Zakramenti so darovi, ko Bog prihaja človeku naproti v različnih obdobjih življenja. Po zakramentih smo kristjani bolj obdarovani, kot to lahko z razumom dojamemo, vendar pri tem, kako ravnamo z Božjimi darovi in predvsem pri tem, kako jih predajamo naprej, tudi sami nosimo odgovornost. Birma je dragocen dar – zastonjski in nezaslužen, ki podarja moč, pomoč, ljubezen. Povabljeni smo, da iz tega daru živimo in ga delimo naprej. Za razvoj odnosa z Gospodom pa je potreben čas, zato ni nujno, da bo ta dar, ta odnos takoj dajal sadove po naših merilih in pričakovanjih, da se bo takoj razcvetel v plod. V nemščini imamo majhno besedno igro: Gabe = dar in Aufgabe = naloga: vsak dar je tudi naloga, darilo je tudi naročilo. Vsak dar pričakuje svojo izpolnitev. Vera namreč ni osamljeno dejanje.[1]

Ni pa nujno, da je ta naloga izpolnjena takoj po prejemu daru. Nikjer v cerkvenih dokumentih namreč ne piše, da se morajo učinki birme izvršiti in pokazati v trenutku po prejemu birme. Božja logika upošteva postopnost in rast. Prilika o sejalcu, ki je šel sejat, nam to nazorno pokaže: nekaj semena je padlo na nerodovitno zemljo, nekaj so ga odnesle ptice … in še tisto, ki je vzklilo, je dajalo nekatero trideseterni, nekatero šestdeseterni, in samo nekatero stoterni sad. To je odraz naših življenj, ko mnogi ne zmorejo odpreti svojega srca za Gospoda, da bi ga napolnil s svojo ljubeznijo in bi pričevali za vero. Pogosto se to zgodi šele po raznih preizkušnjah. Mnogi jemljejo krščansko vero zgolj kot dolžnost ali kvečjemu tradicijo, ki ne more škodovati, malo iz strahu pred Bogom, malo pred župnikom in so-župljani … Redko živimo z Gospodom na način, da mu predajamo svoje življenje v zaupnem vsakodnevnem pogovoru z Njim in v hrepenenju po njegovi usmiljeni ljubezni. Nekateri so uspeli bolj, drugi manj pričevati za vero, saj ima življenje svoje vzpone, padce in preizkušnje.

Gre za vseživljenjski proces, ki temelji na sodelovanju z Bogom, z njegovo milostjo, z darom Svetega Duha. Bolj kot z Njim sodelujemo, bolj postajamo njegove priče in bolj ljubezen, ki jo živimo v odnosu z Njim, dajemo naprej v odnose in poslanstva, ki jih živimo. Življenje z Gospodom daje življenju globok smisel in obrodi duhovne sadove, kot so ljubezen, veselje, mir … Včasih potrebuje človek odmik, gre navzdol in se celo zdi, da je bilo vse zaman, kar kaže zgodba izgubljenega sina in številne druge zgodbe. A Gospod vidi človeka drugače, zato se »ne vznemirja«, češ zakaj sem mu podaril ta dar, sadov pa še ni, saj gleda na nas z Božjimi očmi, z očmi ljubezni, gleda v srce, kot nazorno beremo tudi v starozavezni zgodbi o maziljenju kralja Davida: »Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« (1 Sam 16,7) Ljubezen ni preračunljiva, kar pomeni, da sejemo v zaupanju in upanju.

Bog nam ponuja svojo roko z vabilom, da to roko trdno primemo in gremo skozi življenje skupaj z Gospodom. Sveti Duh in birma v življenju ne delujeta magično, ampak je za rast in zorenje v Duhu potrebno tudi naše sodelovanje, o čemer pričajo številni primeri. Apostoli po binkoštih iz boječih učencev postanejo pogumni pričevalci. Mojzesa Bog po vztrajnem in strpnem pogajanju brezpogojno in z avtoriteto pošlje v prihodnost. Pravi mu »Pojdi!« in pri tem ne popušča. Obljubi mu svojo navzočnost in moralno podporo, hkrati pa zahteva, da se vsaka generacija postavi na svoje noge ter se neposredno pripravlja na sprejemanje odgovornosti za življenje. V vlogi dobrega vzgojitelja se Bog namreč zaveda, da otroci v določenem času preprosto morajo narediti samostojen korak v življenje (Gerjolj 2009, 266). Slovenski mučenec, blaženi Alojzij Grozde, je od Boga prejete darove želel čim bolj uporabiti za slavo Bogu in službo narodu. Opozarja nas na to, kar velikokrat pozabljamo, da Bog resnično računa na nas. Živi Kristus ga je res prevzel. Trdno je verjel, da more dijak tudi sredi mladostnih težav in temin le iz Kristusovega nauka in iz življenja po njem črpati resnično srečo in življenjsko radost, pogum in vztrajnost. Ves se je dal na razpolago. Kamor je prišel, vsako priložnost je uporabil za oznanjevanje.

Prav tako Bog tudi od nas, potem ko nas opogumi in »opremi« s svojimi darovi in močjo, pričakuje naš del sodelovanja. Ko se na primer dva zaljubita in se poročita v Gospodu, je ljubezen zastonjski dar, ki se ga ne da izsiliti, hkrati pa tudi naloga, da s to ljubeznijo sodelujeta. A zrelo pričevanje za vero, za dejanje osebne izpovedi in končne obrambe vere je vseživljenjski proces. Bog na splošno ne ravna tako, da bi bilo vse že takoj dovršeno. Pričevanje za vero in Božje življenje v nas ne nastane brez Boga, prav tako pa navadno ne nastane v trenutku, ampak nastaja v odnosu z Bogom skozi vse življenje. Kot odnos prijateljstva potrebuje svoj čas, da se razvije, tako tudi prijateljstvo z Bogom – s Svetim Duhom potrebuje svoj čas, da se vzpostavi in se razvije, pri tem pa je mlademu človeku v veliko pomoč, če ima doma in v župniji vzore – pričevalce Božje ljubezni, ki z veseljem živijo krščansko vero in kažejo odsev Božje ljubezni v svojem življenju. Povabljeni smo, da z darovi sodelujemo, jih razvijamo in podarjamo naprej, še bolj pa je pomembno, da ljubimo in da je (oz. postaja) s tem birma res zakrament ljubezni.

A tu je potreben še en premislek, saj nas aktivno sodelovanje z Gospodom lahko hitro zanese, da bi delovali sami (iz sebe) in sami delali za Gospoda in tak način pričakovali ali celo zahtevali tudi od drugih. Kaj torej pomeni, da z birmo krščeni prejmemo »strožjo dolžnost, da kot resnične Kristusove priče hkrati z besedo in dejanjem razširjajo in branijo vero« (C 11) [2].[3]