BIRMA=SVETI DUH=LJUBEZEN

Birma, zakrament ljubezni – obdarovanost in dolžnost

Razmišljanje o birmi smo začeli pri vprašanju obdarovanosti in razmislek ob aktualnih vprašanjih nas ponovno vrača na izhodišče. Pogled na birmo in ravnanje znotraj birmanske pastorale je v temelju odvisen od razumevanja zakramenta birme. Odvisno je, katere kriterije si postavljamo: človeške ali Božje, kar nas vodi tudi do vprašanja, kako pravzaprav doživljamo Boga. Podoba Boga, doživljanje Boga je namreč eno ključnih vprašanj za življenje iz vere.[1] Gre pri birmi za obdarovanost ali za dolžnost, je birma zakrament uvajanja, kamor ga umeščamo, ali služenja, kamor so pogosto usmerjena naša pričakovanja? Spoznali smo, da je pomembno in potrebno oboje, a čemu damo prednost in v kakšnem vrstnem redu? Pri teh premislekih je zelo pomembno, kako razumemo zakrament birme, saj je od tega odvisna tudi priprava na birmo in birmanska pastorala, zato se še nekoliko pomudimo pri obeh pogledih.

V preteklosti je bilo pogosto v rabi mišljenje in pričakovanje, da z birmo postanemo »Kristusovi vojaki«, kot bi Gospod pričakoval, da ga moramo braniti pred sovražniki – da mi služimo njemu in ne on nam. Če birmo razumemo kot zakrament za »zrelo pričevanje vere, za osebno izpoved in končno za obrambo vere« (Dermota 1969, 8–9), kjer moramo najprej dozoreti, če naj bomo vredni prejema birme, postavljamo v ospredje sebe, naše zasluge in dozorevanje ter krščansko zaledje, iz katerega izhajamo, ne pa zastonjske in brezpogojne Božje ljubezni. Če je birma potrditev vere, znanja, družine, iz katere izhajamo in osebne zrelosti ter zrelosti okolja, potem je za prejem potreben veliko bolj rigorozen kriterij. Sama zaradi nevere v primarni družini ne bi ustrezala kriterijem za prejem zakramenta birme in ne bi bila deležna Božje ljubezni na tak način, kot sem to opisala. Če pomislim, da bi se morala prebijati skozi življenje zgolj sama (brez notranje pomoči ljubečega Boga in brez nežne prisotnosti matere Marije), mi postane tesno pri srcu. Tak pogled, ki postavlja v ospredje dolžnost, nevrednost, nezrelost, pričakovanja, kritiko in presojanje drugih …, verjetno v marsikom ustvarja dušeč občutek, ki ne daje veselja ne tolažbe ter ne obrodi sadov Duha, zato mnogi na tak način ne želijo prejemati zakramentov (to se kaže pri različnih zakramentih: evharistiji, spovedi, zakonu, mašniškem posvečenju …) in še manj sodelovati v Cerkvi, kar se kaže kot umanjkanje na različnih področjih. Že v preteklosti, pa tudi danes mnogi razmišljajo v smeri razumevanja birme za izvrševanje nalog, kar posledično pomeni, da je za prejem birme potrebno, da je človek predvsem pripravljen prevzeti odgovornost.[1] Gre za vidik, ki postavlja v ospredje služenje, kot bi bila birma zakrament služenja in ne uvajanja, kar seveda pomeni, da moraš biti že zrel, že usposobljen za potrditev, in sicer potrditev z namenom služiti, delati, opravljati dolžnosti in odgovornosti. To pa zmorejo le izbrani, najbolj močni, najbolj pripravljeni iz najboljših družin itd. A Gospod ni blizu le tem, ki so povabljeni, da aktivno delajo v Cerkvi, ampak vsem, še prav posebej tistim, ki nimamo drugega pomočnika, ki smo iz ranjenih in ranljivih odnosov in okolij. In ko človek doživi zastonjsko ljubezen, ki se mu daje še posebej takrat, ko si je ne more zaslužiti, a jo še kako potrebuje, srce to zazna in postopoma zmore dajati naprej. Ne moremo postati Božji sami iz sebe, zato je potreben še drug vidik, ki nas usmerja v zastonjsko Božjo ljubezen, v obdarovanost in poglobitev vseživljenjskega prijateljstva z Bogom ter rast v veri.

Če je v ospredju obdarovanost in potrditev Božje ljubezni do vsakega izmed nas, birmo doživljamo kot moč, pomoč, kot popotnico, ki je dana vsakemu, ki jo želi prejeti, saj je nujno potrebna za duhovni razvoj in rast posameznika ter občestva. Ta pogled ne prinaša slabih občutkov in se ne zapleta v vprašanja »osipa« po birmi. Ob tem pogledu, ko na prvo mesto postavimo Boga in njegovo usmiljeno ljubezen do nas, takšnih, kakršni smo, tudi ranljivih, nemočnih in v stiskah, se srce razširi v zavesti, da nismo sami, da je z nami Gospod, ki nas brezpogojno ljubi in sprejema takšne, kot smo ter nam prek svoje ljubezni in prisotnosti pomaga na poti skozi življenje. Pot življenja je veliko lepša, če jo prehodimo skupaj z Gospodom, to prijateljstvo pa omogoča veselje in druge sadove Duha (mir, ljubezen, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, krotkost, zvestobo, samoobvladovanje …), ki iz tega odnosa počasi dozorevajo. Gre za vseživljenjski proces, ki je seveda naravnan k temu, da ob svojem času postanemo tudi Gospodove priče in sodelavci ter da pričujemo za njegovo usmiljeno ljubezen oz. da obrodimo čim večji sad. Motivacija za služenje je notranja, kot odgovor na zastonjski dar, ki smo ga prejeli in ga ne moremo zadržati zase. Če smo namreč sami obdarovani in se te obdarovanosti tudi zavedamo, druge vabimo v odnos z Gospodom.

Na ta način birma dosega svoj namen v izmenjavi ljubezni: Božje do nas, naše do njega in naše medsebojne. Ljubezen do Boga je tudi v ljubezni do sočloveka. Prav zato je birma tako velik izziv, ker izmenjava ne more potekati, če na prvo mesto postavljamo sebe oz. našo ljubezen, ki je zelo krhka in se hitro izčrpa, če ni osredotočena na izvir, ki je v Božji ljubezni. Na prvo mesto je potrebno postaviti Boga in Božji izvir ljubezni, da jo lahko potem dajemo naprej. Birma je zakrament uvajanja, ne služenja, to sta zakon in mašniško posvečenje. Nikoli v zgodovini Cerkve ni bilo polemično, ali naj bo birma zakrament uvajanja ali služenja, ampak je vedno veljalo, da gre za zakrament uvajanja, kar ima svoje značilnosti.[2] Katekizem jasno pove, da gre za rast, ki pa je navadno postopna. Gre za okrepitev, za Božjo moč in pomoč oz. za obdarovanost, kot smo že večkrat poudarili. Obnašamo pa se, kot da gre pri birmi za zakrament služenja, ki mora takoj (ali že prej) obroditi svoj sad, če naj bo sploh podeljen. Tudi zato birma sodi na začetek, k zakramentom uvajanja v vero, ko vstopamo v odnos z Gospodom. Birma je z Božje strani nova potrditev, da je Gospod z nami, z naše pa nova priložnost za sodelovanje z Gospodom in njegovo ljubeznijo.

Krst odpre ta odnos, napravi pot, na katero stopimo in na kateri potem potrebujemo še in še spodbud, da lahko zaživimo iz vere kot odrasli kristjani. Evharistija, odnos z Jezusom, in birma, odnos s Svetim Duhom sta na tej poti pomembni prelomnici. Sveti Duh in evharistija sta tesno povezana. Ljudem, ki ne živijo iz Duha, navadno tudi evharistija ne pomeni veliko in ker ne živijo iz evharistije, nimajo v sebi veliko Božjega Duha. Evharistija nam da moč, ljubezen, da jo podarjamo naprej. Kjer v pripravi na birmo in v katehezi odraslih ni oznanila o Svetem Duhu, se srce tudi za evharistijo ne more »ogreti«, brez evharistije pa nimamo toliko moči za življenje iz Duha, za to, da bi Duha prinašali v naš vsakdan, v vse, kar smo in kar živimo. Bolj kot živimo iz moči Svetega Duha, bolj potrebujemo molitev, Sveto pismo, evharistijo – želimo si biti v stiku z Bogom. Bolj kot smo v stiku z Bogom prek molitve, Božje besede, evharistije, bolj se nam Bog razodeva oz. nas vodi v Božje življenje, kar seveda vključuje tudi preizkušnje, da se naša vera prečisti in postane »zrela«. A to je proces, ki traja vse življenje. Večina ljudi dočaka odraslo dobo in tudi starost. Bog nam torej daje priložnost skozi vse življenje in ne omejuje svojih darov in priložnosti za sodelovanje z njim le na otroštvo in mladost. Gospod nam daje svojo ljubezen, da bi naša vera lahko ob njegovi pomoči dozorela. Birma predpostavlja vero kot vsak drug zakrament, vendar ne »zrele, odrasle vere«, temveč vodi in pomaga birmancu k »odrasli veri« in k življenju iz vere. Potrebna je potrpežljivost za rast v postopnosti. Vera je Božji dar, nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog. Da pride do take vere, je potrebna predhodna in pomagajoča Božja milost ter notranja podpora Svetega Duha, ki naj nagiblje srce in ga obrača k Bogu ter odpira duha (KKC 153). Za spreobrnjenje, za pravo gledanje na Boga razodetja in za zrelost kristjanove vere ter življenja iz nje ima Sveti Duh posebno, nepogrešljivo vlogo in pomen (Strle 1988, 176). Vera je milost, ki ne prihaja od človeka, ampak od Boga. Je milost, s katero Bog človeka vabi in spodbuja, da se mu zaupa in veruje njegovi besedi. V krščanstvu ni prvenstveno človek tisti, ki išče Boga, ampak je Bog tisti, ki išče človeka v svoji neskončni ljubezni do njega, da bi ga odrešil od zla in greha ter ga napravil za svojega otroka, deležnega Božje narave. Vera kot Božji dar in naše sodelovanje z Bogom sta povezana. Dozorimo ob Božji pomoči, ob sodelovanju z Njim. Ne moremo biti Božji brez Boga. Prav zato je zelo potrebno in pomembno, da prejemamo zakramente, tudi zakrament birme, ki nam pomaga k Božjemu življenju, da naše življenje postaja čedalje bolj povezano z Bogom. Bog se nam prvi bliža, da bi nas objel, obdaroval s svojo ljubeznijo. Ko človek v globini svojega srca doživi ta Božji dotik, dotik njegove usmiljene ljubezni in se mu preda, ne more drugače, kot da to, kar napolnjuje njega, deli z drugimi, kar kažejo izkušnje mnogih in tudi moja izkušnja je taka. Zakramenti uvajanja nas uvedejo v Božje življenje, v življenje z Bogom, v življenje iz njegove ljubezni. Zakramenti so torej posebna znamenja Božje navzočnosti in ljubezni, ki nas spremljajo skozi vse življenje. Prihajajo nam naproti ob različnih dogodkih in obdobjih, da zmoremo pot krščanskega življenja, pot z Gospodom, z njegovo ljubeznijo, kar nam skuša približati tudi zakrament birme.

Ime kristjan pomeni maziljen, maziljenec: »Kakor je čelo maziljeno s sveto krizmo, tako je duša maziljena s Svetim Duhom,« pravi Ciril Jeruzalemski. Glavni je Sveti Duh, ki v nas izpopolni krstno milost. Sveti Duh nam je podeljen že pri krstu, a pri birmi je ta prejem dopolnjen. Bog nas že pri krstu sprejme za svoje otroke, kar pri birmi potrjuje (birma – potrditev). Sveti Duh vtisne v dušo kristjana neizbrisno znamenje, Gospodov pečat, da smo Božji otroci, zaznamovani z Gospodom in njegovo ljubeznijo. Prejmemo ljubezen Svetega Duha in njegove darove. Obdarovani smo z Bogom in njegovo ljubeznijo. Bog nas ima zelo rad in se nam želi približati, se nas dotakniti, biti z nami v prijateljstvu in ljubezni, zato nam da samega sebe, svojo ljubezen in tudi vse tiste darove, ki jih potrebujemo za življenje. Darove prejmemo, da bi bili ljubljeni in da bi ljubili.

Naše življenje je, če ga pogledamo v njegovem bistvu, pravzaprav ena sama priložnost, da se učimo ljubiti, da ljubimo, da izkazujemo svojo ljubezen in velikodušnost drug drugemu, saj smo bili povabljeni v življenje oz. ustvarjeni – iz velikodušne ljubezni. To je naše bistvo, naša podobnost Bogu, ki nas tesno veže s Stvarnikom, s Sveto Trojico, ki živi en sam odnos ljubezni. Zato so tudi naši odnosi poklicani, da bi bili podobni odnosom ljubezni, ne glede na status, stan, spol in starost. »Vera, ki se zaveda Božje ljubezni, ki se je razodela v prebodenem Jezusovem srcu na križu, s svoje strani poraja ljubezen. Ljubezen je luč – naposled edina – , ki vedno znova osvetljuje temni svet ter nam daje pogum za življenje in delovanje. Ljubezen je mogoča, in moremo jo udejanjiti, ker smo ustvarjeni po Božji podobi.« (Benedikt XVI. 2006, 42) Človek more ljubiti zato, ker je bil prej sam ljubljen. To pa pomeni, da je človeku lastna sposobnost ljubiti ter da je poklican k podarjanju ljubezni: ljubljen od vekomaj je človek ustvarjen za ljubezen.[3]

[1] Če na primer doživljamo Boga kot nekoga, ki je zgolj »pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje«, se v nas pred takim Bogom postopoma naseli strah pred sodbo in kaznijo, sploh kadar ne zmoremo izpolniti vseh pričakovanj. Če bi bil Bog nekdo, ki bi gledal le na napake, grehe, stranpoti, ki bi se jezil in kritiziral … ob takem Bogu ne bi mogli biti veseli, ne bi si želeli njegove bližine, čutili bi se utesnjene in bi želeli, da je čim dlje stran od nas. Čisto drugače pa je, če doživljamo Boga, kot da nas gleda z očmi zaljubljenca ali z očmi mame/očeta. Bog, ki je ljubezen, nas ljubeče sprejema, odpušča, zato se tudi mi smemo spoštovati. Boga razodeva Jezus s svojim življenjem in naukom. Predstavlja Boga, ki je potrpežljiv, dobrohoten, usmiljen, nežen, ki odpušča, počaka, prepušča … Rad ima vsakega človeka s svojo brezpogojno in zastonjsko ljubeznijo. Vsakega želi imeti pri sebi, ga rešiti, mu dati življenje in vse, kar potrebuje. Želi nas osvoboditi od nezaupanja vanj. Težko ga je razumeti, ker je popolnoma drugačen, nelogičen, ker ima neskončno potrpljenje z nami in ker vztraja v ljubezni. Vsi smo grešniki in Bog nas želi v svoji ljubezni objeti. Če se zapremo pred Božjo ljubeznijo, se sami kaznujemo. Skrivnost zla je, da se zapremo pred Bogom. Jezus 30 let vztraja v skritosti, 3 leta dela tako, kot da je vse brez učinka, na koncu umre na križu kot največji grešnik … A on vztraja v tej ljubezni, ki je potrpežljiva, tiha in verjame, da bo to preobrazilo svet. Povabljeni smo, da bi verjeli podobi Boga, ki jo prinaša Jezus, da postopno zažari, zaživi v nas njegova ljubezen in da ljubezen in nežnost obrodita svoj sad. Povabljeni smo k zavedanju dostojanstva – življenja v polnosti, v katerega smo poklicani, da bi videli in doživljali sebe tako, kot nas vidi Bog. Povabljeni smo, da bi odkrili lastno vrednost, Božjo podobo, Božje sanje, veselje, ki ga ima Bog z nami, resničen pogled Boga do vsakega izmed nas. In k temu nas vabi tudi zakrament birme.

[2] Kot primer (po spominu) navajam mnenje nekega duhovnika: »Birmo smo naredili kot dogodek, ki je iztrgan iz celote, a za odraslega kristjana sploh ne bi bilo dopustno, da gre k obhajilu, če ni bil pri birmi in če ne prevzame odgovornosti. Zrelost v veri pomeni usposobljenost za prevzemanje nalog v Cerkvi, da je lahko ministrant, bralec … Z birmo si zapečaten, dobiš pečat, certifikat, da lahko v polnosti izvršuješ svojo krstno, duhovniško, preroško in kraljevsko službo v Cerkvi. Dobiš certifikat – to je potrditev, ki jo prejmeš pri birmi, dar Svetega Duha. Teološko gledano je birma to – polnost življenja v skupnosti Cerkve in si za to usposobljen, kar seveda potem pomeni zelo jasno odločitev naprej za poročeno ali posvečeno življenje.«

[3] V Katekizmu beremo, da se z zakramenti uvajanja (krstom, birmo in evharistijo) polagajo temelji celotnega krščanskega življenja. »Podeljujejo milosti, ki so potrebne za življenje po Duhu.« (KKC 1533) »Delež božje narave, ki se ljudem podeljuje po Kristusovi milosti, je podoben rojstvu, rasti in hranjenju naravnega življenja. Krst namreč vernike prerodi, birma jih okrepi in v evharistiji prejemajo kruh večnega življenja. S temi zakramenti uvajanja v krščanstvo verniki prejemajo vedno večje zaklade božjega življenja in napredujejo v popolni ljubezni.« (KKC 1212)

[4] Razmišljanje je avtorsko delo in je objavljeno v knjigi: Vesel Mušič, Polona. 2018. »Skoči ven«, Birma=Sveti Duh=Ljubezen. Ljubljana: Salve. Tam lahko bralec dobi tudi podrobnejše informacije o referencah/literaturi, ki je objavljena v knjigi. © Vse pravice glede besedila so pridržane; kopiranje celotnega besedila ali dela besedila brez navajanja avtorice ni dovoljeno.

                                                                  Pripravila: Polona Vesel Mušič, polona.vmusic@gmail.com

Asset 4@3x

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič

Sedež društva: Društvo VESELje, C.N.O. 17, 1317 Sodražica

Kontaktna oseba: dr. Polona Vesel Mušič

E-naslov: drustvo.veselje@gmail.com  ali polona.vmusic@gmail.com

Telefon: o31 512 818

VAŠ DAR LAHKO NAKAŽETE NA: DRUŠTVO VESELje

DŠ: 54509475

TRR: IBAN  SI56 6100 0002 5432 098  (Delavska Hranilnica).

Pristopna izjava k društvu

avtorstvo besedil: Polona Vesel Mušič      spletna stran: Matej Mušič   avtorstvo fotografij: Polona, Lojze in Pavel Mušič    avtorstvo logotipa: Tomaž in Lojze Mušič