Že krst nam podari Svetega Duha, po katerem se zgodi posinovljenje, birma pa je potrditev, da smo polni Duha, potrditev Božje ljubezni do nas in pomnožitev Božjih darov. Bog sam znova potrdi, da je z nami, želi biti z nami in nas ima zelo zelo rad, zato nam tudi da svoje darove, da bi zmogli živeti v njegovi ljubezni in jo dajali še drugim. Ker je odraščanje eno najzahtevnejših obdobij v življenju, je dobro, da birmo prejmemo ravno takrat, ko najbolj potrebujemo Božjo in človeško pomoč. S tem Bog potrjuje, da želi vstopati v temine naših življenj in odnosov, da bi postajali bolj sveti, svetli. Prinaša svojo ljubezen, veselje in moč, da bi zmogli poti naših življenj, na katere nas vabi. Najprej je namreč nekomu potrebno dati sposobnosti, moči, kot Jezus, ki je takoj po vstajenju vstopil skozi zaprta vrata v prostor, kjer so se v strahu zadrževali apostoli, in rekel: »Mir vam bodi« in »Prejmite Svetega Duha«. Nič ni polemiziral z njimi, češ koliko jim je dal, ko je bil še pri njih, kako se je žrtvoval zanje, oni pa so se v najtežjih trenutkih razbežali in jih ni bilo pod križem … Dal jim je Svetega Duha – pomočnika in tolažnika, tako kot je obljubil, da jih je okrepil, jim dal moč in pomoč v najtežjih trenutkih, da so zmogli nadaljnjo pot. Birma je pogosto vprašanje moči – Božje, ne zgolj človeške. Sveti Duh je moč, a če to moč izrabljamo in ne oznanjamo ljubezni ter z ljudmi, ki so nam zaupani, slabo ravnamo, bodo odšli od nas. Tudi v človeških odnosih je podobno.

Ljubezen, ki jo je Bog za nas daroval, se vedno znova ponavzočuje pri evharistiji, daritvi svete maše, kar pomeni veliko obdarovanost za naše življenje. Jezus nam v svetem obhajilu daje moč za naše vsakdanje življenje in delo. Če se »hranimo« z ljubeznijo, tudi sami postajamo ljubezen. Evharistija nam to še posebej nazorno kaže, saj gre za izmenjavo ljubezni: Božje do nas, naše do njega in naše medsebojne. Ljubezen, ki se je naužijemo ob Gospodu, smo namreč povabljeni podajati naprej, v naše medsebojne odnose, na delovna mesta itd. Vendar v našem prepričanju in storilnostno naravnanem življenju, sveta maša kaj hitro lahko postane le še ena obveznost več, le še eden od dogodkov, ki se ga udeležimo, da ne bomo »kaznovani«, a je veliko več, saj smo ravno preko evharistije najbolj obdarovani.

Tudi pri sveti spovedi in svetem bolniškem maziljenju smo obdarovani, saj je želja Boga, da nas reši tega, kar nas veže – greha in nas pozdravi, zaceli rane, da bi mogli v življenju napredovati brez strahu in ovir z obnovljeno Božjo močjo in pomočjo. Koliko bolj sta šele sveti zakon in mašniško posvečenje izmenjava ljubezni, najprej Božje in nato človeške, med zakoncema in znotraj družin ter ravno tako med Bogom, duhovnikom in nevesto Cerkvijo oz. zaupanemu mu občestvu znotraj Cerkve.

      Gospod trka na vrata naših src, da bi smel vstopiti in nas obdarovati. Pravzaprav je že prisoten, a so mnogokrat poti do njegove ljubezni ovinkaste in zapletene, čeprav so čisto kratke. Včasih je potrebno le »iz glave« v srce, ki je domovanje in izvir Duha, duhovnega v nas. Kadar je ta izvir čist, more Duh prihajati preko nas in iz polnosti, iz katere zajemamo pri Izviru, moremo dajati še drugim. Če je naše srce v Bogu in smisel življenja v trdni povezanosti z Njim, živimo in žarimo ljubezen, veselje in mir, tudi če nas zadenejo še take preizkušnje, zato smo povabljeni, da živimo iz Božje ljubezni, iz njegove moči, ki nam jo velikodušno razdaja na vsakem koraku življenja.[1]