Veliko vlogo, da nekdo postane animator, ima župnikovo povabilo in zaupanje, veliko težo pa predstavlja tudi zgled drugih animatorjev, ki lahko birmance tako prevzame in navduši, da že v času priprave na birmo želijo postati animatorji, kar je dobra popotnica za aktivno vključevanje mladih v župnijo. Če namreč mlad človek v župniji nima možnosti pokazati in dokazati svojih sposobnosti, spretnosti oz. talentov, bo po vsej verjetnosti odšel drugam. Sprejemanje odgovornosti pa je izziv tudi za vas, drage birmanke in birmanci, saj dobite tako priložnost, da ste uspešni, hkrati pa se razvijate in rastete. Zaupanje voditeljev pomeni, da tvegajo, da gre lahko kaj tudi drugače, kot je bilo mišljeno, ampak so pripravljeni to sprejeti, se pogovoriti … Po birmi namreč večinoma vztrajate tisti birmanci, ki prevzamete določene zadolžitve in se vam tudi več zaupa. Počutite se del občestva, da vas Cerkev potrebuje, zato z veseljem izpeljete kakšno zadolžitev. Človeka namreč osreči predvsem to, kar sam da.

Birmanec Pavel, ki je bil pri poletnem oratoriju animator pomočnik, hkrati pa se je skupaj z drugimi birmanci izkazal kot igralec v glavni vlogi apostola Petra, je svoje vtise strnil takole: »Bilo mi je v veliko veselje. Ker sem že dovolj star, da nisem več zgolj udeleženec, ampak animator, sem začutil poklicanost in šel, tako kot je šel Peter, ki sem ga igral, za Jezusom. Igra je bila letos zahtevna, saj je bilo veliko besedila, ampak smo se uspeli naučiti in zaigrati. Otroci so navdušeno spremljali odlomke in si veliko zapomnili. Kljub temu ni bilo vedno najlažje. Biti animator ni samo zabava, saj je otroke treba voditi, motivirati in navdušiti, kar ni vedno lahko. Vendar pa sem kljub naporom užival, v družbi vrstnikov sem se imel lepo in sem vesel, da sem lahko v domači župniji prispeval svoj delež k letošnjemu oratoriju.«

V času priprave na birmo in po njej lahko birmanci odkrivate svojo vlogo in kasnejše poslanstvo v domači župniji. Oratorij je torej ena od dobrih priložnosti, da postanete animatorji pomočniki, kasneje pomočniki pri birmanskih skupinah, potem pa že samostojni animatorji. Po mnenju salezijanskega duhovnika model vključevanja v animatorske vrste oratorija pritegne veliko mladostnikov, tudi takih, ki morda niso verni, ampak lahko vodijo delavnice. »Za vodenje delavnice ni potrebno biti veren, morajo pa se strinjati z dogajanjem, da ne delujejo razdiralno. Na oratoriju nato voditelji spoznajo dobre animatorje, vidijo, kdo je za kaj dober in jih vključijo med birmanske animatorje, kar je bolj odgovorno poslanstvo,« pravi. Don Boskovo prepričanje je bilo, da je v vsakem fantu, tudi najbolj zapuščenem, točka, dovzetna za dobro; vzgojiteljeva prva dolžnost pa je, poiskati tisto točko, tisto občutljivo srčno struno in jo izkoristiti za dobro. Don Bosko nas namreč spodbuja: »Hočete narediti kaj dobrega? Vzgajajte mladino! Hočete narediti kaj svetega? Vzgajajte mladino!«[1]

[1] Besedilo je avtorsko delo in je bilo objavljeno v knjigi: Vesel Mušič, Polona. 2015. Sveti Duh – naš prijatelj. Ljubljana: Salve.

Tam lahko bralec dobi tudi podrobnejše informacije o referencah/literaturi, ki je objavljena v knjigi. © Vse pravice glede besedila so pridržane; kopiranje celotnega besedila ali dela besedila brez navajanja avtorice ni dovoljeno.