanja lahko potrdim, da Gospodovo povabilo velja, da drži svojo obljubo in prihaja v naš delež, da je vedno z nami in nam pomaga. Lepo je sodelovati z Njim, za kar sem mu iz srca hvaležna,« razlaga svojo bogato izkušnjo sodelovanja s Svetim Duhom.

Njeno delo obsega vsebinsko, organizacijsko in duhovno pripravo ter izvedbo srečanj za starše, birmance in botre po vsej Sloveniji (prej več v živo, zdaj bolj na daljavo). Priprave je osnovala povsem od začetka in je avtorica šestih knjig o birmanski tematiki ter še ene o župniji Sodražica, od koder sicer prihaja. To, kar govori drugim staršem v pripravah na birmo, govori iz življenja: »Gospod je resničen, je živ, je ljubezen in je z nami, če le mi želimo biti z njim. Njegova navzočnost in darovi prebujajo veselje in veliko hvaležnost za vse, kar nam je dano po Božji milosti in dobroti.« Ustanovila je Društvo VESELje, ki spodbuja veselje, utemeljeno v Božji ljubezni. Sin Matej je spomladi samostojno postavil njeno čudovito spletno stran (vesel.net), kjer lahko zajamete iz njenega bogatega dela.

Ognjišče, julij 2021