Mlad človek potrebuje skupino, kjer se lahko izraža tako, kot čuti in ve, da tako čutijo tudi drugi. Pomen priprave v birmanskih skupinah torej ni predvsem ponavljanje in utrjevanje veroučne snovi, ampak da se malo bolje spoznate, pogovarjate, izražate, ste sprejeti, skupaj molite in sodelujete pri kakšnem dobrem delu v župniji … ter se tako povežete in postanete boljši prijatelji. Zato animatorji birmanskih skupin niso v prvi vrsti zadolženi za posredovanje znanja, ampak skušajo ustvarjati ozračje, kjer se mladostniki dobro počutite, da se (tudi kasneje v življenju) spominjate, da ste bili sprejeti in ste se imeli lepo. Skupina je ena od poti, ki vam v tem času zagotavlja prenos mnogih pomembnih življenjskih vrednot, tudi vere in je zato idealen most med izročilom in prihodnostjo. Tudi vera je navadno zastrta v vaših odnosih in se izraža znotraj skupine. Izziv je v pristopu kateheta, voditelja, animatorja, kako na mladim primeren način ponuditi pristno krščansko duhovnost, ki bi jo znali in zmogli sprejeti. Če vera postane doživeta in vpeta v skupnost, bo to postalo vaše osebno vprašanje.

Birmanec Pavel je povedal, da so se v birmanskih skupinah pogovarjali o različnih temah. »V skupinah pa se nismo le pogovarjali, temveč smo se šli tudi razne igre, sestavili molitev, gledali filme, imeli kviz, na različne načine sodelovali v župniji … Priprava na birmo v skupini mi je zelo všeč, saj se zabavamo in v pogovorih odkrivamo nove stvari. Trudimo se razumeti pomen birme, hkrati pa nas tudi povezujejo in pripravljajo ne le na birmo, ampak tudi na nadaljnje življenje,« pravi.

Pri birmanskih skupinah je zanimivo, da je izkušnja vodenja in zorenja v skupini morda še bolj pomembna za animatorje kot za birmance. Oni v tem, ko delijo z mlajšimi to, kar živijo, začutijo lepoto evangeljskega življenja in resničnost Jezusovih besed. Birmanci ob sovrstnikih, ki so le nekaj let starejši od njih, začutijo, da je Jezusov evangelij resničnost. Mladi so danes namreč zelo pozorni na zgled, zato marsikateri animator odkriva, da ga birmanci opazujejo, poslušajo, gledajo. To je včasih za animatorje breme, hkrati pa tudi veliko priznanje, da ga nekdo »jemlje zares«. V tistih župnijah, kjer ni birmanskih skupin, so zato birmanci in animatorji po mnenju mnogih prikrajšani, saj so zamudili pomembno izkušnjo celostne rasti, medsebojnega in občestvenega sodelovanja, druženja in zorenja v skupini itd. Tudi animatorji so prikrajšani za izkušnjo sodelovanja.

Ker so birmanske skupine in animatorstvo velika priložnost za birmansko pastoralo, je vsaka župnija povabljena, da spodbuja pripravo na birmo v birmanskih skupinah, pri tem pa povabi in primerno usposablja animatorje, da bodo znali prisluhniti mladim in na pravi način z njimi sodelovati. »Dragi mladi, bodite resnični ›Kristusovi atleti‹! Bodite del njegove ekipe!« spodbuja papež Frančišek. In še: »S Kristusom se srce nikoli ne postara. Mladi morate povedati svetu, da je dobro hoditi za Jezusom, iti za Jezusom. Njegovo sporočilo je blagodejno. Povejte svetu, da je dobro iti ven, iz sebe, iti na obrobja sveta in življenja in tudi tja prinašati to sporočilo.« Z vsem, kar birmanske skupine so, tako pomeni birmanska pastorala močan klic vsej krščanski skupnosti. Ta s skupinami in mladimi naravnost zaživi.[1]

[1] Besedilo je avtorsko delo in je bilo objavljeno v knjigi: Vesel Mušič, Polona. 2015. Sveti Duh – naš prijatelj. Ljubljana: Salve.

Tam lahko bralec dobi tudi podrobnejše informacije o referencah/literaturi, ki je objavljena v knjigi. © Vse pravice glede besedila so pridržane; kopiranje celotnega besedila ali dela besedila brez navajanja avtorice ni dovoljeno.