Ko birmanke in birmanci prejmete zakrament birme, ste tudi vi na svetem kraju, v območju svetega, Božjega. V tem »območju« pa smo pravzaprav vsakič, ko smo tesneje povezani z Bogom po molitvi, Božji besedi in zakramentih. Tudi zakrament birme je namreč eden od sedmih zakramentov, ki si ga lahko približamo ravno s podobo ognja (plamena) v naših dušah, ki vse življenje gori, a ne zgori. Od koga prihaja ta ogenj, ki prinaša neizčrpno polnost življenjskih moči?

Glavni je Sveti Duh, ki vtisne v dušo kristjana neizbrisno duhovno znamenje, Gospodov pečat, da smo ljubljeni Božji otroci, zaznamovani z Gospodom in njegovo ljubeznijo. Birma je namreč zakrament Svetega Duha in ker je Sveti Duh ljubezen, bi iz tega lahko sklepali, da je birma zakrament ljubezni. Zaznamovani smo torej z Božjo ljubeznijo, zato smo povabljeni, da bi o tem pričali, povedali še drugim. Že s krstom postanemo Božji otroci, kar pomeni, da Bogu lahko rečemo Oče, pri birmi pa to, kar nam je dal pri krstu, Bog potrdi (birma – confirmatio – potrditev), izpopolni in okrepi s tem, ko poveča v nas svoje darove. Z birmo dobimo kristjani torej enega največjih daril/darov v življenju, našega najboljšega prijatelja – Svetega Duha, ki nas spremlja na poti življenja.

»Kakor je čelo maziljeno s sv. krizmo, tako je duša maziljena s Svetim Duhom,« pravi sv. Ciril Jeruzalemski, kar pomeni, da Sveti Duh od znotraj posvečuje življenje vsakega od nas, da postajamo bolj sveti, svetli, dragoceni. Sveti Duh je Bog, ki prihaja v temine naših duš, naših življenj, naših konfliktnih odnosov …, da nas potolaži in čedalje bolj upodablja po vstalem Gospodu. Jezus je namreč Svetega Duha tudi poslal, da preko Cerkve in zakramentov dokonča začeto delo. Povabljeni smo, da bi sprejeli ponujeno prijateljstvo in z Bogom čim bolj sodelovali, kar moremo tako, da hodimo k sveti maši, beremo Božjo besedo, molimo …

A kako moliti? Tudi zato, da lahko molimo, potrebujemo dar Svetega Duha, ki v nas kliče: »Aba, Oče!« (Gal 4,4) Papež Frančišek pravi o molitvi: »Oče naš … Koga molim s temi besedami? Vsemogočnega Boga? Ta je preveč oddaljen in ga ne čutim. Tudi Jezus ga ni čutil. Koga molim s temi besedami? Kozmičnega Boga? To je precej razširjeno v našem času, v tem politeističnem svetu, ki se oblikuje v naši light kulturi … Ti pa moli k Očetu! Oče je močna beseda. Ti pa moli k Njemu, ki te je ustvaril, ti dal življenje, tebi. Ne vsem, to je preveč anonimno. ›Ampak oče, jaz ne morem reči Oče, to je zame nemogoče. Ne morem reči naš, ker mi je ta in ta storil to in to. Torej ne morem tako moliti.‹ Res je, ni enostavno. A Jezus nam je obljubil Svetega Duha. On je ta, ki nas v notranjosti, v srcu uči, kako reči: ›Oče‹ in kako reči: ›naš‹.«[1]