VLOGA BOTRA/BOTRSTVA

• Vloga botra (Tobija, Sara in angel Rafael – navdihujoča zgodba iz starozavezne Tobitove knjige).
• Boter nadaljuje vzgojno delo staršev, je prijatelj – pogovor in opravlja “angelsko” vlogo pri usposabljanju za zrelo odraslo življenje.
• Boter je birmančev sopotnik v veri: daje konkreten zgled krščanskega življenja. Pomeni veliko duhovno bližino, vez, sorodstvo. Redno moli za birmanca. Po birmi ohrani stik z birmancem.
• Boter in birmanski obred: položi desno roko na birmančevo desno ramo: »Ob tebi sem, vedno lahko računaš name.«
• Boter je predstavnik občestva: sprejme službo v Cerkvi, mladostnika spremlja in vodi v občestvo in postane duhovnikov pomočnik.
• Pogoji za botre: Določitev oziroma izbira botra. Pripravljenost botra sprejeti botrstvo. Starost botra (16 let). Pripadnost katoliški Cerkvi. Zakramenti krščanskega uvajanja. Versko življenje botra. Boter naj ne bo oče ali mati.
• Obdarovanje birmancev: Darilo botra je simbolika, ki ponazarja Božje darove v zakramentu. Darila naj bodo modro izbrana. Služba botra traja vse življenje … Boter naj bi svojemu birmancu dal sebe.
• Botrstvo lahko okrepi medosebne odnose, sorodstvene vezi in versko življenje (tako birmanca kot botra). Biti boter – priložnost za zorenje v veri.
• Vprašanja za pogovor med botrom in birmancem ob različnih priložnostih:

1. Kako se spominjam svoje priprave na birmo, botra in birmanskega dne (boter)? Kako je potekala naša priprava na birmo (birmanec)?
2. Kaj zame pomeni biti boter (boter); kaj zame pomeni, da imam botra (birmanec)?
3. Kakšna/katera so moja pričakovanja: kaj pričakujem od botra (birmanec); kaj pričakujem od birmanca (za botra)?
4. Kaj zame pomeni zakrament birme, kateri darovi (talenti) so mi dani in katere darove Svetega Duha bi si želel (oba)?
5. Kako živim oz. želim živeti krščansko življenje po birmi, kako lahko sodelujem v domači župniji in širše (oba)?

SPREMSTVO IN PRIJATELJSTVO SVETEGA DUHA

• MOJZES – GOREČI GRM

… grm, ki gori pa ne zgori – birma: podoba ognja (Božje ljubezni) v naših dušah, ki ne zgori … Bog iz gorečega grma obljublja Mojzesu in tudi nam: »Jaz bom s teboj!« (2 Mz 3,12)Od koga prihaja ogenj Božje ljubezni?

• SVETI DUH

Božja oseba (oseba Svete Trojice): kot imamo mi vsak svoje ime, tako se tudi Duh imenuje »Sveti Duh«, ker posvečuje življenje, kar pomeni, da naše življenje pod njegovim vodstvom postaja bolj sveto, svetlo …

Ljubezen: Sveti Duh je Bog, ki ustvarja odnose – odnose ljubezni; je ljubezen, ki se neprestano izliva v naša srca. Bog nas je prvi vzljubil in ljubi nas prvi še naprej, zato lahko tudi mi odgovorimo z ljubeznijo …

Nežnost: Ljubezen je nežna, se ne vsiljuje, zato je tudi Sveti Duh nežen, ponižen, ne sili, ne vstopa na silo, ampak počaka, da je povabljen, da ga pokličemo in mu damo prostor v naših srcih, življenjih …

Prijatelj: Sveti Duh je vedno z nami, je naš najboljši prijatelj, najdragocenejši dar, pravi zaklad; v ospredju je odnos z Njim, vedno ga lahko povabimo, pokličemo, prosimo za nasvet, se mu zahvalimo, ga častimo …

Tolažnik, zdravnik, priprošnjik: Jezus ga imenuje tolažnik, zdravnik naših duš – kar pomeni, da tolaži in zdravi naše duše, potrebujemo ga kot življenjskega sopotnika in prijatelja. V prijateljskem odnosu z Bogom (še posebej v molitvi, Božji besedi, zakramentih; pa tudi v duhovnem pogovoru, deljenju duhovnih izkustev, duhovnem branju …) nas Sveti Duh počasi umiri, rane se zacelijo, v nas se rodi novo življenje, ki je rojeno iz odnosa z Bogom, iz njegove ljubezni. Rane postajajo čedalje bolj vstajenjske rane – so še vidne, a ne bolijo več, ker so znamenja novega življenja z Bogom.

Moč, pomoč: V vsem in po vsem nas čaka On, ki je vse ustvaril in vse prežema. Čim težje so razmere in življenje, bolj potrebujemo Božjo pomoč – Svetega Duha in njegovo moč, tolažbo in ljubezen.

Veselje: Kaj me veseli, kaj me prebudi, kaj v meni prebuja življenje …? Veselje – dotik Boga, Božjega, ki ga ima vsak človek, da lahko vedno na novo začne …

Srce: je izvir, ki je najgloblji v našem bitju. Srce je kraj, od koder izvira molitev. Kadar srce resnično moli, moli v njem Sveti Duh, ki je navzoč v nas. Z nami in po nas kliče k Očetu in prosi za nas. Ko molimo v srcu, v njem odkrijemo izvir, ki žubori v nas; Svetega Duha, ki odstranjuje ovire, da lahko ljubimo.

Veter: je eden najstarejših simbolov Svetega Duha, Božje moči v Svetem pismu – ob stvarjenju je vel nad vodami. Veter, zrak je simbol svežine v povezavi z zdravim življenjem. Jezus uporabi veter kot simbol Svetega Duha, ki preveva skupnost, skrbi za jasnost vere, nauka, upanja in ljubezni.

Ogenj: je simbol Boga, plamen ljubezni. Preoblikujoča moč delovanja Svetega Duha (preoblikuje vse, česar se dotakne), razsvetljuje poti, greje in osvobaja, je rešilna luč v temi, opozorilo bližajoče se nevarnosti, prečiščuje žlahtne kovine, uporabljamo ga za pripravo hrane, sežig vsega, kar nam škoduje.

• BIRMA – PEČAT SVETEGA DUHA

Bog, ki nas ima rad, nam po Svetem Duhu daruje samega sebe, svojo ljubezen. Ker je birma zakrament Svetega Duha, je tudi birma zakrament ljubezni. Sveti Duh – skriti Bog, ki po maziljenju vtisne pečat, da smo Božji otroci, zaznamovani z njegovo ljubeznijo. Ponovna potrditev Božje ljubezni do nas. Bog podari samega sebe v Svetem Duhu. V nas izpopolni krstno milost. Prejmemo milost okrepitve vere in pričevanja za vero – zato prejmemo darove Svetega Duha. Birma je duhovni dar binkošti.

O birmi govorimo večinoma kot o »nečem« (kot o enem izmed zakramentov), ne kot o »nekom«, zato je vprašanje: »Kdo je birma?« na prvi pogled morda nekoliko nenavadno. O birmi nismo vajeni razmišljati kot o osebi. A če je birma zakrament Svetega Duha, Sveti Duh pa je oseba, je torej birma zakrament, kjer v ospredje stopa oseba, ne zgolj kakšen pojem ali stvar. Gre torej za odnos z osebo, ki je tretja Božja oseba, oseba Ljubezni (ali oseba Ljubezen – poosebljena ljubezen), oseba, ki ustvarja odnose – odnose ljubezni. Iz tega sledi premislek, da je birma Nekdo (ne nekaj) – je Božji Duh, Sveti Duh, Božje življenje v nas, živi Bog, Bog, ki je ljubezen, Bog, ki daje življenje, ki izliva svojo ljubezen v naša življenja, kar pomeni, da lahko med besedami birma, Sveti Duh in ljubezen napravimo enačaj: BIRMA = SVETI DUH = LJUBEZEN. Sveti Duh je ljubezen in če je birma zakrament Svetega Duha, je birma zakrament ljubezni. Ko jo prejmemo, ostanemo v Bogu, ostanemo v njegovi ljubezni in Bog, Sveti Duh, ostane v nas. Ljubezen je torej izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je dan (Rim 5,5). Je Božji dar, zato ne prihaja od sveta, ampak od Boga in se daje kot dar ljudem in po nas tudi svetu.

Zakramenti so skrivnost Svete Trojice, ko se nam še posebej podarja Božja ljubezen, Božja moč. Zakramenti so način oz. pot, kako Bog prihaja v življenje, v srce, v dušo. So moč in pomoč, ki ustvarja prijateljstvo z Gospodom. Birma je zato ljubezenski odnos, prijateljstvo s Svetim Duhom. In ker je birma zakrament uvajanja, pomeni, da nas uvaja v to življenje, v ta odnos. Kot je za vsako prijateljstvo potreben čas, da se razvije, je tudi za prijateljstvo s Svetim Duhom potreben čas. Tega, kdo je birma, se ne da naučiti iz učbenikov, ampak od srca do srca. Je izkušnja in okušanje Božje ljubezni, ki nas korak za korakom vodi v odnos z Bogom, in izmenjava te ljubezni med seboj. Prav zato je birma izziv, nikoli dokončano delo, je življenje, odnos, je ljubezen, ki se razvija, daje sadove in sega do večnosti. Srce se ogreje in odpre v ljubezni skozi čas, kot pri dveh, ki se imata rada – nekatero prej, drugo morda kasneje. Zato duhovno življenje potrebuje čas in ljubezen … (več v knjigi: Polona Vesel Mušič: »Skoči ven«, Birma=Sveti Duh=Ljubezen).

»Birma je obljuba, ki sega v večnost. A še prej nas kliče k našemu pogumu in naši srčnosti. Birma je klic, da skupaj s Kristusom tvegamo graditi življenje v pripravljenosti vere in naravnanosti na Kristusa, tudi če imajo drugi to za smešno ali zastarelo. Pot vodi v svetlobo. Tvegajmo jo. Izrecimo svojo pritrditev. K temu nas spodbuja ta ura svetega zakramenta: ›Izvoli življenje!‹.« (Joseph Ratzinger)

• DAROVI SVETEGA DUHA

Darovi Svetega Duha niso darovi materialne narave, ampak različni izrazi ljubezni Svetega Duha do nas. To, kar imenujemo darove Svetega Duha, so različni načini delovanja Svetega Duha in učinki tega delovanja v naši notranjosti. So dragocene možnosti, za katere smo povabljeni, da jih razvijamo in ki nas lahko vodijo do svetosti. Dar je tisto, v čemer prepoznamo ljubezen D(d)arovalca in njegovo naklonjenost do nas. Sveti Duh sam je Dar, ki nas razveseli. Po navzočnosti Svetega Duha doživljamo, da smo ljubljeni od Boga, da smo mu dragoceni in se nam želi podariti.

Navadno govorimo o sedmerih darovih Svetega Duha, ki so omenjeni že v Izaijevi knjigi (Iz 11,2) in jih prejmemo pri zakramentu svete birme. Število sedem je simbolno in želi povedati, da prejmemo pri zakramentu birme vse tiste darove Svetega Duha, ki so potrebni za naše krščansko življenje sredi konkretnih okoliščin. Darovi, karizme, učinki so znamenja njegove navzočnosti; niso nekaj, kar bi Sveti Duh zgolj »pustil« v naši notranjosti. Ko prosimo za njegove darove, prosimo za njegovo navzočnost, za njega samega. Po darovih prihaja on, kot tisti, ki je poosebljena vez ljubezni. Vrednost njegovega daru je v tem, da je Božji prijatelj – Bog sam in kot tak omogoča in podarja vse tisto, kar pomeni pravo prijateljstvo. Prijateljstvo s Svetim Duhom nam omogoča odnos, ta pa nam daje moč, pomoč. Vsak birman kristjan je sprejel tisto konkretno moč, ki jo prav on potrebuje, da bi uspešno opravil svoje poslanstvo, ki mu ga je namenil Bog v svojem odrešenjskem načrtu.

Darovi:

Dar modrosti: Modrost vse presoja v luči ljubezni in k njej tudi vse usmerja. Moder človek gleda na svet z Božjimi očmi.

Dar umnosti: Sveti Duh nam preko daru umnosti pomaga spoznavati bistvena vprašanja naše vere. Gre za notranji uvid v povezanosti in celovitosti (zgodba o učencih, ki potujeta v Emavs).

Dar vednosti: Najpomembnejša vednost v našem življenju je, da nas ima Bog rad in da imamo tudi mi lahko radi njega, kot sv. Terezija Deteta Jezusa (knjiga: Povest duše).

Dar pobožnosti: Biti »po Bogu«, pobožen, povezan z Bogom v prijateljskem odnosu, kot je bil naš bl. Alojzij Grozde ali italijanski mladenič, bl. Carlo Acutis.

Dar moči: Beseda birma (latinsko) pomeni »okrepitev«, »moč«, moč srca, vztrajnost, pogum, da z Božjo pomočjo delamo dobro. Nick Vujicic nam dobro kaže to notranjo moč.

Dar svéta: Dar prave presoje in sodbe o stvareh; razlikovanje med resnico in lažjo; vprašati za svet – nasvet Gospoda.

Dar strahu Božjega: Ne, da bi se Boga bali, ampak, da ne bi vsega tega, kar nam želi dati, zapravili. Ta dar naredi prostor za spoštovanje do Boga, za ponižnost, varuje nas pred grehom in zlom.

• OBRED SVETE BIRME

Začenja se z izpovedjo vere oz. birmansko zaobljubo; sledi ji molitev, ki jo v imenu Cerkve izreka škof z razprostrtimi rokami; temu se pridružuje podelitev birme, ki obsega maziljenje, polaganje rok in pozdrav miru.

Izpoved vere – obnovitev krstnih obljub: birmanci so povabljeni k izpovedi tiste vere, ki so jo pri krstu izrekli v njihovem imenu starši in botri.

Molitev: v središču molitve je epikleza ali klicanje Svetega Duha z obiljem darov. Birmancem se podari Kristusov Duh, ki bo v njih ustvaril to, kar je uresničeno v Kristusu.

Polaganje rok: birmovalec drži stegnjeni roki nad vsemi birmanci. Gre za kretnjo s preprostim pomenom blagoslova in prenašanja milosti.

Maziljenje s sveto krizmo: gre za osrednji ali središčni del obhajanja zakramenta svete birme. Bistveni del obreda zakramenta sv. birme v latinskem obredu –  zakrament svete birme se podeljuje z maziljenjem s sv. krizmo na čelu med položitvijo roke in z besedami: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.«

Sveti Duh ne potrjuje naših zaslug in dejanj, ampak vnovič (prvič že pri krstu) potrdi svojo ljubezen do nas. Potrditev se nanaša na Boga in na to, da je v nas, z nami, da je prisoten s svojo ljubeznijo. »Sprejmi potrditev, dar Svetega Duha,« pomeni podobno, kot bi vsakemu od nas Bog želel znova reči, povedati srcu in ga povabiti k sebi: »Sprejmi mojo ljubezen, rad te imam, želim biti s teboj in to sedaj, pri birmi potrjujem, te sprejemam takega, kot si, se ti podarjam in ti dajem vse tiste darove, ki jih boš potreboval/a v življenju. Ti pa sprejmi, odpri svoje srce, ostani z mano, bodiva skupaj, ostaniva prijatelja, pojdiva skupaj naprej v življenje …«.

Pozdrav miru: pozdrav »Mir s teboj« zaključi obred birme. Gre za velikonočni pozdrav Kristusa apostolom, po tradiciji pridržan škofom in razodeva znamenje bratstva. Pozdrav (poljub) miru, ki sklene obred zakramenta pokaže cerkveno občestvo s škofom in vsemi verniki.

• PRAZNOVANJE V ŽUPNIJI IN DRUŽINI

Birma je eno najlepših praznovanj v župniji in družini. Povabljeni smo k devetdnevnici, da skupaj molimo in pričakujemo binkoštni (birmanski) dan, kot so ga nekoč v molitvi pričakovali Marija in apostoli. Mladinska maša je praznovanje mladostne vere. Birmovanje naj, ne glede na število birmancev v župniji, poteka v tišini ali ob nežni glasbeni spremljavi, da je navzočim mogoče slišati imena birmancev in zbrano spremljati obred.

Praznovanje v družini je čas za poglobitev odnosov – pomen odpuščanja in prejem zakramenta svete spovedi. Praznovanje nas razvedri, ponovno močneje poveže in motivira za nadaljnje korake na poti skozi življenje.

• KAJ PA PO BIRMI?

Povabljeni smo, da zaživimo v prijateljstvu in povezanosti s Svetim Duhom. Starši, botri in drugi smo povabljeni, da naše odraščajoče otroke spremljamo z molitvijo, ljubeznijo, pogovorom, pričevanjem, usmiljenjem, potrpežljivostjo, dobrim zgledom …

• SADOVI DUHA

So: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje (Gal 5,22–23).

Sad Duha je tudi POSLANSTVO, ki ga ima vsak od nas. Papež Frančišek o tem razmišlja takole: »Vedno je treba sprejeti, da bi dali«. Božje milosti se sprejemajo, da bi se dajale drugim. To je krščansko življenje.« In ravno Sveti Duh nas usmeri stran od našega jaza in nas odpre za skupnost. Birma birmance še bolj naredi podobne Kristusu in jih s tem še tesneje poveže kot žive ude mističnega telesa Cerkve. Poslanstvo Cerkve se v svetu nadaljuje preko prispevka vseh tistih, ki so njen del. … Cerkev smo vsi. Vsi imamo odgovornost, da posvečujemo drug drugega, da skrbimo za druge. Cerkev smo ‘mi’, vsi. Vsak ima svoje delo v Cerkvi.« 

• PRIČEVANJE VERE – Vera je prvi dar Svetega Duha

Pričevanje vere (osebna zgodba), s poudarkom na pomenu molitve, Božje besede, evharistije.

• PO KATERI POTI NAJ GREMO?

Prijateljstvo s Svetim Duhom: Prepustiti se vodstvu in ljubezni Svetega Duha. Pustiti se obdarovati. Vez v globini – od živega Boga ni mogoče oditi …

Moč zgleda, molitve in ljubezni: »Ne govori mi, kaj naj delam; samo pokaži mi!« Vero posreduje oseba, ki veruje. Mladi si želijo vzorov, ki iz svojega notranjega in osebnega odnosa do Kristusa radi verujejo in živijo. »Če hočeš drugega vneti, moraš sam goreti« (Slomšek), le plamen vere prižge plamenček vere.

Krščanstvo, vera kot pot: Vera raste vse življenje. Birma je korak na poti k zrelosti vere. Potrebna je potrpežljivost za rast v postopnosti. Mlademu človeku birma da možnost, da ob pomoči Svetega Duha, dozoreva in pot zorenja lažje prehodi.

Lep odnos – sprejetost, vključenost v družini in župniji: V vsakem človeku ostane, da je v  družini/župniji/v odnosu z botrom/v skupini/na duhovnih vajah … sprejet, da mu je lepo, toplo, prijetno. Dobro smo se imeli, dobro smo sodelovali in bomo tudi po birmi … 

• MARIJA

Marijino življenje je tesno povezano s Svetim Duhom; Marijin način je tudi za nas pot, kako sodelovati z Gospodom, zato vzklik: »Pridi, Sveti Duh, pridi po Mariji«.