Božja ljubezen ter dinamika prejemanja in dajanja velja za vse nas, kar zelo nazorno pove četrto poglavje prvega Janezovega pisma: »Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj. Boga ni nikoli nihče videl. Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna. Po tem spoznavamo, da ostajamo v njem in on v nas: dal nam je od svojega Duha. In mi smo ga gledali in pričujemo, da je Oče poslal Sina za odrešenika sveta. Kdor priznava, da je Jezus Božji Sin, ostaja Bog v njem in on v Bogu. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo. Bog je ljubezen in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.« (1 Jn 4,7–16)

Bog je torej tisti, ki nas prvi ljubi, ki nas je ustvaril in ki nas vedno znova išče, mi pa bolj ali manj uspešno odgovarjamo in se odzivamo na njegova povabila. Včasih slišimo koga reči, da nas Bog ne potrebuje, a to ne drži, saj nas Bog še kako potrebuje, da nam lahko podari sebe, svojo ljubezen. Papež Frančišek je med splošno avdienco (7. junija 2017) poudaril, da je naš Bog Oče, ki ne more biti brez človeka. »On ne bo nikoli Bog brez človeka. On je tisti, ki ne more biti brez nas, kar je velika skrivnost in ta gotovost je izvir našega upanja, ki je varovana v vseh prošnjah očenaša. Ko potrebujemo pomoč, nam Jezus ne pravi, naj se predamo in se zapremo vase, ampak naj se obrnemo na Očeta in ga z zaupanjem prosimo.« Bog torej ne razodeva zgolj skritih resnic ali realnosti, ki so nadnaravne ali nadrazumske, ampak razodeva sebe, to, kar je sam v sebi: skrivnost ljubezni. Papež še poudarja, da ne smemo izgubiti sposobnosti, da bi se čutili ljubljeni. Sposobnost, da ljubimo, se lahko ponovno pridobi, če pa izgubimo sposobnost, da se čutimo ljubljeni, izgubimo vse. »Ko pridemo do Boga, zato ne pridemo do neke hladne resnice, najvišje ideje ali prvega gibalca, ampak pridemo do srca! Bolj kot iskati Boga je zato potrebno omogočiti, da nas Bog najde! Ljubezen je dovoliti, da nas Bog ›prevzame‹ s svojo ljubeznijo.« (Sorč 2006, 75).[1]