Vprašanje zrelosti za prejem zakramenta birme ima že dolgo tradicijo in je v osnovi povezano s tem, kako razumemo in živimo zakrament birme. O tem je bilo že veliko izrečenega in napisanega. V spomladanski številki prenovljene revije Cerkev danes (1/2017) sem zasledila članek, ki poudarja vidik zrelosti birmancev in ima naslov: Psihološka osebnostna zrelost kot kriterij za določanje starosti birmancev. Gre za enega od člankov iz pokoncilskega obdobja, natančno iz leta 1969. Tisto leto je bilo veliko člankov na temo birme, ki prinašajo različne vidike. Ta pa je bil verjetno izbran in ponovno objavljen tudi z namenom, da podkrepi misel o kriteriju za prejem birme, ki se nanaša na psihološko osebnostno zrelost birmancev, v povezavi s kakovostjo družin, iz katerih birmanci prihajajo. Avtor članka Valter Dermota, ki za prejem birme zagovarja osebnostno-psihološke razvojne vidike, pravi, da milost ne more doseči polnega učinka, če ji manjka človeška osnova, češ da »birmanska milost dopolni človeško nepopolno dejanje, kot ga otrok po svoji zmožnosti izvrši. Prestavi iz človeškega v božji red tisto, kar je otrok postavil v človeškem redu. Če je dejanje po človeško nezrelo, je tudi v božjem redu tako.« Ter: »Otroci iz dobrih družin, ki jim je okolje veliko pomagalo do človeške zrelosti in gojilo njihovo versko plat, bodo kmalu ali prej dosegli človeško – božjo zrelost. Drugi pa, ki niso imeli priložnosti za pristno versko življenje, te zrelosti tudi v pozni starosti ne bodo dosegli.« Tu se lahko vprašamo, kdo lahko omeji Boga, kako naj deluje. Boga ni mogoče omejiti, lahko pa na podlagi takšnih misli mladim branimo prejem zakramenta birme. A kako naj človek potem raste v veri, če pa je prav Sveti Duh tisti, ki omogoča rast vere. Božji ne moremo biti brez Boga, pa naj se še tako trudimo z dobrimi deli. Tudi moja osebna zgodba kaže, da brez Boga ne bi mogla preživeti – niti fizično, kaj šele duhovno. Če bi bilo to, kar je zapisal Dermota, res, sama nikoli ne bi živela duhovnega življenja, kaj šele pričevala o Božji ljubezni, a to z velikim veseljem delam že vrsto let. Pričujem tudi, da za pristno versko življenje ni pogoj verna družina (čeprav ta močno olajša življenje po veri), ampak je vera zastonjski Božji dar, dar njegove ljubezni, obdarovanost, ne glede na okoliščine in sodelovanje z njim.
Že sklep katehetskega tedna leta 1997 glede starosti se je nanašal na zrelost v veri, ki jo presoja občestvo v povezanosti s svojimi pastirji. Če upoštevamo razvojni cikel vrednot,[1] lahko presodimo, da zrelost v veri ne more biti kriterij za pristop k sveti birmi, ker sodi vera (kot jo pojmujemo v smislu zrele vere) med izpolnitvene vrednote in je redno ne moremo pričakovati v dobi mladostnikov. Ker zrelosti v veri še ni ali pa še ni vidna, to ne pomeni izključevanja in odlašanja prejema zakramenta birme, ampak zaupanje, pomoč in molitev za te, ki prejemajo zakrament birme, da bo Sveti Duh v njih živel in deloval. Mladi potrebujejo dar Svetega Duha tudi za to, da bodo lahko molili. Povabljeni smo narediti vse za to, da bi mladim približali vero z zgledom, hkrati pa vse prepuščati tudi Bogu. Usklajena in realna pričakovanja med nosilci birmanske pastorale so eno ključnih vprašanj. Pričakovanja bi bilo potrebno prilagoditi starosti, razvoju in potrebam mladih, jim ne glede na to, da niso še »zreli«, podeliti zakrament Svetega Duha in jim s tem dati vso »bojno opremo« za nadaljnjo pot v življenju, hkrati pa omogočiti kakovostne pogoje za njihovo postopno rast in razvoj. Sveti Pavel namreč piše Efežanom: »Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam.« (Ef 6,11)
Tudi predlog prejema birme po novem katehetskem načrtu, ki je v obravnavi, želi posnemati druge narode, kjer birmanci niso vezani na starost niti na dolžino veroučnih let, ampak gredo k birmi po presoji njihove zrelosti. To presodi duhovnik v sodelovanju s starši in/ali botrom. Na tak način se izognejo raznim težavam, saj k birmi pristopajo le tisti, ki si to zaslužijo, so se za to odločili, so pripravljeni sodelovati in so po presoji pristojnih za to dovolj zreli. A to je način, ki nagovarja »ta pridne«. Vezan je v prvi vrsti na tiste družine, ki v veri podpirajo svoje odraščajoče otroke. Ta v sodelovanju z botrom in župnikom podpre in pospremi birmanca k birmi. Birmanci, ki izhajajo iz dobrih in vernih družin, že imajo bogato popotnico za življenje, drugim, med katere bi v svoji mladosti sodila tudi sama, pa že tako ali tako »manjka dobrot«, kot v eni od pesmi poje Fran Milčinski Ježek, s tem sistemom pa so prikrajšani tudi za največjo – za Božje prijateljstvo, Božjo ljubezen in darove. Če bi tisti, ki so dovolj »zreli«, že zgodaj prejeli birmo, bi drugi, ki nimajo tako močne opore, v pripravi na birmo ostali brez sovrstnikov. In ker ni v splošni zavesti in srcu ljudi, kdo sploh birma je in kaj pomeni za življenje, bi mnogi po birmi lahko kljub temu odhajali, medtem ko drugim ta zakrament sploh ne bi bil dostopen. Poleg tega je pomemben vidik za diferenciacijo skupin (po zrelosti) tudi številčnost birmancev v neki župniji. Če ima neka župnija več deset birmancev, jih je lažje razdeliti po skupinah, kot če je skupina majhna. Kdo naj presodi, koliko so zreli? Ljudje imamo navadno človeška (subjektivna) merila, ta pa so bolj ali manj rigorozna. Navadno tudi drži, da bolj kot je nekdo osebno daleč od Boga (se ne čuti ljubljenega in obdarovanega), bolj postaja neusmiljen in vzpostavlja trša merila tudi za prejem zakramentov.
Kako naj nekdo dozori v duhovnem smislu, če nima dostopa do prijateljstva z Bogom, ki ga od znotraj poučuje in vodi, da njegova vera lažje raste? Sama si Božje ljubezni, prijateljstva s Svetim Duhom in vseh darov nisem mogla z ničimer zaslužiti, a sem jih, tako kot drugi, zastonjsko prejela zase in za druge. Birma ni nagrada za zrelo življenje ali za dobre krščanske korenine, ampak povabilo v odnos z Gospodom, v prijateljstvo z Njim, ki je Ljubezen, kar pričujem tudi s svojo življenjsko zgodbo. Čim težje so razmere, bolj potrebujemo Božjo pomoč in moč. Preizkušnje so z Gospodom lažje, življenje pa nikoli tako težko, da bi mogli obupati. Birma ni nekaj, ampak je Nekdo: kot bi nam Gospod po Svetem Duhu znova želel reči (prvič pri krstu, ponovno pri birmi), da nas ima rad in da želi iti z nami skozi življenje. Vabi nas v odnos z Njim, da ne bomo sami, da bo naš učitelj, svetovalec, pomočnik, tolažnik … Hoja z Gospodom skozi življenje in zgledi mnogih ta odnos okrepijo, da res lahko postanemo pričevalci za vero. Bistvo potrditve v veri torej ni na naši strani, ampak na Božji – Bog znova potrdi to, kar nam je daroval že pri krstu – svojo ljubezen, Božje otroštvo. Pri birmi nas še bolj okrepi in še globlje povabi v odnos s samim seboj. Sveti Duh je namenjen tja, kjer je najtežje, ne najlažje, če ga le želimo sprejeti. Za rast Božjega semena, za rast prijateljstva z Gospodom je potrebna postopnost in potrpežljivost. Delovanje Božje milosti v dušah je skrivnost, zato ne moremo pričakovati enake stopnje krščanstva pri vseh ljudeh.
Kdaj smo torej zreli za prejem birme? Če bi gledali s človeškimi očmi, bi lahko veljalo, da nismo nikoli zreli za birmo, če pa pogledamo z Božjimi očmi, smo zreli za birmo takoj, ko prejmemo krst. Potrditev se namreč ne veže na naš čas zorenja, na naše znanje, molitve ali družinsko zaledje, ampak na Božjo vnovično potrditev svoje ljubezni do nas. Nek starejši duhovnik mi je pred leti dejal: »Če je nekdo zrel za krst, je zrel tudi za birmo.« Biti zrel pa ni isto kot biti pripravljen. Priprava je velika priložnost za odpiranje srca za Gospoda in njegovo ljubezen, za kar pa je potreben čas. V to naj bi mladi vstopili v času verouka in priprave na birmo in po birmi nadaljevali pot zorenja, rasti in prijateljstva s Svetim Duhom. Odrasli (starši, botri, duhovniki kateheti, animatorji) smo povabljeni, da jim pri tem pomagamo z zgledom, pogovorom, pomočjo, molitvijo … Mladi potrebujejo človeško in Božjo pomoč. Odrasli, ki smo že prehodili določeno duhovno pot, jim lahko pomagamo s svojim pričevanjem, kako ljubiti Boga, ga slaviti, živeti iz evharistije, se izročati Bogu, z njim sodelovati, odpirati srce, se poglabljati v Božjo besedo, po njej živeti, se pogovarjati z Bogom, se mu čedalje bolj izročati itd. Povabljeni smo narediti, kar je v naši moči, hkrati pa vse prepuščati Bogu. Potreben je prijateljski odnos z Bogom in ljudmi. Osip po birmi je zato posledica prešibkega (mlačnega) odnosa z Bogom in premalo duhovno poglobljene priprave. Mladi težje vstopajo v ta odnos, če jim ga odrasli ne pokažemo. Tudi Jezus je svoje učence učil tako, da so bili ob njem. Učil jih je prek izkušnje življenja z njim – da so videli, bili z njim, slišali njegove besede … in še potem so se v strahu razbežali in se skrivali, vse dokler niso prejeli Svetega Duha.
Prav zato je birma in z njo birmanska pastorala velik izziv, ker v prvi vrsti ne gre za metode, principe, modele in pripomočke, ampak gre za ljubezenski odnos z Bogom in sočlovekom. Če izpolnjujemo naročilo, da se ljubimo med seboj – da dajemo naprej to, kar smo prejeli, s tem kažemo na Boga. Jezus je prišel na svet, da bi nam pokazal, kako živeti iz ljubezni, da bi nam pokazal odnos, ki je v Bogu, v Trojici – da bi nam pokazal ljubezen. Pojmovanje birme kot zakramenta ljubezni vodi k drugačni pripravi na birmo – k vstopanju v odnos z Bogom, s Svetim Duhom, kar je možno na različne načine. Ljubezen je raznolika in ima veliko obrazov in poti. Znotraj priprave na birmo – priprave na to ljubezen – je še veliko neuporabljenega potenciala, veliko možnosti in priložnosti. Bistvo birme je v tem, da nas okrepi za ljubezen. »Model«, ki nas vabi k posnemanju, že obstaja, to je Sveta Trojica – prehajanje ljubezni prek odnosov. Tako naj bi prehajala ljubezen od Boga do človeka in med ljudmi. Bog nam pri tem želi pomagati, zato nam je dal zakramente in še posebej birma pomeni prihod in pomoč Svetega Duha, ki je ljubezen sama. Tisti, ki so dobili izkušnjo Božje ljubezni v domači družini in/ali župniji, imajo s tem bogatejšo popotnico za rast in življenje iz vere, a tudi drugi, ki nismo bili deležni teh privilegijev, ne bi smeli biti prikrajšani za prejem birme. Bog se namreč ne bliža le tistim, ki so »popolni«, ampak še bolj nam, ki nismo – da on postane naš pomočnik, »roka«, katere se oprimemo in »rama«, na katero se lahko naslonimo. Tisti, ki ne izhajamo iz trdnih in urejenih družinskih ali splošno človeških razmer (npr. Mojzes, Grozde …), predstavljamo z vidika primarnih odnosov zapostavljene otroke, ki se v obdobju mladostniškega odraščanja težje prebijamo skozi občutke krize identitete ter marsikatero stisko kljub dotedanjim uspehom doživljamo močneje od mladostnikov iz urejenih in stabilnih družin. V takih primerih Bog še močneje izpostavi sebe kot tistega, ki skrbi za vse odraščajoče (Gerjolj 2009, 266). Bog daje temeljne lastnosti, talente, pomoč, moč, ljubezen, sposobnosti in milosti za življenje. Je vzgojitelj, ki more »nevrednega služabnika« vzgojiti in preoblikovati v močno, pogumno in zaupanja vredno osebnost. Bog more s svojo milostjo spremeniti in preoblikovati življenje. Povabljeni pa smo, da s to milostjo najbolje, kar je mogoče, sodelujemo. Birma je za vse otroke oz. mladostnike, ne le za tiste, ki so iz zglednih družin, ti so že prejeli bogato popotnico za življenje … Tisti, ki nimamo opore v starših, še bolj potrebujemo Božjo pomoč in darove; kako živeti v prijateljstvu z Bogom, pa se je potrebno naučiti in v to bi nas morala uvesti priprava na birmo. »Milost se namreč izkaže vedno kot zmagovalka, ne glede na človeške okoliščine.« (Boff 1990, 63)[2]
[1] S starostjo premo narašča pomen religijskih, tradicionalnih, demokratskih in patriotskih vrednot, premo pa upada pomen čutnih vrednot. Starejša kot je generacija, bolj ceni religijske, tradicionalne … vrednote in manj čutne vrednote (te so prepričljivo najbolj cenjene pri skupini mlajših) (Musek 2000, 111). Relativni pomen hedonskih vrednot za mlajšo generacijo je razumljiv. Musek to razlaga z evolucijsko pogojenostjo. Mlada generacija jih potrebuje kot stimulacijo za odnose z vrstniki, s partnerji in obenem kot (začasno) identitetno orožje v razhajanju s starši in starejšimi generacijami (Musek 2000, 131). Opisano velja tudi za mlade, ki se pripravljajo na birmo. Birmanci torej trenutno cenijo in živijo bolj hedonske vrednote, ne zato, ker bi bili nemoralni, ampak so takšni, ker v času zorenja postopoma prehajajo od hedonskih k drugim, apolonskim, izpolnitvenim kategorijam vrednot, kamor sodi tudi vera, religioznost. Ugotovljene razvojne zakonitosti pa seveda še zdaleč ne veljajo stoodstotno. Spreobračanje k Bogu je tako delo vsega življenja ter vedno potrebno obnavljanja, poživljanja in poglabljanja.
[2] Razmišljanje je avtorsko delo in je objavljeno v knjigi: Vesel Mušič, Polona. 2018. »Skoči ven«, Birma=Sveti Duh=Ljubezen. Ljubljana: Salve. Tam lahko bralec dobi tudi podrobnejše informacije o referencah/literaturi, ki je objavljena v knjigi. © Vse pravice glede besedila so pridržane; kopiranje celotnega besedila ali dela besedila brez navajanja avtorice ni dovoljeno.
Pripravila: Polona Vesel Mušič, polona.vmusic@gmail.com
VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje
DŠ: 54509475
TRR: IBAN SI56 6100 0002 5432 098 (Delavska Hranilnica).
Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica
Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič
E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com ali polona.vmusic@gmail.com
Telefon: o31 512 818
avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič spletna stran: Matej Mušič avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič
Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica
Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič
E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com ali polona.vmusic@gmail.com
Telefon: o31 512 818
VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje
DŠ: 54509475
TRR: IBAN SI56 6100 0002 5432 098 (Delavska Hranilnica).
avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič spletna stran: Matej Mušič avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič