Kakšna je morda izbira darila nam pove že svetopisemska zgodba o Tobiju in angelu Rafaelu, ki prikaže njuno popotovanje, romanje, poglobljene pogovore in pridobivanje izkušenj za zrelo odraslo življenje. Boter je povabljen, da birmancu omogoči kakšno pot (romarsko, izletniško, pot po poteh sv. Jakoba …), kjer bosta z birmanko oz. birmancem imela dovolj časa in priložnosti tako za molitev kot za odkrivanje sveta in prek pogovorov in molitev tudi življenja. Modra izbira darila so tudi kakšne dobre duhovne vaje, duhovni vikend ali izobraževanje (npr. Šola za animatorje ipd.). Pa seveda Sveto pismo in duhovna literatura ter naročnina na katero od kakovostnih revij, npr. Najst, Božje okolje, Ognjišče … Seveda je zelo priporočljivo, če boter v pogovoru preprosto vpraša mladostnika, kaj pričakuje in kaj si želi in mu tudi tako lahko prisluhne ter ga razveseli z darilom, ki prihaja od botra oz. botre, kar ima za mladostnika gotovo še prav poseben pomen.

Sogovornica, ki je šla k birmi leta 1939, je povedala, da je včasih veljalo, da je boter birmanca podpiral duhovno in materialno. Glede daril v tistem času pa je dodala: »Darila so bila skromna. Ura je bil statusni birmanski simbol in je ni dobil vsak, nisi pa je smel nositi, šele kasneje. Spominjam se predvsem lepe obleke in vseh dodatkov, velike škatle keksov in kalejdoskopa, to je bilo moje darilo. Ura pa je pri meni prišla šele enkrat kasneje. Tudi bogate botre niso bogato zasipale svojih birmancev. Duhovna plat je bila pomembnejša, skrbeti za vero svojega birmanca.« Sogovornica, ki je šla k birmi nekaj desetletij pozneje, je iskreno povedala, da so bila drobna darila pomembna, saj jih ni bilo veliko in so jih otroci v otroškem veselju pričakovali in se o njih pogovarjali.

Ko smo leta 2008 v anketi vprašali birmanske animatorje (srednješolce in študente), kako bi ovrednotili svojo pripravo na birmo, je bilo birmansko darilo v razpredelnici na četrtem mestu (bolj pomembno od darila je bilo »druženje in doživetja«, »sprejetost v župniji« in »birmanski dan – slovesnost svete birme«; tik za birmanskim darilom pa so ovrednotili »duhovne vaje«, nato »sodelovanje v župniji«, »verouk«, »birmansko skupino«, »zgodbe, pogovore«, »petje« in na koncu: »spraševanje«, »versko znanje« in »igre«).

Tudi pri birmancih smo želeli preveriti, kaj jim pomeni birmansko darilo, zato se je eno od dodatnih vprašanj, ki so jih birmanci dobili po birmi, glasilo: »Kaj si dobil/a za darilo in koliko ti pomeni?« Na to vprašanje so anketirani birmanci odgovarjali opisno.[1] Tudi deset in več let pozneje na podlagi srečanj in anketiranj po srečanjih v pripravah na birmo, lahko glede daril in obdarovanja opažamo zelo podoben trend, podobne odgovore in držo birmank in birmancev.

Nekatera darila so bolj, druga manj primerna, kot velja to nasploh v življenju. Kar pa smo želeli poudariti s tem vprašanjem, je preseganje splošnega mnenja o tem, da je v sedanji birmanski pastorali preveč poudarka na darilih, da so botri pomembni samo zaradi materialnega vidika obdarovanja, da darila razvrednotijo zakrament birme in bi bilo zato potrebno odpraviti vsaj darila, če ne tudi botre … V poglavju knjige o botrih, kjer smo navedli pričakovanja birmancev, smo na podlagi raziskave mogli spoznati, da pričakujejo v življenju najprej podporo botrov in zgled, šele nato darilo. Na vprašanje, kaj pričakujejo po birmi, kaj si želijo, birmanci na prvo mesto postavijo odnose – najprej s prijatelji, vrstniki, takoj nato pa si želijo, da bi poglobili povezanost z botrom. To, da bodo dobili darilo, ki si ga želijo in da bodo lahko hodili svojo pot in imeli »mir pred Cerkvijo«, je na predzadnjem oz. zadnjem mestu njihovih pričakovanj. Kot smo že večkrat poudarili, je njihovo pričakovanje usmerjeno v odnos z botrom, v medsebojno povezanost, kar pomeni le še globlji poudarek pri pomenu in ovrednotenju botrov ter njihovi kakovostni pripravi na to pomembno poslanstvo v okviru birmanske pastorale.  Zamislimo se lahko, ali v birmanski pastorali, še posebej v splošnem mnenju o birmi in stereotipni govorici predvsem med pastoralnimi delavci, ne obsojamo obdarovanja in botrov po krivici?! In bi jih po krivici tudi odpravili! Ozavestimo tudi velikodušnost, ki prihaja od Boga, ki nam je dal svojega edinorojenega Sina, da bi nam pokazal pot življenja. Mi smo prvi obdarovani od Boga, zato smo poklicani k velikodušnosti, solidarnosti in izmenjavi darov tudi med seboj. Kar pa zopet ne pomeni, da vsem udeleženim nosilcem v birmanski pastorali ni potrebno vedno znova budno paziti, razlagati in usmerjati, da materialni vidik botrstva ne bi preveč prevladal. 

Iz seznama daril izvemo veliko tudi o odnosu birmancev do daril. Nekateri birmanci so zapisali, da jim darilo pomeni spomin na sv. birmo in ljudi, ki jih imajo radi, to pa so njihovi najbližji, starši in botri. Ganljivo je brati izjave najstnikov, ki poudarjajo lep odnos s starši in botrom, ali celo to, kako so bili nad darilom presenečeni in so dobili več, kot so pričakovali: »Dobila sem zelo veliko, pomeni mi pa veliko zato, ker je to dano iz ljubezni.« »Vse to mi največ pomeni, ker vem, da se je botra zame zelo potrudila.« Prav presenečeni pa smo lahko tudi ob nekaterih izjavah, ki kažejo na zrelost birmancev in usmerjajo pogled od simboličnih materialnih pozornosti k zakramentu in darovom svete birme, na primer: »Saj ni važno, kaj dobiš, ampak s kakšnim namenom (iz srca).« »Darilo mi ne pomeni veliko, bolj mi pomeni to, da so bili tisti dan z mano moji najbližji.« »Pomenijo mi veliko, saj imam rada darila, ki ti jih nekdo da, ker te ima rad, vendar pa mi ne pomenijo več od birme.« »Ne tako veliko kot birma sama.« »Mi ne pomenijo več kot vse tiste lepe želje o prejemu Božjega blagoslova s strani sorodnikov in prijateljev.«

Boter naj bi torej imel predvsem veliko srce. Preprosto povedano, svojemu birmancu naj bi dal sebe, to pa je največje in najtežje darilo v današnjem času. Poleg voščila naj bi svojemu varovancu napisal na primer naslednje sporočilo: »Zate sem bil/a na romanju; zate grem vsak mesec enkrat k maši, zate molim …« Vsak otrok in mladostnik se namreč odpre ljubezni, ki naj bi botra in birmanca povezovala in botra naredila za vez med Bogom in porajajočim se novim kristjanom (Trkman 1992, 83; Gržan 2009, 55–61).[2]