UTRIP BIRMANSKE PASTORALE[1]

POVZETEK

Tematika birmanske pastorale predstavlja v Cerkvi na Slovenskem kot tudi drugod v katoliškem svetu eminenten pastoralni izziv predvsem zaradi številnih področij in vprašanj, ki jih zajema. V Cerkvi na Slovenskem je bila ta tematika tako temeljito analizirana prvič. Namen študije je bil oblikovati prostor in smernice, ki jih bodo ustanove, namenjene krščanski religiozni in etično-moralni edukaciji, lahko upoštevale pri svojem delu, da bo religiozna razsežnost življenja človeka osvobajala in podpirala njegovo ustvarjalnost. Naslov in namen sta avtorico usmerjala v zahtevni interdisciplinarni pristop, zajet v temeljito in obširno raziskovalno-študijsko delo.

Pomanjkanje empiričnih raziskav ter večja ali manjša časovna oddaljenost od obstoječih raziskav in razprav na področju birmanske pastorale je, v okviru danih možnosti, narekovala cilj, čim bolj celostno in hkrati kakovostno raziskati tematiko birmanske pastorale in na podlagi konkretnih primerov ugotoviti, kje je dinamika razvoja birmanske pastorale močnejša in kje šibkejša ter kaj lahko storimo za njeno večjo kakovost v prihodnosti. Ker je tematika birmanske pastorale obsežna, upamo, da bodo vprašanja, ki niso bila zajeta v monografiji, našla prostor v kateri od prihodnjih monografij.

V prvem poglavju avtorica predstavi pastoralna vprašanja zakramenta svete birme, kot so razlaga pojma birmanske pastorale ter predstavitev tem, oblik in gradiv birmanske pastorale. Drugi, najdaljši in na nek način osrednji del, zajema predstavitev raziskave glede glavnih nosilcev birmanske pastorale: birmancev, družine oz. staršev, botrov, birmanskih animatorjev, župnij, duhovnikov in škofov. Plenarni zbor o nosilcih namreč poudari, da se »vedno bolj kaže potreba po jasnejši in preglednejši opredelitvi različnih vlog mnogoterih nosilcev, ki se srečujejo na področju birmanske pastorale« (PZ 2002, 93). Vsak od teh nosilcev ima v birmanski pastorali namreč svojo, pomembno, edinstveno in nezamenljivo vlogo, vsi skupaj pa imajo odločilno nalogo pričevati za Kristusa. Tretji del bralca usmerja k ugotovitvam, smernicam, pobudam in predlogom za birmansko pastoralo prihodnosti, ki se nanašajo na dejstvo, da je »človek pot Cerkve«, na prednosti kakovostnih pristopov, moč zgleda nosilcev v birmanski pastorali; podajajo razmišljanja o vprašanjih starosti birmancev, »osipa« po birmi in pričakovanjih ter v okviru birmanske pastorale ovrednotijo ljubezen in medosebne odnose.

Upamo, da raziskava o birmanski pastorali kot pričujoča knjiga, ki nam predstavlja Utrip birmanske pastorale, uveljavlja pomembne kakovostne premike na področju edukativnega birmanskega delovanja Cerkve na Slovenskem, saj temeljiteje od dosedanjih praks upošteva antropološke razsežnosti priprave na birmo in njene umestitve v širše pastoralno in pedagoško delo. Vodilo pri izbiri tematike, raziskovalno-študijskega dela in pripravi besedila monografije je zato upanje in želja, čim bolj celostno raziskati in predstaviti področje birmanske pastorale ter z rezultati raziskave, ugotovitvami, smernicami in predlogi postaviti izhodišče za refleksijo, diskusijo in morebitno nadaljnje raziskovanje na področju birmanske pastorale, ki bi v obliki novih pastoralnih modelov lahko privedlo do redefinicije dosedanje priprave na birmo.  

»Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Rim 5,5)

Polona Vesel Mušič

KLJUČNE BESEDE

zakrament svete birme, birmanska pastorala, Sveto pismo – Božja beseda, raziskava na področju birmanske pastorale, nosilci birmanske pastorale, ugotovitve, smernice, pobude in predlogi

RECENZIJA KNJIGE

Delo ima strukturo znanstvene monografije, dodani so povzetek, zahvale in kratka predstavitev avtorice. Tudi vsebinsko in terminološko lahko delo uvrstimo kot znanstveno monografijo. Besedilo je sestavljeno iz treh obširnejših delov, in sicer (a) Pastoralna vprašanja zakramenta svete birme, (b) Glavni nosilci birmanske pastorale, (c) Ugotovitve raziskave in pobude za birmansko pastoralo prihodnosti. V uvodnem delu so seznam kratic, kazala, Uvodne misli in Knjigi na pot. Besedilo zaključijo sklepne misli, seznam literature in priloga s predstavitvijo podatkov empirične raziskave.

Birmanska pastorala je v katoliškem vzgojno-izobraževalnem polju zelo zanimiv izziv tako za raziskovanje kot za oblikovanje prakse. Hkrati pa je to tudi zanimivo področje za pedagogiko in andragogiko (edukacijske vede) in sociološko ter antropološko raziskovanje mladine.

Monografija prinaša ugotovitve obsežne raziskave, ki je bila interdisciplinarno zasnovana in izpeljana z obširnim raziskovanjem »na terenu« v času od 2005 do 2011. Mnoge organizacije, ki delujejo na področju mladinskega vzgojno-izobraževalnega dela, se sprašujejo, kako organizirati različne dejavnosti glede na sodobne načine življenja mladih, kulturološke in sociološke ugotovitve o spremenjenih potekih življenja v dobi mladosti. Avtorica ugotavlja, da je ukvarjanje z mladimi (tudi) »eminenten pastoralni izziv«, in to  vsaj iz dveh razlogov. Prvi razlog je izobraževanje mladostnikov z vsemi njihovimi posebnostmi, drugi razlog  je v tem, da birmanska pastorala pomeni tudi temelj za nadaljnje versko izobraževanje v odraslosti.

Birmanska pastorala je del edukativno-pastoralnega programa Cerkve. V monografiji je predstavljena iz različnih zornih kotov. S podrobnim teoretičnim in empiričnim proučevanjem vseh nosilcev (birmanci, družina, botri, animatorji, župnija, duhovniki, škofje) analizira celoten sistem. Nosilce obravnava kot sistem med seboj prepletenih elementov, ki vplivajo drug na drugega, so pod vplivi okolja in oni sami vplivajo na okolje. Vsi vključeni v različne oblike priprave na birmo naj bi imeli enakopravne vloge, četudi različne vloge, in razdeljeno odgovornost.

Strokovno besedišče je tankočutno in dosledno uporabljeno, kar kaže na kritično refleksijo o pojmih in tudi vplivih poimenovanj na razvoj konceptualnih okvirov. 

Avtorica sledi tezi, da je prevladujoči model birmanske pastorale s t. i. katehetskimi metodami v slovenskem prostoru neustrezen, ker poudarja transmisivno učenje (prenos znanja v največkrat frontalnih oblikah), ki ni najbolj primerno v kontekstu razvoja vrednot in vrlin ter potreb sodobnih mladih. V sklepnem delu so podani predlogi za oblikovanje novega modela, ki poudarja celostno vzgojo (holistični pristopi). Pri tem izhaja iz referenčnega okvira krščansko religiozne in etično-moralne vzgoje in izobraževanja ter sodobnih teorij pedagoške psihologije.

Posebna vrednost raziskave so spoznanja, ki so nastala z zelo obsežnim empiričnim raziskovanjem. Podatki (vključeni v priloge) so bili zbrani z različnim instrumentarijem, ki ga je avtorica sama oblikovala  (anketni vprašalniki, vprašalniki za intervjuje) za različne ciljne skupine v raziskavi. Poleg anketnega spraševanja in  intervjujev je uporabljala tudi opazovanje s hospitacijami.

Monografija je pomembno delo na področju vzgoje in izobraževanja mladih, posebej pastoralnega dela. Hkrati je tudi izziv za razmislek o medgeneracijskem učenju, ki postaja izredno zanimivo v evropskem prostoru. Besedilo je v slovenskem in evropskem prostoru novost in upam, da bodo spoznanja v čim večji meri koristila nadaljnjim raziskavam ter oblikovanju inovativnih praks.

                                                       prof. dr. Nives Ličen

[1] Vesel Mušič, Polona. 2015. Utrip birmanske pastorale. Ljubljana: Salve.