Birma=Sveti Duh=Ljubezen

Sveti Duh je nosilec brezpogojne BOŽJE LJUBEZNI. Ker je birma zakrament Svetega Duha, je odsev te ljubezni. Navadno si birmo predstavljamo kot nekakšen »paket«, ki ga Sveti Duh pripravi za nas in si ga je treba zaslužiti, če želimo, da je »dostavljen«. A birma ni »paket« in ni si je potrebno zaslužiti oz. »narediti« (kot zmotno pravijo mnogi), ampak odnos, prijateljski odnos s Svetim Duhom, ki je zastonjski Božji dar, v katerega pa je treba vstopiti, ga hvaležno sprejeti. Birma torej ni »nekaj«, ampak Nekdo – je Božje življenje v nas. Ker je birma zakrament uvajanja (in ne zakrament služenja, v takem pomenu, kot sta zakon in mašniško posvečenje), nas postopno uvaja v ta odnos, v prijateljstvo z Bogom, s Svetim Duhom in med seboj.

Birma je tenkočuten zakrament – ne prisiljuje, se ne vsiljuje, daje pa možnost rasti, da Božje življenje v nas raste in da z njim sodelujemo. To izražajo tudi besede pri obredu birme, ko Sveti Duh ne potrjuje naših zaslug in dejanj, ampak vnovič (prvič že pri krstu) potrdi svojo ljubezen do nas. Ponudi nam svojo roko in pripravljenost, da bo vedno z nami, da bo z nami na poti skozi življenje, še posebej tam, kjer je pot ovinkasta. Od kod vemo, da je tako? Sv. Pavel pravi, da je »Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Pri birmi doživimo posebno izlitje Duha, kar pomeni izlitje Božje ljubezni v srca. Besede iz obreda birme: »Sprejmi potrditev, dar Svetega Duha,« zato pomenijo podobno, kot bi vsakemu od nas Bog želel znova reči, položiti v srce in ga povabiti k sebi: »Sprejmi mojo ljubezen, rad te imam, želim biti s teboj in to sedaj, pri birmi potrjujem, te sprejemam takega, kot si (ker sem te takega ustvaril), se ti podarjam in ti dajem vse tiste darove, ki jih boš potreboval/a v življenju. Ti pa sprejmi, odpri svoje srce, ostani z mano, bodiva skupaj, ostaniva prijatelja, pojdiva skupaj naprej v življenje …« Sprejeti in živeti to veliko obdarovanost je namreč prvi korak, da potem ob svojem času to ljubezen pričujemo – smo poslani kot priče, pričevalci živega Boga, ki je v nas.

Ko na srečanjih birmancem (in njihovim staršem ter botrom) na ta način predstavim zakrament birme in jim prek lastnega pričevanja, primerov, zgodb, svetopisemskih in filmskih odlomkov … predstavim tudi lastnosti Svetega Duha, se razveselijo, sprostijo in bolj zahrepenijo po Bogu kot prijatelju. Srce namreč ogreje zastonjski dar – Božja zastonjska ljubezen, ki si je nismo mi zaslužili, smo jo pa prejeli. In najbolj ganljiva je prav tista ljubezen, ki se nam podarja v največjih stiskah življenja, ko nimamo ničesar, da bi jo »kupili«, ko je v človeškem pogledu morda nismo vredni, smo je pa še kako potrebni. Čas mladostništva je tak čas, ko (mladi in odrasli) še prav posebej potrebujemo spremstvo in prijateljstvo Svetega Duha in drug drugega, da bi zmogli ne le preživeti, ampak tudi pričevati za ljubezen. Botrstvo, če ga ovrednotimo, je še posebej v času mladostništva, ko se mladi osamosvajajo, zelo dragocen dar mladostnikom, staršem, botrom samim ter celotnemu občestvu. Mislim, da je zato podelitev zakramenta birme iz več razlogov časovno dobro umeščena,[1] obstaja pa še veliko možnosti za kakovostno pripravo na birmo in za življenje po birmi.

Priprava na birmo v luči brezpogojne Božje ljubezni

Človek, ki okuša ljubezen, prej ali slej postane tudi darovalec ljubezni – jo podarja naprej na različne načine. Zato bi bilo v pripravi na birmo potrebno bolj poudariti, kako zelo smo OBDAROVANI, kako zelo nas ima Bog rad in kako smo med seboj povezani kot bratje in sestre. To spoznanje rodi veselje, ki je sad Duha in je nalezljivo, saj vemo, kako veseli so odhajali od Jezusa tisti, ki se jih je dotaknila njegova ljubezen. Podoben dotik je tudi zakrament birme in priprava nanjo naj ne bi bila le razumsko utrjevanje znanja o Bogu, ampak predvsem PRIPRAVA SRCA v razpoložljivosti za ljubezen, ki jo prinaša Gospod, za prejem Božjih darov in za sodelovanje z milostjo. Srce najbolj pripravijo molitev, Božja beseda, evharistija. Kdo je birma, se ne da naučiti iz učbenikov, ampak od srca do srca – prek pričevanja, kar lahko korak za korakom doživljamo v iskanju odnosa z Bogom in ljudmi, ki izražajo sprejemanje, nežnost, gostoljubje, domačnost, povezanost, prijateljstvo, potrpežljivost, krotkost, veselje, mir, ljubezen …

Vsaka župnija ima glede priprave na birmo drugačne možnosti, druge pričevalce. V vsaki župniji je zato potrebno sodelovanje med duhovniki in njihovimi sodelavci, da najprej v molitvi prepoznavajo in nato omogočajo dobro pripravo na birmo, táko, da vsak od nosilcev lahko prispeva in živi svojo vlogo.[2] To pomeni, da se priprava od župnije do župnije nekoliko razlikuje, skupen poudarek priprave na birmo pod vidikom birme kot zakramenta ljubezni, pa je lahko: »Sprejemam Božjo ljubezen, jo živim in pričujem«. Prek različnih metod spoznavamo: osebno zgodbo, zgodbo družine (z birmanci spoznavamo in ozaveščamo njihove zgodbe na duhovnih vajah in obnovah preko metod geštalt pedagogike), pričevalcev, duhovnikov, preizkušanih bratov in sester, svetnikov, svetopisemskih oseb in odlomkov, filmskih zgodb … Več kot imamo zgledov in doživljanja ljubezni, lažje tudi Boga doživimo kot ljubečega, nežnega in lažje tudi vsak od nas da na razpolago darove, ki so dani vsakomur. Če na tak način razumemo birmo in pripravo nanjo, tudi srečanja z birmovalci dobivajo nov poudarek: ne kot preverjanje znanja, ampak kot SREČANJE IN PRIČEVANJE med birmanci in birmovalcem. Pričevanje za Gospoda (še posebej s strani duhovnikov in škofov) namreč pomeni, da razkrivamo Božja dela v naših življenjih. To pa navadno poveča vero v poslušalcih, da zahrepenimo po Bogu, kar ima lahko velik pomen tudi v smislu spodbude za duhovne poklice.

            Priprava na birmo je kot POPOTNICA za življenje. Ni dovolj le informacija o Bogu oz. o Svetem Duhu, ampak je potrebno, da Boga in njegovo ljubezen čim bolj doživimo, izkusimo. Vsak, ki nosi odgovornost za pripravo, se lahko vpraša, kaj je položil vanjo za mlade, za odrasle, zase … So v njej mladi in odrasli sploh imeli priložnost doživljati Svetega Duha in vstopiti v njegovo veliko ljubezen? To je namreč najboljša popotnica, saj po birmi prek različnih oblik lahko vedno znova poglabljamo ljubezen in se vračamo v Očetovo naročje oz. se od njega sploh ne oddaljimo. Ne bi smeli razmišljati: »ker mnogi odhajajo, se za njih ni vredno potruditi«. Za mlade in odrasle se je vredno najbolj, kar je mogoče, potruditi, da to, kar »vzamejo« s seboj, čim bolj oblikuje njihova srca in nadaljnje versko življenje. Pri Bogu, kakor v vsakršnem drugem odnosu ljubezni namreč ne gre za dosežke, temveč za milost, za dar.